240. člen DZ

Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.

Sodišče skrbnika imenuje praviloma izmed oseb, ki so z varovancem sorodstveno povezane. Imenovanje CSD za skrbnika pride v poštev v primerih, ko takih oseb ni ali za njihovo imenovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji oziroma to ni v korist varovanca. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da taka oseba obstaja, njeno imenovanje za skrbnika pa tudi ni v nasprotju s koristmi nasprotne udeleženke.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ). Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.

Obstoj pravde med varovanko kot tožnico in njeno hčerjo kot toženko predstavlja okoliščino, zaradi katere lahko pride do nasprotja interesov med varovanko in njeno hčerjo.

Nadalje je zmotno sklicevanje predlagatelja na določbe Haaške konvencije iz leta 1996. Pritožbeno sodišče pojasnjuje da Bruseljska uredba IIa v 61. členu izrecno določa, da ima ta uredba v razmerju do Haaške konvencije iz leta 1996 prednost pri uporabi (kar pomeni, da se uporablja uredba, ne pa konvencija), če ima otrok običajno prebivališče na območju države članice EU. V obravnavani zadevi je imela mld. A. A. ob začetku postopka (leta 2021) običajno prebivališče v Sloveniji, ki je država članica EU, zato se uporabijo določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Bruseljska uredba IIa, ne pa določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Haaška konvencija iz leta 1996. Enako velja za vprašanje priznanja izvršitve odločb iz ene države članice v drugi državi članici. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se določba 15. člena Bruseljske uredbe IIa uporabi zgolj izjemoma (kot izhaja že iz same dikcije omenjenega člena), kar že samo po sebi pomeni, da jo je treba ozko razlagati. Poleg tega iz besedila 15. člena Bruseljske uredbe IIa izhaja, da sodišče, ki vodi postopek, ni dolžno prekiniti postopka, ampak zgolj lahko prekine. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje me

Nadzorstvo nad delom skrbnika je pridržano centru za socialno delo.

Sedaj veljavni DZ ukrepa podaljšanja roditeljske pravice po otrokovi polnoletnosti več ne pozna. Zato je sodišče prve stopnje skladno z določbo 293. člena DZ, po kateri je treba za učinke pravnomočne sodne odločbe o podaljšanju roditeljske pravice uporabiti določbe DZ, pravilno štelo, da je z zgoraj navedeno odločbo nasprotni udeleženec postavljen pod skrbništvo za odrasle osebe, ter da sta bila skrbnika oba starša.

Pritožbeno sodišče zavrača navedbe nasprotne udeleženke, da ji ni bila dana možnost izraziti mnenje o postavljeni skrbnici, kakor tudi njene navedbe, da se ni strinjala z njenim imenovanjem. Predlagatelj je 22. 8. 2024 nasprotno udeleženko obiskal na domu ter jo seznanil, da bo začel postopek njene postavitve pod skrbništvo in da bo za skrbnico predlagal B. B. Nasprotna udeleženka se je s predlagano skrbnico strinjala in to potrdila s podpisom zapisnika. Pritožba ne vzbudi pomisleka, da ima postavljena skrbnica osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje skrbniških obveznosti. Naloge skrbnice so opredeljene tako, da nasprotni udeleženki nudijo pomoč in podporo, ne da bi jo hkrati omejevale v samostojnem nastopanju v pravnem prometu.

Sodišče prve stopnje, glede na to, da je A. A. že 27. 11. 2024 na CSD izjavil, da namerava do 31. 12. 2024 poravnati celoten dolg do Centra starejših Zimzelen Topolšica, a tega nesporno ni storil, in glede na to, da se niti ni prepričalo (niti z zaslišanjem A. A.), ali je res iz materinega bančnega računa plačeval izdelke, ki sta jih starša naročila, kot je navedel v izjavi na CSD dne 27. 11. 2024, ni imelo osnove za to, da je v ravnanju zaslišanega, ki se je sicer tudi na naroku 30. 4. 2025 zavezal, da bo v postavljenem roku štirih mesecev dolg poplačal v celoti, prepoznalo pristno željo po pomoči in optimalnem upravljanju s premoženjem nasprotne udeleženke ter skrbjo za njeno dobrobit.

Kadar sodišče odloči o imenovanju skrbnika za posebni primer, določi tudi obseg njegovih obveznosti in pravic (četrti odstavek 272. člena DZ). Pritožnica pravilno opozarja, da je v izreku izpodbijanega sklepa obseg skrbnikovih nalog - varovanje pravic in koristi varovanke v zapuščinskem postopku - (pre)široko opredeljen, oziroma, da je podano vsebinsko nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Brez upoštevanja zapisa v obrazložitvi sklepa, da bo lahko A. A. sama podala dedno izjavo in izrazila svojo voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora, bi bil lahko zapis v izreku sklepa napačno tolmačen na način, da je skrbnica upravičena v imenu A. A. opravljati vsa procesna dejanja v zapuščinskem postopku (tudi podati dedno izjavo in izraziti voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora). Upoštevajoč ugotovljene omejitve varovanke sodi natančen opis skrbnikovih obveznosti in pravic v izrek sklepa, ne (le) v njegovo obrazložitev.

Če pritožnico skrbi, da bi skrbnica v imenu nasprotne udeleženke v nasprotju z njenimi koristmi sklenila posle, ki se nanašajo na nepremičnine in na večje denarne zneske, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora skrbnica za vse posle, ki presegajo redno upravljanje (prim. določbe 247. člena DZ in 248. člena DZ), pridobiti dovoljenje centra za socialno delo. V ta okvir spadata sklepanje poslov o odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin ter sklepanje poslov o razpolaganju s premoženjskimi pravicami večje vrednosti (prim. prvo in drugo alinejo prvega odstavka 248. člena DZ).

Določitev skrbnika (oz. postavitev pod skrbništvo) samo po sebi še ne pomeni, da oseba nima poslovne sposobnosti oz. da se ji ta avtomatično odvzame v obsegu nalog skrbnika.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da glede na izkazan izrazito konflikten odnos med predlagateljico in udeležencem (kandidatom za skrbnika) in glede na pretekla v izpodbijanem sklepu opisana ravnanja udeleženca, ki niso bila izvedena v največjo korist nasprotne udeleženke ampak kot odziv na medsebojne spore s predlagateljico, od udeleženca ni mogoče pričakovati, da bo pravilno, torej v največjo možno korist zgolj in samo nasprotne udeleženke, opravljal skrbniške obveznosti, zlasti skrbel za njena premoženjska razmerja.

Namen skrbništva je v varstvu osebnosti odrasle osebe z motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje. S tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlagateljica postavljena pod skrbništvo, je tudi pravilno razrešilo dosedanjo skrbnico - mati predlagateljice, ki je imela nad predlagateljico podaljšano roditeljsko pravico, saj slednja več ne želi biti skrbnica. Ker je sodišče prve stopnje mati predlagateljice razrešilo funkcije skrbnice, je slednja, v skladu z 251. členom DZ, dolžna podati letno poročilo o svojem delu in račun o upravljanju premoženja ter izročiti premoženje varovanke v upravljanje novo imenovanemu skrbniku.

Na mnenje pristojnega CSD sodišče ni vezano, ga je pa dolžno preizkusiti v smislu presoje izpolnjevanja pogojev po sodišču določenega skrbnika v skladu s členom 240 DZ.

Pri imenovanju skrbnika sodišče upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil ter če je sposoben razumeti njihov pomen, posledice, in je to v njegovo korist. Upošteva tudi želje sorodnikov, če so te v varovančevo korist.

Obveznost poročanja o svojem delu in podajanja računa o upravljanju premoženja enkrat letno ali kadar to zahteva CSD nastane ob postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo in z imenovanjem skrbnika.

Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu odločitve v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP ugotovilo, da je zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame pravica voliti in biti voljena. Z zgoraj navedeno novelo ZVDZ-E sta bila namreč črtana drugi in tretji odstavek 7. člena ZVDZ, v prehodni določbi (glej 3. člen) pa je zakonodajalec določil, da se postopki odločanja o odvzemu volilne pravice v postopkih o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo, ki so se začeli na podlagi ZVDZ in do dneva uveljavitve novele še niso pravnomočno končani, ustavijo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča vse navedeno pomeni, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev za skrbnika iz 241. člena DZ, saj poleg tega, da ne razume namena skrbništva, ki je tudi zavarovanje premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznikov (tretji odstavek 239. člena DZ), obstaja navzkrižje njegovih interesov in interesov nasprotne udeleženke (3. alineja 241. člena DZ).

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je namen skrbništva v varstvu osebnosti odrasle osebe z omejitvenimi motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje, kakor tudi z varovanjem premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznika (drugi in tretji odstavek 239. člena Družinskega zakonika.