VSL Sodba X Kp 35131/2013

I. Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A. in C. C. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi A. A. je dolžan plačati sodno takso 525 EUR, obtoženi C. C. pa 300 EUR.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo:

- obtoženega A. A. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS 63/1994, 70/1994, 23/1999, 110/2002, 40/2004, v nadaljevanju: KZ) (točka I/1 izreka sodbe) in mu izreklo kazen 1 leto in 3 mesece zapora;

- obtoženo Č. C. je spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS 55/2008, v nadaljevanju: KZ-1) (točka I/2 izreka sodbe) in ji na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 1 leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja;

- obtoženega C. C. je spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 in prvim odstavkom 37. člena KZ-1 (točka I/3 izreka sodbe) in mu izreklo kazen 1 leto zapora;

- v zvezi s temi dejanji je odločilo še, da mora po drugem odstavku 96. člena KZ obtoženi A. A. plačati 434.000 EUR, obtoženi C. C. pa po drugem odstavku 75. člena KZ-1 120.600 EUR, kar ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivima dejanjema. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) so obtoženci dolžni povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP;

- obtoženega D. D. je oprostilo kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem v zvezi z drugim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ (točka II/1 izreka sodbe) in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka II/3 izreka sodbe);

- obtoženo Č. C. je oprostilo kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem v zvezi z drugim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (točka II/2 izreka sodbe);

- obtoženega F. F. je oprostilo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka II/3 izreka sodbe);

- v zvezi s temi dejanji je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo še, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, bremenijo proračun.

2Zoper navedeno sodbo se pritožujejo:

- zagovorniki obtoženega A. A., oboji iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 373. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah po 374. členu ZKP. Predlagajo, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno, da se sodbo v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Oboji so tudi predlagali oziroma zahtevali, da se jih v skladu z določilom 378. člena ZKP obvesti o seji senata.

- zagovorniki obtoženega C. C. iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 373. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi po 2. točki 374. člena ZKP. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno, da se sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Na pritožbe je odgovoril okrajni državni tožilec mag. ... s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (SDT) s predlogom, da se jih zavrne kot neutemeljene in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožbene seje se obtožena A. A. in C. C. nista udeležila, ker pa sta bila o seji pravilno obveščena, so bili podani pogoji, da se seja opravi (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi odvetnikov Odvetniške družbe A.

6Jedro pritožbe se nanaša na vprašanje krivde. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožniki, da je za kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic po 244. členu KZ, ki se očita obtoženemu A. A., potreben obarvani direktni naklep. Ker iz izpodbijane sodbe nikjer ne izhaja, da bi prvostopno sodišče bilo na stališču, da zadošča že eventualni naklep, so vse pritožbene navedbe glede nezadostnosti te oblike naklepa odveč.

7Obarvani direktni naklep v slovenski zakonodaji ni tretja oblika naklepa poleg eventualnega in direktnega (Kozina J., člen 240, r. št. 56 v: Korošec D., Filipič K. in Zdolšek S. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1). Zato je prvostopno sodišče pravilno ugotavljalo in tudi ugotovilo, da je obtoženi ravnal z direktnim naklepom, pri tem pa ni spregledalo, da mora ugotoviti tudi obtoženčev namen pridobiti si veliko premoženjsko korist, kot skušajo prikazati pritožniki s podčrtavanjem pojma direktni naklep v citatu iz 107. točke izpodbijane sodbe. Nasprotno, glede obtoženčevega namena se je prvostopno sodišče opredelilo na več mestih (tč. 97, 99, 106 in 107) in zaključek, da je obtoženi ravnal z namenom pridobiti si veliko premoženjsko korist oprlo na več ugotovitev: (a) da pri transakciji 27. 5. 2008 ni šlo za vračilo kredita obtoženemu A. A. s strani A. d. o. o., pač pa ravno nasprotno in to z namenom, da si obtoženec pridobi ta znesek kot svojo korist, ker je iz bančnih podatkov A. d. o. o. iz rubrike "naziv akcije" vsakokrat razvidno, ali je šlo za vračilo posojila ali za posojilo, pri tej transakciji pa je navedeno "posojilo" (b) da je iz rubrike "dolgoročna posojila, dana drugim" v izpisu odprtih računov A. d. o. o. s 3. 5. 2010, kar je obtoženec hranil na svojem računalniku, razvidno, da je med drugim na podlagi dokumenta K27-05/08 dne 27. 5. 2008 odprta terjatev za zneska 324.000 in 112.500 EUR do obtoženega A. A., iz stolpca "pokritje" pa je razviden znesek 0,00 EUR, torej dolg na dan 30. 4. 2010 ni bil pokrit, čeprav je obtoženec glede na svoje navedbe pred tem zagotovil poplačilo obveznosti A. d. o. o. ter po tem podpisal pogodbo kot porok za obveznosti te družbe, (c) da ni imel namena vrnitve kaže obtoženčev zagovor, ko je poskušal upravičiti namen prenosa sredstev s posli, ki po oceni sodišča z obravnavanim nakazilom 436.500 EUR na njegov račun niso bili povezani, (č) da je A. d. o. o. 5. 8. 2008 obtoženemu A. A. predlagala pobot medsebojnih obveznosti (njihovo terjatev iz naslova posojila z 31. 12. 2006 z njihovimi obveznostmi iz naslova plač in stroškov), druge terjatve družbe do obtoženca pa iz tega predloga niso razvidne (vse v tč. 97), (d) da je iz izpisa kartic za A. d. o. o. (l. št. 219 - 223 v prilogi A8) iz rubrike "izpisa danih kratkoročnih posojil - A. A." razvidno, da je 29. 5. 2008 A. A. vrnil 2.500 EUR kratkoročnega posojila, medtem ko sta oba zneska, posojena A. A. navedena med dolgoročnimi krediti, danimi drugim (tč. 99), (e) da bi, če bi šlo zgolj za vračilo dolgov družbe njemu, bil zapisan namen teh dveh nakazil zagotovo drugačen, ne pa posojilo, transakcija pa je bila kot terjatev družbe do A. A. vodena še leta 2010 (tč. 106), (f) razpolaganje s sredstvi po obeh prilivih (324.000 in 112.500 EUR) na njegov osebni račun, ko je naslednji dan z namenom "vračilo glavnice posojila" nakazal 150.000 EUR E. D., 2.000 EUR prenesel na račun B. A. ter plačal obveznosti po pogodbi družbama F. Leasing d. o. o. in G. Leasing d. o. o., 29. 5. 2008 položil za 4.000 EUR gotovine, nato pa 29. 5. 2008 dvignil 270.000 EUR gotovine, (g) da so prilivi na njegov račun oziroma promet v dobro bili v glavnem iz naslova posojil, pri čemer je bilo stanje kratkoročnih posojil A. A. s strani A. d. o. o. na dan 31. 12. 2006 130.445.221,46 SIT (544.338,26 EUR), konec leta 2007 1.052.947,67 EU, na dan 31. 12. 2008 pa je imel odprtih za 1.679.790,40 EUR dolgoročnih posojil, le manjši del le-teh vračal, pa še to na podlagi novo sklenjenih posojilnih pogodb, A. d.o.o pa je vrnil le 2.500 EUR in (h) da je svojo osebno porabo financiral le s krediti ali na podlagi sredstev, prenesenih z računa, katerega imetnica je bila njegova tedanja soproga B. A., pri tem pa gre glede na gotovinsko poslovanje, opise transakcij ter vrste blaga in storitev za zasebno rabo (tč. 107). Prvostopno sodišče torej je ugotavljalo namen obtoženčevega ravnanja, kar pomeni, da je ugotavljalo obstoj obarvanega direktnega naklepa in na več mestih izrecno zaključilo (tč. 106, zadnja poved in 107, tretja poved), da je ravnal z namenom pridobiti si veliko premoženjsko korist. Očitana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

8Pritožniki presojo prvostopnega sodišča, da je obtoženi ravnal z namenom pridobitve velike premoženjske koristi, izpodbijajo z navedbo, da poraba danega posojila nikakor ne kaže na to, da je obtoženi imel pri prenosu denarnih sredstev v obliki posojila oblikovan namen, da posojila ne vrne, saj je smoter posojilne pogodbe ravno v tem, da posojilojemalec s posojenim zneskom ravna kakor želi.

9Obtoženemu se ne očita za kakšne namene je porabil posojeni denar, pač pa da si je pridobil veliko premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si jo pridobi. Okoliščina porabe posojenih sredstev za zasebno rabo sama zase res ne more utemeljiti pridobitvenega namena, vendar je v obravnavani zadevi povezana z nadaljnjo ugotovitvijo o načinu financiranja obtoženčevih (zasebnih) življenjskih stroškov (tč. h zgoraj). Brez uspeha ostaja nadaljnja pritožbena graja o neupoštevanju vrnitve dela dolga. Prvostopno sodišče tega ni spregledalo, vendar je tudi ta podatek pravilno vključilo v celoto podatkov o zagotavljanju sredstev za vrnitev dolgov (tč. e zgoraj) in okoliščino, da se vrnitev 2.500 EUR nanaša na kratkoročni kredit, obravnavana zneska pa sta knjižena kot dolgoročni kredit (tč. d zgoraj). Glede pomena okoliščin, da posojila niso bila vrnjena in ali je obtoženi ravnal kot dober gospodarstvenik, za ugotavljanje naklepa, pritožbeno sodišče izhaja s stališča, da je obravnavanje vsake od navedenih okoliščin same zase v nasprotju z metodološko zahtevo, da mora sodišče storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, na podlagi vestnega pretehtanja vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi (drugi odstavek 355. člena ZKP). Prvostopno sodišče je ti dve okoliščini pravilno upoštevalo kot dela celote dokazov. Pritožbena trditev, da sta relevantni le v primeru odškodninske oziroma korporacijske odgovornosti ne vzdrži kritične presoje tudi zato, ker iz besedila na 1.002. strani VZKPD KZ-1, na katerega se pritožniki brez podrobnejše opredelitve sklicujejo, izhaja ravno nasprotno, da je standard skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika upošteven pri razlagi zakonskega znaka "izraba položaja". V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča (tč. 98), da nakazila na zasebni TRR obtoženega A. A., ki je kot direktor in podpisnik natančno poznal vse posle in bil zato obveščen o vseh pričakovanih prilivih, niso bila odraz ravnanja kakršno se pričakuje od vestnega in poštenega gospodarstvenika. Nenamenska poraba sredstev ni edina okoliščina, ki utemeljuje zaključek o naklepnem ravnanju obtoženega, v povezavi s sosledjem okoliščin navedenih v 7. točki te sodbe in obtoženčevim položajem v A. d.o.o. in A.-X. d.o.o. ter s tem povezano njegovo vednostjo o razvoju projekta in njegovim finančnim stanjem, pa le še dodatno utrjuje zaključek o ravnanju z direktnim naklepom.

10Glede kazenske sankcije pritožniki zatrjujejo, da prvostopno sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na podane okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, prav tako pa ni uporabilo določb o pogojni obsodbi pa bi jih glede na vse olajševalne okoliščine primera moralo.

11V zvezi z izbiro kazenske sankcije pritožniki poleg ugotovitve o obstoju formalnih pogojev, kar ni sporno, kot konkretne okoliščine navajajo, da obtoženi ni predkaznovan niti ni v drugem kazenskem postopku, njegov osebni stečaj, izgubo družine, okrnjen ugled, znatno oteženo pridobivanje novih poslovnih priložnosti zaradi posledic posojila in kazenskega postopka ter časovno oddaljenost. Zaključujejo, da je mogoče pričakovati, da obtoženi ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

12Sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 51. člena KZ). Gre za okoliščine, ki so podobne tistim, ki so upoštevne pri odločitvi o višini kazni, vendar se jih presoja z vidika ocene verjetnosti, da storilec v prihodnje ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Kljub usmerjenosti te presoje na specialno preventivni namen kazni pa sodišče pri tem ne more in ne sme spregledati tudi generalno preventivnega namena kazni. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na več ugotovitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da je obtoženi kriv hudega kaznivega dejanja, saj se to izraža tako na abstraktni ravni z višino predpisane kazni (1 do 8 let) kot na konkretni z višino protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki je več kot osemkratnik zakonskega znaka kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja (50.000 EUR). Prav tako je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo okoliščine izvršitve tega dejanja, ki sodi med kazniva dejanja zoper gospodarstvo: da je bilo storjeno v času, ko so se že kazali znaki krize, projekt pa se ni razvijal s tako časovno dinamiko, kot je bilo sprva predvideno; da je namesto da bi pustil, da bi se sredstva, ki so bila izplačana za izdelane projektne dokumentacije, porabilo za ta namen, nakazal (436.500 EUR) na svoj račun kot fizične osebe; da je od tega vrnil le 2.500 EUR, ostalo pa porabil zase, za plačilo svojih obveznosti in drugo lastno uporabo; v času ko posamezni zaposleni v družbah, povezanih z A. d. o. o., kot sta B. d. o. o. in C. d. o. o., niso prejemali celotnih plač, pač pa le minimalne ali pa plače krili iz prilivov drugih projektov; da se njegov življenjski stil ni spremenil, saj je v tem času še vedno imel v najemu vozilo višjega cenovnega razreda, plačeval prispevke za jahto; da očitanega dejanja ni storil iz kakršne koli eksistenčne stiske, temveč z zlorabo svojega že tako privilegiranega položaja v družbi, ko je bil hkrati tudi družbenik, A. d. o. o. pa ni imela zaposlenih oseb in hkrati prejemala vsak mesec pavšalne zneske v višini približno 35.000 EUR mesečno za inženiring za projekt P.; da je dejanje izvršil tik pred prenehanjem pooblastila za zastopanje družbe in v času, za katerega je sam trdil, da je bil zgolj formalni direktor.

13Celota teh okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da sankcija opozorilne narave ni na mestu. Okoliščine, ki jih izpostavljajo pritožniki te presoje ne morejo omajati, saj izhajajo izključno iz specialno preventivnega namena kazni.

14Prejšnje življenje storilca je ena od okoliščin upoštevnih pri odmeri kazni. Čeprav je v tem okviru podatek o nekaznovanosti res lahko le olajševalna okoliščina pa nima posebne teže, saj gre za pričakovano (v smislu, da se od ljudi pričakuje, da ne izvršujejo kaznivih dejanj) in običajno (v smislu, da je tak status velike večine ljudi) okoliščino.

15Pritožniki zatrjujejo, da nekatere od okoliščin, ki jih prvostopno sodišče šteje za obteževalne, z očitanim dejanjem nimajo nobene veze, druge pa so take, da bi jih bilo mogoče šteti kvečjemu kot olajševalne, če se jih že šteje za takšne, da lahko vplivajo na kriminalno količino očitanega kaznivega dejanja.

16Tako glede okoliščin, da je dejanje bilo storjeno v času, ko so se že kazali znaki krize in ko se projekt ni razvijal s predvideno časovno dinamiko, ter da sta družbi A. d. o. o. in B. d. o. o. podpisali posojilno pogodbo navajajo, da nimajo nobene zveze z očitanim kaznivim dejanjem, saj prvostopno sodišče ne pojasni, kako so prispevale k večji kriminalni količini.

17V okvir presoje okoliščin pomembnih za izbiro in odmero kazni sodijo tudi "okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno" (drugi odstavek 41. člena KZ) oziroma "druge okoliščine, v katerih je dejanje storil" (tretji odstavek 51. člena KZ). Okoliščine, katerih upoštevanje pritožniki grajajo, nedvomno sodijo mednje, hkrati pa so nedvomno take, da govorijo proti izreku pogojne obsodbe oziroma obteževalno v smeri višje kazni. Enako velja glede upoštevanja okoliščine, za kakšne namene je obtoženi pridobljeno premoženjsko korist porabil, tj. za svoje osebne potrebe in premoženjske razmere. Res je namen posojilne pogodbe v tem, da posojilojemalec posojeni znesek porabi za kakršenkoli namen, vendar v obravnavani zadevi, čeprav je formalno kot namen nakazila bilo navedeno "posojilo", ne gre za porabo posojenega zneska, pač pa za porabo protipravno pridobljene premoženjske koristi. V tem kontekstu pa je poraba za navedene namene upoštevna okoliščina, ki kaže v enako smer. Enako velja glede okoliščin povezanih s plačami v B. d. o. o. oz. C. d. o. o. Ne gre za vprašanje obtoženčevega statusa v teh dveh družbah niti za to, ali sklenitev posojilne pogodbe med B. d. o. o. in A. d. o. o. pomeni kaznivo dejanje pravnih oseb oz. ali se to očita obtoženemu, pač pa za dodatne okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, ki jih je mogoče oceniti le kot obteževalne.

18Pritožniki okoliščino, da A. d. o. o. ni imela zaposlenih oseb in hkrati prejemala vsak mesec pavšalne zneske v višini približno 35.000 EUR mesečno uveljavljajo kot olajševalno na način, da upoštevajo le del argumenta prvostopnega sodišča. To okoliščino je prvostopno sodišče povezalo z ugotovitvijo, da si je obtoženi v imenu družbe A. d. o. o., tik pred prenehanjem pooblastila za zastopanje družbe, v času, za katerega je sam trdil, da je bil zgolj formalni direktor in kljub navedenim pavšalnim zneskom sposojal še dodatna sredstva in si jih takoj nato prenakazal na svoj račun. Ob upoštevanju celote teh okoliščin je utemeljeno zaključilo, da je šlo za zavržno ravnanje in torej obteževalno okoliščino. Pritožbena trditev o boljšem položaju A. d. o. o. zaradi prenehanja statusa direktorja prav tako ostaja brez uspeha, saj je pomemben položaj obtoženega v trenutku izvršitve kaznivega dejanja.

19Kot dodatno olajševalno okoliščino pritožniki ponujajo obtoženčeve navedbe o osebnem stečaju, izgubi družine, okrnjenem ugledu in znatno oteženem pridobivanju novih poslovnih priložnosti.

20Sodišče pri odmeri kazni načeloma upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, zakon pa primeroma navaja tiste, ki naj jih zlasti upošteva (drugi odstavek 41. člena KZ). Med temi sta tudi storilčevo obnašanje po storjenem dejanju in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost. Okoliščine, ki jih izpostavljajo pritožniki ne sodijo mednje, saj ne gre za obtoženčeva ravnanja, ki bi kazala na obtoženčevo dejansko kesanje, še manj na trud poravnati škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, ki jo v tem kontekstu zakon še posebej izpostavlja. Prav tako ne gre za okoliščine, ki bi se nanašale na storilčevo osebnost v povezavi z očitanim kaznivim dejanjem. Nastanka zatrjevanih okoliščin niti ni mogoče enoznačno pripisati posledicam kazenskega postopka, saj so najmanj v enaki meri lahko posledica celotnega poteka nepremičninskega posla in s tem povezanimi finančnimi posledicami ter njihovim vplivom na družinsko življenje, če jih pripišemo kazenskemu postopku pa ni mogoče mimo dejstva, da gre za posledice ravnanj obtoženega samega in zato ne morejo imeti vpliva na dodatno znižanje kazni.

K pritožbi Odvetniške družbe B.

21Pritožniki na začetku pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov grajajo zavrnitev predloga za zaslišanje prič odvetnika Č. Č. in W. W., vendar ostajajo na povsem posplošeni ravni in tega dela pritožbe ni mogoče preizkusiti.

22V zvezi s predlogom za zaslišanje G. G. navajajo, da bi z njegovim zaslišanjem in pridobitvijo potrdil o nakazilu zneskov D. d. o. o. obtoženi dokazoval, da nikakor ni imel naklepa kakorkoli in v čemerkoli škodovati A. d. o. o. in A.-X. d. o. o. temveč je ravno nasprotno, v družbi vlagal lasten denar in kapital, ki ga je imel posledično pravico dobiti nazaj in s tem potrditi svoj zagovor, kar mu je bilo onemogočeno.

23Prvostopno sodišče je ta dokazni predlog tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo (tč. 28) z argumentoma, da iz namena nakazila kritičnih dveh zneskov dne 27. 5. 2008 na obtoženčev TRR ni razvidno, da bi šlo pri tem za vračilo posojila A. d. o. o. obtoženemu, pač pa za posojilo, kar potrjuje tudi izpis odprtih računov A. d. o. o. s 3. 5. 2010, saj je iz rubrike "dolgoročna posojila, dana drugim" razvidno, da je med drugim na podlagi dokumenta K27-05/08 dne 27. 5. 2008 odprta terjatev obeh zneskov do obtoženega A. A., način plačila kupnine od prodaje nepremičnine F. Leasing d. o. o. pa izhaja iz same prodajne pogodbe med družbo E. d. o. o. in F. Leasing d. o. o. Ker je način plačila kupnine izkazan z listinskimi dokazi in prvostopno sodišče ne dvomi v takšen potek (posel je podrobno predstavljen v 97. točki izpodbijane sodbe), je dokazovanje s predlagano pričo nepotrebno. Kakšen je pomena (nedvomnih) nakazil družbi D. d. o. o. v aprilu 2007 za ravnanja, ki se obtoženemu očitajo v maju 2008, pa je stvar celovite dokazne ocene, pri čemer je prvostopno sodišče že ob zavrnitvi dokaznega predloga na kratko izpostavilo okoliščine, ki jih šteje za odločilne.

24Brez uspeha ostaja očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do "dokaza pod točko B, ki ga je obdolženi predložil v spis". Čeprav pritožniki ne navedejo natančno kje se ta dokaz nahaja, je iz opisa vsebine mogoče razbrati, da gre za tistega, ki je tudi v prilogi A 15/82: kreditna pogodba za 1,3 mio EUR, ki so jo 9. 9. 2008 sklenili Banka X. kot kreditodajalec ter A.-Y. d. o. o. kot kreditojemalec in zastavni dolžnik, A.-Z. d. o. o. in A. A. pa kot poroka. Te pogodbe prvostopno sodišče ni spregledalo kot zatrjujejo pritožniki, saj se je do nje opredelilo v zadnjem odstavku 97. in v 98. točki izpodbijane sodbe in zato kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pritožbeno sodišče se pridružuje presoji prvostopnega sodišča, da ta pogodba, ker je bila sklenjena po času očitanega kaznivega dejanja, na naravo nakazila 27. 5. 2008 ne more vplivati. Obtoženemu A. A. se ne očita, da je očitano kaznivo dejanje storil na škodo A. d. o. o. (kar je ena od izvršitvenih oblik tega dejanja), pač pa da ga je storil v svojo korist. Njegovo ravnanje, ko je sopodpisal kreditno pogodbo kot porok, zato tudi vsebinsko gledano ne more izpodbiti zaključka, da je ravnal z naklepom pridobiti si premoženjsko korist.

25Zaključek prvostopnega sodišča glede slabega finančnega stanja A. d. o. o. (tč. 100 - 103) pritožniki izpodbijajo z navajanjem bilančnih podatkov te družbe, poročila Banke Y. (v nadaljevanju: Banke Y.) z 31. 12. 2008, poročila o oceni vrednosti A. d. o. o. na dan 31. 12. 2008, ki ga je izdelal H. H. in revizorjevega poročila o cenitvi stvarnih vložkov, ki ga je izdelala revizijska družba .... d.o.o. 19. 3. 2009. Ti podatki da negirajo trditev iz izreka sodbe, da naj bi bila A. d. o. o. na presečni datum ali tudi kasneje, vse do leta 2019 v slabem finančnem stanju.

26Prvostopno sodišče se je pri svoji presoji (tč. 100-102) oprlo na več virov: (a) bančne podatke, ki se nanašajo na transakcije na računih družbe, (b) podatke, ki so bili zbrani s strani Banke Y. v postopku odobravanja kreditov, (c) dejstvo da je družba A. d. o. o. projektno podjetje, torej ustanovljeno z namenom izvedbe nepremičninskih projektov in nima drugih dejavnosti, ki se ga ocenjuje na podlagi posameznih projektov, obveznosti družbe pa se pokrivajo ravno s prodajo izgrajenih projektov, (d) podatke o siceršnji zadolženosti družb, kot izhajajo iz podatkov kreditne mape Banke Y., ki je pri oceni kreditne sposobnosti posamezne družbe ocenjevala tudi povezane osebe, saj je A. d. o. o. bila porok in plačnik pri kreditnih pogodbah, obravnavanih v tem postopku, kjer je kreditojemalec A.-X. d. o. o. in (e) zagovor obtoženca o odvisnosti od kreditov in o s tem povezani blokadi projektov. Na podlagi ugotovitev izhajajočih iz podatkov o prometu na TRR računu št. .... A. d. o. o. (v prilogi A3), da je ta družba vsa večja nakazila v letu 2008 prejela iz naslova posojil in v tem letu imela za 1.559.822,56 EUR prometa v dobro, 1.664.986,18 EUR pa v breme, da je tudi leta pred tem promet v breme računa družbe presegal promet v dobro in je v letih 2006, 2007 in 2008 družba bila neto dolžnik (Poročilo o oceni vrednosti podjetja A. d. o. o. na dan 31. 12. 2008, v prilogi A 6, l. št. 974), iz bonitetnih mnenj in kreditnih predlogov s prilogami Banke Y. pa da družba med premoženjem izkazuje v večini zaloge in terjatve, med kratkoročnimi finančnimi obveznostmi pa posojila povezanim osebam, svoje projekte pa financira v celoti s tujimi viri (bonitetno mnenje 30. 11. 2006, v prilogi A 41, l. št. 304). Iz navedenega bonitetnega mnenja so razvidna še dodatna tveganja: stalna prisotnost podjetja na črni listi pri T. d. o. o. in G. leasing d. o. o.; zelo nizek delež lastne udeležbe v virih financiranja projekta P. (5%), na osnovi česar sklepajo, da podjetje ne razpolaga z rezervami pri morebitnih zamikih ali odstopanjih pri projektu. V enako smer kaže tudi dejstvo, da je k osnovni kreditni pogodbi (št. 59902754) bilo podpisanih sedem aneksov. Iz dodatkov št. 1 z 28. 9. 2007 in št. 2 z 31. 3. 2008 izhaja, da se je spremenil rok črpanja in podaljšal končni rok vračila kredita ter določbe o zavarovanju, iz dodatka številka 2 z 31. 3. 2008 pa je razvidno, da se je spremenila višina kredita, ki je sedaj 3.600.000 EUR ter spremenil rok črpanja in vračila kredita (ostali dodatki so bili podpisani kasneje, po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja). Pri tem ni spregledalo podatkov iz bilance stanja na dan 30. 6. 2008 (B 94), ki res izkazujejo čisti dobiček poslovnega leta, saj je na podlagi zgoraj navedenih ugotovitve utemeljeno zaključilo, da ne dajo podlage za sklepanje, da družba ni imela finančnih težav. Takšna ugotovitve je dodatno podkrepljena s citatom lastnih navedb obtoženega A. A. o "zablokiranosti" poslovanja družb A. d. o. o.

27Pritožniki presojo prvostopnega sodišča grajajo tudi z vidika, da je samo analiziralo finančne podatke, ne da bi angažiralo ustreznega izvedenca in s tem prekoračilo svoja pooblastila, saj nima ustreznih znanj.

28Sodišče mora postaviti izvedenca kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje (248. člen ZKP). Kdaj potrebuje sodnik strokovno znanje druge stroke je dejansko vprašanje (quaestio facti). Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje, ki terja pritegnitev izvedenca, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Prvostopno sodišče je za svojo presojo o finančnem stanju A. d. o. o. imelo na razpolago vire (navedene v 26. točki te sodbe) na podlagi katerih je lahko, ne da bi bilo za to potrebno posebno znanje, sklepalo in zaključilo, da je stanje bilo slabo. Nenazadnje, kot je že navedeno, je takšno stanje ugotavljal sam obtoženi.

29Pritožniki v povezavi s tem navajajo, da se sicer strinjajo s stališčem prvostopnega sodišča, da finančna uspešnost in denarni tokovi, ki so pomembni za gospodarsko odločanje niso zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, da pa so glede na zapis v izreku, da je obtoženi vedel za slabo finančno situacijo, odločilno dejstvo. Ker glede tega v nasprotju z določbami 248. člena ZKP ni postavilo izvedenca, je prvostopno sodišče zagrešilo kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo izrecne določbe ZKP.

30Sodba je pravilna, če so vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena. Odločilna dejstva ali pravno relevantna dejstva so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe oziroma tista, na katerih neposredno temelji uporaba zakona. Prvostopno sodišče samo ugotavlja (tč. 102), da finančno stanje lahko predstavlja bodisi obteževalno okoliščino, bodisi motiv za sklenitev škodljive pogodbe, to okoliščino pa je tudi uporabilo kot obteževalno pri odmeri kazni (tč. 270). Glede na zgornjo ugotovitev, da postavitev izvedenca ni bila potrebna zatrjevana kršitev ni podana. Poleg tega pritožniki zatrjujejo t.i. relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Za uspeh takšnih pritožbenih navedb ne zadošča trditev, da sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZKP, pač pa mora biti izkazano tudi, da je "to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe", česar pa pritožniki ne izkažejo.

31Drži tudi, da nihče od procesnih udeležencev ni predlagal postavitve izvedenca ekonomske stroke (pritožba odvetnikov Odvetniške družbe B., str. 4).

32Očitno neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo določila KZ-1. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in je povzeto v 1. točki te sodbe je prvostopno sodišče obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 244. členu KZ in določbe tega zakonika uporabilo tudi pri vseh ostalih odločitvah in v obrazložitvi (višina kazni, odvzem premoženjske koristi).

33Pritožniki uveljavljajo tudi ravnanje obtoženega A. A. v pravni zmoti, ker da je bila v času storitve kaznivega dejanja, če je šlo za enoosebno družbo kot v obravnavanem primeru, sodna praksa popolnoma drugačna kot pa v trenutku odločanja. Več kot očitno je, da je obtoženi kot edini lastnik izhajal iz razumevanja, da je tudi družba njegovo premoženje in da lahko z njim prosto razpolaga.

34Sprememba enotne in ustaljene sodne prakse je načeloma lahko razlog za pravno zmoto, to je položaj, ko storilec kaznivega dejanja iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano (21. člen KZ). Pravna zmota izključuje krivdo, brez krivde pa ni kazni (nulla poena sine culpa). Zavest o protipravnosti je sestavina krivde in je storilčevo védenje, da z ravnanjem nasprotuje pravu ali da ravna v nasprotju s prepovedno ali zapovedno normo (Karakaš A. in Novoselec P., 24. člen, r. št. 17, v Šepec M. ur., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2021 (v nadaljevanju: KZ-1SK). Med načela pravne države (2. člen Ustave RS) sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki je omejeno z načelom prilagajanja prava družbenim razmeram (U-I-69/03, 20. 10. 2005, tč. 7). Izraz ustavnega načela varstva zaupanja v pravo so tudi jamstva glede enotne in ustaljene sodne prakse. Načelo prilagajanja prava družbenim razmeram v sodnih postopkih pomeni, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ne pomeni in ne sme pomeniti zahteve, da se sodna praksa v času ne sme spreminjati (Up-164/15, 17. 3. 2015, tč. 8). Prepoved velja za arbitrarno odstopanje od take prakse. Da bi storilec sploh lahko uveljavljal, da je bil v (opravičljivi) pravni zmoti na podlagi stališča sodne prakse, mora ta biti enotna in ustaljena. Pritožniki niti ne navajajo, katera naj bi to bila, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da se sodna praksa ni ustalila. Kot izhaja iz sodbe VSRS I Ips 35999/2015-165, 23. 3. 2017, tč. 12, je ta bila sprejeta prav z namenom poenotenja sodne prakse glede tega, ali je premoženje družbe z omejeno odgovornostjo tuje premoženje tako navzven kot v razmerju do njenega edinega družbenika. Pri tej presoji so pomembne tudi okoliščine, ki so pomembne za presojo (ne)abitrarnosti spremembe sodne prakse, kot na primer, ali je bila sodna praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi (Up-164/15, 17. 3. 2015, tč. 9). Sodba VSRS I Ips 141/2006, 24. 5. 2007, ki bi lahko bila v oporo stališču o pravni zmoti na podlagi sodne prakse, je bila obravnavana kot sporna: v podporo Brus M., Še o zlorabi položaja ali pravic s strani družbenikov d.o.o., Pravna praksa, 49/50, 2007, str. 23-25 in nasprotno Selinšek L., Zloraba položaja ali pravic s strani "lastnikov" pravne osebe, Pravna praksa, 45, 2007, str. 19-21. Podlaga za zatrjevano pravno zmoto torej ni obstajala. V obravnavani zadevi je v zvezi s tem vprašanjem, kot navaja tudi državni tožilec v odgovoru na pritožbo, pomembno tudi dejstvo, da je šlo za projektni družbi A. d. o. o. in A.-X. d. o. o., ki sta sredstva pridobivali le za izvedbo projekta. To se na konkretni ravni kaže v pogodbenih določilih o namenu kredita in dokumentiranem načinu črpanja, kar nasprotuje zatrjevanemu razumevanju obtoženega.

35Glede kazenske sankcije pritožniki grajajo ugotovitev prvostopnega sodišča (tč. 270), da je obtoženi bil spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja, ki spada med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, saj v besedilu 49. člena KZ-1 ni opredelitve hudih in manj hudih kaznivih dejanj, prav tako ni določila, ki bi pri kaznivih dejanjih iz 24. poglavja KZ-1 določalo strožje kaznovanje kot pri ostalih.

36Med merili, ki jih je kot splošna določal 41. člen KZ (ki ga je treba upoštevati v tej zadevi in ne 49. člena KZ-1), sta tudi teža storjenega dejanja in storilčeva krivda. Teža kaznivega dejanja je med drugim abstraktno opredeljena s predpisano kaznijo. Glede na to merilo kaznivo dejanje, ki se očita obtoženemu, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let, sodi med huda kazniva dejanja. Na konkretni ravni pa je prvostopno sodišče svojo ugotovitev, da gre za hudo kaznivo dejanje podkrepilo z vrsto okoliščin, navedenih v delu te sodbe, ki se nanaša na pritožbo odvetnikov Odvetniške družbe A., ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Med njimi izpostavlja le ugotovitev o večkratniku preseganja zakonske meje velike premoženjske koristi, kar je objektivni kazalnik stopnje povzročenega neprava in s tem konkreten izraz teže obravnavanega kaznivega dejanja.

37Pritožniki povsem posplošeno zatrjujejo, da je izrek zaporne kazni glede na nekaznovanost, časovno oddaljenost in neobstoj kasnejših (pred)kazenskih postopkov, odmik od stalne sodne prakse. Te prakse ne navedejo konkretno in zato pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa prvostopno sodišče teh okoliščin niti ni spregledalo, je pa upoštevalo še vrsto drugih okoliščin, ki pa jih pritožniki ne.

38Brez uspeha ostaja ponovljena teza, da je obtoženi s svojim ravnanjem, glede na lastništvo družbe A. d. o. o., posredno oškodoval samega sebe. To je v nasprotju z zakonsko ločenostjo premoženjske sfere edinega družbenika in gospodarske družbe. Premoženje družbe z omejeno odgovornostjo je ne le navzven, pač pa tudi v razmerju do njenega edinega družbenika tuje premoženje (VSRS I Ips 35999/2015, 23. 3. 2017, tč. 12), sploh pa se obtoženemu očita pridobitev premoženjske koristi zase in ne oškodovanje A. d. o. o.

39Enako velja glede navedb o obtoženčevem trudu, da bi se projekt speljal do konca, kakor so se že drugi prej končani projekti. Očitki obtožencu se ne nanašajo projekt P. na sploh, pač pa na konkretno opredeljeno ravnaje obtoženega v okoliščinah, ki so povzete v 106. in 107. točki izpodbijane sodbe, ob dejstvu, da je terjatev A. d. o. o. ostala nepokrita še leta 2010.

40Kritične presoje ne vzdrži očitek, da je prvostopno sodišče spregledalo vlogo Banke Y. in svetovne gospodarske krize. Nasprotno, prvostopno sodišče je izrecno zaključilo, da je obtoženi "...kaznivo dejanje storil v času, ko so se že kazali znaki krize, po drugi strani pa se projekt ni razvijal s tako časovno dinamiko, kot je bilo sprva predvideno, kar je bil tudi razlog, da je Banka Y. zaščitila svoje interese in znižala znesek, do katerega se lahko kredit črpa pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja oziroma ustreznih soglasij na ARSU." Takšen, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek temelji na temeljiti analizi celotnega posla, ki je jasno razvidna iz celotne obrazložitve. Pridobitev premoženjske koristi v teh okoliščinah je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo kot enega od razlogov za izbiro in odmero kazni zapora. Na teh in nadaljnjih ugotovljenih okoliščinah (pridobitev koristi v času, ko zaposleni v B. d. o. o. in C. d. o. o. niso prejemali celotnih plač, pač pa le minimalne ali pa plače krili iz prilivov drugih projektov; ohranjen obtoženčev način življenja; ne iz eksistenčne stiske, temveč z zlorabo svojega že tako privilegiranega položaja v družbi; izvršitev tik pred prenehanjem pooblastila za zastopanje družbe, v času, za katerega je sam trdil, da je bil zgolj formalni direktor) je utemeljen tudi zaključek o trdni odločenosti poskrbeti zase in za svoje blagostanje, ne glede na posledico.

41Pri tem je nepomembno tako kdaj in kdo je bil sposoben prepoznati krizo, kot dejstvo, da je Banka Y. spreminjala pogoje črpanja kredita in ga zmanjšala, niti ne gre za vprašanje nasedlosti projekta, h kateremu naj bi po navedbah pritožnikov Banka Y. bistveno pripomogla. Gre za ravnanje obtoženega, ki je, kot ugotavlja prvostopno sodišče v 92. točki: "...natanko poznal situacijo, tako glede finančnega stanja družbe kot glede konkretnega projekta P. in možnosti financiranja." Povsem splošne okoliščine, ki jih izpostavljajo pritožniki, zato ne vplivajo na izbiro in odmero kazni.

K pritožbi odvetnikov Odvetniške družbe C.

42Temeljna pritožbena teza je, da obtoženi ni storil očitanega kaznivega dejanja in da je pri njem odsotna voljna sestavina (naklep). Pritožniki to utemeljujejo z več okoliščinami, na kratko povzetih v 15 alinejah, ki so v nadaljevanju podrobneje obrazložene.

43Pritožbeno sodišče se strinja s pritožniki, da je zaradi prepletenosti zadev treba upoštevati celotno obtožnico, ne zgolj tisti del, ki se nanaša na obtoženega C. C. Tako je bilo tudi izhodišče prvostopnega sodišča (tč. 37, zadnja poved), ki se je opredelilo do vseh pritožbeno izpostavljenih okoliščin, saj so bile sestavni del obrambe v postopku na prvi stopnji.

44Prvostopno sodišče ni spregledalo medsebojne povezanosti ne le družb A. d. o. o., A.-X. d. o. o. in B. d. o. o., pač pa tudi drugih udeleženih družb, Banke Y., G. Leasing d. o. o., H. d. o. o., I. d. o. o., J. d. o. o., C. d. o. o., K. LLC, tako z vidika njihovega lastništva kot vodenja (tč. 45 - 53). Na tej podlagi je utemeljeno zaključilo (tč. 255), da je obtoženi "...vse udeležene družbe obvladal lastniško, hkrati pa se dogovarjal tako na strani investitorja kot na strani izvajalcev...". Dodatno in podrobno je njihovo povezanost analiziralo pri posameznih poslih npr. v zvezi z dokapitalizacijo B. d. o. o. vlogo družbe H. d. o. o. in J. d. o. o. v tč. 266, družbe K. LLC v tč. 265-267 in v zvezi s posojili H. d. o. o. B. d. o. o. v tč. 265.

45Z rekapitulacijo razvoja in lastno interpretacijo (npr. o samovoljnem znižanju kredita s strani Banke Y.) projekta P. (t. 13 - 19. pritožbe), pritožnik ne more omajati pravilnosti presoje prvostopnega sodišča glede kaznivega dejanja, ki se očita obtoženemu C. C. Za to presojo so odločilna dejstva, kot so navedena v opisu tega dejanja, torej stanje projekta, obtoženčevo védenje o tem in njegovo ravnanje v času storitve kaznivega dejanja.

46Enako velja glede navedb v zvezi s B. d. o. o. (tč. 20 in 21. pritožbe). Glede Č. C. skuša pritožnik po eni strani prikazati, da o poslovanju družbe, katere direktorica je bila, ni vedela niti da družba potrebuje denar za opravljanje njene dejavnosti niti za neporavnane obveznosti, po drugi strani pa naj bi vedela, da je obtoženi C. C. zastavil svoje premoženje in da je v teku dokapitalizacija družbe. Res je, da dajanje posojil samo po sebi ne predstavlja nezakonitosti (kar se, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče v 261. točki niti ne očita), glede na okoliščine konkretnega posla, pa je utemeljen zaključek, da je šlo za protipravno ravnanje. Glede vrnitve 110.000 EUR se je pritožbeno sodišče opredelilo v 48. točki, glede pomena zastavitve premoženja v 57. točki, glede dokapitalizacije v 60. točki in glede razporejanja plačil v B. d. o. o. v 64. točki te sodbe.

47Brez uspeha ostaja tudi pritožbeno ponovljeni zagovor, da so v ozkem časovnem okviru bile poplačane vse obveznosti do delavcev B. d. o. o. in tudi obveznosti za naslednji mesec ter plače za oktober in november 2009, kar naj bi kazalo na odsotnost naklepa.

48Kot na podlagi podatkov o nalogih za plačilo ugotavlja prvostopno sodišče (tč. 254) so bili za mesece od januarja do julija 2009 prispevki za zaposlovanje, za porodniško varstvo ter drugi prispevki za poškodbe pri delu, ter plača oziroma prehrana za zaposlene v B. d. o. o. plačani po 9. 9. 2009, tj. po nakazilu C. C. 7. 9. 2009 (80.000 EUR), plača, stroški ter prispevki za avgust 2009 pa po nakazilu 24. 9. 2009 (30.000 EUR). B. d. o. o. torej teh obveznosti ni poravnavala celotno navedeno obdobje niti niso bile poravnane takoj, ko je 19. 8. 2009 prejela s strani Banke Y. nakazilo 468.000 EUR, pač pa je bila prej sklenjena posojilna pogodba z obtoženim C. C. Ob tem, ko preostali znesek (230.000 EUR) ni bil nikdar vrnjen, ko je bila posojilna pogodba kljub navedenim neporavnanim obveznostim B. d. o. o., za katere je obtoženi sam navajal, da bodo poravnane, ko bo banka sprostila sredstva, sklenjena le nekaj dni po nakazilu namenskih sredstev v višini 468.000 EUR in ko je rok vračila preostanka posojila že prej kot v mesecu dni bil podaljšan do 30. 9. 2013, tako v sami pogodbi kot aneksu pa je bila določena, v primerjavi z drugimi posli, neobičajno stroga sankcija izdaje poslovne skrivnosti, je tudi po presoji pritožbenega sodišča z gotovostjo mogoče zaključiti, da sta navedeni vračili bili le rezultat nujnosti pokritja zaostalih obveznosti B. d. o. o., ne pa dejanskega namena vrniti izposojena sredstva. Pritožnik v zvezi s klavzulo poslovne skrivnosti sicer zatrjuje, da pri tem ne gre za nobeno posebnost, vendar prvostopno sodišče na podlagi pregleda pogodb v prilogi A18 utemeljeno ugotavlja, da čeprav so po vsebini in obliki praktično identične, te klavzule ne vsebujejo. Ker je odločilna primerjava podobnih konkretnih primerov, ne pa abstraktno, na sploh, je zaključek, da ta okoliščina kaže na vednost obeh C. C. in Č. C. o protipravnosti njunega ravnanja, utemeljen.

49Glede pritožbenih navedb, da je obtoženi, ko je projekt finančno zastal, vsem v družbi pomagal ter brezobrestno dal več kot 50.000 EUR (navedeno v 13. alineji 5. točke pritožbe) oziroma več kot 70.000 EUR (navedeno v 29. točki pritožbe), pritožbeno sodišče po eni strani ugotavlja, da potreba po takšnem načinu plačevanja zaposlenim namesto zakonitega izplačila plač, o čemer so izpovedali zaposleni v B. d. o. o. oz. C. d. o. o. (podrobno predstavljeno v točkah 239. - 249), le potrjuje slabo finančno stanje projekta in obtoženčevo zavedanje tega, po drugi strani pa je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo (tč. 256), da je obtoženi pri tem ravnal kot fizična oseba, ki je pač z lastnim denarjem lahko prosto razpolagal. Vir teh sredstev je nepomemben, odločilno je, da je šlo za sredstva obtoženega kot fizične osebe, česar ne spremeni niti če je njihov vir bilo nakazilo po obravnavani posojilni pogodbi.

50Pritožnik sicer izpodbija verodostojnost izpovedi (tč. 23 - 30 pritožbe) posameznih prič o plačah, ker da niso bile zaposlene v B. d. o. o. Vendar zaposlitev v B. d. o. o. ni pogoj za védenje o plačah v tej družbi, saj so v C. d. o. o. bile ti. skupne službe, ki so pokrivale administrativno finančni računovodski del poslovanja družb (izpoved I. I. 17. 9. 2014, l. št. 1.312, J. J., 29. 9. 2014, l. št. 1556 in K. K., l. št. 1.621). Iz izpovedi teh prič pa izhaja prav, da je prišlo do težav pri izplačilu plač: J. J. (l. št. 1.567), K. K. (l. št. 1.624), zaradi česar je I. I. dal tudi prijavo na inšpekcijo (l. št. 1.314); L. L., ki je sicer delo opravljal preko svoje družbe L. d. o. o., ki je bila podizvajalec družbe B. d. o. o. (l. št. 1.898). Enako pa so povedali zaposleni v B. d. o. o.: M. M. (l. št. 1.376), N. N. (l. št 1.366), O. O., ki je prav tako zaradi zamujanja plač vložila prijavo na inšpekcijo (l. št. 1.357). Te izpovedi so podprte z listinskimi dokazi, ki jih prvostopno sodišče navaja v 249. točki, tako tistimi s strani J. J., naslovljenim na R. R. (Banke Y.) z 19. 2. 2009 (l. št. 24 v prilogi A 40) kot tistimi samega obtoženega s 23. 12. 2008, 18. 2. 2009 in 11. 3. 2009 (l. št. 642, 647 in 652 v prilogi A6). Za ugotovitev, da je B. d. o. o. imela neporavnane obveznosti do zaposlenih ni treba točno navesti za katere delavce te družbe gre in višino teh obveznosti, pač pa zadošča ugotovitev, da so obstajale, kar iz zgoraj navedenega brez dvoma izhaja.

51Pritožniki ponavljajo, da v času izvedbe obravnavanega posojila zoper B. d. o. o. ni bila vložena nobena izvršba s strani podizvajalcev ali delavcev niti ni bil sprožen postopek kateregakoli državnega organa ali podizvajalca.

52Prvostopno sodišče je utemeljeno ugotovilo nasprotno (tč. 250 in 251). Kot je navedeno v 50. točki te sodbe sta glede plač vsaj dva zaposlena vložila prijavo na inšpekcijo. Predstavniki podizvajalcev pa so vsi povedali, da so za opravljeno delo izstavili račune, da so glede na informacije o težavah pri financiranju čakali, da bodo kreditna sredstva sproščena in da niso dobili vsega plačanega. S. S., direktor družbe Biro M. d.o.o. je povedal (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 20. 5. 2022, povzeto v tč. 75), da je bil določen problem s plačilom izstavljenih računov, če ni bila celo vložena tudi izvršba, pri čemer se je skliceval na poslane papirje, iz njih pa je razvidna tudi vložitev predloga za dovolitev izvršbe zoper A.-X. d. o. o. (v povezavi z asignacijsko pogodbo z 10. 8. 2007 (C 199) kot dolžnikov dolžnik). Na istem naroku je Š. Š. direktor Biro N. d.o.o., povedal, da so del sredstev dobili izplačano, del pa ne; T. T., O. d. o. o., da so terjatev deloma zaprli s prodajo terjatev; U. U. direktor P. d.o.o., se je skliceval na poslano dokumentacijo iz nje pa je razvidno, da je bil podan predlog za izvršbo zoper B. d. o. o. v višini 54.400 EUR in tudi izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105593/2011 s 15. 9. 2011 (C 164-165). T. T. in Š. Š. sta že v preiskavi (zaslišanje 16. 9. 2014 oziroma 29. 9. 2014) razumno pojasnila tudi, da je zato, da ne bi nastopila obveznost plačila davka na dodano vrednost, prišlo tudi do stornacije računov. V zvezi s terjatvami podizvajalcev Biro N. d. o. o., P. d. o. o. in O. d.o.o. so sicer bili sklenjeni dogovori o poravnavi, vendar šele 12. 11. 2018 in na presojo očitanih dejanj nimajo vpliva, kot to utemeljeno ugotavlja tudi prvostopno sodišče (tč. 260).

53Glede védenja Č. C. o vrnitvi posojila s strani C. C. pritožnik zatrjuje (tč. 38-48), da ni bilo dokazano, da naj bi vedela, da ne bo vrnil vseh sredstev po posojilni pogodbi z 31. 8. 2009, niti ni tega nikoli izjavila.

54C. C. se očita, da je Č. C. naklepoma napeljal k storitvi kaznivega dejanja, za katerega je bila obsojena. Naklep napeljevalca (C. C.) mora zajeti tako napeljevanje samo kot tudi dejanje glavnega storilca (Č. C.). Glede slednjega mora napeljevalčev naklep poleg vrste kaznivega dejanja zajemati tudi okoliščine, ki konkretizirajo "bistvene lastnosti in značilnosti" dejanja, ravnanje storilca pa mora izpolnjevati bit inkriminacije in biti protipravno, ni pa nujno, da je krivdno (Ambrož M., člen 37, r. št. 18, 19 in 22-24 v KZ-1SK). Sodba je v delu, v katerem je sodišče obtoženo Č. C. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, ki ga je storila 31. 8. 2009 s podpisom posojilne pogodbe s C. C., že pravnomočna in glede na odpoved pravici do pritožbe izpodbijana sodba v zvezi s tem kaznivim dejanjem ne vsebuje obrazložitve. V zvezi z naklepom C. C. se je do pritožbene graje zaključka prvostopnega sodišča, da je ravnal z (obarvanim) direktnim naklepom, pritožbeno sodišče opredelilo v 76. točki te sodbe. Glede na tam navedene okoliščine pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpolnjena zgoraj navedena vsebina naklepa napeljevalca tudi glede dejanja glavnega storilca.

55Pritožniki nadalje izpodbijajo zaključek prvostopnega sodišča, da obtoženčev namen, da 230.000 EUR ne vrne, izhaja iz podpisa aneksa k posojilni pogodbi, s katerim je bil rok vračila podaljšan z enega meseca na nadaljnja 4 leta, ker da prezre zavarovanje z menicami C. C.

56Okoliščina podpisa navedenega aneksa je le ena izmed več, ki jih je prvostopno sodišče upoštevalo pri svoji presoji (podaljšanje roka vrnitve v okoliščinah finančnih težav, obljube o plačilu po bančni sprostitvi sredstev, namenskost kredita, datum posojilne pogodbe, neobičajna klavzula o poslovni skrivnosti). Pri tem zavarovanja z menicami ni spregledalo, saj je v 263. točki ugotovilo, da iz listinske dokumentacije, zasežene v B. d. o. o. ni razvidno, da bi bile izročene oziroma zakaj niso bile unovčene, čeprav je družba imela svoje obveznosti, v vprašanje njihovega kritja pa se ni spuščalo, ker je bilo očitano kaznivo dejanje dokončano že 31. 8. 2009. Ob upoštevanju celote vseh teh okoliščin pritožbena trditev, da dano zavarovanje (menice), torej le ena okoliščina, ki se ne nanaša na osnovni posel, s katerim je bilo kaznivo dejanje dokončano, pač pa na sklenitev aneksa, izključuje škodljivi namen in naklep C. C., ostaja brez uspeha.

57Prvostopno sodišče prav tako ni spregledalo obrambnih navedb, da je obtoženi C. C. v mesecu avgustu 2009 predhodno zastavil svoje premoženje (delež na poslovni stavbi družbe R., parcelna številka 0000 k.o. ...) zato, da je B. d. o. o. od Banke Y. sploh prejela znesek 468.000 EUR in je zato nelogično, da bi želel to družbo oškodovati.

58Do zastavitve tega premoženja je prišlo po tem, ko je bil s strani Banke Y. vložen predlog za izvršbo in tudi izdan sklep o izvršbi 2344 In 38/2009 s 5. 5. 2009, po sestanku 19. 6. 2009, ki je bil namenjen rešitvi nastale situacije in po oblikovanju dveh informativnih ponudb Banke Y. posredovanih obtoženemu C. C. 17. 7. 2009 ter bonitetnega mnenja s 24. 7. 2009, v katerem je bil rating A.-X. d. o. o. opredeljen kot 5C, kar pomeni prisilno poravnavo oziroma slab rating, že stvar za sanacijo (vse podrobno opisano v tč. 166-172), torej po tem, ko je bila finančna situacija projekta tako slaba, da so strani Banke Y. bile postavljene zahteve po dodatnih zavarovanjih. Te okoliščine so bile obtoženemu C. C. znane, saj je npr. sodeloval na sestanku 19. 6. 2009, zato je prvostopno sodišče utemeljeno ugotovilo (tč. 264), da se je "točno zavedal, da so zaostreni pogoji pridobitve dodatnih finančnih sredstev, potrebe investitorja za plačilo stroškov projekta pa velike" in hkrati, da mu to kot lastniku družbe ne daje upravičenj, da družbo v nadaljevanju oškoduje, pač pa bi sredstva odobrena namensko za projekt P., porabil izključno za to, za kar so bila odobrena in nato sproščena. Da je v letu 2011 Banke Y. vložila izvršbo ter se poplačala z zastavljenim premoženjem (pritožba tč. 43) na presojo o storitvi kaznivega dejanje ne vpliva, saj je kot rečeno bilo dokončano že 31. 8. 2009.

59Glede dokapitalizacije B. d. o. o. s strani C. d. o. o. (991.237 EUR, vpisano v sodni register 3. 9. 2009) pritožba zatrjuje, da gre za dokaz, da je C. C. imel namen usposobiti B. d. o. o. za nadaljnje delovanje, pri čemer graja presojo prvostopnega sodišča da dokapitalizacija ni vplivala na stanje družbe in da je šlo za nekontrolirano prelivanje sredstev brez osnove, pač pa je šlo za medsebojno pomoč med povezanimi podjetji.

60Iz podrobne analize poteka dokapitalizacije B. d. o. o. (tč. 265 in 267) izhaja prav zaključek, da je 21. 8. 2009 V. V. dokapitaliziral C. d. o. o., ki je istega dne dokapitalizirala B. d. o. o., ki je istega dne 947.900 EUR posodila V. V., naslednji dan pa to terjatev prodala K. LLC. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je V. V. prijatelj C. C. in v določenem času slamnati lastni C. d. o. o. je utemeljen zaključek, (tč. 268), da je "...vse [...] bilo izvedeno preko posojilnih pogodb, iz katerih družbe niso imele realnega denarnega toka, edini realni denarni tok pa je bilo izplačilo iz računa družbe B. d. o. o. obtoženemu C. C.." Dokapitalizacija je bila izvedena le papirno, saj tega denarja na računu istega dne, ko je bila opravljena dokapitalizacija, ni bilo več in se s tem struktura in kvaliteta kapitala družbe ni izboljšala. Pri tem ni šlo za medsebojno pomoč med povezanimi podjetji, saj je edini realni denarni tok bilo izplačilo iz računa B. d. o. o. C. C.

61Enako velja glede pritožbenih navedb, da je C. C. zagotovil, da je H. d. o. o. dala B. d. o. o. več posojil (28. 8. 2009 310.402, 340.000 in 340.000 EUR), saj je, kot ugotavlja prvostopno sodišče (tč. 265) 28. 8. 2009 B. d. o. o. sicer res od H. d. o. o. prejela nakazilo v skupnem znesku 990.402 EUR kot "kredit po kreditni pogodbi", vendar so ti zneski bili še isti dan vrnjeni z namenom "dokapitalizacija J. d. o. o." (priloga A 48 203).

62V zvezi z medsebojnim poslovanjem povezanih podjetij pritožniki grajajo tudi uporabo izraza, da je obtoženi obvladoval družbe in da je prelival sredstva iz ene v drugo.

63Prvostopno sodišče je takšen zaključek upravičeno sprejelo na podlagi podatkov o lastništvu in vodenju udeleženih družb, kot je ugotovljeno že v 44. točki te sodbe, o poteku dokapitalizacije B. d. o. o. in vlogi C. C. v samem projektu X. Poleg tega državni tožilec v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da gre za nasprotje v sami pritožbi, ko po eni strani zatrjuje, da se navedbe prvostopnega sodišča o C. C. vodenju družb iz ozadja niso potrdile, po drugi strani pa navaja ravno, da so bile v končni verigi v njegovi lasti in da je ravno on poskrbel za njihovo dokapitalizacijo ter da naj bi bil njegov namen ustvariti dve skupini družb. Izraz "obvladoval" pa ne pomeni, da je naj bi obtoženi v teh družbah opravljal poslovodne funkcije, zato navedbe, da ni odrejal plačil in ni bil vpleten v finančne odločitve, utemeljenosti zaključka ne omajejo.

64Pritožbene navedbe, da C. C. v B. d. o. o. ni odrejal plačil niso relevantne, saj se mu odrejanje plačil niti ne očita, hkrati pa je glede na zakonsko ureditev jasno, da je le poslovodja kot zakoniti zastopnik družbe upravičen voditi posle družbe (515. člen ZGD-1). Zato, kot ugotavlja tudi prvostopno sodišče (tč. 255) do teh sredstev sam, neposredno, brez napeljevanja direktorice Č. C. ne bi mogel priti.

65Brez uspeha ostaja tudi pritožbeno navajanje, da je obtoženi C. C. utemeljeno pričakoval nadaljevanje projekta P. in financiranje s strani Banke Y. v višini 16,4 mio EUR kot je bilo dogovorjeno v ponudbi 30. 11. 2006 ter, da je bil celoten projekt P. zastavljen dobičkonosno (dobiček 5 mio EUR).

66V tej zadevi predmet presoje ni kakovost prvotno zastavljenega projekta ali pravilnost predvidevanja glede dobičkonosnosti, pač pa obtoženčevo ravnanje ob takratnem stanju projekta, kot je opisano v konkretnem opisu v obtožnici oziroma izpodbijani sodbi. Razumljivo je, da v razvoju projekta prihaja do različnih, tudi nepredvidenih sprememb, zato ni mogoče očitanega ravnanja presojati z vidika začetnega stanja in predvidevanj, pač pa ob upoštevanju stanja v trenutku očitanih izvršitvenih ravnanj. Obtoženi C. C. je, kot ugotavlja prvostopno sodišče na več mestih (tč. 255: vse udeležene družbe je obvladoval lastniško; tč. 256: kot fizična oseba posoja denar zaposlenim v B. d. o. o. in C. d. o. o., ki dalj časa niso prejemali plač; tč. 262: védenje o krizi na trgu, obravnavi predloga za nadaljnje financiranje s strani Banke Y. in njeno strogo preverjanje izdanih računov) dobro poznal stanje ne samo v B. d. o. o., pač pa celotnega projekta, zato njegovega ravnanja tudi ni mogoče presojati z vidika zatrjevanih pričakovanj. Pri tem tudi ni dvoma, da se je obtoženi angažiral pri reševanju finančne situacije projekta po znižanju kredita na 3,6 mio EUR, saj to izhaja iz njegovih dopisov Banke Y. (kar prvostopno sodišče navaja v 237. točki in z navedbo konkretnih dopisov v 249. točki), sodelovanja na sestankih s Banke Y. in zastavitve lastnega premoženja (oboje opisano v 57. točki te sodbe), vendar je za presojo njegovega ravnanja odločilno, kot utemeljeno ugotavlja prvostopno sodišče, da sredstva nakazana s strani Banke Y. na podlagi računa B. d. o. o. za opravljeno delo niso bila porabljena za potrebe poslovanja te družbe, pač pa je 340.000 EUR bilo na podlagi posojilne pogodbe 31. 8. 2009 nakazanih na obtoženčev račun.

67Da je Banka Y. z znižanjem kredita s 5 mio na 3,6 mio ravnala neutemeljeno in samovoljno v škodo projekta P. pritožniki utemeljujejo tudi s pogojevanjem ponovne odobritve kredita v višini 5 mio s pogojem v dogovoru z 12. 8. 2009 (v prilogi A7 266-279), da zoper banko ter člane poslovodstva niso vložili nobene ovadbe ali predlogov za kazenski pregon. Iz besedila dogovora izhaja, da ne gre za pogoj, pač pa za ugotovitev, pri čemer je bil vsebina med strankami dogovorjena in usklajena. Trditev pritožnikov, da naj bi to nakazovalo, da se je Banka Y. zavedala, da je ravnala protipravno, ker ni praksa, da se to zahteva od kreditojemalca, ostaja na splošni ravni, zgornjo ugotovitev pa je treba presojati v luči konkretne zadeve. V kontekstu okoliščin, ki izhajajo iz izpovedi prič Z. Z. (l. št. 1.274), Ž. Ž. (l. št. 1.000-1.001) in Q. Q. (l. št. 1.082 (prvi dve povzeti v tč. 200, tretja v t. 204) o nepodprtih namigovanjih C. C. o nepravilnostih v Banke Y., je zapis takšne ugotovitve ob odločanju o odobritvi kredita povsem razumljiv.

68Pritožniki nadalje (tč. 51 pritožbe) v zvezi z zaključki prvostopnega sodišča v 213. točki o nekritičnosti C. C. glede izpolnjevanja obveznosti A.-X. d. o. o. v odnosu do bank zatrjujejo, da njegova ravnanja ravno nasprotno kažejo na prizadevanje za nadaljevanje projekta in da je utemeljeno verjel v pravilnost svojega početja in v to, kar mu je povedal partner v podjetju A. d. o. o. A. A. Prvostopno sodišče je svoj zaključek utemeljeno oprlo na v prejšnji točki navedene izpovedi in C. C. dopise F. F. navedene v 212. točki iz česar izhaja prav iskanje razlogov za neizpolnjevanje obveznosti na strani Banke Y. z zgoraj navedenimi namigovanji. Tudi sicer državni tožilec v odgovoru na to pritožbo utemeljeno zavrača opravičevanje obtoženčevega ravnanja z "dolgoročnimi načrti", saj se očitano dejanje nanaša na njegovo ravnanje tekom izvajanja projekta v času največjih finančnih težav, s posegom v edini realni denarni tok pa je zagotovil denarno izplačilo sebi.

69Nadaljnje ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča glede C. C. predaje listinske dokumentacije X. X. (da je predaja dokumentov potrjena, da je X. X. opravil intervju z C. C., da so C. C. trditve preverili, vendar v navedbah C. C. znaki kaznivega dejanja niso bili prepoznani) in glede netočnosti vsebine njegovih navedb (glede skrbnosti ravnanja Banke Y.; izsiljevanje še posebej s strani D. D.; preprečevanje izplačila denarja z lažnimi trditvami) pritožniki izpodbijajo s trditvijo, da je C. C. utemeljeno verjel v pravilnost svojega početja in ne nenazadnje zato 20. 4. 2011 podal kazensko ovadbo na policijo. Želel je nadaljevati projekt P., ter ni imel namena/naklepa napeljati Č. C. k storitvi kaznivega dejanja s posojilom denarja 31. 8. 2009.

70Glede na vse v predhodni točki te sodbe navedene ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča, ki jih pritožniki izpodbijajo z golo trditvijo, da je obtoženi verjel v pravilnost svojih ravnanj in glede na vse druge okoliščine obravnavanega posla, ki kažejo na naklepno ravnanje C. C., pritožniki gotovosti, da je obtoženi storil kaznivo dejanje ne morejo omajati. Trditev, da zgolj zato, ker je C. C. po lastnem mnenju utemeljeno iskal razloge za neuspeh projekta njegov naklep ni podan, ob tem, da se obstoj teh razlogov ni potrdil ne pri avstrijskih ne pri slovenskih preiskovalcih, je neutemeljena.

71Pritožniki grajajo (52. točka pritožbe) tudi ugotovitev prvostopnega sodišča v 226. točki, da je odobritev dodatnih sredstev predstavljala dodatno izpostavljenost Banke Y. do A.-X. d. o. o., ki da je napačna, saj je že ob prvotni odobritvi bilo zagotovljeno zavarovanje višini preko 9,3 mio EUR in odobren kredit 5 mio.

72Takšno sklepanje je očitno napačno, saj se izpostavljeni višini kredita in zavarovanj nanašata na stanje v trenutku takratne odločitve, medtem ko se grajana ugotovitev nanaša na kasnejše spremenjeno stanje, kar odseva tudi v bonitetnih ocenah in spremembah kreditnih pogojev. Nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da je Banke Y. v zvezi s spremembo lastnikov in politike banke možnost zagotovitve nadaljnjih sredstev za izgradnjo opustila, temelji na dopisu z 11. 1. 2010 (l. št. 126 v prilogi A 46), ko je banka A.-X. d. o. o. in C. C. sporočila, da zaradi posledic finančne krize, "...kar se odraža v spremenjeni poslovni politiki naših lastnikov...", ne more prevzeti nadaljnjega financiranja izgradnje projekta P., vendar pa so v primeru pridobitve nadaljnjega financiranja projekta pri drugih bankah ter zagotovitve ustrezne višine lastnih sredstev pri projektu, pripravljeni sodelovati z dosedanjim vložkom še naprej (enako izhaja tudi še iz dopisa 4. 10. 2010 (l. št. 804 v prilogi A6). Ne gre torej za presojo uprave pod predsedstvom W. W. (predsednik uprave od 15. 3. 2011 do 29. 2. 2012). Prav tako pa ne za to, da obtoženi ni mogel pričakovati spremembe lastnikov in politike banke, saj je dopis z 11. 1. 2010 le zaključek sprememb, ki so potekale dalj časa in so se kazale tudi v postopkih odobritve ponovnega povišanja kredita na 5 mio, banka pa je tudi ponudila možnost nadaljnjega sodelovanja.

73Pritožniki nadalje navajajo, da je B. d. o. o. izvajala še druge storitve in pričakovala prilive, ki jih je tudi prejela npr. od S. d. o. o. od 13.-16. 11. 2009 129.740 EUR. Iz samih pritožbenih navedb je razvidno, da gre za priliv po dokončanju kaznivega dejanja, hkrati pa je treba upoštevati, da je bila B. d. o. o. projektna družba, torej družba, katere prilivi so bili vezani izključno na projektna sredstva ter, da prilivom, ki jih izpostavlja pritožnik, sledijo odlivi tako da je, kot na podlagi posojilnih pogodb v prilogi A 18 ter bančnih podatkov za B. d. o. o. (priloga A 6 452-477 in priloženi CD) utemeljeno ugotavlja prvostopno sodišče (tč. 268), edini realni denarni tok izplačilo z računa B. d. o. o. na obtoženčev račun. Iz nadaljnjih podatkov o posojilnih pogodbah, kjer je obdolženi nastopal kot posojilodajalec B. d. o. o. na način, da namesto nje plača račun družbe Š. ali prevzame terjatev J. J. do B. d. o. o., utemeljujejo presojo o slabem finančnem stanju B. d. o. o. kljub pritožbeno izpostavljenim prilivom. Nadaljnje navedbe o prilivu višjih zneskov, ki da bi zadostovali za poplačila plač tudi vnaprej, pritožniki utemeljujejo s podatki Uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah s 23. 11. 2011 (l. št. 89-92) o prometu na transakcijskih računih B. d. o. o. Pri tem uradnem zaznamku gre za s strani policije (kot se je prepričalo pritožbeno sodišče, verodostojno) obdelane podatke pridobljene od Banka Z. na katere se prvostopno sodišče opira sicer neposredno, kot je to navedeno zgoraj. Pritožnik pri svojih navedbah spregledajo, da so v istem uradnem zaznamku navedeni tudi podatki o odlivih in prilivih, ki si sledijo takoj (npr. nakazilo 45.000 EUR C. d. o. o. dne 16. 11. 2009 (kratkoročni kredit) in nakazilo enakega zneska s strani C. d. o. o. dne 17. 11. 2009 (vračilo posojila) ali s kratkim zamikom (npr. nakazili S. d. o. o. B. d. o. o. 13. 11. in 16. 11. 2009 in nakazila slednje H. d. o. o. ter C. C. 20. oziroma 27. 11. 2009) ter da je 94% sredstev prejetih od Banke Y. bilo nakazanih C. C. in H. d. o. o.

74Pritožniki zatrjujejo tudi, da je dejanski oškodovanec obtoženi. Takšna trditev je nevzdržna, saj je z gotovostjo izkazano, da obtoženi preostalega zneska 230.000 EUR B. d. o. o. nikoli ni vrnil (tč. 255), unovčitev zastavljenega premoženja na podlagi izvršbe vložene s strani Banke Y. v letu 2011 pa je glede na čas storitve kaznivega dejanja nerelevantna.

75Pritožniki v 54. točki pritožbe ponavljajo, da C. C. ni razporejal in odrejal plačila niti v eni družbi, kjer je bil končni lastnik, glede česar se je pritožbeno sodišče opredelilo v 64. točki te sodbe.

76V zvezi z naklepom pritožniki v tč. 61.-65. zatrjujejo, da je zmotno ugotovljen. Ob tem grajajo skopost obrazložitve, ki naj bi bila v 257. točki izpodbijane sodbe, kar je očitno napačno, saj se ta nanaša na Č. C. Glede naklepnosti ravnanja C. C. pa se je prvostopno sodišče izrecno opredelilo v 261. točki z zaključkom, da je ravnal z direktnim naklepom. Pri tem se je oprlo na več ugotovitev: (a) da je Č. C. sicer bila direktorica in podpisovala zadeve, vendar je zaposleni v družbi niso videvali, (b) da glede na njeno vpetost v poslovanje družbe sama od sebe odločitev ni sprejemala, pač pa se odločala na podlagi prepričevanja, napotka in dogovora s strani C. C., (c) da je ta bil idejni vodja projekta in poslovanja, kar izhaja tako iz opisov prič kot njegovega zagovora, (d) da se je zavedal okoliščin o finančnem stanju B. d. o. o. in projekta P., (e) da je bil posel sklenjen izključno v njegovo korist in (f) da ni imel namena vrniti posojilo. V teh okoliščinah je obravnavana posojilna pogodba (z aneksom) protipravna in s tem tudi pridobljena premoženjska korist, katere višina presega zakonsko mejo velike premoženjske koristi. Poleg okoliščin, ki jih je prvostopno izrecno navedlo v 261. točki, na naklepno ravnanje kaže tudi že navedena sankcija izdaje poslovne skrivnosti. Kot navaja državni tožilec v odgovoru na pritožbe se je prvostopno sodišče opredelilo tudi do motiva, glede česar se pritožbeno sodišče strinja, da ne gre za zakonski znak očitanega dejanja. Motiv, psihološka pobuda, ki storilca spodbudi, usmeri, in opravičuje pri izvršitvi kaznivega dejanja pa je posebna subjektivna okoliščina, ki omogoča določnejše prepoznavanje storilčevega naklepa. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam prvostopnega sodišča o motivu (tč. 262), takšen motiv pa samo utrjuje zaključek o obtoženčevem ravnanju z direktnim naklepom.

77Pritožniki v nadaljevanju ponavljajo argumente, na katere je že bilo odgovorjeno (vrnitev 100.000 EUR; naknadni prilivi B. d. o. o.; poplačilo obveznosti do delavcev in podizvajalcev).

78Pritožniki grajajo opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na obtoženega C. C. tako v obtožbi (tč. III/2) kot v izpodbijani sodbi (tč. I/3), ker da ne vsebuje vseh zakonskih znakov ampak gre bolj za prepis zakonske norme, saj ni opisano, kdaj in kako naj bi C. C. naklepoma napeljal Č. C. k storitvi kaznivega dejanja, da je vedel, da ima B. d. o. o. neporavnane obveznosti do upnikov (delavcev in podizvajalcev) niti kako naj bi vedel, da sredstva po posojilni pogodbi z 31. 8. 2009 ne bo vrnil, če pa je v kratkem času pred rokom meseca dni vrnil 110.000 EUR, hkrati pa za pridobitev financiranja zastavil svoje premoženje v bistveni višji vrednosti, vse to pa ob zavedanju, da je A.-X. d. o. o. izpolnila vse predhodne pogoje z Banko Y. in bi ta morala odobriti financiranje za znesek 16.400.000 EUR s čimer bi se pozitivno realiziral celoten projekt "P.". Prav tako zatrjujejo, da obtožnica ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja (tč. III/1) ker pri Č. C. ni navedeno na kakšen način naj bi jo C. C. napeljeval da zlorabi svoj položaj niti na kakšen način je Č. C. vedela, da B. d. o. o. sredstva, ki jih je posodila C. C., potrebuje za svoje poslovanje in da ima neporavnane obveznosti do zaposlenih in podizvajalcev.

79Za presojo pravilnosti in popolnosti opisa kaznivega dejanja so relevantni le opisi, kot so navedeni v izpodbijani sodbi. Graja, ki je usmerjena na opise v obtožnici je relevantna le, če gre za enako besedilo. Opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na obtoženega C. C. med drugim vsebuje besedilo "...v času od 12. do 31. avgusta 2009 nagovoril...". Nasprotno pritožbenim navedbam je torej naveden čas izvršitve, izrecno pa je tudi način napeljevanja konkretiziran z navedbo verbalne oblike, da je napeljevalec "nagovoril" storilca h kaznivemu dejanju. Takšen način konkretizacije napeljevanja je v skladu s sodno prakso, saj kaže na aktivnost napeljevalca z besedami, torej z govorjeno besedo prepričati drugega, da stori določeno kaznivo dejanje (VSRS sodbe I Ips 104/1997, 11. 9. 1997, I Ips 59294/2010-1806, 18. 6. 2015, tč. 46 in I Ips 20253/2014, 12. 7. 2018, tč. 7, I Ips 29407/2010, 10. 10. 2019, tč. 11 in 12). Tako čas kot opis napeljevanja storitve kaznivega dejanja sta torej dovolj konkretizirana. Ker je bila Č. C. k storitvi kaznivega dejanja napeljana je to v opisu kaznivega dejanja, ki se nanaša nanjo v zadostni meri konkretizirano z besedami "po predhodnem dogovoru in napeljevanju". Vse ostale pritožbene navedbe se nanašajo na subjektivne elemente kaznivega dejanja, ki so del notranjega sveta storilca. Zanje iz ustaljene sodne prakse (VSRS Sodba I Ips 3802/2014, 22. 4. 2021, tč. 9 in tam navedena sodna praksa) izhaja, da o njih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. V primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. "vedoma"), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Na obstoj določenega védenja sodišče sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Navajanje teh dokazov ter zaključek o obstoju določenega védenja sodišče navede v obrazložitvi, saj je dokazna ocena del obrazložitve in ne izreka.

80Do bistvene kršitve določb kazenskega postopka naj bi prišlo tudi z nepopolno in zmotno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič Y. Y., odvetnik Č. Č., X. X. in W. W.

81V zvezi z Y. Y. pritožniki grajajo obrazložitev v 218. točki izpodbijane sodbe glede predložitve poštnega potrdila, da mu je C. C. poslal kazensko ovadbo. Prvostopno sodišče ni zapisalo, da C. C. ne verjame, da je 19. 11. 2011 Y. Y. poslal kazensko ovadbo, pač pa, da ni predložil zatrjevanega (razvidno iz pisnega zagovora podanega v preiskavi 23. 1. 2014, l. št. 494) potrdila o tej poštni pošiljki, sicer pa je v 31. točki zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo z navedbo, da je "...iz listinske dokumentacije … razvidno, da je obtoženec sestavil ovadbo oziroma podal pisno izjavo, ki jo sodišče šteje kot dokaz za njegove navedbe o podaji kazenske ovadbe...". Iz dokaznega predloga podanega na predobravnavnem naroku 13. 11. 2018 je razvidno še, da naj bi Y. Y. bil zaslišan zakaj Nacionalni preiskovalni urad ni odreagiral na C. C. prijave oziroma naznanitve kaznivih dejanj, glede česar pa prvostopno sodišče utemeljeno ugotavlja (tč. 211 - 221), da je v zvezi z njegovimi prijavami bilo sproženih več preverjanj, ki pa njegovih navedb niso potrdila, predvsem pa, da je imel glede očitkov ravnanj v tem postopku ter ravnanj bančnikov možnost podati svoj zagovor, saj je obtoženemu zagotovljena pravica do obrambe v tem kazenskem postopku ne pa v predkazenskem postopku zoper druge osumljence.

82Zaslišanje odvetnika Č. Č. in W. W. (predsednika uprave Banke Y. od 15. 3. 2011 do 29. 2. 2012) je prvostopno sodišče zavrnilo (tč. 29) z argumentom, da njuno zaslišanje ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, iz dokaznega predloga pa tudi ni razvidno, o katerih odločilnih dejstvih, glede na očitana kazniva dejanja, bi lahko izpovedovala. Pritožniki navajajo, da naj bi W. W. vpričo odvetnika Č. Č. obtoženemu povedal, da je Banke Y. naredila napako in da so pripravljeni še naprej financirati projekt, če se gre v tožbo proti prejšnji upravi. Ta dokazni predlog je bil podan na predobravnavnem naroku 13. 11. 2018 (l. št. 2.261-2.269), z utemeljitvijo, da se W. W. neposredno zasliši "iz istih razlogov kot so navedeni pri razlogih za zaslišanje odvetnika Č. Č. in glavnega preiskovalca X. X.", razlogi za njuno zaslišanje pa so "potrdil pa bo lahko tudi, da je bilo na teh sestankih povedano, da je banka naredila napako, da so pripravljeni naprej financirati projekt pod pogojem, da se pristane na zahtevo banke, da usklajeno z odvetniki banke tožijo banko in da bodo oni, torej banka, za škodo obremenili tiste, ki so kredite odobrili. S tem pa bo C. C. ovrgel očitek o slabem projektu P.., kar tudi vpliva na donosnost projekta ter realizacijo in da bi se na takšen način zagotovo zagotovila finančna sredstva za poplačilo vseh terjatev." Iz navedenega je očitno, da se dokazni predlog ne nanaša na odločilna dejstva glede na očitana kazniva dejanja, saj kot že rečeno ne gre za presojo kakovosti projekta P. kot celote, ne gre za očitek o slabem projektu, pač pa za presojo točno določenega ravnanja obtoženca v takratnih konkretnih okoliščinah. Zato je tudi nadaljnja navedba, da je W. W. omenil, da je to najboljši projekt, ki ga je do sedaj videl na teh prostorih, nerelevantna.

83Glede priče X. X. pritožniki navajajo da je prvostopno sodišče ta dokaz zavrnilo zato, ker ta priča, kot izkušen preiskovalec, ni v tej smeri ukrepal zoper bivše poslovodstvo banke, pri čemer sodišče v tej smeri samo sklepa, kar je po mnenju obrambe premalo in bi ga bilo treba zaslišati.

84Prvostopno sodišče je zavrnitev tega dokaza utemeljilo (tč. 31) z ugotovitvami, da so obtoženčeve navedbe glede priče X. X. potrjene že z vsebino intervjuja, ki ga je X. X. kot preiskovalec opravil z obtožencem 14. 4. 2011 (prevod na l. št. 1.863) in iz potrdila, da je obtoženi C. C. X. X. poslal določeno dokumentacijo (l. št. 800-826, prevod l. št. 2.033), kar je oboje bilo dokaz v tem postopku. Do njune vsebine se je opredelilo v točkah 215. - 221., glede na pritožbene navedbe pa je ključna ugotovitev (tč. 219), da je predkazenski postopek stekel na podlagi prijave Komisije za preprečevanje korupcije v marcu 2011, medtem ko Banke Y. kazenske ovadbe ni podala.

85Neutemeljeno naj bi bil zavrnjen tudi dokazni predlog za izvedenstvo ekonomske stroke z namenom ugotovitve celovitega poslovanja B. d. o. o., ki bi potrdilo, da ta družba v času danega posojila ni bila insolventna pač pa je razpolagala z zadostnimi sredstvi za poplačilo terjatev.

86Pritožniki ne navajajo, kdaj naj bi bil takšen dokazni predlog podan, na predobravnavnem naroku 13. 11. 2018 (l. št. 2.261-2.269) ni bil. V pisni dopolnitvi zagovora z 28. 10. 2022 (l. št. 2.954-2.956) je obtoženi sicer navedel: "Ko je bila družba B. d. o. o. iz meni nejasnih razlogov izbrisan iz sodnega registra, zatrjujem, da ni imela večjih obveznosti do tretjih, kot pa je imela premoženja. Zato po ZFPPIPP sploh ni bila insolventna. Iz bilanc 2008 in 2009 ter podatkov, ki morajo biti v spisu je razvidno, da se je kapitalska ustreznost družbe B. d. o. o. po dokapitalizaciji v celoti spremenila, saj se je kapital bistveno povečal. Ta dejstva izkazujejo uradne listine, ki jih ni nihče ovrgel. To pa bi se lahko ovrglo zgolj z izvedeniškem mnenjem, ki pa ga tožilstvo, na katerem je dokazno breme (moja domneva nedolžnosti), sploh ni predlagalo. Takšnemu dokaznemu predlogu ne bi nasprotoval in zaradi tega sedaj predlagam izvedbo tega dokaza."

87Dokazni predlog se mora nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, ampak za pripombo, mnenje, priporočilo, ki pa nima pravnega učinka. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus (1) ali je predlagani dokaz pravno relevanten, (2) ali predlagani dokaz sploh obstaja, (3) ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in (4) ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. (VSRS sodba I Ips 117/2010 z 10. 2. 2011, tč. 7). Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev (VSRS sodba I Ips 166/2001 s 14. 11. 2002). Zgornji citat teh pogojev ne izpolnjuje, saj se ne nanaša na očitano kaznivo dejanje (dokončano 31. 8. 2009), pač pa na vprašanje kapitalske ustreznosti in razlogov za izbris B. d. o. o. iz sodnega registra (izbris 31. 12. 2012). Ker ne gre za dokazni predlog, se prvostopno sodišče glede tega tudi ni bilo dolžno opredeljevati, saj če dokazni predlogi niso ustrezno substancirani, da bi se jih dalo obravnavati, sodišče z njihovo zavrnitvijo ne krši pravic obrambe (VSRS sodbi I Ips 117/2010 z 10. 2. 2011 in I Ips 56416/2013-138 z 28. 5. 2015, tč. 6).

88Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis dejanja, ki se očita obtoženemu (in Č. C.) ne vsebuje očitka insolventnosti B. d. o. o., pač pa, da "sredstva družba B. d. o. o. potrebuje za svoje poslovanje in opravljanje dejavnosti in ima neporavnane obveznosti do zaposlenih in podizvajalcev, ki so za družbo opravili delo". Glede obstoja teh obveznosti se je prvostopno sodišče lahko prepričalo na podlagi izpovedi enih in drugih, brez potrebe po izvedenstvu, pritožbeno sodišče pa je pritožbeno grajo tega dela izpodbijane sodbe zgoraj že zavrnilo. Glede izbrisa B. d. o. o. iz izpisa iz sodnega registra (priloga A 61) izhaja, da se "Subjekt...izbriše iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa 0 obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2012/47420, z dne 20.11.2012, ki je postal pravnomočen 7.12.2012.", torej iz enega od izbrisnih pogojev po 427. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki niso povezani z insolventnostjo ali kapitalsko neustreznostjo.

89V zvezi s sankcijo pritožniki navajajo, da je prvostopno sodišče premalo upoštevalo, da je obtoženi C. C. poplačal vse dolgove, da je zaposlenim izročal denar, ki mu ga niso vrnili, da je zastavil lastno premoženje, da je od dejanje minilo že 14 let, da je nekaznovan, da je prav on tisti, ki je izgubil največ. Brez prave podkrepitve pritožniki navajajo tudi, da so podani pogoji za izrek pogojne obsodbe in da je izrečena sankcija nesorazmerno visoka v primerjavi s tistimi, izrečenimi soobtoženim.

90Prvostopno sodišče je (tč. 271) je kot olajševalne okoliščine upoštevalo tako časovno odmaknjenost od dejanja kot vrnitev dela dolgovanih sredstev družbam, ki so v tistem trenutku imele terjatev do družbe B. d. o. o., ter manjšega dela kredita, pa tudi nekaznovanost. Slednje sicer z navedbo, da "to ni posebna olajševalna okoliščina", glede česar se je pritožbeno sodišče opredelilo v 14. točki te sodbe in tudi za obtoženega C. C. velja, da ta okoliščina nima večjega vpliva. Zatrjevano izročanje denarja zaposlenim in zastava lastnega premoženja sodita med avtonomne odločitve obtoženega glede ravnanja s svojim zasebnim premoženjem in na odmero kazni ne morejo vplivati. Ob upoštevanju obteževalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče, (izkoriščanje priložnosti, ki jo je banka družbi A.-X. d. o. o. namenila v sicer še vedno zaostreni gospodarski situaciji; izpostavitev osebne koristi tudi za ceno uspeha izvedbe projekta ob že tako privilegiranim položajem v družbi) je kazen, ki je na samem minimumu predpisane kazni tudi po presoji pritožbenega sodišča pravična in primerna. Primerjava izrečenih kazni se lahko nanaša le na soobtoženega A. A., kateremu je bila izrečena višja kazen (1 leto in 3 mesece), in soobtoženo Č. C., ki ji je bila izrečena pogojna obsodba v kateri ji je bila določena kazen 1 leta zapora s preizkusno dobo 3 let. Pritožniki ne navedejo nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale neupravičenost teh razlik in pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

91Odločitev o odvzemu premoženjske koristi pritožniki grajajo, ker da obtoženi premoženjske koristi ni pridobil. Da je B. d. o. o. sploh pridobila sredstva 468.000 EUR je zastavil lastno premoženje v vrednosti najmanj 651.843,30 EUR, ki je bilo predmet izvršbe in ga izgubil. Poleg tega je v času zmanjšanja financiranja projekta iz lastnih sredstev zagotavljal finančna sredstva zaposlenim in to najmanj v višini kot je zatrjevana premoženjska korist. V povezavi s tem in ob upoštevanju kompleksnosti celotnega posla je nepravilno stališče prvostopnega sodišča o obtoženčevem prostem razpolaganju s svojim denarjem.

92Prvostopno sodišče je (tč. 256) izhajalo s stališča da je dejstvo, da je obtoženi C. C. zaposlenim v B. d. o. o. in C. d. o. o. posojal določene denarne zneske v gotovini za protipravnost pridobljene premoženjske koristi nepomembno. Kot fizična oseba je s svojimi sredstvi prosto razpolagal pri čemer je izvor sredstev, ki ni bil znan, tudi če bi to bila obravnavana posojilna pogodba, nepomemben, ključno je, da je z njimi ravnal kot svojimi lastnimi sredstvi in sam odločal, kako jih bo porabil. Takemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče: z izvršitvijo kaznivega dejanja so sredstva prišla v sfero zasebnega premoženja obtoženca, namen za katerega so porabljena pa na protipravnost ne vpliva.

Zaključno

93Zagovorniki obtožencev s pritožbami niso uspeli, zato morata obtožena A. A. in C. C., na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obtožencev. Obtoženi A. A. mora tako na podlagi tarifnih številk 7113 in 7122 plačati 525 EUR, obtoženi C. C. pa na podlagi tarifnih številk 7112 in 7122 300 EUR.

94Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.