252. člen DZ

Ker je tožnica na podlagi sklepa sodišča že skrbnica stranki z interesom, se z odpravo izpodbijane upravne odločbe, s katero je bila razrešena dolžnosti skrbnice za poseben primer z bistveno enakimi pooblastili, njen pravni položaj ne bo v ničemer spremenil. Tožnica zato ne more uspešno uveljavljati odprave odločbe o njeni razrešitvi kot skrbnice za poseben primer. Tožba zoper odločbo z dne 10. 3. 2021 že iz tega razloga ni utemeljena. Upravni organ je z izpodbijano odločbo z dne 10. 6. 2021 odločil o tem, ali je tožnica denarna sredstva, ki jih je dvignila z računa stranke z interesom, tudi porabila zanjo. Določba 252. člena DZ pa ne daje pravne podlage za to, da bi upravni organ oblastveno z odločbo odločal o upravičeni porabi varovančevih sredstev, saj ta zakonska določba centru za socialno delo daje zgolj podlago, da odloči o povračilu stroškov, ki jih ima skrbnik sam z opravljanjem skrbniških dolžnosti.

Spremljanje toženca na pregled k sodni izvedenki po svoji vsebini ne spada v okvir opravljanja odvetniškega poklica, temveč spada v okvir skrbništva za odrasle, katerega namen je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje, oziroma je namenjeno zavarovanju premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznikov.

Res je, kot poudarja pritožba, da toženec denacionaliziranega premoženja v začasno upravo ni pridobil brez pravne podlage; slednjo namreč predstavlja sklep o imenovanju za skrbnika. Zagotovo pa ni nobene podlage, da bi smel toženec obdržati vse koristi, ki jih je pridobil kot skrbnik tega premoženja. V izpodbijani sodbi je obširno in pravilno obrazloženo, da je toženec te koristi dolžan deliti s tožnikom kot sodedičem. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju bi moral toženec kot dober gospodar obračunati vse prejemke in izdatke v zvezi z denacionaliziranim premoženjem v času, ko je opravljal funkcijo skrbnika, nato pa razliko v sorazmernem delu prepustiti tožniku. Ker tega ni storil, je tožnika neupravičeno prikrajšal. Čeprav je toženec za plačilo terjatve denacionalizacijskega zavezanca založil svoja denarna sredstva, ni upravičen do njihovega celotnega povračila. Za obveznosti v zvezi z denacionaliziranim premoženjem namreč odgovarjata oba dediča in ne le tožnik. Toženec ni upravičen niti do zahtevane revalorizacije izplačanih zneskov, saj za to ni pravne podlage. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik kot skrbnik upravičen do nagrade za opravljeno delo. Bre