Pomorsko pravo

Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura. Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ. Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na

Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini od nelastnika ni treba ugotavljati pridobiteljeve dobre vere ob vložitvi predloga za vknjižbo. Zadošča dobra vera ob prenosu pravice z enega subjekta na drugega s pravnim poslom, to je ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla. Vpis v zemljiško knjigo še zmeraj ostaja nujen pogoj za pridobitev lastninske pravice. Posledica učinkov načela zaupanja v zemljiško knjigo pa je, da je vknjižba veljavna, čeprav je predlagatelj vknjižbe pridobil lastninsko pravico od nelastnika, pod pogojem, da je bil ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla v dobri veri. Za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na čolnih se poleg sklenitve zavezovalnega pravnega posla, ki mora biti v pisni obliki (prvi in drugi odstavek 221. člen PZ), zahteva še izrecna izjava tistega, čigar pravica se prenaša na koga drugega, da dovoljuje vknjižbo (2. točka prvega odstavka 317. člena PZ). Izjava pomeni razpolagalni pravni posel, s katerim imetnik pravice s to pravico razpolaga (intabulacijska klavzula). Pri tem morajo biti podpisi tistih, čigar pravica se prenaša notarsko overjeni (prvi odstavek 316. člena PZ). Poleg tega je predpisan dodaten konsti

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno naziranje sodišča, da bi moral biti drugi toženec v dobri veri tudi ob vložitvi predloga za vpis lastništva v register.

Pomorski privilegij za lastnike ladij predstavlja skrito tveganje, saj obstaja ne glede na vpise v ladijski register. Prav zato je uveljavitev pomorskega privilegija časovno omejena na določeno (kratko) razdobje od nastanka privilegija. Pri pomorskem privilegiju, ki je nastal zaradi škode, je odločilen trenutek nastanek škode, ki jo je povzročila ladja. Logično gre za neposredno škodo, s pomorskim privilegijem je zavarovana terjatev (neposrednega) oškodovanca.

Upoštevaje vsebino drugega odstavka 66. člena ZPOmK-1, se ne sproži potreba po (subsidiarnem) sodnem varstvu, ki se po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zagotavlja (le) za primer, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper posamične akte in dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Posamični oblastni akti ali dejanja, ki so lahko predmet preizkusa v upravnem sporu po drugem odstavku 66. člena ZPOmK-1, morajo pomeniti za določeno podjetje oviranje ali preprečevanje uresničevanja prostega nastopanja na trgu. Sklep Vlade o izbiri izvajalca javne službe, ki se zagotavlja v obliki javnega podjetja, nima učinka oblastnega omejevanja nastopanja podjetij na trgu, opredeljenega v drugem odstavku 64. člena ZPomK-1. Oblastni dejanji Vlade nista sklenitev in izvrševanje pogodbe. Vlada z navedenimi dejanji ni oblastno odločala o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tožnica v tožbi ni naslovila zahtevkov zoper veljavnost Pogodbe, temveč zoper dejanje sklenitve in izvrševanja Pogodbe z očitkom njunega nedopustnega oblastnega omejujočega učinka na njeno prosto nastopanje na trgu. Za presojo o tem je stvarno pristojno upr

Po prvem odstavku 103. člena ZS je okrožno sodišče, katerega sodno območje obsega tudi teritorialno morje Republike Slovenije, poleg zadev iz 101. člena tega zakona pristojno za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v vseh sporih, ki se nanašajo na ladje in plovbo po morju ter sporih, v katerih se uporablja pomorsko pravo, v sporih glede izkoriščanja morja in morskega dna. Pristojnost sodišča se določa po tem, katero sodišče je pristojno (ali bi bilo pristojno) za odločanje o tožbenem zahtevku (pri čemer izjeme od tega prvi odstavek 103. člena ZS ne predpisuje). Razlaga navedene določbe, po kateri bi bilo Okrožno sodišče v Kopru pristojno vselej, ko se predmet katerekoli pogodbe, iz katere izvira spor, nanaša na plovilo, bi bila preširoka in ne bi bila v skladu z naravo izključne pristojnosti določenega sodišča v državi. Ta pristojnost je namreč izjema od zakonskih določb, ki urejajo pristojnost sodišč v državi, izjeme pa se razlagajo ozko.

PZ v 939. členu izrecno ureja tudi vprašanje prenehanja predhodne odredbe, vendar le za primere, ko dolžnik izkaže, da terjatev ne obstaja (več) in za primere, ko predlagatelj po izvršljivosti odločbe, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, ne predlaga izvršbe. Ne ureja pa položaja, ko je bila ta odločba razveljavljena, ko torej ni več domače nepravnomočne in neizvršljive sodne odločbe. Drugi odstavek 838. člena PZ v takih primerih smiselno napotuje na ZIZ. Po 76. členu ZIZ sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Ker je bil naslov, na podlagi katerega je bilo dovoljeno zavarovanje s predhodno odredbo, razveljavljen, je torej sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na terjatev v višini 70.577,46 EUR s pripadki. V preostalem delu (ki se nanaša na terjatev, glede katere je sodba postala pravnomočna)pritožba pravilno opozarja, da pogoji iz 939. člena PZ, oziroma 264. člena ZIZ za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj niso podani. Pogoji za izvr

Drugi toženec zaradi svoje nedobrovernosti ni pridobil lastninske pravice na čolnu, ki ga je kupil od nelastnika. Pravilna je presoja, da je vknjižba v njegovo korist v vpisniku morskih čolnov materialnopravno neveljavna in se mora izbrisati. Drugi toženec se neutemeljeno sklicuje na pričakovano pravico pridobitelja, ki razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim poslom. Pogodba o zavezovalnem poslu, na kateri je podpis overjen in vpisni list ne predstavljata veljavnega dovolila za vknjižbo v vpisnik morskih čolnom, ki ga zahteva zakon.

Z aktom oziroma dejanjem izbire izvajalca gopodarske javne službe pomorske pilotaže, ki se je manifestirala v sprejemu sklepa z dne 27. 3. 2020, (še) ni (bilo) poseženo v tožničin pravni položaj. Takšne posledice ima šele sklenitev pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže na podlagi Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže, ki pomeni konkretizacijo določb 43., 44. in 47. člena PZ, po katerih se lahko storitev pomorske pilotaže v koprskem tovornem pristanišču opravlja kot izbirna gospodarska javna služba, ki jo zagotavlja Republika Slovenija. Glede na povedano torej izpodbijano dejanje izbire oziroma sklep z dne 27. 3. 2020 nimata učinkov, podobnih učinkom posamičnih aktov iz 64. člena ZPOmK-1 (npr. odvzem pravice, sprememba pravice, poseg v pravico na drug način, vpliv na pravni položaj itd.), zato se ne moreta šteti za oblastno dejanje iz navedene zakonske določbe.

V obravnavni zadevi je tožena stranka (ladjar) na podlagi prevozne pogodbe, sklenjene s pošiljateljem blaga, opravila prevoz blaga, v zvezi s katerim je izdala nakladnico, ki vsebuje klavzulo o pristojnosti sodišča v Franciji za odločanje o vseh sporih, ki izvirajo iz te prevozne pogodbe. Razmerje med pravdnima strankama pa ni osnovno razmerje iz prevozne pogodbe, sklenjene med pošiljateljem in prevoznikom, temveč temelji na nakladnici, ki je vrednostni papir. Odločilno za presojo v sporu med pravdnima strankama je torej zgolj vprašanje, ali veljavno sklenjen pisni dogovor o pristojnosti iz nakladnice zavezuje tudi tožečo stranko kot prejemnika blaga in upravičenca iz vrednostnega papirja. Iz nakladnice, ki je vrednostni papir, izhajajo določene pravice in obveznosti, ki se prenašajo na njenega vsakokratnega zakonitega imetnika. Navedeno izhaja že iz splošnih pravil o vrednostnih papirjih (215. in 223. člen Obligacijskega zakonika - OZ), kot tudi specialnih pravil PZ, ki veljajo za nakladnico v ladijskem prevozu, kot je bil opravljen v konkretnem primeru. PZ v 507. členu tako določa, da pisni pogoji prevozne pogodbe in splošni ladjarjevi pogoji zavezujejo upravičenega imet

Po definiciji iz 745. člena Pomorskega zakonika (PZ) v zvezi z določbo 744. člena istega zakona je šlo za plovbno nezgodo ("trčenje ladij"), za katero se uporabljajo določbe PZ in ne splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi 746. člena PZ za škodo, ki nastane v takih primerih, odgovarja ladja (njen lastnik), za katero se dokaže, da je škoda povzročena po njeni krivdi. V primerih iz 752. člena PZ (naključje, višja sila ali če vzroka ni mogoče ugotoviti) škodo trpi oškodovanec. Povedano pomeni, da ni objektivne odgovornosti in da je dokazno breme za krivdo na oškodovancu.

Upravni organ v postopku vpisa čolna presoja le skladnost predloga z določbami 291. člena PZ in ne odloča o tem, kdo je lastnik čolna, saj mora slednje izhajati iz predloženih listin. Kolikor obstaja spor glede lastništva čolna, je ta skladno z določbami PZ predmet civilne pravde med strankama/i pred pristojnim sodiščem (splošne pristojnosti), ne pa predmet odločanja v postopku vpisa čolna.

Izključna pristojnost na podlagi dogovora o pristojnosti se delno razlikuje od izključne pristojnosti po določbah 24. člena Uredbe prav po tem, da lahko stranki dogovor spremenita. To lahko storita tudi s konkludentim ravnanjem, med ostalim tako, da se tožena stranka kljub temu, da tožba ni bila vložena pred sodiščem dogovorjene pristojnosti, spusti v pravdanje. V predmetni zadevi pa tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, zato ni mogoče ugotoviti, da bi se spustila v pravdanje. Če je tako, ugovor pristojnosti slovenskega sodišča zaradi izključne pristojnosti sodišča druge države, podan šele v pritožbi zoper zamudno sodbo, ni prepozen in ga je treba obravnavati.

Že z opredelitvijo registra (v njegovem okviru pa Vpisnika čolnov) kot javne knjige, ki omogoča vsaki zainteresirani osebi vpogled v podatke, ki se v register vpisujejo in dolžnost organa, pristojnega za vodenje registra, da osebi, ki to zahteva, izda potrdilo o stanju vpisov v vpisniku, ki je javna listina, je publicitetni učinek vpisov v register, ki je v tem, da za v registru objavljeni podatek ve vsakdo in učinkuje proti vsem, evidenten. Še najbolj jasno se odraža v določbi šestega odstavka 208. člena PZ, po kateri dobroverne osebe ne zadenejo pravne posledice, ki izvirajo iz nepravilnosti podatkov iz registra. V navedeni določbi je publicitetni učinek vpisa določenega podatka v register nadgrajen z načelom zaupanja v register kot javno knjigo, katerega vsebina je varovanje tistega, ki pridobi pravice v zaupanju v register proti pravicam tretjih, ki niso bile vpisane v register. Zmotno je pritožbeno stališče, da se publicitetno načelo ne nanaša na vse v Vpisnik čolnov vpisane pravice, pač pa le na podatke o identiteti čolna in njegove tehnične značilnosti in zato služi le namenom javnega evidentiranja premičnin, ker PZ nima določb o tem, kako stvarne pravice na čolnih

PZ v postopku vpisa v vpisnik morskih čolnov kot stranke postopka določa le tiste, ki prosijo za vpis, in tiste, katerih pravice so v register vpisane. To pomeni, da materialni predpis ne vzpostavlja razmerja, iz katerega bi izhajala pravna korist tožnika (predhodnega lastnika čolna), da bi v predmetnem postopku imel lastnost stranskega udeleženca.

Namen uporabe letala, kot je določen v zavarovalni pogodbi, je identificiran kot zavarovalni primer, za katerega mora tožena stranka izplačati, zavarovalnino. Škoda je dejansko nastala v primeru, ki ne predstavlja zavarovanega rizika. Ne gre torej za izključitveni razlog, opredeljen v splošnih pogojih, ki bi izključeval odgovornost zavarovalnice, pač pa za riziko, ki s pogodbo ni bil zavarovan.

V konkretnem primeru je ladjar sestavil obe nakladnici po pisnih podatkih naročnika (odpremnika), pri čemer pa iz nakladnic izhaja, da navedbe o teži, kvaliteti, količini, opisu, označbi, številu in vrednosti blaga niso ladjarjeve ter da ta za take opise in podrobnosti ni odgovoren (14. točka Splošnih prevoznih pogojev). Nakladanje, zlaganje, tehtanje in štetje opravi namreč odpremnik tovora in je zato za pravilnost teh podatkov tudi odgovoren. To je z vidika ladjarjeve odgovornosti tudi povsem razumno, saj je ladjar sprejel zapečaten in zaprt zabojnik in zato tudi ni mogel preverjati stanja tovora v tem zaprtem zabojniku. Te preverbe (četudi bi sumil, da podatki naročitelja niso točni ali pravilni) pa ladjar glede na določbe Splošnih prevoznih pogojev in pogodbene klavzule, ki so vnesene na čelni strani nakladnice, niti ni bil dolžan opraviti. Ta pravna stališča, to je, da se ladjar s pogodbenimi klavzulami (splošnimi prevoznimi pogoji) razbremeni svoje odgovornosti glede nakladanja, zlaganja, tehtanja, štetja blaga in preverbe kvalitete blaga (ker to opravi odpremnik - naročnik, ki ladji dostavi s plombo zaprt zabojnik), so usklajena s sodobno pomorsko pravno doktrino in

Po oceni pritožbenega sodišča sploh ni pravno pomembno, ali določene nepremičnine, ki so bile predmet obravnavanega najema, spadajo v stečajno maso tožnic ali ne (glede na določbe o pristaniški infrastrukturi po 32. členu PZ), upoštevaje ob tem, da toženka ni uspela dokazati nobenega (drugega) pravnega temelja, na podlagi katerega ima lahko obravnavane nepremičnine v svoji posesti. V predmetnem sporu se odloča zgolj o vrnitvi nepremičnin v posest tožnic, ki svojo aktivno legitimacijo za izpraznitveni zahtevek črpata tudi iz tega, da sta kot najemodajalki (stranki najemne pogodbe) pravilno odpovedali sporno najemno razmerje in s tem dosegli prenehanje tega razmerja.

Nad spornim čolnom, kot naknadno najdenim premoženjem, je treba sprožiti stečajni postopek, v katerem bo lahko tožnica uveljavljala zatrjevano zastavno pravico. Ugovor tožnice, da je bila pogodba o nastanitvi in hrambi plovila, na podlagi katerega je bila izvršena dražba spornega plovila, sklenjena že dne 19. 8. 2008, to je pred izbrisom lastnika iz sodnega registra, na odločitev o stvari ne more vplivati.

Zakonski znak „ladijski promet“ KZ ne opredeljuje, z uporabo jezikovne metode razlage, pa je to lahko le promet z ladjami, to je plovil, ki merijo v dolžino 24 ali več metrov.