76. člen SPZ

Tudi če ima hiša v naravi več delov, to še ne pomeni samo po sebi, da je vzpostavljena etažna lastnina ali t. i. dejanska etažna lastnina. Tudi posamezni deli lahko pripadajo solastnikom v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. Dejanske etažne lastnine ni mogoče domnevati, temveč jo je treba zatrjevati in dokazati.

Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je bil objekt (v konkretnem primeru nadstrešek) zgrajen v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, temveč je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na nepremičnino tožnikov deluje negativno. Pri odvzemu svetlobe gre za neposredno vplivanje na sosednjo nepremičnino, ki, glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera, čezmerno otežuje uporabo nepremičnine tožnikov. Dovolitev izdelave toplotne izolacije pomeni poseg v lastninsko pravico tožencev, vendar pa tak poseg v konkretnem primeru predstavlja omejitev lastninske pravice, ki jo je lastnik sosednje nepremičnine (toženca) dolžan trpeti. Cilj izdelave toplotne izolacije je namreč izboljšanje energetske učinkovitosti nepremičnine tožnikov.

Navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo tožnikov tožbeni zahtevek za posestno varstvo: dokazal je, da je bil pred motenjem posestnik parcele 393 k. o. 0000, da sta druga in tretja toženka po naročilu in v korist prve toženke zaradi gradbenih del začasno zasedli del te nepremičnine, da so še po končanih delih na nepremičnini ostale posledice posega, da je bil poseg samovoljen in protipraven.

Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nanadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi če so splošno znana, kadar so pravno pomembna za substanciranje zahtevka. Splošno znana dejstva, ki so pravno pomembna za substanciranje zahtevka, so predmet trditvenega bremena stranke. Sodišče jih ne more ugotavljati samo, če niso zatrjevana. Ne zadostujejo torej le pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode. Potrebna je obrazložitev, katera in zakaj določena dejstva pomenijo nevarnost in zakaj bo škoda težko nadomestljiva. Za ugotovitev dejstev je treba predlagati ustrezne dokaze, ki bodo potrdili njihovo resničnost. Zatrjevana splošno znana dejstva, da so zidarska in gradbena dela pogojena z zagotavljanjem vode za njihovo izvedbo, niti sanacija vodovodnega priključka zaradi izvedbe gradbenih del na nevarnem objektu, sama po sebi ne predstavljajo težko nadomestljive škode, zaradi katere bi bilo treba izdati regulacijsko začasno odredbo.

Lastnik je tisti, ki mora preprečiti odtekanje vode z njegove nepremičnine na nepremičnino soseda, saj gre za direktno imisijo, ta pa je prepovedana. Javno kanalizacijsko omrežje je v lasti drugotoženke (14. člen Odloka o pogojih izvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Krško), katere naloga je tudi izgradnja sistema za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda (26. člen Zakona o varstvo okolja v zvezi s 128. členom ZOREP-1). Ta mora biti izveden tako, da ne povzroča škode na premoženju tožnika. Ker je do prepovedanih imisij prihajalo iz kanalizacije v lasti drugotoženke, za škodo, nastalo zaradi njih, tožniku odgovarjata tako lastnik kanalizacije (drugotožena stranka) kot tudi lastnik zemljišča (prvotožena stranka). Ker se je v času izvedbe spornih del opravljala rekonstrukcija kanalizacijskih vodov, je podana odgovornost toženih strank. Vrhovno sodišče RS se je tudi opredelilo do ugovorov tožencev, da nista vedela, kdo in kdaj je izvajal dela. Vrhovno sodišče je zapisalo, da se toženki ne moreta razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem, da ne vesta, kateri izvajalec je opravljal sporna dela. Toženki sta tisti, ki sta imeli oblast

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje, da je izvedenec tudi skico sporne mejne površine izdelal natančno in strokovno pravilno, zato v zvezi s tem izvedba njegovega zaslišanja ali celo postavitev drugega izvedenca ni bila potrebna. Tako postopanje je v 254. členu ZPP namreč predvideno le, če je mnenje nejasno, nepopolno ali če so v njem nasprotja.

Posest je dejanska oblast nad stvarjo, posestno varstvo pa to (golo) dejansko oblast varuje. Zato mora sodišče pri varstvu posesti upoštevati le zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na tretji odstavek 33. člena SPZ, saj citirano določilo želi poudariti predvsem to, da lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest. Posestnik tako nima pravnega varstva, če motenje posesti temelji na zakonu. V danem primeru toženca nimata zakonske podlage, ki bi jima dovolila posegati v tožničino posest, zato protipravnost njunega posega v tožničino posest ni izključna in ima tožnica pravno varstvo.

Za vložitev zahtevka, ki je v korist solastne/skupne nepremičnine, je dovolj, da ga uveljavlja le eden od solastnikov/skupnih lastnikov. Poleg tega v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da je nepremičnina v naravi razdeljena ter da se bodo vzdrževalna dela opravila na tistem delu nepremičnine, ki je v dejanski lasti tožnice. SPZ v 76. členu ne daje pravice za trajen poseg v sosednjo nepremičnino. Temu je namenjen institut stvarne služnosti, kadar pa soglasja lastnika služečega zemljišča, ki bi vodilo v sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, ni, pa institut nujne poti, če so izpolnjeni pogoji iz 91. člena SPZ. Tožnica je že z zahtevkom presegla domet 76. člena SPZ v delu, kjer zahteva položitev hidroizolacije in izvedbo drenaže za namene uporabe in izkoriščanje svoje nepremičnine. Najkasneje v trenutku, ko je sodišče prejelo izvedensko mnenje oziroma ko je izvedenec odgovoril na vse pripombe pravdnih strank ter je bilo razvidno, da obseg nujno potrebnih del za sanacijo hiše (delno) presega okvire 76. člena SPZ, bi moralo na podlagi njegovih zaključkov opraviti materialno-pravdno vodstvo in tožnici pojasniti, v katerem delu bi bil njen zahtevek po 76. členu S

Da je sodba obrazložena, morajo biti ugotovljena (ali povzeta nesporna) pravno relevantna dejstva in izvedena subsumpcija materialnih pravil na ugotovljen dejanski stan.

Tudi v primeru, ko ne potrebuje posebnega gradbenega dovoljenja za zatrjevana dela na hiši, bi morala toženka pred pričetkom prenove pridobiti soglasje tožnikov, ne pa prestaviti kontejnerje na parcelo, ki je v lasti tretje osebe.

Sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti zato, ker sodišče ni izrecno navedlo konkretnega člena, na katerega je oprlo svojo odločitev.

Sklep nima jasnih razlogov o tem, kdo je bil posestnik stvari oziroma ali sta bila to res tožnika, kot trdita, ali tudi M., za katerega sodišče ugotavlja, da naj bi bil kot soposestnik storilec motilnega dejanja. Za motenjsko pravdo pravica do posesti (solastninska pravica na vtoževanih nepremičninah) ni odločilna.

Onemogočanje odpiranja polken čez tujo nepremičnino in gradnja do zidu tožničine nepremičnine vsebinsko ne ustrezata pojmu imisije. Ne gre namreč za dejanja ali vzroke, ki bi izvirali iz nepremičnine tožencev in katerih vpliv bi se prenašal na sosednjo nepremičnino. Zato bi sodišči morali presoditi, ali že sama gradnja do zidu tožničine stavbe in posledično onemogočanje uporabe polken na oknih predstavlja takšno stopnjo vznemirjanja tožničine lastninske pravice, da je upravičeno varstvo po splošni določbi 99. člena SPZ.

Treba je izhajati iz besedila prvega odstavka 76. člena SPZ in ne (le) iz naslova člena in določbo razumeti tako, da mora iti za dela, ki so nujna in ki jih ni mogoče opraviti drugače kot preko sosedovega zemljišča. Besedilo prvega odstavka 76. člena SPZ ne daje opore stališču, da se nanaša le na vzdrževalna dela na že obstoječih objektih, ne pa za novogradnje.

Tožeča stranka za obravnavano gradnjo ni izkazala pravice graditi, saj je nesporno, da je že pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, posegla v tuje zemljišče ne da bi si pred tem pridobila soglasje.

Tudi ustna prepoved lahko predstavlja motilno ravnanje, če tožnik zato preneha uporabljati zemljišče. Če je tožnik do tedaj uporabljal zemljišče, zaradi toženčeve prepovedi pa ne več, ne gre za neznatno spremembo posestnega stanja, za katero tožnik ne bi imel ekonomskega interesa za sodno varstvo.

Pravdno sodišče ki graditelju zaradi uporabe in izkoriščanja lastne nepremičnine dovoli začasno uporabo sosednje nepremičnine, ne ugotavlja upravne dovoljenosti nameravane gradnje niti lastništva prostora, na katerega bo z gradnjo poseženo.

Hoja in vožnja ne implicira tudi parkiranja vozil. Pomeni vsebinsko oziroma namensko drugačno – večjo obremenitev služečega zemljišča v korist gospodujočega zemljišča, saj omogoča služnostnemu upravičencu trajnejšo neprekinjeno uporabo služečega zemljišča ob zasedbi zemljišča s parkiranim vozilom. Zato služnostne pravice parkiranja ni mogoče subsimirati pod služnostno pravico hoje in vožnje. Kasneje uveljavljena določba ZTLR, je takšno sistemsko intencijo uzakonila s prepovedjo pridobivanja stvarnih služnosti na podlagi priposestvovanja le v tistih primerih, ko temeljna lastnina – družbena lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela s temi sredstvi v družbenopravnih osebah ni smela biti na noben način okrnjena. Med takšna nekdanja družbena sredstva pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogla spadati parcela, preko katere je bil zgolj možen dostop do stanovanjske hiše, in že na prvi pogled ni služil delu delavcev oziroma poslovanju družbenopravne osebe, temveč podobno kot v primerih funkcionalnih zemljišč le stavbam, ki so v lasti fizičnih oseb in na katerih so te imele pravico uporabe.

Dejstvo, da je toženec za krajši čas stopil na nepremičnino v posesti tožeče stranke, slednje ne upravičuje do sodnega varstva posesti.