UPRS Sodba I U 1686/2021-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z odločbo Centra za socialno delo Žalec 582-9/94-13 z dne 28. 11. 1994 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo Žalec 582-9/94-272-2 z dne 28. 8. 2015, v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS I U 51/2018-60 z dne 12. 3. 2019, v denacionalizacijskem postopku vrnjenemu premoženju pokojnemu upravičencu A. A., roj.... zaradi začasnega upravljanja z denacionaliziranim premoženjem postavljena skrbnika za posebni primer B. B. s stalnim prebivališčem D. ulica 3, Ljubljana in C. C., s stalnim prebivališčem E. 59, Tržič se z izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa (v nadaljevanju tudi CSD) razrešita opravljanja dolžnosti skrbnika za posebni primer za premoženje po delnih odločbah Upravne enote Žalec D 321/347/92-03-RS z dne 21. 2. 1995, št. 36200-070/92-0572 z dne 8. 1. 2003, št. 36200-070/92-0572 z dne 9. 4. 2003, št. 362-70/92 (0580) z dne 14. 11. 2011, št. 362-70/92 (0580) z dne 13. 8. 2012, št. 362-70/92 (13401) z dne 21. 5. 2013, št. 362/70/92 (13401) z dne 12. 5. 2014 in po delni odločbi Ministrstva za kulturo št. 490-47/2007 (464-5/07) z dne 22. 3. 2007 (točka 1 izreka). V denacionalizacijskem postopku vrnjenemu nepremičnemu premoženju pokojnemu upravičencu A. A., stalno prebivališče E 59., Tržič, po delnih odločbah Upravne enote Žalec št. D 321/347/92-03-RS z dne 21. 2. 1995, št. 36200-070/92-0572 z dne 8. 1. 2003, št. 36200-070/92-0572 z dne 9. 4. 2003, št. 362-70/92 (0580) z dne 14. 11. 2011, št. 362-70/92 (0580) z dne 13. 8. 2012, št. 362-70/92 (13401) z dne 21. 5. 2013, št. 362/70/92 (13401) z dne 12. 5. 2014, po delni odločbi Ministrstva za kulturo št. 490-47/2007 (464-5/07) z dne 22. 3. 2007, ter delni odločbi Upravne enote Žalec št. 362-70/92 (0366) z dne 26. 9. 2008, se postavi skrbnik za posebni primer F. F., roj.... , s stalnim prebivališčem G. 51 b, Piran (točka 2 izreka). Naloga skrbnika za posebni primer iz 2. točke izreka te odločbe je redno upravljanje z premoženjem, vrnjenim po odločbah navedenih v 2. točki izreka te odločbe v denacionalizacijskem postopku pokojnemu upravičencu A. A., roj.... , v korist in v interesu vseh pravnih naslednikov pok. denacionalizacijskega upravičenca, za čas od pravnomočnosti te odločbe do pravnomočnosti sklepa o dedovanju tega premoženja (točka 3 izreka). Imenovani skrbnik za posebni primer je dolžan CSD poročati o svojem delu in mu izdati račun za upravljanje premoženja enkrat na leto ali kadar CSD to zahteva (točka 4 izreka). S pravnomočnostjo te odločbe preneha veljati odločba CSD Žalec št. 582-9/94-13 z dne 28. 11. 1994 (točka 5 izreka). V tem postopku niso bili zaznamovani stroški (točka 6 izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 51/2018-60 z dne 12. 3. 2019. Skrbnika za poseben primer C. C. in tožnica zahtevanih poročil nista predložila. Tožnica je v odgovoru z dne 30. 4. 2019 nasprotovala imenovanju H. H. za skrbnico za posebni primer, druge osebe za to funkcijo ni predlagala. Po mnenju C. C. je H. H. primerna oseba za prevzem skrbniške funkcije. Predlagal je tudi, naj se za to nalogo postavi zaupanja vredno in izkušeno nevtralno tretjo osebo. CSD je k podaji predloga za postavitev novega skrbnika pozval tudi potencialne pravne naslednike I. I., A. A. ml., J. J., K. K., L. L. in H. H. Z imenovanjem H. H. za skrbnico za posebni primer sta se strinjala K. K. in M. M. ter preverjal izpolnjevanje pogojev predlagane skrbnice H. H. in ocenil, da ni zadržkov. Na podlagi izvedenega postopka je z odločbo 1221-261/2019-31941/39 z dne 20. 11. 2019 odločil, da se v denacionalizacijskem postopku vrnjenemu premoženju pok. upravičencu A. A., za začasno upravljanje z denacionaliziranim premoženjem postavljena skrbnika za posebni primer B. B. in C. C. razrešita opravljanja te dolžnosti in se za skrbnico za posebni primer navedenemu premoženju postavi H. H. Na to odločbo se je tožnica pritožila, pritožbeni organ pa je odločbo CSD z dne 19. 11. 2019 odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek ter navedel, da so pravni nasledniki po pokojnem A. A. v konfliktnih medsebojnih odnosih in da so že sami opozorili, da bi bilo najustrezneje, da se za skrbnika za posebni primer imenuje tretja oseba. Temu napotilu je CSD v ponovnem postopku sledil in v drugič ponovljenem postopku na podlagi 250. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) vnovič pozval skrbnika C. C. in tožnico, da predložita skrbniško poročilo in sporočita, ali se je zapuščinski postopek po pokojnem A. A., v katerem je predmet dedovanja premoženje po predmetnih upravnih odločbah v tej zadevi že pravnomočno zaključil. Pozval ju je tudi, naj sporočita ime tretje osebe, ki jo predlagata za skrbnika za posebni primer temu premoženju. K podaji mnenja je pozval tudi potencialne pravne naslednike tega premoženja, ki jih navaja. H. H. je navedla, da je usposobljena za skrbništvo. K. K. in M. M. sta predlagala imenovanje odvetnice N. N. iz Žalca. M. M. je podredno predlagala imenovanje odvetnika O. O. iz Ljubljane. Z navedenim sta bila seznanjena C. C. in tožnica. Po mnenju C. C. bi bila H. H. dobra skrbnica, vendar zaradi nesoglasji med pravnimi nasledniki pok. A. A. predlaga za skrbnico odvetnico N. N. iz Žalca, pripravljen pa je tudi podpreti odvetnika O. O. iz Ljubljane. Tožnica je v odgovoru navedla, da H. H. in nihče izmed otrok C. C. ne more biti skrbnik in tudi nihče od tistih, ki jih predlaga C. C. Potrebno je poiskati pravega, zaupanja vrednega in za delo sposobnega skrbnika. Ker predlagana odvetnica N. N. ni privolila v imenovanje, je CSD o tem obvestil tožnico in C. C. ter ju seznanil, da je vzpostavil kontakt s F. F., ki je pripravljen prevzeti nalogo skrbnika za posebni primer v predmetni zadevi ter ju seznanil z njegovimi referencami. Oba navedena skrbnika je CSD pozval, da se izrečeta o tem predlogu. C. C. je navedel, da tožnica in tudi sam zaradi starosti nista več sposobna opravljati delo skrbnika. S predlaganim F. F. se strinja. Tožnica pa je v obsežem odgovoru ponovila očitke glede postopka in uporabe materialnih predpisov. Odklanja vse osebe, ki jih predlagajo C. C. in njegovi trije otroci, g. F. F. pa ne pozna in ga želi spoznati.

3V ponovnem postopku je CSD pridobil podatke, da je zapuščinski postopek po pokojnem A. A., ki teče pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki, prekinjen, ker so bili dediči napoteni na pravdo. Pri Upravni enoti Žalec je pridobil podatke glede postopka denacionalizacije premoženja pok. A. A. in sicer je podana pritožba in določen narok za ustno obravnavo, delno pa je postopek prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja na pristojnem sodišču. S F. F. je 6. 10. 2020 opravil razgovor in mu pojasnil pomen skrbništva za posebni primer v predmetnem postopku, pogoje in postopek ter pravice in dolžnosti. F. F. je predstavil svoje reference, ki jih CSD v obrazložitvi navaja. Iz izjave F. F. z dne 29. 12. 2020 izhaja, da je poslovno sposoben in da je privolil v imenovanje za skrbnika za posebni primer za predmetno denacionalizirano premoženje po pok. A. A. Pri odločitvi je CSD sledil napotku pritožbenega organa in za skrbnika za posebni primer imenoval tretjo osebo.

4Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot pritožbeni organ je odločilo, da se v izpodbijani odločbi v 1. točki izreka, za besedilom "z dne 21. 5. 2013," doda besedilo: "št. 362-70/92 (13401) z dne 28. 1. 2014,". V 2. točki izreka izpodbijane odločbe se za besedilom: "z dne 21.5.2013," doda besedilo: "št. 362- 70/92 (13401) z dne 28. 1. 2014,". V preostalem delu je pritožbo zavrnilo. Predlog tožnice za določitev drugega krajevno pristojnega CSD oz. druge enote, je zavrglo. Zahtevo tožnice za vročitev izpodbijane odločbe drugim pravnim naslednikom pok. A. A. je zavrglo. CSD Savinjsko-Šaleška je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni od prejema te odločbe odločiti o tožničini zahtevi za povračilo upravne takse za pritožbo zoper odločbo CSD Savinjsko-Šaleška 1221- 261/2019-31941/39 z dne 20. 11. 2019. Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je zavrnilo. V obrazložitvi povzema potek postopka. Ker so bile v postopku na prvi stopnji storjene nekatere pomanjkljivosti, jih je odpravil pritožbeni organ. Iz uradnih evidenc je pridobil podatek o izpolnjevanju pogojev za imenovanje za skrbnika za posebni primer F. F. Izrek izpodbijane odločbe tudi ne vsebuje navedb vseh odločb, s katerimi je bilo odločeno o denacionalizaciji premoženja pok. A. A. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je Upravna enota Žalec organu prve stopnje posredovala tudi delno odločbo 362-70/92 (13401) z dne 28. 1. 2014, s katero je bilo odločeno, da se odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe izroči skrbnikom za posebni primer C. C., I. I., A. A. in tožnici. Postopek razrešitve skrbnikov za posebni primer se nanaša tudi na navedeno delno odločbo, kar pojasni. V nadaljevanju zavrne ugovor, da v postopku ni bilo ustne obravnave, kar pojasni. Iz spisovne dokumentacije nesporno izhaja, da je CSD pravnim naslednikom pokojnega denacionalizacijskega upravičenca dal možnost, da se izjavijo. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da se poseben ugotovitveni postopek izvede v vseh primerih, razen v primerih iz 144. člena ZUP. CSD je pred izdajo izpodbijane odločbe izvedel ugotovitveni postopek ter tožnici, C. C. in drugim pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca dal možnost sodelovanja v postopku. Tožnica je CSD pred izdajo izpodbijane odločbe posredovala svoja stališča glede njene razrešitve in glede imenovanja novega skrbnika. Zavrnil je tudi pritožbeni ugovor, da se v spisu nahajajo listine, ki tožnici niso bile vročene. Na podlagi 139. člen ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, lahko med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena. Uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve. Dejstvo, da CSD vseh dokumentov ni posredoval tožnici v opredelitev, ne pomeni, da je bilo tožnici onemogočeno sodelovanje v postopku. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnica imela možnost sodelovanja v postopku. Tožnica, kot stranka postopka, pa ima tudi možnost, da kadarkoli vpogleda v celotno spisovno dokumentacijo. Glede navedb, da je pravni položaj skrbnika enak kot pri skrbniku zapuščine po 131. členu ZD navaja, da je bil skrbnik za posebni primer v konkretnem primeru imenovan na podlagi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in DZ. Njegov položaj ni identičen s položajem skrbnika zapuščine. Naloga skrbnika za posebni primer (v zadevah, ki se nanašajo na denacionalizacijo) je začasno upravljanje z denacionaliziranim premoženjem, pri čemer skrbnik za posebni primer potrebuje soglasje CSD za vse pravne posle, ki presegajo okvir rednega poslovanja. Skrbnik za posebni primer mora o svojem delu poročati CSD. Glede pritožbene navedbe, da organ prve stopnje ni upošteval izraženih želja tožnice in drugih pravnih naslednikov po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, pa pritožbeni organ ugotavlja, da postopek za razrešitev tožnice in C. C. teče od leta 2014. V vsem tem času pravni nasledniki niso uspeli doseči soglasja glede imenovanja novega skrbnika za posebni primer. Zoper vsako odločitev organa prve stopnje je bila vložena pritožba, sprožena sta bila tudi dva upravna spora. Iz obsežne spisovne dokumentacije nesporno izhaja, da so pravni nasledniki pok. A. A. v konfliktnih medsebojnih odnosih in da med njimi obstoji celo spor o tem, kdo so pravni nasledniki po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Želje, ki so jih pravni nasledniki ter razrešena skrbnika za posebni primer izrazili tekom postopka, se med seboj tako bistveno razlikujejo, da jih organ prve stopnje pri svojem odločanju ni mogel upoštevati. Tožnica je tudi predlagala, naj organ prve stopnje od C. C., H. H., I. I. in K. K. zahteva skrbniška poročila. V zvezi s tem pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje takšno zahtevo posredoval (tudi) tožnici, ki do dneva izdaje izpodbijane odločbe CSD ni posredovala nobenega skrbniškega poročila. Dejstvo, da niti tožnica niti C. C. nista podala nobenega skrbniškega poročila, je eden od razlogov za njuno razrešitev te funkcije in za imenovanje novega skrbnika za posebni primer. Zavrne tudi ugovor, da bi novo imenovani skrbnik moral poročati pravnim naslednikom in ne CSD, saj iz določb DZ izhaja, da je vsak skrbnik za posebni primer dolžan o svojem delu (vsaj) enkrat letno poročati CSD. O tem, kdo so dejansko dediči pokojnega denacionalizacijskega upravičenca in kakšni so njihovi dedni deleži, pa bo odločilo pristojno zapuščinsko sodišče. Z razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja, zavrne tudi ostale pritožbene ugovore.

5Tožnica vlaga laično tožbo v kateri navaja, da se pritožbeni organ ni opredelil do odločilnih pritožbenih razlogov. Dediče po pokojnem A. A. in I. I. CSD ni pozval na sodelovanje v postopku in s tem bistveno kršil pravila postopka po točki 2 drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker CSD sploh ni izvedel ugotovitvenega postopka in ni razpisal ustne obravnave je kršil 154. člen ZUP. V upravnem spisu se nahaja več listin, na katere je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev, ki tožnici niso bile vročene. Ker prvostopenjski organ ni izvedel zaslišanja F. F., za kar je tožnica izvedela iz izpodbijane odločbe, je s tem kršil 22. člen Ustave RS. Tožnici je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V nadaljevanju citira določbo 239. člena in 267. člena ZD. Pravna podlaga za postavitev skrbnika za poseben primer v konkretnem primeru je bil 67. člen ZDen v povezavi z 211. členom ZZZDR, katerega položaj je enak položaju skrbnika zapuščine iz 131. člena ZD. Prvostopenjski in pritožbeni organ ne razume pojma "varovanec", kar pojasni. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar pojasni. Prvostopenjski organ bi moral upoštevati želje varovancev, ki jih navaja na strani 3 tožbe, od katerih prvostopenjski organ ni pridobil mnenja glede postavitve F. F. za skrbnika za poseben primer. Prvostopenjski organ ni izvedel ugotovitvenega postopka po 154. členu ZUP in tudi ne glede obstoja izključitvenih razlogov po 241. členu ZD pri F. F. ter ga ni zaslišal na ustni obravnavi. Navedeni stanuje v Fijesi, kar bo zaradi oddaljenosti oviralo njegovo delo v ... Kljub večkratnim predlogom CSD ni izvedel zaslišanja tožnice. Napačna je navedba, da se tožnica do predloga za imenovanje F. F. ni opredelila, kar pojasni na strani 4 tožbe. Izpodbijana odločba nima preverljivih razlogov za odločitev in ni obrazložena, tako v dejanskem, kot tudi v pravnem pogledu. Kljub napotkom Upravnega sodišča RS prvostopenjski organ ni izvedel ustreznega dokaznega postopka, kar pojasni. Tudi niso navedeni razlogi za ugotovitev, da F. F. izpolnjuje pogoje za postavitev za skrbnika za poseben primer ter v nadaljevanju pojasnjuje postopek pravnega silogizma. Gre za arbitrarno odločitev. Dejansko stanje je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, kar pojasni na straneh 5 in 6 tožbe. Sklicuje se na 243. člen, 245. člen in 247. člen ZD. Kot reference F. F. so v obrazložitvi navedene storitve, ki nimajo zveze s funkcijo skrbnika. Vztraja, da bi se morala s F. F. osebno seznaniti in z njim opraviti razgovor. Vztraja tudi pri ugovorih iz svoje vloge v upravnem postopku z dne 18. 12. 2020. V postopku bi moral organ objektivno ugotoviti ali je skrbnik opravilno sposobna in zaupanja vredna oseba. Izpodbijana odločba ima takšno protislovno vsebino, da je ni možno preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V nadaljevanju na strani 7 tožbe navaja svoja pričakovanja glede konkretnih ravnanj skrbnika. Tožnica je v postopku predlagala, da naj se kandidat za skrbnika v postopku predstavi in navede, kako si predstavlja svoje delo. Ker upravni organ dedičem umrle I. I. in A. A. ni vročil izpodbijane odločbe, ta ni postala dokončna, kar pojasni na strani 8 tožbe. Na strani 9 tožbe navaja razloge, zaradi katerih je izrek izpodbijane odločbe sam s seboj v nasprotju, saj ni razvidno, za katere nepremičnine v predmetni zadevi sploh gre. Nerazumno je, da bi moral skrbnik o denacionaliziranem premoženju poročati CSD, saj se ta na denacionalizirano premoženje ne spozna. Izpodbijana odločba se ne opredeli do tožničinih navedb in predlogov ter ne dosega standarda obrazloženosti upravnih odločb. Tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v novo odločanje. Predlaga tudi, naj ji sodišče prisodi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša.

6Tožena stranka vztraja pri razlogih iz obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ker postopek razrešitve skrbnika za poseben primer teče že od leta 2015 dalje sodišče naproša za prednostno odločanje.

7Stranka z interesom, C. C. v odgovoru na tožbo pojasnjuje način dosedanjega upravljanja posestva ... ter navaja, da prihaja do pomembne gospodarske škode, ker imenovanje skrbnika poteka tako dolgo zato je potrebno postopek čimprej zaključiti, tožbo tožnice pa zavrniti. Sicer pa naj tožnica sama predlaga osebo za opravljanje funkcije skrbnika, ki bo po njenem mnenju pošteno delala.

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ. Sodišče ugotavlja, da je predmetna tožba povsem enaka pritožbi tožnice, na katero je obsežno in argumentirano odgovoril že pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe, s katero se sodišče strinja in se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanjo tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

10V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito razrešil postavljena skrbnika za poseben primer C. C. in tožnico, ki sta bila imenovana za začasno upravljanje s predmetnim denacionaliziranim premoženjem, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno pok. denacionalizacijskemu upravičencu A. A. in za skrbnika za poseben primer za začasno upravljanje tega premoženja imenoval F. F. Tožnica se z imenovanjem F. F. ne strinja.

11Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ razrešil skrbnika za poseben primer C. C. in tožnico, ki ju je imenoval za začasno upravljanje s predmetnim denacionaliziranim premoženjem ker nista ravnala skladno z določbami 245. člena, 248. člena in 250. člena DZ, saj na poziv prvostopenjskega organa nista predložila skrbniškega poročila, med njima tudi ni bilo mogoče doseči soglasja glede upravljanja s predmetnim premoženjem, zato so bili izpolnjeni pogoji po 255. členu DZ za njuno razrešitev. Pravni nasledniki po pok. denacionalizacijskemu upravičencu A. A. vrsto let niso uspeli doseči soglasja glede imenovanja novega skrbnika za posebni primer za upravljanje s predmetnim premoženjem in so v medsebojnih konfliktih tudi glede dejstva kdo je pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca A. A. Glede na stališče večine pravnih naslednikov po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu in glede na napotke pritožbenega organa je prvostopenjski organ namesto razrešenih skrbnikov za poseben primer z izpodbijano odločbo za skrbnika za poseben primer za začasno upravljanje s predmetnim denacionaliziranim premoženjem imenoval tretjo osebo, in sicer F. F., za katerega ocenjuje, da ima ustrezne reference, iz njegove izjave z dne 29. 12. 2020 pa tudi izhaja, da je poslovno sposoben in da je privolil v imenovanje. Pri imenovanju novega skrbnika je prvostopenjski organ upošteval koristi varovanca, to pa je v konkretnem primeru predmetno denacionalizirano premoženja pok. upravičenca A. A.

12Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbo prvega odstavka 267. člena DZ po kateri center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in, ki nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Na podlagi tretjega odstavka 67. člena ZDen v primeru, če je denacionalizacijski upravičenec umrl ali je bil razglašen za mrtvega, se da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer. Naloga skrbnika za poseben primer v konkretni zadevi je, da skrbi za predmetno denacionalizirano premoženje do zaključka zapuščinskega postopka. V skladu z določbo 240. člena DZ se za skrbnika imenuje oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika in, ki privoli, da bo skrbnik. Ker v konkretnem primeru skrbnik začasno upravlja s predmetnim denacionaliziranim premoženjem in opravlja svojo funkcijo kot skrbnik za posebni primer, skladno z 267. členom DZ, veljajo zanj vsa pravila DZ, ki urejajo razmerje do CSD in pravni položaj skrbnika v teh postopkih. Zanj veljajo določbe 245. člena DZ o skrbnikovi dolžnosti skrbnega upravljanja s premoženjem, določbe 245. člena DZ o skrbnikovi omejenosti razpolaganja s premoženjem, ki presega okvire rednega poslovanja ali upravljanja varovančevega premoženja, določbe 250. člena DZ o skrbnikovi dolžnosti poročanja o svojem delu in o izdaji računa o upravljanju premoženja CSD, določbe 252. člena DZ o skrbnikovi pravici do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju skrbniških obveznosti ter določbe 253. člena DZ o skrbnikovi dolžnosti povrnitve škode, ki jo prizadene z malomarnim opravljanjem svojih obveznosti ali samovoljno opustitvijo obveznosti skrbnika. Skladno z drugim odstavkom 245. člena DZ mora skrbnik vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje. Skladno z 248. členom DZ ne sme skrbnik odtujiti ali obremeniti varovančeve nepremičnine, odtujiti iz varovančevega premoženja premičnine večje vrednosti ali razpolagati s premoženjskimi pravicami večje vrednosti, odpovedati se dediščini ali volilu vali odkloniti darilo, vložiti tožbo otroka za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva, izvesti druge ukrepe, če zakon tako določa. Na podlagi 250. člena DZ je skrbnik za posebni primer kot skrbnik predmetnega denacionaliziranega premoženja pri izvrševanju svoje vloge dolžan centru za socialno delo poročati o svojem delu in podati poročilo oziroma račun o upravljanju premoženja ter razpolaganju z njim, o izdatkih in prihodkih iz premoženja, o končnem stanju premoženja in ostalih pomembnih nalogah in opravilih in sicer enkrat na leto ali kadar center za socialno delo to zahteva. Iz skrbnikovega poročila mora biti razvidno kaj je ukrenil za varstvo potreb varovanca. V skladu z 255. členom DZ lahko center za socialno delo razreši skrbnika, če ugotovi, da je pri opravljanju skrbniških dolžnosti malomaren, da zlorablja svoje pravice ali, da s svojim delo ogroža varovančeve koristi, ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristnejše, če bi imel drugega skrbnika. Skrbnik lahko tudi sam zahteva svojo razrešitev. Za vprašanja v zvezi s skrbnikom za poseben primer, ki niso urejena z ZD, je predpisana uporaba ZUP z določbo 86. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV).

13Na podlagi 241. člena ZD skrbnik med drugim ne more biti oseba, ki ni poslovno sposobna, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca ter od katere, glede na njene osebne lastnosti ali razmerja z varovancem ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljal skrbniške obveznosti. V obravnavani zadevi pa sta upravna organa izpolnjenost formalnih pogojev iz 241. člena ZD v zvezi z imenovanjem novega skrbnika za poseben primer F. F. preizkušala, kar izhaja iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa na straneh 6 in 7 in pritožbenega organa na strani 6 obrazložitve. Neutemeljeni so po presoji sodišča tožničini očitki na strani 6 tožbe, da upravna organa nista presojala dejansko izpolnjevanje pogojev iz 241. člena ZD za F. F.

14Naloga skrbnika za poseben primer po že povedanem je skrb za predmetno denacionalizirano premoženje do zaključka zapuščinskega postopka. Po presoji sodišča je v konkretnem primeru "varovanec", kot ga opredeljuje DZ "predmetno denacionalizirano premoženje pokojnega denacionalizacijskega upravičenca A. A." in ne njegovi dediči, kot to napačno meni tožnica. Začasno upravljanje s predmetnim denacionaliziranim premoženjem pa mora biti v skladu z določbami DZ v interesu varovanca, torej v interesu predmetnega denacionaliziranega premoženja, ki ga mora imenovani skrbnik za poseben primer upravljati z vso potrebno skrbnostjo in gospodarnostjo, to je s skrbnostjo dobrega gospodarja. Skladno z drugim odstavkom 245. člena DZ mora skrbnik vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje. Po povedanem tudi za skrbnika za poseben primer, imenovanega z izpodbijano odločbo, veljajo določbe 245. člena DZ o skrbnikovi dolžnosti skrbnega upravljanja s premoženjem. Na podlagi 78. člena ZDen pa je imenovani skrbnik za posebni primer dolžan skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu dedičev in njihovih potencialnih pravnih naslednikov. Prvenstveno gre za varovanje denacionaliziranega premoženja, saj si interesi dedičev lahko povsem nasprotujejo, kot je tudi v konkretnem primeru. Navedeno izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, kjer je navedeno, da je naloga skrbnika za posebni primer je redno upravljanje s premoženjem, vrnjenim po odločbah navedenih v 2. točki izreka te odločbe v denacionalizacijskem postopku pokojnemu upravičencu A. A., roj.... , v korist in v interesu vseh pravnih naslednikov pok. denacionalizacijskega upravičenca, za čas od pravnomočnosti te odločbe do pravnomočnosti sklepa o dedovanju tega premoženja. Ker je po povedanem osnovno vodilo pri odločanju v skrbniških zadevah korist varovanca oz. v konkretnem primeru varstvo denacionaliziranega premoženja, prvostopenjski organ ni bil dolžan upoštevati izraženih želja pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, če te niso bile v korist varovanca, v obravnavanem primeru predmetnega denacionaliziranega premoženja. Pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe pa sodišče presoja po stanju v čas njegove izdaje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 6 pa izhaja, da zapuščinski postopek po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu A. A. pri pristojnem sodišču še ni končan. Kdo dejansko so dediči pokojnega denacionalizacijskega upravičenca A. A. in velikost njihovih deležev pa je predmet odločitve pristojnega sodišča po končanem zapuščinskem postopku.

15Neutemeljen je tožničin ugovor, da izpodbijana odločba, dopolnjena z obrazložitvijo pritožbenega organa nima razlogov in ne omogoča preizkusa ter, da je podana kršitev 22. člena Ustave. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Po presoji sodišča izpodbijana odločba ustreza standardu obrazloženosti upravnih odločb in tudi vsebuje vse elemente 214. člena ZUP, po kateri mora obrazložitev upravnega akta vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Po povedanem so bila tožnici v postopku zagotovljena procesna jamstva. Tudi določba 22. člena Ustave ni bila kršena.

16Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil ugovore tožnice o bistvenih kršitvah določb postopka, ker v obravnavani zadevi ni bila izvedena ustna obravnava. V konkretnem primeru gre za razrešitev skrbnikov za poseben primer in za imenovanje drugega skrbnika za poseben primer za upravljanje s predmetnim denacionaliziranim premoženjem po pokojnem upravičencu do zaključka zapuščinskega postopka, kjer je naloga skrbnika varovati in gospodarno ravnati s tem premoženjem. V tem postopku se presoja zgolj ali oseba izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za skrbnika, določene v 241. členu DZ ob upoštevanju tretjega odstavka 67. člena ZDen in so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za obravnavo po skrajšanem ugotovitvenem postopku iz prvega odstavka 144. člena ZUP. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ mora uradna oseba razpisati glavno obravnavo v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Postopki postavitve skrbnika so namenjeni izključno varovanju pravic in koristi oseb oz. premoženja, v zvezi s katerim je imenovan skrbnik za posebni primer. Ker gre v konkretnem primeru za varovanje denacionaliziranega premoženja do zaključka zapuščinskega postopka, v teh postopkih ni strank z nasprotnimi interesi v smislu 154. člena ZUP, zato ustna obravnava v predmetni zadevi ni bila izvedena.

17V tem postopku, je bila tožnici zagotovljena pravica do izjave, saj je bila pozvana, da se do relevantnih dejstev v postopku opredeli, kar je tudi storila. Tožnico in C. C. kot stranki v postopku je prvostopenjski organ v skladu z 9. členom ZUP pozval naj podata izjave, kar sta tudi storila. Možnost izjave pa je bila dana tudi novemu skrbniku za poseben primer, F. F., kar izhaja na strani 6 obrazložitve izpodbijane odločbe.

18Tožničine navedbe glede njenih pričakovanj v zvezi z začasnim upravljanjem predmetnega denacionaliziranega premoženja s strani skrbnika za poseben primer v prihodnje za pravilnost izpodbijane odločitve niso relevantne.

19Tožničin ugovor, da je odločba pritožbenega organa nezakonita, ker se pritožbeni organ ni opredelil do odločilnih pritožbenih razlogov je povsem pavšalen, brez navedbe konkretnih tožničinih ugovorov do katerih se pritožbeni organ naj ne bi opredelil, zato ga sodišče ni presojalo.

20Sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče v postopku ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in tudi ne očitanih kršitev določb postopka ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

21Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.