VSL Sodba I Cp 772/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožnik trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000 EUR (4.000 EUR za strah, 10.000 EUR za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice in pravice do družinskega življenja, 8.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in za plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 4.575,66 EUR.

2Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ in kršitve ustavnih pravic. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ključne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3Tožena stranka se je odpovedala pravici odgovora na pritožbo.

4Tožnik od toženke uveljavlja plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2016. Trdi in dokazuje, da je toženka s protipravnim odvzemom skupnega otroka iz skupnega doma v Sloveniji in z zadrževanjem otroka v A. brez njegovega soglasja in ustrezne odločbe sodišča posegla v njegovo temeljno osebnostno pravico in pravico do družinskega življenja. Preprečuje mu izvrševanje roditeljske pravice (do soodločanja o otrokovem kraju prebivališča, do sodelovanja pri vzgoji, izobraževanju in vzdrževanju otroka) in življenje s skupnim otrokom (moti in onemogoča stike med tožnikom - očetom in otrokom), zaradi česar mu nastaja nepremoženjska škoda. Odraža se v strahu in duševnih bolečinah ob odvzemu otroka ter zaradi posegov v njegovo pravico do družinskega življenja, v zmanjšanj življenjske aktivnosti.

5Toženka se je branila z ugovorom o pomanjkanju protipravnosti. Trdila in s sklicevanjem na sodne postopke, ki so tekli v Republiki Sloveniji, je dokazovala, da je protipravnost njenega ravnanja z dne 27. 6. 2016 izključena, ker je z umikom otroka pred napeto družinsko situacijo zasledovala otrokovo največjo korist. To je bilo ugotovljeno z več izvedenci v postopkih pred sodišči v Sloveniji zaradi dodelitve otroka in določitve stikov ter zaradi izvajanja roditeljske pravice v zvezi z določitvijo otrokovega kraja šolanja. Otrokova korist prevlada nad roditeljsko pravico. Skupni otrok biva, živi in se šola pri njej na Hrvaškem na podlagi pravnomočnih sodnih odločb. Toženka jih spoštuje in ne posega v tožnikove pravice.

6V obravnavanem odškodninskem sporu z mednarodnim elementom (toženka živi v Republiki Hrvaški) zaradi škodnega dogodka, ki se je zgodil v Republiki Sloveniji, ni bila sporna pristojnost slovenskega sodišča. Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko v zvezi z delikti ali kvazidelikti tožene pred sodišči druge države, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (2. točka 7. člena 2. oddelka Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah). Ker tožnik trdi in dokazuje, da mu je škodni dogodek povzročil škodo (v Sloveniji), je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb slovenskega prava - OZ² o odškodninski obveznosti. 1. točka 4. člena II. poglavja Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, določa, da se za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, uporablja pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice.

7Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- pravdni stranki sta bili izvenzakonska partnerja in sta starša mladoletne hčerke, ki se jima je rodila 2012;

- pravdni stranki sta se zaradi konfliktov prvič razšli v letu 2014, ko se je toženka skupaj z mladoletnim otrokom nastanila v varni hiši; po vrnitvi in neuspešnem poskusu ohranitve skupnosti (v letu 2015) je 27. 6. 2016 brez soglasja in vednosti tožnika odpeljala mladoletno hčerko iz Slovenije v A. (Republika Hrvaška), kjer sta se nastanili pri toženkinih starših in tam še vedno bivata;

- toženka je o svojem odhodu z otrokom v A. in namestitvi pri starših še istega dne pisno obvestila tožnika, CSD in policijo;

- konfliktni odnosi med pravdnima strankama s psihičnim nasiljem v prisotnosti mladoletnega otroka so negativno vplivali na otrokov nadaljnji razvoj, umik otroka iz konfliktnega družinskega okolja je bil potreben in v otrokovo korist;

- toženka je bila v Sloveniji v eksistencialni stiski, ni imela stanovanja, službe, popolnoma je bila odvisna od tožnika;

- z odhodom v A. toženka pri tedaj 4,5 letni hčerki ni vzbudila občutij nevarnosti, zadržanosti ali strahu (odtujitvenega sindroma), otrok je prišel v poznano mu in varno okolje toženkine primarne družine;

- preselitev v A. ni negativno vplivala na odnose otroka do tožnika, ohranjen je zelo dober, zaupen in pristen odnos med njima;

- tožnik je takoj po škodnem dogodku sprožil postopek za vrnitev otroka v Republiko Slovenijo v skladu s Haaško konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok z dne 25. 10. 1980; hrvaško sodišče je junija 2017 zahtevo zavrnilo zaradi ugotovljene ogroženosti otroka s psihološko travmo (izjema po 13. b členu Haaške konvencije); slovensko sodišče je tožnikov ponovni predlog za izdajo začasne odredbe za vrnitev otroka po Haaški konvenciji v letu 2018 zavrnilo.

8Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je tožnik neposredno po škodnem dogodku 1. 7. 2016 pred slovenskim sodiščem vložil tožbo za dodelitev otroka, določitev preživnine in stikov ter predlog za izdajo začasne odredbe za začasno dodelitev otroka v njegovo vzgojo in varstvo;

- sodišče je njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in v okviru nasprotne tožbe toženke s sklepom o začasni odredbi z dne 22. 7. 2016 otroka zaupalo v začasno varstvo toženki ter določilo stike med otrokom in tožnikom, vse po presoji, da je zaradi preteklega nasilnega obnašanja tožnika začasna dodelitev otroka materi v otrokovo največjo korist;

- na podlagi pravnomočnih odločb slovenskih sodišč je otrok od 22. 7. 2016 v vzgoji in varstvu pri materi (v A), izvajajo se stiki z očetom, otrok se od 2018 šola v A. (pri materi);

- v sodnih postopkih je bilo z več izvedenci potrjeno in s pravnomočnimi sodnimi odločbami ugotovljeno, da je tak način izvajanja roditeljske pravice/starševske skrbi v otrokovo največjo korist;

- tožnik lahko svojo starševsko pravico in pravico do družinskega življenja izvaja skladno s pravnomočnimi sodnimi odločbami;

- toženka s svojimi ravnanji ne posega v njegove pravice; obveščen je o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja (o šolskih in obšolskih dejavnostih, zdravstvenem stanju);

- toženka ne onemogoča in ne moti stikov; z aktivnim ravnanjem si prizadeva za ohranitev močnih stikov in za ustrezen odnos otroka do stikov z očetom;

- do posameznih neizvedenih stikov, zamud in težav je prišlo zaradi ravnanj obeh pravdnih strank, pretežno zaradi nepripravljenosti obeh za sporazumevanje;

- kljub konfliktnim situacijam med pravdnima strankama potekajo stiki ob prizadevanju obeh pravdnih strank v takem obsegu, da je podana (ohranjena) čustvena navezanost med otrokom in obema staršema.

9Po takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bilo toženkino samovoljno ravnanje 27. 6. 2016, ko je otroka odpeljala v A., storjeno v otrokovo korist. Presodilo je, da je zato izključena protipravnost njenega ravnanja in s tem njena odškodninska obveznost. Ker tudi nadaljnje bivanje otroka pri toženki in izvajanje starševske odgovornosti skladno s sodnimi odločbami ni protipravno, tožnik pa zatrjevanih protipravnih posegov toženke v njegovo starševsko pravico in pravico do družinskega življenja ni izkazal, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v njegove osebnostne pravice zavrnilo ob pravilni uporabi 131. člena OZ.

10Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z očitanimi in tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ob pritožbenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva o zatrjevanih protipravnih ravnanjih toženke in posegih v tožnikove osebnostne pravice. Opredelilo se je do vseh relevantnih navedb obeh pravdnih stranki. Izvedlo je potrebne dokaze. Neizvedene je s pravilnimi razlogi upravičeno zavrnilo. Procesno gradivo je pravilno ocenjeno. Dokazna ocena je celovita in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Ker je sprejeta odločitev vsebinsko obrazložena s pravilnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, bo v nadaljevanju odgovorilo le na odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O kršitvah določb postopka in ustavnih pravic:

11Pritožba opozarja, da sta bila sodba in prepis zvočnega posnetka zapisnika glavne obravnave izdana z zamudo. Sodišče je nepravilno vodilo postopek in brez podlage o isti stvari odločalo v dveh postopkih (nepravdnem postopku in v tej pravdi). Prekršena je pravica do sodnega varstva, do zakonitega sodnika in do poštenega sojenja.

Sodišče je očitno čakalo na sodno odločbo iz postopka II N 379/2022 z dne 16. 5. 2022 in jo zgolj prepisalo. Pritožbeno sodišče naj preveri njeno pravnomočnost in litispendenco.

Arbitrarno, pomanjkljivo in protispisno so povzete tožnikove navedbe o protipravnosti toženkinih ravnanj z vidika mednarodnih in evropskih aktov, o nespornih dejstvih, o izdaji začasne odredbe z dne 22. 7. 2016.

Sodišče je nepravilno izvajalo dokaze in se oprlo na pisno izjavo priče ter zlasti na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 180/21 in Up-610/21 z dne 19. 4. 2022, ki je ni predlagala nobena stranka. O tej odločbi se tožnik ni mogel izjaviti. Neobrazloženo in nekonkretizirano so zavrnjeni dokazni predlogi - tožnikov predlog za zaslišanje priče. Kršeni sta načeli neposrednosti in razpravno načelo ter ustavne pravice do izjave, poštenega postopka in pravica do objektivnega in nepristranskega sojenja.

Kot pomanjkljivo, arbitrarno in protispisno graja dokazno oceno o nespornih in ugotovljenih odločilnih dejstvih. Pritožnik vztraja pri svojih trditvah, za katere trdi, da so ostale prezrte, vključno z navedbami o pravilni pravni podlagi. Vztraja pri svoji dokazni oceni, da je toženka nedopustno posegla in še posega v njegove osebnostne pravice.

12Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik s tožbo, vloženo 27. 6. 2019, uveljavljal več tožbenih zahtevkov, in sicer: zaradi povrnitve škode z več zahtevki po 134. členu OZ, in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000 EUR, vse zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke, s katerim naj bi posegla v njegovo (in otrokovo) osebnostno pravico in pravico do družinskega življenja (odvzem otroka in protipravno zadrževanje otroka v tuji državi, odvzem ustavne pravice do soodločanja o otrokovem kraju prebivališča, o vzgoji, izobraževanju in vzdrževanju otroka, o stikih) in mu s tem povzročila zatrjevano škodo. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 5. 2021 odločilo, da se za tisti del tožbenega zahtevka, ki se opira na 134. člen OZ, pravdni postopek ustavi in se nadaljuje v nepravdnem postopku. Nepravdno sodišče je zadevo obravnavalo pod opr. št. II N 379/2022. S sklepom z dne 16. 5. 2022 je zavrnilo predlog, da se nasprotni udeleženki odredi, da takoj preneha s kršitvijo osebnostnih pravic predlagatelja in njegove pravice do osebnega življenja tako da preneha s protipravnim zadrževanjem mld. otroka; da se ji naloži, da je v roku 8 dni dolžna vrniti otroka v Republiko Slovenijo na njegov naslov stalnega bivališča, sicer se ji izreče za vsak dan kršitve znesek 40 EUR denarne kazni; in da se ji prepove otroka brez predlagateljevega predhodnega in pisnega soglasja kadarkoli odpeljati z območja Republike Slovenije. V točki II. izreka ni dopustilo spremembe predloga z dne 16. 5. 2022, v točki III. izreka pa odločilo, da je predlagatelj dolžan povrniti nasprotni udeleženki njene stroške postopka v celoti, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočno zaključenem postopku.

13Pritožbeno sodišče je po pritožbenem predlogu preverilo pravnomočnost navedene zadeve. Ugotavlja, da je sklep nepravdnega sodišča v zvezi s sklepom VSL IV Cp 1529/2022 z dne 10. 11. 2022 pravnomočen. Iz baze javno objavljenih odločb Vrhovnega sodišča RS pa je razvidno, da je bil že zavrnjen tožnikov predlog za dopustitev revizije glede 33-tih vprašanj, med drugim tudi glede določenih vprašanj, ki jih pritožnik izpostavlja kot sporna v obravnavani pritožbi, tudi o procesnih kršitvah zaradi napačne izbire postopka.³

14Pritrditi je treba pritožbi, da je bil sklep o ustavitvi pravdnega postopka v delu tožbenega zahtevka in o nadaljevanju postopka po pravilih nepravdnega postopka pred nepravdnim sodiščem, napačen. Vendar je postal pravnomočen, saj pravdni stranki nista vložili pritožbe. O naravi kršitve prvega odstavka 21. člena ZPP in o pristojnosti nepravdnega sodišča se je višje sodišče izreklo že ob pritožbenem preizkusu sklepov nepravdnega sodišča R 911/2021 z dne 15. 12. 2021 v prilogi A56 (o ustavitvi nepravdnega postopka in vrnitvi zahtevkov v obravnavo pravdnemu sodišču) in v pritožbenem postopku zoper končni sklep nepravdnega sodišča II N 379/2022 z dne 16. 5. 2022.⁴ Pritožbeno sodišče lahko v odgovor na pritožbo zgolj ponovi, da vodenje postopka o tožbenih zahtevkih v dveh ločenih postopkih ni vplivalo na pravilnost izdanih sodnih odločb.

15Sodišče prve stopnje je po končani glavni obravnavi z dne 28. 2. 2022 sprejelo sklep, da se zaradi dopolnitve dokaznega postopka z zaslišanjem strank glavna obravnava začne znova.⁵ Pritožnik temu sklepu procesnega vodstva ni ugovarjal. Glavna obravnava je bila nato opravljena 13. 6. 2022 in je bila po zaslišanju strank zaključena. Izrek sodbe je bil pridržan do izteka roka za ugovor zoper zvočni prepis. Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave je bil pravdnima strankama vročen 17. 8. 2022 (z dopisom z dne 12. 8. 2022), sodba, izdana 23. 8. 2022, pa 2. 11. 2022 (toženki) in 11. 11. 2022 (tožniku). Roka za pisno izdelavo sodbe (323. člen ZPP) in za izdelavo prepisa zvočnega posnetka zapisnika glavne obravnave (125.a člen ZPP) sta instruktivna. Prekoračitev navedenih rokov ne predstavlja niti relativne niti absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Varovanju pravice do sojenja v razumnem roku kot elementu pravice do sodnega varstva, ki ga pritožnik v zvezi z načinom vodenja postopkov in vodenjem procesnih dejanj očita v pritožbi, pa so namenjena pravna sredstva po posebnem zakonu - ZVPSBNO.⁶ Kot izhaja iz podatkov spisa, jih je pritožnik ob navajanju enakih okoliščin kot v tej pritožbi, izkoristil. Nadzorstvena pritožba in rokovni predlog, v katerih je uveljavil enake razloge kot v pritožbi, sta bila zavrnjena.⁷ Zato na ponovne pritožbene navedbe v tej smeri ni treba odgovarjati.

16Absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne sestave sodišča oziroma kršitve pravice do zakonitega sodnika, ki pomeni ustavno jamstvo poštenega sojenja (2. točka 23. člena Ustave RS), zaradi odločanja o dveh vrstah sodnega postopka ni. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil izločeni del zahtevkov na zahtevo tožnika vpisan v nepravdni vpisnik sodišča prve stopnje in zadeva skladno z določbami sodnega reda dodeljena zakonitemu nepravdnemu sodniku.⁸ Pritožbeni očitki o kršitvi pravil o dodeljevanju zadeve so neutemeljeni.

17Ob pritožbenih očitkih o pristranskosti sodišča je treba opozoriti, da je pravno sredstvo stranke, ki meni, da obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti oziroma objektivnosti, predlog za izločitev sodnika, o katerem odloči predsednik sodišča. Pritožba ne navaja (in to tudi ne izhaja iz podatkov spisa), da bi pritožnik tak predlog na prvi stopnji podal. Zato se tudi na smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v pritožbi ne more sklicevati.

18Pritožnik nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da je bilo že pred izdajo obravnavane sodbe o isti stvari pravnomočno odločeno v postopku II N 379/2022. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko čakalo na sklep II N 379/2022 in ga v celoti povzelo v obravnavano sodbo.

19Litispendenca (189. člen ZPP) in pravnomočnost (319. člen ZPP) sta procesni predpostavki, na kateri mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti (ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku in o tem, ali je stvar že pravnomočno razsojena). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prvi pogoj - subjektivna istovetnost strank je sicer podan. Drugi pogoj - objektivna istovetnost tožbenega zahtevka pa ne. Čeprav tožnik zoper toženko vodi vrsto postopkov (tako civilnih kot kazenskega, na katerega opozarja v pritožbi) in v njih opisuje iste historične dogodke, iz istega dejanskega tožbenega temelja uveljavlja vsebinsko različne tožbene zahtevke oziroma predloge. Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic, ki jih zasleduje v tem postopku, je lahko različnih vrst (134. člen OZ, 178. člen OZ, 179. člen OZ). Izbira oblike varstva je prepuščena prizadetemu, sodišče pa mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Različni tožbeni zahtevki se lahko kombinirajo in kumulirajo. Nedenarni odškodninski zahtevki po 134. členu OZ ne izključujejo zahtevka za plačilo denarnega zahtevka - odškodnine za nepremoženjsko škodo. Varstvo po 134. členu OZ je širše od varstva s klasično odškodninsko tožbo za plačilo denarne odškodnine. Ustreza temeljnim značilnostim osebnostnih pravic in varstvu, ki ga tem pravicam zagotavlja ustava (15. člen Ustave RS). Zahtevek ni klasičen odškodninski, ampak reparacijski (naravnan je na odstranitev kršitve naprej) in v določeni meri restitucijski. Podlaga zahtevka po 134. in 179. členu OZ se razlikuje. Zahtevki po 134. členu OZ so preventivni in niso odvisni od krivde povzročitelja in od nastanka škode. Zadošča konkretna grožnja kršitve. Za zahtevek po 179. členu OZ pa morajo biti izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta (131. člen OZ), kar je sodišče v obravnavanem primeru pravilno upoštevalo in tudi obrazložilo.

20Dejstvo, da tožnik zaradi posegov v osebnostne pravice izbere določeno pravno varstvo, praviloma ne vpliva na večjo ali manjšo utemeljenost zahtevka. Odločitev o enem zahtevku iz določenega razmerja ne preprečuje uveljavljanja drugega zahtevka iz istega razmerja v drugi ali isti pravdi. Pravnomočnost o enem zahtevku se ne nanaša na morebitne druge zahtevke (ali dele zahtevka), ki jih tožnik ni uveljavljal ali jih sodišče ni obravnavalo v okviru iste pravde. Sodišče, ki ni odločilo o (izločenem) delu zahtevka, ni vezano na prej izdano odločbo o delu izločenega zahtevka.⁹ Ker sta pravdno in nepravdno sodišče obravnavali vsebinsko različna tožbena zahtevka, kar dovolj jasno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe in sklepa II N 379/2022, očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Tudi pritožbeni očitki, da je pravdno sodišče zgolj prepisalo odločitev nepravdnega sodišča, ki je obravnavalo zahtevke po 134. členu OZ, so neutemeljeni.

21V okviru trditvene in dokazne podlage strank je sodišče ugotovilo dejansko stanje o okoliščinah med pravdnima strankama pred vložitvijo tožbe in o postopkih, ki so tekli med pravdnima strankama do vložitve tožbe. Dokazno oceno o pravno relevantnih dejstvih je opravilo po zaslišanju strank in po oceni listin, ki sta jih predložili stranki, med drugim odločb iz paralelnih postopkov, na katere sta se sklicevali. Tožba, vložena 28. 6. 2019, je bila vložena po pravnomočno končanem postopku za vrnitev otroka po Haaški konvenciji, ki ga je tožnik sprožil v Republiki Hrvaški (junij 2017) in v Republiki Sloveniji (julij 2018¹⁰), po pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi o začasni dodelitvi otroka materi in določitvi stikov z dne 22. 7. 2016,¹¹ po izdaji končne delne sodbe in sklepa o dodelitvi otroka materi in določitvi stikov z dne 14. 5. 2019,¹² po izdaji in pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za določitev države in kraja šolanja otroka v Sloveniji in o nadomestitvi soglasja tožnika za vpis otroka v prvi razred osnovne šole v A.¹³

22Do izdaje izpodbijane sodbe (23. 8. 2022) so bile v vzporednem postopku o dodelitvi otroka in določitvi stikov na inštančnih sodiščih izdane odločbe: VSL IV Cp 2219/2019 z dne 26. 3. 2020: o začasnih stikih in VSL IV Cp 2219/2019 z dne 8. 5. 2020 v prilogi C; v zvezi z njo pa odločbe Vrhovnega sodišča RS: Cp 35/2020 z dne 4. 12. 2020, II DoR 348/2020 z dne 25. 9. 2020 in VS RS II Ips 25/2021 z dne 21. 4. 2021 (priloga A 15). Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil ustavno pritožbo (priloga A 13), o kateri je Ustavno sodišče odločilo z odločbo Up-610/21, Up-180/21 z dne 19. 4. 2022¹⁴.

23V nepravdnem postopku II N 498/2018 za določitev kraja šolanja otroka in prebivališča otroka (B 4) je bil med to pravdo izdan končni sklep z dne 26. 11. 2019¹⁵ o zavrnitvi tožnikovega predloga, da se otrok šola v Republiki Sloveniji in da ima v času šolanja prebivališče v Ljubljani.

24Stranki sta predložili listine in se sklicevali še na postopke o začasnih odredbah o stikih in z njimi povezane izvršilne postopke¹⁶ ter na kazenske postopke zaradi kršitve začasnih odredb o stikih oziroma kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 zoper tožnika¹⁷ in zoper toženko po subsidiarni obtožbi tožnika zaradi onemogočanja stikov v času od 5. 9. 2018 do 6. 3. 2019, ki se je na prvi stopnji po umiku obtožbe državnega tožilca in prevzemu pregona s strani tožnika končal z oprostilno sodbo IV K 000/2019 z dne 20. 4. 2020 (priloga B 24). Pritožba trdi, da je bila navedena sodba v pritožbenem postopku razveljavljena, a je ne priloži. Pritožbeno sodišče je v bazi objavljenih sodb ni našlo in pritožbenih navedb v zvezi z navedeno sodbo ne more preizkusiti.

25Pritožbeni očitki o nepravilni dokazni oceni in neutemeljenem povzemanju (prepisovanju) ugotovitev iz navedenih sodnih odločb je neutemeljeno. Sklicevanje na obrazložitev sodbe, ki je bila izdana v paralelnem postopku, ni kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je šlo za postopek med istima strankama in če je bila sodba, na katero se sodišče sklicuje v obrazložitvi, izdana sočasno z izpodbijano sodbo¹⁸.

26Tudi ne more biti kršena pravica do izjave (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), če je sodišče prve stopnje v podkrepitev svoje odločitve povzelo tudi razloge sklepa Ustavnega sodišča Up-610/21 in Up-180/21 z dne 19. 4. 2022. Navedena odločba je javno objavljena, razlogi so bili znani obema strankama. Tožnik bi se o njih prav gotovo izjavil tudi v pravdi, če bi mu bili v korist. Pravica do izjave mu ni bila kršena.

27Načelo kontradiktornosti nalaga sodišču dolžnost, da se seznani in odgovori le na bistvene trditve strank. Do ugovorov in dokazov, ki za obravnavani spor niso relevantni, se sodišču ni treba opredeljevati. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče nepravilno in nezadostno povzelo tožnikovo trditveno podlago. Prav tako so odveč pritožbeni očitki, da sodišče ni povzelo in se izreklo o edini relevantni pravni podlagi, na katero se opira tožnik glede protipravnosti toženkinega ravnanja (Haaška konvencija in Uredba Sveta). Pravilni in zadostni razlogi o relevantni pravni podlagi za odločanje v tem sporu so v točkah 11 do 13 sodbe. Dodati je treba, da je bilo pritožniku že v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2021 z dne 21. 4. 2021 pojasnjeno, da predstavljata mednarodna predpisa, na katera se sklicuje, pravno osnovo za odločanje o vrnitvi otroka v državo izvora v primeru protipravne ugrabitve otrok. Gre za drugo vrsto pravnega varstva, ki se uveljavlja v drugih postopkih. V pravdi zaradi zatrjevanih posegov enega starša v osebnostne pravice drugega zaradi odvzema skupnega otroka pa se navedeni predpisi ne uporabljajo neposredno.

28V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Med drugim sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana. Zavrnitev dokaza mora biti obrazložena. V točki 7 sodbe so konkretizirano, pravilno in zadostno obrazloženi razlogi za zavrnitev neizvedenih dokazov. Pritožnik ne pojasni, katera (drugačna) dejstva je dokazoval s predlagano pričo. Zato s pritožbeno grajo o nepravilno zavrnjenem dokazu in kršitvi načela neposrednosti ne more uspeti.

29Nestrinjanje pritožnika s sprejeto in prepričljivo obrazloženo dokazno oceno o odločilnih dejstvih ne vodi do kršitve 8. člena ZPP niti do absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena istega zakona. Sodišče teh kršitev tudi ni zagrešilo. Dokazna ocena je skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Pojasnjena pa je v popolnih, pravilnih in preglednih razlogih, ki omogočajo vsebinski preizkus sprejete odločitve.

30Tudi očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Pritožnik jo utemeljuje s kritiko dokazne ocene in ne s trditvami, da je sodišče v razloge sodbe napačno preneslo vsebino katere od listin oziroma vsebino zapisnikov o izpovedbah strank. Zato je treba kot neutemeljeno zavrniti tudi navedeno pritožbeno grajo.

31Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje o vseh v pritožbi izpostavljenih odločilnih dejstvih in zavrača nasprotno oceno, pri kateri tudi v pritožbi vztraja pritožnik.

O škodnem dogodku z dne 27. 6. 2016

32Dokazna ocena o toženkinem ravnanju dne 27. 6. 2016 ima oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, pravna presoja o izključenosti protipravnosti pa v pravilnem tehtanju ustavnih in roditeljskih pravic obeh pravdnih strank (53. in 54. člen Ustave RS v zvezi z izvajanjem roditeljske pravice, kot jo je opredeljeval tedaj veljavni ZZZDR¹⁹ in sedaj veljavni DZ²⁰) z ustavnimi pravicami skupnega otroka (56. člen Ustave RS). Pravna izhodišča, iz katerih je sodišče izhajalo pri odločanju, so pravilno opredeljena v točkah 11 do 13 sodbe. Pritožbene navedbe o prezrti pravni podlagi po ZZZDR in OZ so protispisne, pritožbene navedbe o nerelevantnosti otrokove koristi pa pravno zmotne.

33Za pritožbo sporno ugotovljeno dejstvo, da je toženka tožnika še istega dne (ustrezno) obvestila o umiku otroka v A. in o nastanitvi pri njenih starših, je potrdil tožnik sam. Torej so protispisne pritožbene trditve, da ni šlo za nesporno dejstvo. Že to pa potrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da toženka otroka ni ugrabila in ga hotela tožniku skriti ter ga od njega odtujiti. Iz poročila v prilogi A 35, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, nadalje izhaja toženkino obvestilo tožniku, da bo nadaljnje postopka glede otroka urejala na sodišču. To dopušča oceno, da toženka ni nameravala protipravno posegati v tožnikove osebnostne pravice oziroma v izvajanje roditeljske pravice. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bil tožnik z zahtevami po različnem sodnem varstvu (nekaj dni) hitrejši kot toženka, niti dejstvo, da in kolikokrat je (neuspešno) uveljavljal različno sodno varstvo (za vrnitev otroka po Haaški konvenciji in Uredbi Sveta, za dodelitev otroka v vzgojo in varstvo, za izdajo začasnih odredb in odločb zaradi izvajanja roditeljske pravice) v tem postopku nista pravno odločilna. Ključne so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki imajo oporo v pravilno ocenjenih izpovedbah obeh pravdnih strank ter odločbah pristojnih sodišč, da je bil umik otroka iz nezdravega družinskega okolja v tedanjih družinskih in socialnoekonomskih razmerah nujen, potreben in edino možen zaradi zaščite otrokovih koristi. Toženka, zaslišana kot stranka, je prepričljivo opisala okoliščine in razloge, zakaj je tedaj otroka odpeljala in se skupaj z njim umaknila v A. k svojim staršem. Ni bilo razlogov, da ji sodišče ne bi verjelo. Dejstva o predhodnih razmerah v družini, o (skupnem) načinu izvajanja roditeljske pravice, o otrokovem predhodnem matičnem okolju in bivališču v Sloveniji, o tožnikovem obnašanju do toženke, o njenih ekonomskih in socialnih zmožnostih za izvajanje roditeljske pravice v Sloveniji, in o njihovem vplivu na otroka, so bila namreč z zadostno verjetnostjo na podlagi poročila pristojnega CSD (in ne zgolj na podlagi enostranskih trditev toženke, kot zmotno trdi pritožba) ugotovljena in upoštevana že ob izdaji začasne odredbe z dne 22. 7. 2016. V postopku o vzgoji in varstvu otroka pa je bilo nato tudi z več izvedenci potrjeno, da je bila takojšnja odločitev o začasni dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo materi ob hkratnem izvajanju stikov z očetom v okviru in obsegu, kot jih je določilo sodišče, v otrokovo največjo korist. Teh ugotovitev tožnik tudi v pravdi ne more z ničemer omajati.

34Pritožbeno naziranje, da so bile sodne odločbe o vzgoji in varstvu otroka ter o stikih napačne, ker slovenska sodišča niso odločala neposredno ob uporabi določb Haaške konvencije in Uredbe Sveta, je zmotno in za ta postopek nerelevantno. Za morebitno napačno odločanje slovenskih sodišč ne more odškodninsko odgovarjati tožena stranka, kar je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 28 sodbe.

35Po pravilni presoji sodišča prve stopnje predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka v tej pravdi določba 131. člena OZ o odškodninski obveznosti toženke zaradi zatrjevanih posegov v tožnikovo osebnostno pravico in pravico do družinskega življenja. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi zahtevek za plačilo denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic (179. člen OZ) presojati po 134. členu OZ, protipravnost toženkinega ravnanja pa izključno po Haaški konvenciji in Uredbi Sveta. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da si v obravnavanem primeru stojita nasproti roditeljska pravica oziroma pravica do izvajanja starševske dolžnosti obeh pravdnih strank, ki sta medsebojno omejeni. Hkrati konkurirata otrokovim ustavnim pravicam (56. člen Ustave RS). Pravilno je poudarilo, da so koristi otroka skladno s 3. členom Konvencije ZN o otrokovih pravicah (KOP) glavno vodilo pri vseh dejavnostih (ravnanjih) v zvezi z otroki. Otroku se morata zagotoviti varstvo in skrb, potrebna za njegovo blaginjo. Upoštevajo se tudi pravice in dolžnosti staršev, vendar so koristi otroka vselej osrednje: v primeru kolizije med sobivajočama pravicama staršev in v primeru kolizije z otrokovimi pravicami vedno pretehtajo in prevladajo koristi otroka nad pravicami staršev. Otrokovo korist morajo na škodo lastnih pravic zasledovati tudi starši pri izvajanju roditeljske pravice/starševske skrbi.

36Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera pravilno opravilo tehtanje sorazmernosti kolidirajočih si pravic in interesov obeh strank ter otrokovih pravic. Slednjim je glede na ugotovljeno dejansko stanje upravičeno dalo prednost pred tožnikovimi pravicami. Nasprotno pritožbeno naziranje (da se je sodišče neutemeljeno ukvarjalo s koristjo otroka), je zmotno. S pravilnimi razlogi v točki 21 je sodišče že zavrnilo tudi neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da bi se toženka lahko odselila iz Slovenije le sama, ali pa kvečjemu z otrokom ostala v tožnikovi neposredni bližini.

37Ker so po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje otrokove koristi 27. 6. 2016 pretehtale nad tožnikovo pravico do izvajanja roditeljske pravice v Sloveniji, je protipravnost sicer samovoljnega ravnanja toženke izključena oziroma opravičena z otrokovo koristjo. Pravilna je presoja, da z umikom otroka v A. toženka ni posegla v tožnikovo pravico do izvajanja roditeljske pravice in pravice do družinskega življenja.

O posegih v tožnikove pravice do izvrševanja starševske skrbi

38Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da toženka s svojimi ravnanji ne posega v pritožnikove pravice do izvrševanja starševske skrbi. Razlogi v točkah 29 do 31 sodbe, ki jih kot zmotne, nepravilne in nejasne izpodbija pritožba, so dejansko in pravno pravilni. Pritožnik sprejete dokazne ocene z ničemer ne omaje, tudi ne s pritožbenimi navedbami, da mu toženka ni hotela zagotoviti in urediti dostopa do šolskega dnevnika, da je to storila mladoletna hčerka, da se sam zelo angažira pri sodelovanju v izobraževalnem procesu, in da so njegova izredna prizadevanja zaradi hude ovire (oddaljenost krajev bivanja) in nesodelovanja toženke marsikdaj brezplodna. O nasprotnem se je sodišče prepričalo po prepričljivi izpovedbi toženke. Spričo predloženih listin (npr. sklep nepravdnega sodišča v prilogi B5), ki so njeno izpovedbo v celoti potrdile, je upravičeno verjelo njej in ne tožniku. Ugotovilo je, da je tožnik redno obveščen o šolskih in izvenšolskih dejavnostih otroka ter o otrokovem zdravstvenem stanju, in da o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj in o katerih se starša ne strinjata, odloči sodišče (o določitvi kraja šolanja otroka v A. pri materi).

39Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (tretji odstavek 151. člena DZ). Že zakon torej do določene mere omejuje izvajanje starševske skrbi tistemu staršu, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo. Ob ugotovljenem dejstvu, da je bil otrok z začasnimi in končnimi sodnimi odločbami dodeljen v varstvo in vzgojo toženki in da je sodišče v nepravdnem postopku določilo tudi kraj otrokovega šolanja in s tem posredno kraj otrokovega bivališča, je pritožnikovo vztrajanje pri navedbah, da nobeno sodišče ni odločilo o otrokovem bivališču, zmotno. Očitki na račun toženke glede posegov v njegove pravice pri odločanju o tem vprašanju pa so neutemeljeni. Kot izhaja iz sodnih odločb o načinu izvajanja starševske skrbi glede določitve otrokovega kraja šolanja pri materi, je bila za sprejeto odločitev odločilna ugotovljena otrokova največja korist. Slednji se je morala zato umakniti tudi tožnikova pravica do skupnega bivanja in življenja z otrokom v Sloveniji. Ker tožnik ni dokazal niti drugih zatrjevanih ravnanj toženke, ki bi posegala v njegove pravice do izvajanja starševske skrbi, je tožbeni zahtevek ob tehtanju ustavnih pravic vseh treh udeležencev spornega razmerja in ob pravilni uporabi 131. člena OZ pravilno zavrnjen.

O posegih v tožnikovo pravico do stikov z otrokom

40Pritožnik končno kot zmotno izpodbija še oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ne posega v njegovo pravico do stikov z otrokom. Drži, da se je sodišče pri odločanju oprlo na izdane sodne odločbe o določitvi stikov, ne drži pa, da jih je v celoti le prepisalo. V okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh strank je pravilno samo ugotavljalo, ali in na kakšen način se izvajajo stiki, kot jih je (večkrat) določilo sodišče, in zakaj je prišlo do posameznih zamud oziroma neizvedbe posameznih stikov.

41Oporo za zaključke o prvih stikih po odhodu otroka v A. in o obsegu in načinu izvajanja nadaljnjih stikov (ugotovitve v točki 35 sodbe) je imelo v pravilno ocenjenih listinskih dokazih in v izpovedbah obeh strank. Pritožnik jih z ničemer ne omaje. Pravilna je ugotovitev, da se stiki med otrokom in očetom izvajajo po sodnih odločbah v takem obsegu in na tak način, da je kljub oddaljenosti še vedno ohranjena čustvena navezanost med otrokom in obema staršema. Ključna dejanska ugotovitev, da toženka s svojimi ravnanji ne odtujuje otroka od očeta, da z aktivnimi ravnanji skrbi, da se stiki izvajajo in si prizadeva za ustrezen odnos otroka do stikov z očetom, imajo oporo ne le v sodnih odločbah, izdanih v postopkih za določitev in spremembo stikov, pač pa zlasti v pravilno ocenjenih izpovedbah obeh strank. Tožnik je namreč sam potrdil, da je otrok še vedno navezan nanj in da sta ohranila pristen in zdrav medsebojni odnos in čustveno navezanost. Ob takih ugotovitvah pa je pravno pravilna presoja, da toženka s svojim ravnanjem ne posega v tožnikove pravice do stikov z otrokom.

42Posamezni ugotovljeni neizvedeni stiki ali zamude pri izvedbi posameznih stikov te presoje ne omajejo. Prvič zato, ker je sodišče (tako kot v paralelnih postopkih) ugotovilo, da očitani neizvedeni stiki v letu 2018 niso bili izvedeni zaradi predhodnega ravnanja tožnika (odvzem otroka materi, za kar je bil pravnomočno kazensko obsojen), v letu 2020 pa zaradi zaščite otrokovih koristi (v času epidemije Covid). Torej toženki ni mogoče pripisati odškodninske odgovornosti za ugotovljene neizvedene stike. Drugič pa zato, ker je do ugotovljenih težav pri izvajanju stikov, ki so očitno pripeljale do posameznih primerov kaznovanja toženke v izvršilnem postopku in kazenskega postopka, ki ga zoper njo kot subsidiarni tožilec vodi tožnik, prišlo zaradi medsebojnih konfliktov pravdnih strank oziroma njuni nepripravljenosti za medsebojno sporazumevanje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pa zaradi namere toženke, da bi onemogočala in motila stike ter odtujila otroka od očeta. Medsebojni konfliktni odnosi med pravdnima strankama pa po ugotovitvi sodišča ne vplivajo na kvaliteto izvajanja stikov. To pomeni, da so na način, kot jih v otrokovo korist vzpodbuja in omogoča toženka, še vedno v otrokovo korist.

43Ustavna in konvencijska pravica do stikov je konkretizirana v 141. členu DZ. Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. Stiki se zagotavljajo v korist otroka (prvi odstavek 141. člena DZ). Čeprav so stiki z otrokom tudi pravica obeh staršev, morajo biti torej v prvi vrsti v korist otroka, in sicer tako po obsegu kot po načinu izvrševanja stikov. Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev. Tisti od staršev, ki izvaja stike, pa mora na drugi strani opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka (drugi odstavek 151. člena DZ). Dokazni postopek je pokazal, da je ravnanje toženke pravilno in skladno s tem določilom. Toženka ne posega ne v otrokove ne v tožnikove pravice do stikov, saj so vezi, pristni odnosi in čustvena navezanost med tožnikom in otrokom ohranjene in pristne. Ker tožniku torej ni uspelo dokazati toženkinega protipravnega ravnanja, ki bi povzročilo odtujitev otroka ali skalitev medsebojnostih odnosov med otrokom in tožnikom, je tožbeni zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnjen.

O odločitvi o stroških postopka

44Odločitev o stroških in o zamudnih obresti je po pritožbenem mnenju obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 14., 8. in 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik navaja, da odmerjeni stroški niso obrazloženi; ni razlogov o potrebnih stroških; stroškovnik, na katerega se sklicuje sodišče, tožniku ni bil vročen in se ne more o njem izjaviti; odmero je naredila sama toženka in ne sodišče. Pri odmeri je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Nepotrebni in zato napačno so priznani stroški za sedmo pripravljalno vlogo ter za narok za dne 6. 12. 2022 (oboje se je nanašalo na izločeni del tožbenega zahtevka), zaradi obravnave toženkinega pobotnega ugovora, za toženkine prevozne stroške za tri naroke. Izpostavljeni narok je bil procesne narave, odmerjena nagrada je v vsakem primeru previsoka. Toženki ob pooblaščencu ni bilo treba hoditi na naroke. Višini njenih prevoznih stroškov je tožnik ugovarjal, stroški javnega prevoza niso dokazani. Nejasno je odločeno o zamudnih obrestih od odmerjenega zneska. Zaradi neobrazloženosti stroškovne odločitve v izpodbijanem sklepu in v sklepu II N 379/2022 z dne 16. 5. 2023 se poraja vprašanje o dvojnem odločanju v dveh postopkih o isti stvari (litispendenca). Ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek že po temelju, bi moralo upoštevaje načelo ekonomičnosti postopek prekiniti do pravnomočne odločbe II N 379/2022. Pravni stroški tožene stranke so bili nepotrebni.

45Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

46O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP). Očitana absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče oprlo na stroškovnik tožene stranke, ni.

47Prav tako sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker stroškovnik ni bil vročen tožeči stranki. Po ustaljenih stališčih sodne prakse se upoštevaje prvi odstavek 163. člena ZPP in drugi odstavek 5. člena ZPP stroškovniki ne vročajo nasprotnim strankam. Gre za izjemo od načela kontradiktornosti (drugi odstavek 5. člena ZPP).

48Obrazložitev sprejete odločitve o stroških je pravilna in preverljiva. V skladu z ustaljeno sodno prakso za obrazložitev odločitve o stroških zadošča, da se sodišče sklicuje na stroškovnik, na tem pa označi, katere stroške je priznalo in v kakšni višini. Da je sodišče prve stopnje tako ravnalo in ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je razvidno iz stroškovnikov na pripravljalnih vlogah tožene stranke ter stroškovnikov, vloženih na naroku glavne obravnave z dne 28. 2. 2022²¹in na zadnji glavni obravnavi dne 13. 6. 2022²². Da je odmera odvetniške nagrade in stroškov tožene stranke dovolj jasna in preverljiva, navsezadnje potrjuje tudi pritožba, ki jo konkretizirano izpodbija.

49Zavrniti je treba pritožbene očitke o litispendenci (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvič zato, ker nepravdno sodišče o stroških postopka, ki so se nanašali na tožbeni zahtevek, izločen iz pravde, še ni odločalo po višini, in drugič zato, ker ne gre za odločanje o stroških istega postopka. Tožeča stranka je opredelila vrednost spornega predmeta za oba dela tožbenega zahtevka (nedenarnega in denarnega) na 22.000 EUR. Vtoževala je 22.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Vrednost dajatvenega denarnega zahtevka je določena s samim zneskom vtoževane glavnice. Kot jasno izhaja iz 39. točke sodbe, je sodišče upoštevalo vrednost glavnice pri odmeri stroškov postopka.

50Sklep o delni ustavitvi postopka in izločitvi obravnavanja posameznih zahtevkov iz iste tožbe v drug postopek je bil sprejet takoj po vloženem odgovoru na tožbo, pred prvim narokom glavne obravnave. Vse nadaljnje pripravljalne vloge pravdnih strank so se nanašale na obravnavanje odškodninskega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode: tožeča stranka je vložila devet obširno obrazloženih pripravljalnih vlog, tožena stranka je nanje odgovarjala ali se po pozivu sodišča nanje pisno odzvala z osmimi pripravljalnimi vlogami. Opravljenih je bilo pet narokov glavne obravnave, na treh, ki se jih je toženka osebno udeležila, so bili izvajani dokazi. Izpodbijani narok 6. 12. 2021 je bil med drugim razpisan tudi kot prvi narok za obravnavo izločenega dela tožbenega zahtevka, a se zaradi nasprotovanja tožeče stranke za obravnavo izločenega dela tožbenega zahtevka ni opravil. Nagrada za zastopanje na naroku je tako pravilno odmerjena v znižani višini le 300 točk (tar. št. 2/21 OT²³) zaradi obravnave denarnega tožbenega zahtevka.

51Iz stroškovnikov na list. št. 139, 198 in 212, v katerih je tožena stranka priglasila stroške s pripravo pripravljalnih vlog, je razvidno, da sodišče ni priznalo nagrade za vse pripravljalne vloge. Med drugim ni priznana nagrada za izpodbijano sedmo pripravljalno vlogo. Pritožbeni očitki o nepravilni uporabi prvega odstavka 155. člena ZPP, češ da ta vloga ni bila potrebna v tem postopku, so neutemeljeni.

52Enako velja za izpodbijane priznane prevozne stroške toženki za prihode na obravnave. Pravica do kontradiktornega postopka vsebuje pravico stranke, da neposredno sodeluje v dokaznem postopku in pri izvajanju dokazov, tudi če je zastopana po pooblaščencu. Stroški stranke za prihod na sodišče zaradi poravnalnega naroka zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke in za narok, na katerega je bila povabljena zaradi izvedbe tega dokaza, so potrebni stroški za pravdo. V obravnavanem primeru jih je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP pravilno priznalo.

53Pravna stranka ima pravico do povrnitve potnih stroškov v skladu z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku²⁴. Sodišče prve stopnje jih je pravilno odmerilo v okviru postavljenega zahtevka po cenah za javni avtobusni prevoz, ki jih je mogoče preveriti in ugotoviti po javno objavljenih cenikih izvajalcev avtobusnih prevozov na spletu²⁵.

54O obrestnem delu stroškovnega zahtevka tožene stranke je odločeno v mejah postavljenega zahtevka (zahtevek, postavljen v odgovoru na tožbo, točka II izreka izpodbijane sodbe). V 40. točki obrazložitve sodbe je prišlo do očitne pisne pomote pri zapisu: "Ni ji priznalo tudi priglašene zakonske zamudne obresti." namesto pravilno: "Priznalo ji je tudi priglašene zakonske zamudne obresti". Pomotni zapis ni vplival na pravilnost sprejete odločitve, očitne pisne pomote pa lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi s popravnim sklepom.

Sklepno o odločitvi pritožbenega sodišča

55Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitvi o glavni stvari in o stroških sta pravilni in nista obremenjeni z očitanimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami in kršitvami ustavnih pravic. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

56Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ VS RS II DoR 55/2023 z dne 24. 5. 2023.
⁴ Primerjaj sklep VSL IV Cp 237/2022 z dne 23. 12. 2022 in sklep IV Cp 1529/2022 z dne 10. 11. 2022.
⁵ Sklep z dne 21. 4. 2022 na redni št. 99 spisa.
⁶ Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ur. l. RS, št. 49/2006.
⁷ Sklep SuNp 64/2021 z dne 13. 1. 2021 na redni št. 96 spisa in rokovni predlog s sklepom RoP 15/2022 z dne 2. 2. 2022 na redni št. 98.
⁸ Odredba Su 47/2021 z dne 9. 12. 2021 na redni št. 85 spisa.
⁹ Primerjaj: Pravdni postopek s komentarjem, UL, GV Založba 2009, 3. knjiga, komentar k 319. členu ZPP, stran 157.
¹⁰ Primerjaj sklep VSL IV Cp 2048/2018 z dne 24. 10. 2018.
¹¹ Sklep IV P 1626/2016 z dne 22. 7. 2016 v prilogi B4.
¹² Delna sodba in sklep IV P 1473/2016 z dne 14. 5. 2019 v prilogi B2 in B7.
¹³ Sklep II N 498/2018 z dne 28. 8. 2018 v prilogi B4 v zvezi s sklepom VSL IV Cp 2048/2018 z dne 24. 10. 2018.
¹⁴ Ustavna odločba je objavljena v bazi sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS skupaj z odločbo VS RS II Ips 25/2021.
¹⁵ V prilog B 5, potrjen s sklepom VSL IV Cp 1162/2020 z dne 3. 11. 2020.
¹⁶ Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1473/2016-IV z dne 2. 11. 2020 v prilogi A 13 v zvezi s sklepom VSL IV Cp 62/2021 z dne 16. 2. 2021.
¹⁷ Obsodilna kazenska sodba sodišča prve stopnje z dne 5. 11. 2019 v prilogi B 3.
¹⁸ Primerjaj: Zobec, J., v: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, UL GV Založba, Ljubljana 2009, str. 311.
¹⁹ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami.
²⁰ Družinski zakonik, Ur. l. RS, št. 15/17 s spremembami.
²¹ Red. št. 97, list. št. 232.
²² Red. št. 106, list. št. 251.
²³ Odvetniška tarifa, Ur. list RS, št. 2/15 s spremembi.
²⁴ Ur. list RS, št. 15/03 s spremembami.
²⁵ Spletna stran prevoznika ...