31. člen KZ-1

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog za zaslišanje priče, če je priča kot dokazno sredstvo nedosegljiva, saj je ni mogoče izslediti. Ker je obtoženec sam izvrševal zakonske znake kaznivega dejanja, je izpolnil objektivni element sostorilstva. Zavedati se mora obstoja hudodelske združbe in bistvenih sestavin kriminalnega načrta, ni pa treba, da ima poglobljen vpogled v delovanje združbe. Obtoženec je izpolnil kvalifikatorni zakonski znak kaznivega dejanja, saj je 18 tujcev prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, brez sedežev, opore in varnostnih pasov, natlačene drug na drugega, brez prezračevanja in svežega zraka.

Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju. Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listin

V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval. V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E

Sprememba enotne in ustaljene sodne prakse je načeloma lahko razlog za pravno zmoto, to je položaj, ko storilec kaznivega dejanja iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano (21. člen KZ). Da bi storilec sploh lahko uveljavljal, da je bil v (opravičljivi) pravni zmoti na podlagi stališča sodne prakse, mora ta biti enotna in ustaljena. Pri tej presoji so pomembne tudi okoliščine, ki so pomembne za presojo (ne)abitrarnosti spremembe sodne prakse, kot na primer, ali je bila sodna praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi.

Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče. Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila. Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega

Pritrditi je izčrpni obrazložitvi v izpodbijani sodbi, da zakonodaja na področju (stalne) pripravljenosti delavca na delo ni (bila) dovolj in vsakomur (ne glede na to, ali ima potrebna pravna znanja ali ne) jasna in nedvoumna. Šele iz kasnejših razlag posameznih določb KPJS, končnega poročila KPK in priporočila glede izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost za delo zaposlenih na fakultetah UL, v kabinetih predsednika vlade in ministrov ter mestnih občinah z dne 28. 6. 2016 in stališča UL KEV z dne 17. 1. 2016 izhaja, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah protipravno in neetično. Resda je obtoženec univerzitetno izobražena oseba, ki je v kritičnem času zasedal najpomembnejši položaj na fakulteti in je (bil) tudi dolžan poznati predpise s področja delovnih razmerjih za zaposlene na fakulteti, vendar je pričakovanje, da vse navedene predpise oseba, z naravoslovno izobrazbo, tudi pravilno interpretira, nerealno. Prvostopenjsko sodišče je na več mestih izpodbijane sodbe jasno in obrazloženo zaključilo, da obtožencu po izvedenem dokaznem postopku nista dokazani niti zave

Pritožbene trditve, da "odvetniška družba ni priča v kazenskem postopku niti drug udeleženec kazenskega postopka in nima vpliva na zbiranje obvestil" niso utemeljene. Glede na dejstvo, da je bila oškodovanka z obtoženčevimi zapisi v pismu seznanjena, okoliščina, da je obtoženec pismo poslal odvetniški družbi in ne neposredno oškodovanki, na izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejana nima vpliva. Obravnavano kaznivo dejanje je abstraktno ogrozitveno in zato za njegovo dokončanje zadošča, da storilec zoper drugo osebo uporabi grožnjo ali ustrahovanje in ni pomembno, ali so le-te dosegle svoj namen, to je, dejansko vplivale na pričanje te osebe. Ob upoštevanju, da se zakonska dispozicija ni spremenila vse od novele KZ-1B, je nepotrebno, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnjevalo, katere vse novele zakona so upoštevane v KZ-1, ki ga je uporabilo. Slednje je smiselno in potrebno, kadar pride v poštev uporaba drugega odstavka 7. člena KZ-1, saj se lahko le tako zagotovi jasnost sodne odločbe in preveri, ali je sodišče uporabilo zakon, ki je za storilca milejši. V obravnavanem primeru pa slednje ni bilo potrebno, saj je zakonska dispozicija kaznivega dejanja

Po določbi drugega odstavka 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov za pravno zmoto, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju, ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Za ugotovitev kazenske odgovornosti pravne osebe mora obstajati vzročna povezanost med prispevkom pravne osebe h kaznivemu dejanju in samim kaznivim dejanjem. Iz opisa dejanja pa ne izhaja kakršen koli prispevek pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi. Ker z izpodbijano sodbo obtožencu protipravna premoženjska korist ni bila odvzeta, posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi nima pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi posebni pogoj ne določi.

Zgolj okoliščina, da v času, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito oziroma storilec spoznan za krivega, storilec gotovine nima več v posesti, še ne pomeni avtomatično, da mu ni mogoče očitati, da je gotovino obdržal zase. Po končanju kaznivega dejanja jo je lahko tudi potrošil po svoji prosti volji, vendar se zaradi tega ne more izogniti odvzemu premoženjske koristi na način, da se mu odredi plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi. Poslovodja, četudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Stališče v točki 57 bi lahko nakazovalo na error iuris, to je pravno zmoto, ki jo ureja 21. člen KZ oziroma 31. člen KZ-1. Ni namreč kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano. Če bi se storilec zmoti lahko izognil, se sme kaznovati mileje. Če je torej sodišče prve stopnje menilo, da je bil v določeni meri obtoženec v pravni zmoti, bi se do tega moralo določneje opredeliti tu

Sodišče je ugotovilo, da se obtoženec ni zavedal, da krši pravila. Glede opustitvenih očitkov takšna ugotovitev pomeni, da se obtoženec ni zavedal, na kakšen način je dolžan ravnati, da bo izpolnil zahteve relevantnih zapovednih norm, ki so v konkretnem primeru vsebovane še v dopolnilnem predpisu obravnavane blanketne inkriminacije. Nezavedanje dolžnostnega ravnanja pa izključuje naklep storilca. V okviru presoje zmot gre zato ne le za pravno zmoto, ki izključuje krivdo le, če je neizogibna, temveč tudi za dejansko zmoto, to je zmoto o zakonskih znakih kaznivega dejanja oziroma o okoliščinah, ki so zakonski znak kaznivega dejanja. Dejanska zmota pa izključuje naklep. Zato se pri dejanski zmoti v ožjem pomenu pri kaznivem dejanju, ki je kaznivo samo, če je storjeno naklepno, ne sprašujemo o tem, ali je bil storilec v zmoti iz malomarnosti.

Z vidika zakonskega opisa je obravnavano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 storjeno s samim spolnim občevanjem ali drugim spolnim dejanjem, ne glede na širše, osebne ali socialne okoliščine, ki so takšna ravnanja spremljale. Povzeta pritožbena obrazložitev nedvomno kaže na pritožnikovo splošno oceno v smeri tako imenovane medvrstniške spolnosti, ki je po sodišču prve stopnje izvedeni dokazi niso potrdili. Že zaradi razlike v kronološki starosti med obdolženim in oškodovanko, ki ni bila majhna in zaradi ugotovitev izvedenke psihiatrinje, ki v pritožbeni obrazložitvi niso celovito ocenjene.

Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 251. člena KZ-1. V izpodbijanem delu sodbe (25., 30., 33., 34. točka obrazložitve) so natančno opisana izvršitvena dejanja tožnika (pridobil podpise pogodbenikov družbe E. iz programa F., jih natisnil, obrezal dele s podpisom in jih nalepil na naštete listine, te fotokopiral), s katerimi je po pravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča spremenil prave listine z namenom, da jih uporabi kot prave, kar je nato dejansko tudi storil s tem, ko jih je poslal E..

Pritožbeno sodišče zavrača naziranja pritožbe o dolžnem pridobivanju mnenja subsidiarne tožilke glede obsojenčevega predloga za nadomestno izvršitev kazni. ZKP v tretjem odstavku 129.a člena določa, da sodnik zavrže predlog, če je prepozen, nedovoljen ali če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni, sicer pa odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog, po potrebi pa sme razpisati narok. ZKP ne določa, da bi si sodnik moral pridobiti mnenje upravičenega tožilca o vloženem predlogu, niti kje in kako bi moral pred odločitvijo opravljati poizvedbe. Deveti odstavek 86. člena KZ-1 določa, da pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Z uveljavitvijo ZPro je začela veljati določba 31. člena KZ-1E, ki pri odločitvah sodišča o izvrševanju kazni zapora v splošno korist napotuje na probacijsko službo, ki za potrebe odločitve sodišča, poleg drugih nalog, pripravlja poročila (19. člen ZPro) o oceni

Po prvem odstavku 31. člena KZ-1 ni kriv storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom. Vendar pa po drugem odstavku 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka istega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Po prepričanju sodišča druge stopnje je izvedeni dokazni postopek izkazal, da tudi če so šoferji avtobusov od policistov prejeli navodila na katera se sklicujeta obdolženec in njegova obramba, v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi izključevale obdolženčevo krivdo v smislu uporabe instituta pravne zmote.

Sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za sojenje v obravnavani zadevi, saj so bile kemikalije nabavljene, to je kupljene na Nizozemskem. Kaznivo dejanje se je namreč izvrševalo iz Republike Slovenije. Upravljanje spletne strani je bilo organizirano prav tako iz Slovenije. Prodaja prepovedane droge je izvršena že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede količine in cene in se za izvršitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tudi ne zahteva, da je bilo blago izročeno kupcu.

Odsotnost znaka kaznivega dejanja, da je storilec ravnal zaradi izkoriščanja prostitucije ter njegova nedokazanost, sta dve različni stvari. Pri prvem je posredi zakonska določenost (inkriminiranost) dejanja, ko posamezni znak iz zakonskega opisa, v konkretnem opisu dejanja sploh ni naveden. Dejanska in pravna zmota sta zmoti, ki po prvem odstavku 30. člena in prvem odstavku 31. člena KZ-1 izključujeta krivdo, vendar šele po ugotovljenih okoliščinah iz drugega odstavka 30. člena KZ-1 ali po ugotovljenih upravičenih razlogih oziroma kot ti po drugem odstavku 31. člena KZ-1 niso izključeni. Pri erotični masaži s ciljanimi in doseženimi spolnimi vrhunci, ki jih niti obdolženi ni zanikal, ne gre za nič drugega ali manj kot za spolno dejanje. Če je to nudeno in izvajano proti dogovorjenemu plačilu, ki je v obravnavani zadevi tudi po pritožbeni obrazložitvi nedvomno, je posredi prostitucija, očitno odeta v dejavnost (erotično masažo), ki tedaj, ko ne preide v spolno dejanje, niti po presoji pritožbenega sodišča, ne more biti kazniva. Pomeni, da prostitucije ne določa klasifikacija poklica erotičnega maserja, temveč njegovo konkretno ravnanje, ki je lahko v posame

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati, saj subsidiarni tožilec ni mogel biti v pravni zmoti po določbi 31. člena KZ-1 (pravna zmota). Ta člen zakona v prvem odstavku določa, da storilec kaznivega dejanja (in ne oškodovanec), ki iz upravičenih razlogov ni vedel da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Drugi odstavek tega člena pa določa, da upravičenih razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena ni, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pravno načelo Iura novit curia (latinsko: sodišče pozna pravo), ki pomeni, da mora sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. V konkretni kazenski zadevi bi to načelo pomenilo, da bi moral oškodovanec kot tožilec sodišču s popolnim obtožnim predlogom (opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo) ponuditi dejstveno podlago, da bi lahko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, česar pa oškodovanec kot tožilec kljub pozivom ni storil, zaradi česar vloga oškodovanca kot t

V kolikor je sodišče sledilo zagovoru obdolženca glede pravne nevednosti oziroma zmote, bi slednjo moralo obravnavati skladno z določbami 31. člena KZ-1. V tem smislu bi moralo raziskati in v sodbi obrazložiti, ali je bila zatrjevana zmota neizogibna in tako opravičljiva oziroma izogibna in tako neopravičljiva.

Postopek s pogajanji brez predhodne objave je izjema in jo je treba restriktivno razlagati in zanjo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji. V obravnavanem primeru v času storitve očitanega prekrška niso bili izpolnjeni kriteriji pravne zmote, ker je v času od februarja 2013 dalje bilo jasno, da je obdolžena pravna oseba naročnik po ZJNVETPS in da so jo določbe glede statusa naročnika zavezovale.