7. člen ZP-1

Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa. S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Prekrškovni organ je pridobil podatke o domnevnem storilcu prekrška, za katerega pa domneva iz 8. člena ZPrCP več ne velja, saj se je s trenutkom identifikacije sum na storitev prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o prekršku in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na citirano zakonsko določbo je mogoče iz domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila izhajati le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V konkretnem primeru pa se je oškodovancu JP LPT že na dan storitve prekrška kot storilec prekrška javil A. A., nato pa se je tudi v izjavi z dne 3. 5. 2022 skliceval na elektronsko korespondenco z JP LPT, iz katere izhaja, da se je izjavil za dejanskega storilca prekrška. Dejanski storilec prekrška je bil torej znan še pred podajo predloga oškodovanca prekrškovnemu organu za začetek postopka o prekršku, zato ni bilo pogojev za postopanje po prvem odstavku 8. člena ZPrCP. Tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje sta zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilko prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je

Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura. Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ. Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na

ZPrCP v 110. členu določa pravilna ravnanja udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči. Ravnanja v nasprotju z določbami tega člena so prekrški zoper varnost cestnega prometa, vendar pa niso storjeni z vozilom. Glede na navedeno zanje ni mogoče uporabiti domneve odgovornosti iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, saj se ta nanaša le na prekrške, ki so zoper varnost cestnega prometa storjeni z vozilom. V konkretnem primeru sta tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje glede prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilca prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za ta prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je tak prekršek storil.

Obrnjeno dokazno breme iz 8. člena ZPrCP velja le za vsakokratnega lastnika ali uporabnika vozila (takega, ki mu je dano vozilo v trajno uporabo, če npr. lastnik nima veljavnega vozniškega dovoljenja). Za obdolženo C. C, ki ni niti lastnica niti v evidencah navedena uporabnica konkretnega motornega vozila, obrnjeno dokazno breme ne more veljati in tudi ni bila dolžna „dokazati“ svojega alibija, temveč bi moralo sodišče prve stopnje obdolženki dokazati storitev prekrška in onkraj razumnega dvoma ugotoviti, da je prav obdolžena C. C. konkretnega dne vozila osebni avto LJ 000 in opravila preizkus alkoholiziranosti; sicer velja domneva nedolžnosti iz 7. člena ZP-1.

Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila storilka v prometnem dovoljenju vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vpisana kot imetnica pravice uporabe vozila. Posledično se domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, na podlagi katere sta prekrškovni organ in sodišče storilko spoznala za odgovorno storitve prekrška, v tem primeru ne more uporabiti kot podlaga odgovornosti za prekršek. Prekrškovni organ in sodišče bi morala izhajati iz domneve storilkine nedolžnosti ter njeno odgovornost utemeljiti z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi se prepričala, da gre za pravo storilko prekrška.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).</

Imetnik pravice uporabe vozila v smislu prvega odstavka 8. člena ZPrCP ni vsakdo, ki je po navedbi lastnika imel vozilo v posesti, temveč oseba, določena v drugem, tretjem ali petem odstavku 29. člena Zakona o motornih vozilih, ki je kot imetnik pravice uporabe vozila vpisana v prometno dovoljenje. Gre za osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jim lastnik uporabo prepusti na podlagi pogodbe ali kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja. V teh primerih se domneva storitve prekrška iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP nanaša le na imetnika pravice uporabe vozila, ne pa tudi na lastnika vozila. V vseh drugih primerih pa domneva zadeva zgolj lastnika vozila, ne glede na to, ali je vozilo (bodisi začasno bodisi trajno) zaupal v uporabo drugi osebi.

Iz dopisa storilca izhaja njegova izrecna navedba, da ne vlaga zahteve za sodno varstvo. Gre za izrecno in nepogojno izraženo voljo storilca, da njegov dopis ni zahteva za sodno varstvo kot redno pravno sredstvo v prekrškovnem postopku, ki bi jo prekrškovni organ moral obravnavati v skladu z določbami 63. člena ZP-1.

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-295/05-38 z dne 19. 06. 2008 že presodilo, da 1. odstavek 233. člena ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze, pri čemer zgolj zatrjevanje alibija ne zadošča. Če bo želel v postopku uspeti, bo moral za svoje trditve predlagati dokaze, ko pa take dokaze predloži, jih mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva, pri čemer izpodbijane določbe ni mogoče razlagi tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška, ampak je treba težo dokaznega bremena razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Tudi v odločbi Up-3663/07 z dne 10. 09. 2009 je Ustavno sodišče RS ponovilo kriterije za izpolnjevanje dokaznega standarda, s katerimi se je v zvezi z razlago 233. člena ZVCP-1 ukvarjalo tudi že Vrhovno sodišče RS (npr. v sodbi IV Ips 53/2010 z dne 05. 06. 2008, v kateri je obrazložilo,

Prvostopno sodišče je pri odmeri kazenskih sankcij kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo obnašanje po storjenem prekršku, saj je bilo proti njemu pri sodišču podanih še več obdolžilnih predlogov zaradi podobnih in enakih ravnanj, s čemer je kršilo 7. čl. ZP-1 in prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če pri izreku kazenske sankcije upošteva okoliščino, ki jo zaradi domneve nedolžnosti ne bi smelo upoštevati. Kaznivo dejanje, storjeno zaradi vinjenosti ter podatki o storilčevih kršitvah cestnoprometnih predpisov zaradi vinjenosti so lahko ustrezna podlaga za ugotovitev njegove nesposobnosti za varno upravljanje vozil.