267. člen DZ

Kadar sodišče odloči o imenovanju skrbnika za posebni primer, določi tudi obseg njegovih obveznosti in pravic (četrti odstavek 272. člena DZ). Pritožnica pravilno opozarja, da je v izreku izpodbijanega sklepa obseg skrbnikovih nalog - varovanje pravic in koristi varovanke v zapuščinskem postopku - (pre)široko opredeljen, oziroma, da je podano vsebinsko nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Brez upoštevanja zapisa v obrazložitvi sklepa, da bo lahko A. A. sama podala dedno izjavo in izrazila svojo voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora, bi bil lahko zapis v izreku sklepa napačno tolmačen na način, da je skrbnica upravičena v imenu A. A. opravljati vsa procesna dejanja v zapuščinskem postopku (tudi podati dedno izjavo in izraziti voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora). Upoštevajoč ugotovljene omejitve varovanke sodi natančen opis skrbnikovih obveznosti in pravic v izrek sklepa, ne (le) v njegovo obrazložitev.

Upnik pri zapuščinskem sodišču ne more predlagati postavitve začasnega skrbnika zapuščine, ki bi bil upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen (prvi odstavek 131. člena ZD). Ker niso bile izčrpane vse možnosti za popravo tožbe, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka, pogojev za zavrženje tožbe ni.

Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.

Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi si bile koristi staršev in otroka v navzkrižju. Zgolj dvom sodišča, da sta udeleženca sposobna uveljavljati resnične koristi otroka v tem postopku, pa ne zadošča za utemeljen zaključek o koliziji interesov ter za imenovanje kolizijskega skrbnika. Razen tega dosedanje ravnanje predlagateljice kaže, da ne ravna v nasprotju s koristmi in interesi otroka. V takšnih okoliščinah postavitev kolizijskega skrbnika ni potrebna.

V konkretnem primeru gre za razrešitev skrbnikov za poseben primer in za imenovanje drugega skrbnika za poseben primer za upravljanje s predmetnim denacionaliziranim premoženjem po pokojnem upravičencu do zaključka zapuščinskega postopka, kjer je naloga skrbnika varovati in gospodarno ravnati s tem premoženjem. V tem postopku se presoja zgolj ali oseba izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za skrbnika, določene v 241. členu DZ ob upoštevanju tretjega odstavka 67. člena ZDen in so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za obravnavo po skrajšanem ugotovitvenem postopku iz prvega odstavka 144. člena ZUP. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ mora uradna oseba razpisati glavno obravnavo v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Postopki postavitve skrbnika so namenjeni izključno varovanju pravic in koristi oseb oz. premoženja, v zvezi s katerim je imenovan skrbnik za posebni primer. Ker gre v konkretnem primeru za varovanje denacionaliziranega premoženja do zaključka zapuščinskega postopka, v teh postopkih ni strank z nasprotnimi interesi v smislu 154.

Prva nasprotna udeleženka je v predmetnem ustrezno zastopana po kvalificirani pooblaščenki, katere naloga je, da ji na primeren način pojasni, namen in potek postopka, njene pravice in dolžnosti ter vsebino in posledice odločitev sodišča. Če prva nasprotna udeleženka iz strahu pred predlagateljem svoji pooblaščenki ne podaja realnih informacij in se noče aktivno udeleževati postopka, to še ne pomeni, da bi lahko za njene pravice poskrbel le skrbnik za posebni primer.

Odločitev o zavrženju predloga zakonitih dedičev za razrešitev začasne skrbnice zapuščine je po obrazloženem in glede na navedbo v izpodbijanem sklepu, da je zakonita dedinja A. A. pri pristojnem CSD podala predlog za razrešitev skrbnice zapuščine, vendar do izdaje odločbe CSD o tem še ni odločil, pravilna zato, ker je CSD, ki je (poleg zapuščinskega sodišča) tudi pristojen za odločanje o tem predlogu, prvi začel postopek o razrešitvi začasne skrbnice zapuščine.

Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Z izjavo o odpovedi dediščini v korist sodediča se dedič ne odpove dediščini, pač pa podedovano premoženje odstopi drugemu dediču. Dedič, ki se v zapuščinskem postopku odpove svojemu deležu v korist drugega dediča, je še vedno stranka zapuščinskega postopka. Ker se pritožnik glede na izjavo, kakršno je podal, šteje za zapustnikovega dediča, v tem postopku zaradi kolizije interesov ne more zastopati sodedinje.

Pritožba pravilno navaja, da se v skladu s 279. členom DZ izdatki za izvajanje ukrepov, ki nastanejo v zvezi s skrbništvom za otroke in odrasle osebe v korist varovancev, in nagrada za delo skrbnika krijejo najprej iz varovančevih dohodkov, nato iz sredstev, dobljenih od oseb, ki morajo varovanca preživljati, nato iz varovančevega premoženja in končno iz proračuna Republike Slovenije. Vendar to ne pomeni, da je začasni zastopnik, ki je postavljen na podlagi 82. člena ZPP, zavezan k plačilu izpodbijanih stroškov iz lastnega premoženja. K temu ga tudi določbe 82., 83. in 79. člena ZPP (in tudi ne 267. člen DZ) ne zavezujejo. Stroške mora primarno plačati dedič D. A., sicer pa se bodo krili po vrstnem redu, ki ga določa 279. člen DZ.

V obravnavani zadevi teče postopek za določitev preživnine, saj je bil mld. A. nameščen v rejniško družino. Določitev preživnine je v dani situaciji mld. A. nedvomno v korist, kot mu je v korist postavitev skrbnika za posebni primer, ki ima nalogo odpreti račun na njegovo ime in skrbeti za razpolaganje s preživnino. Sodišče prve stopnje je tako, ob pravilni uporabi materialnih in procesnih določb (prvi odstavek 267. člena DZ; tretji odstavek 184. člena DZ; 110. člen ZNP-1), povsem ustrezno zaščitilo mld. A. s tem, da mu je določilo skrbnika za posebni primer.

Izjava pritožnice, da kot skrbnica odstopa, na pravilnost izpodbijanega sklepa (s katerim je postopek nadaljevalo z 10. 12. 2021, ko je začasno skrbnico zapuščine povabilo, naj ga prevzame) ne vpliva. V skladu z 240. členom DZ se za skrbnika imenuje oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika, in ki privoli, da bo skrbnik. Vprašanje (umika) privolitve skrbnika je torej pravno pomembno, razrešitev pa skrbnik lahko doseže le pred organom, ki ga je imenoval (torej pred zapuščinskim sodiščem) in ne v tem pravdnem postopku ali pa celo samovoljno z odstopom.

Pravilno zastopanje procesno nesposobnih strank kot oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese, ni le v interesu prizadete stranke same, temveč tudi v javnem interesu in je izraz načela socialne države. Omejitev poslovne oz. pravdne sposobnosti je hud poseg v osebnostne pravice posameznika. Zato mora biti odločitev o tem sprejeta po temeljito izvedenem dokaznem postopku, v katerem so osebi zagotovljene postopkovne varovalke. Sodišče mora pretehtati, ali je glede na okoliščine primera zaradi varstva ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva utemeljeno poseči v ustavno pravico do zasebnosti in kontradiktornosti.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Ko sodišče ugotovi, da v postopku nastopa oseba, ki zaradi okrnjene zmožnosti razsojanja verjetno ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, pa ji še ni imenovan skrbnik, mora zato oceniti, ali naj počaka na imenovanje skrbnika v sodnem postopku ali pa na drugi strani tehtni razlogi narekujejo postavitev skrbnika za posebni primer.

V aprilu 2019 je stopil v veljavo DZ, ki v drugem odstavku 267. člena določa, da skrbnika za poseben primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Kljub temu, da iz mnenja osebnega zdravnika sledi, da je pri A. A. v ospredju kognitivni upad blage do zmerne stopnje in je zato njena zmožnost zastopati sebe, svoje pravice, koristi ter sposobnost upravljanja s premoženjem vprašljiva, vse doslej v konkretnem primeru ni bil sprožen postopek v smislu določila 262. člena DZ za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Zato je odločitev sodišča skladna z določilom drugega odstavka 267. člena v zvezi z 262. členom DZ.

Samo v primerih, ko je treba v postopku hitro zavarovati pravice stranke, je dopustno postaviti skrbnika za posebni primer. Skrbnik za posebni primer ni namenjen osebam, ki potrebujejo celovito varstvo osebnosti. Takšne osebe je treba postaviti pod skrbništvo.

Glede na dejstvo, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v nepravdnem postopku, ki se vodi zaradi predloga za spremembo skrbnika tožnika, je moč ugotoviti, da si interesi tožnika in njegovega stalnega skrbnika nasprotujejo. V navedenem nepravdnem postopku želi tožnik namreč doseči spremembo stalnega skrbnika, torej da CSD A. ne bo več njegov skrbnik. Glede na navedeno si torej interesi tožnika in njegovega stalnega skrbnika nasprotujejo, posledično pa so njuni interesi v navzkrižju tudi v postopku dodelitev BPP za navedeni nepravdni postopek. Toženka bi zato morala v postopku dodelitve BPP zaradi kolizije interesov tožniku postaviti začasnega zastopnika, kar bi storila z imenovanjem skrbnika za posebni primer v postopku pred drugim organom v skladu z 268. v zvezi z 267. členom DZ. Šele po postavitvi začasnega zastopnika, bi morala toženka le-tega pozvati na podajo soglasja k vloženi prošnji za dodelitev BPP v nepravdnem postopku, ter, v primeru podaje soglasja, tožnikovo prošnjo tudi vsebinsko obravnavati.

Zoper sklep, s katerim se odredijo ukrepi za odpravo pomanjkljivosti, ni pritožbe (peti odstavek 81. člena ZPP). Okoliščine glede pravdne sposobnosti stranke se ugotavljajo po uradni dolžnosti, namen tega postopka pa je v varovanju interesov pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke. Tudi na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se tudi na kršitve v zvezi z izvajanjem dokazov (po uradni dolžnosti) v postopku ugotavljanja pravdne sposobnosti lahko sklicuje le tista stranka, ki je subjekt tega postopka.

Pri odločanju o postavitvi osebe pod skrbništvo mora biti sodišče pozorno tudi na določbo drugega odstavka 267. člena DZ, saj ta določa, drugače kot prej veljavni 211. člen ZZZDR, da skrbnika za posebne primere ni mogoče imenovati, ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. Glede na okoliščine tega primera je prvostopenjsko sodišče očitno presodilo, da bodo koristi in pravice tožnice ustrezno in hitreje varovane z imenovanjem skrbnika za poseben primer, ki ga po določbi 268. člena DZ v sodnem postopku lahko postavi tudi sodišče in je to lahko tudi CSD. Ker se tožnica pritožuje zgolj v smeri, da sploh ne potrebuje skrbnika za poseben primer (torej še manj skrbnika za odrasle), se tudi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili v obravnavani zadevi sploh izpolnjeni pogoji za postavitev skrbnika za poseben primer, ali pa za postavitev trajnejše oblike skrbništva.