VSL Sodba I Cpg 67/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica naj toženki plača 931,47 EUR stroškov v pritožbenem postopku, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila.

Izpodbijana sodba

1Dne 12. 9. 2016 sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o poslovnem najemu vozila. Šlo je za velik športni terenec (z dodatno opremo za okoli 50.000 EUR; za ponazoritev, takšnih se je leta 2018 pri nas prodalo nekaj čez petdeset, medtem ko se je vseh osebnih vozil prodalo preko sedemdeset tisoč). Približno na polovici dogovorjene najemne dobe, 26. 8. 2018, je ob vozilu udarila strela. Elektronski sistemi so odpovedali. Ker so elektronski deli dragi, izdelani za konkretno številko šasije in ustrezajo samo enemu vozilu, je servisno podjetje njihovo (ne)delovanje ugotavljalo z izločanjem. Ko je ugotovilo, da posamezni del deluje, je naročilo novega, in postopek ponavljalo, dokler ni odpravilo vseh napak. Delov ni imelo na zalogi, dostava posameznega dela iz Nemčije je povprečno trajala pet do šest delovnih dni. Zamenjati je bilo treba enajst računalnikov (elektrokomponent), zaradi česar se je odpravljanje napak zavleklo. Nekaj dni preden se je končalo, je toženka 18. 10. 2018 od pogodbe odstopila. Brez vozila je bila 52 dni.

2Tožnica je toženki zaračunala 4194,14 EUR kot strošek predčasne prekinitve in 271,64 EUR kot strošek neplačanega dela zavarovalne police, skupaj 4462,78 EUR, kar naj bi ji toženka plačala do 23. 3. 2019. Ko je tožnica v letu 2019 prejela račun servisnega podjetja za odpravo poškodb, ga je plačala in toženko pozvala, naj ji do 16. 9. 2019 povrne 22.433,41 EUR z DDV. Poleg tega naj bi ji toženka dolgovala še uporabnino za september in za oktober 2019, zapadlo 7. 11. oziroma 8. 12. 2018, v skupnem znesku 3285,03 EUR. Vsa ta plačila so bila pred pravdo zavrnjena, zdaj pa so njen predmet.

3Sodišče prve stopnje je povzelo: "Kumulativno je tožniku zaradi ravnanja toženca nastala škoda v skupni višini 29.601,90 EUR (= 4462,78 EUR + 22.433,41 EUR + 3285,03 EUR), katerih povračilo uveljavlja z zakonitimi zamudnimi ob­restmi od vložitve tožbe dalje do plačila." (4. točka obrazložitve). Razsodilo pa je tako: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova predčasnega vračila X 4WD, njegovega popravila i[n] neplačanih mesečnih najemnin znesek v višini 29.601,90 EUR skupaj z zakonitimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila"." (v oglatih je popravek očitne pisne pomote; čeprav so nadalje tudi pogodbene obresti načeloma zakonite, so bile zagotovo mišljene zakonske zamudne obresti) Skladno s tem pravdnim neuspehom je sodišče tožnico zavezalo še k povrnitvi toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

4Tožnica se zoper to sodbo pritožuje, toženka pa odgovarja, da neutemeljeno in naj se pritožba zavrne.

Presoja pritožbenega sodišča

5Zgoraj je bilo prikazano, kako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: citiralo ga je, kot je bil zapisan v tožbi. Takšno oblikovanje izrekov je največkrat odveč. Da ostane, kot mora, v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), se sodišču ni treba oklepati besed, ki jih je uporabil tožnik, saj ubeseditev in identiteta tožbenega zahtevka nista eno in isto. Ker je mogoče isto misel izraziti na različne načine, sodišče vedno sme iz tožnikove verzije izpustiti odvečne podatke in ponavljanja (imena in firme pravd­nih strank, naslove itd. - vse to izhaja že iz uvoda odločbe; pri denarnih zahtevkih se navadno tudi ne povzemajo njihove dejanske podlage) ter popraviti očitne napake. Morebitni pomislek, kaj če bo s tem poseglo v identiteto spornega predmeta, mora odgnati, saj si ne more privoščiti, da si ne bi bilo na jasnem, o čem sodi (če tega iz postavljenega tožbenega zahtevka ne more razpoznati, mora na način iz 108. člena ZPP od tožnika zahtevati, da pomanjkljivost odpravi; po prvem odstavku 180. člena ZPP je obvezna sestavina tožbe "določen zahtevek", kar implicira, da je ta jasen).

6Nadalje se je treba opredeliti do tega, da vsota 4462,78, 22.433,41 in 3285,03 EUR ni 29.601,90 (gl. citate izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe v 3. točki te obrazložitve), ampak je 30.181,22 EUR. O čem je bilo torej razsojeno? Pritožbeno sodišče mora, tudi kadar pritožnik tega ne graja, paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Mednje spada tista po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, "če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazum­ljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima raz­logov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejas­ni ali med seboj v nasprotju". Ta kršitev v tej zadevi ni podana. Od tožbe naprej namreč ni bilo dvoma, da je v njej tožnica nakopičila več tožbenih zahtevkov, zajetih v zgoraj navedene prve tri zneske (seštevance tam navedenih napačne in pravilne vsote). Iz katerih dejanskih podlag so ti zneski izhajali, je bilo povzeto v izpodbijani sodbi (in v 2. točki te obrazložitve), in tudi toženki povsem jasno. Zato je treba šteti, da izpodbijana sodba dejansko zavrača iztoževano plačilo 30.181,22 EUR (na to je mogoče gledati še s tega zornega kota: sodišče prve stop­nje lahko po prvem odstavku 328. člena ZPP "kadar koli popravi […] očitne pis­ne in računske pomote", le da v tem primeru očitne računske pomote, ki jo je prevzelo od tožnice, še ni popravilo; isto bi lahko storilo tudi s preciziranjem vrste obresti, kar je bilo že omenjeno).

7Pritožnica napačno kvalificira svoje očitke sodišču prve stopnje, ki naj bi bilo zag­rešilo niz kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko naj se ne bi bilo opredelilo do njenih argumentov, da njena pogodba s toženko ni bila najem­na, kot je menilo ono, temveč pogodba o finančnem lizingu niti ne do tega, kar naj bi iz posameznih njenih določb izhajalo. Zakonska opredelitev navedene kršitve je bila citirana zgoraj, njeno glavno merilo (druga zgoraj še citirana so le njegovi zgledi) pa so takšne pomanjkljivosti sodbe, da je ni mogoče preizkusiti. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. (Mimo zgoraj obravnavanih nejasnosti, ki kot razloženo, niso nepremostljive) sodišče prve stopnje pregledno izpelje svoj zaključek, da ker je zadevna pogodba najemna - kar očitno ni v protislovju z njenim imenom, Pogodba o poslovnem najemu vozila -, je toženka smela od nje odstopiti po prvem odstavku 590. člena Obligacijskega zakonika (OZ); po njem najemnik lahko to stori, če potrebna popravila najete stvari v precejšnji meri in daljši čas ovirajo njeno rabo (mimogrede, vsiljuje se tudi podobno pravilo o poškodovanju stvari zaradi višje sile iz 617. člena OZ, kar pa se na prvi stopnji ni pretresalo). Nadalje je utemeljilo (v 26. točki obrazložitve), zakaj se 4. podtočka II. točke Lokalne krovne pogodbe o popolnem poslovnem najemu vozil, ki sta ji pravdni stranki nesporno podredili svojo pogodbo, ne more uporabiti za zahtevek za plačilo v tisti podtočki reguliranih stroškov predčasne prekinitve (4194,14 EUR) in neplačanega dela zavarovalne police (271,64 EUR). Enako je storilo glede zahtevka za plačilo 22.422,41 EUR stroškov popravila in točke 5.3. ravno tako nesporno dogovorjenih Splošnih pogojev (in sicer tistih iz leta 2017, za zadevno pogodbo je poleg teh nesporno veljala še ena množica splošnih pogojev; prim. 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Končno je mogoče preizkusiti tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo najemnine za september in za oktober, ko je bilo vozilo na popravilu, utemeljeno z drugim odstavkom 590. člena OZ. Po njem ima najemnik pravico do znižanja najemnine v sorazmerju s tem, koliko je bila zaradi popravil (v smislu zgoraj povzetega prvega odstavka) raba stvari omejena, v tem primeru pa je bila popolnoma (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8Kar pritožnica očita kot kršitve po 14. točki (da ker se sodišče prve stopnje ni op­redelilo do njenih argumentov, sama ne more vedeti, ali jih ni prezrlo), je po vsebini očitek kršitev po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. To ima v tej zadevi daljnosežne posledice. Ker na slednje od navedenih dvojih kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (spet gl. drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožnikovo breme večje. Med drugim mora prikazati, v kateri vlogi ali na katerem naroku je navedel (in konkretno kaj), kar naj bi bilo v izpodbijani sodbi prezrto. Tega pritožbeno sodišče po spisu ne išče in preverja samo. Pritožnica tega bremena ni zmogla. (Druge posledice kot neutemeljenost očitka o procesnih kršitvah po 8. točki bodo pojasnjene takoj za naslednjo točko obrazložitve.)

9V pritožbi se utemeljuje, zakaj naj bi bila zadevna Pogodba o poslovnem najemu vozila "inominatna" (v OZ neurejena) pogodba o finančnem lizingu, katere pod­robna ureditev ima prednost pred pravili v OZ urejenih ("nominatnih") pogodb. To samo po sebi ni pomembno, saj je prosto urejanje obligacijskih razmerij njihova splošna značilnost, dogovori pogodbenikov pa navadno izpodrivajo zakonsko ureditev (prim. 2. in 3. člen OZ). Bolj bi načeloma lahko bilo pomembno, da je po njeni konkretni pravni vsebini možno presoditi, kateri od zakonsko urejenih pogodb je neka pogodba o lizingu najbližje, saj se v odsotnosti pogodbene ureditve posameznih vprašanj ta rešujejo po pravilih iz okvira te, ne pa katere druge nominatne pogodbe. Tako, če Pogodba o poslovnem najemu vozila po svoji pravni vsebini ne bi bila najemna v smislu OZ, ne bi bilo mogoče uporabiti določb njegovega 590. člena (iz X. poglavja OZ o tej pogodbi), na katerih temelji tudi izpodbijana sodba. S tem v zvezi pa je treba pojasniti, da so pogodbe o finan­čnem lizingu praviloma najbližje najemni pogodbi (le za posamezna vprašanja uporaba vseh določb OZ o tej pogodbi včasih ni primerna; gl. npr. Vesna Kranjc: Pogodba o finančnem lizingu, Podjetje in delo št. 6-7/2019, stran 983). Tesnejše je lahko prileganje prodajni pogodbi, kadar je dogovorjeno, da jemalec lizinga ob izteku razmerja postane lastnik stvari ali jo sme odkupiti, vendar nič takega ni bilo ugotovljeno, da bi bilo dogovorjeno z zadevno pogodbo. Sodišče prve stopnje jo je torej utemeljeno uvrstilo k najemni pogodbi. Drugi pritožbeni argumenti, zakaj naj bi šlo pri njej za pogodbo o finančnem lizingu (razvrščeni v alineje na 3. strani pritožbe), niso odločilni, saj ne vplivajo na to, da zanjo (ob odsotnosti drugačne pogodbene ureditve) ne bi veljala zakonska pravila o najemni pogodbi.

10Pritožnica se sklicuje na točke 4.1., 8.5. in 8.6. že omenjenih Splošnih pogojev 2017, ki jih sodišče prve stopnje ni uporabilo, a naj bi jih bilo po njenem moralo.

11S tem v zvezi je treba najprej spomniti na posebno procesnopravno naravo pogodbenega prava. "Uporaba pogodbenega materialnega prava - drugače kot uporaba zakonskega materialnega prava - namreč ni mogoča, preden preko zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno ("kaj v pogodbi piše"). Ker uporabljati materialno pravo v izhodišču pomeni primerjati, ali se dejanski stan pravnega pravila ("kar v pogodbi piše") na predpisan način prilega ugotovljenim dejstvom, nekonkretizacija pravila onemogoča opisano pravno sklepanje[.]" (iz 7. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 89/2006 z dne 23. 9. 2008) Preden lahko torej pogodbeno pravo "zaživi" kot materialno pravo, ga morajo stranke jasno zatrjevati (in če je sporno, dokazati), v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva (prvi odstavek 7. člen ZPP).

12Ker vsebina določb zgoraj navedenih treh točk splošnih pogojev v izpodbijani sodbi ni bila ugotovljena, ta vsebina ni del dejanskega stanja tiste sodbe. Okoliš­čina, da se pritožnica nanje zdaj sklicuje in jih citira, je enakovredna nedovoljenemu uveljavljanju pritožbenih novot (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). V vsem bistvenem je enako sodilo Vrhovno sodišče, ko je (v sodbi II Ips 697/2004 z dne 14. 12. 2006, na katero se je v poznejši praksi večkrat sklicevalo) reklo (skladno s svojim že citiranim stališčem iz prejšnje točke te obrazložitve): "Ugotavljanje vsebine pogodbe ima torej značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stop­nje, zato razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z iz­rednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati." Pri pritožbenem preizkusu ni enake določbe, kot je obstajala po nekdanjem tretjem odstavku 370. členu ZPP. Vendar to v tej zadevi ničesar ne spremeni. Kot je bilo razloženo, pritožnica ni zmogla svojega bremena pri uveljavljanju procesne kršitve, da je sodišče prve stopnje prezrlo njeno argumente (vključno s sklicevanjem na točke 4.1., 8.5. in 8.6. Splošnih pogojev 2017). Ker materialno pravo, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, z nobeno svojo določbo ne zahteva, da bi se uporabila pravila, kot izhajajo iz točk 4.1., 8.5. in 8.6. Splošnih pogojev 2017, ni mogoče reči, da je bilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi (zaradi napačne uporabe materialnega prava) nepopolno ugotovljeno. Končno tudi za pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja velja, da ga pritožbeno sodišče ne preizkuša na last­no pobudo (drugi odstavek 350. člena ZPP), in ker pritožnica glede tega (kot je bilo že razloženo v 8. točki te obrazložitve) ni zmogla svojega bremena, je položaj bistveno enak kot v nazadnje citirani revizijski zadevi.

13Pritožbeno sodišče ne sledi pritožnici, ko se ta zavzema za uporabo 110. člena OZ, po katerem od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. Prvič ne drži, da je toženka ves čas popravila najetega vozila razpolagala s primerljivim (prestižnim) nadomestnim vozilom. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je verjelo priči A. A., vodji voznega parka pri toženki, da ta po prvih 15 dneh ni več imela nadomestnega vozila (po tem je nadomestna vozila s servisom urejal sam in niso bila brezplačna; gl. 20. v zvezi s 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). In drugič, pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožnici s stališča materialnega prava, da sta manj kot dva meseca, ko toženka ni mogla uporabljati najetega vozila, nasproti pogodbeni 48-mesečni najemni dobi manj kot 4 %, zaradi česar je to neznatno. Osebna vozila so namenjena vsakdanji rabi, s te perspektive pa manj kot dva meseca nista neznatna v smislu 110. člena in hkrati ustrezata precejšnji in znatnejši oviri uporabe s pomenom iz 590. člena OZ. Prvi odstavek tega člena je bil v izpodbijani sodbi uporab­ljen pravilno pri zaključku o utemeljenem odstopu od pogodbe, drugi odstavek pa ravno tako glede (popolnega) znižanja najemnine za dva meseca, ko je bilo vozilo na popravilu (njegova uporaba pa popolnoma onemogočena).

14Da bi bila odpoved dana v neprimernem času v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (5. člen OZ), po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno pritožbeno stališče. Odstopno upravičenje po 590. členu OZ je določeno za primer najemodajalčeve kršitve: dlje in bolj ko s popravili ovira najemnikovo uporabo stvari, tem bolj mora računati z možnostjo njegove odpovedi pogodbe. Primeri, v katerih OZ uporablja besedno zvezo ob neprimernem (ali nepravem) času (pri izpolnitvi pred rokom, dogovorjenim samo v dolžnikovo korist, po 290. členu; pri odpovedi trajnega dolžniškega razmerja brez dogovorjene dobe po 333. členu; pri prav tak­šnem položaju v posebnem primeru najema po 616. členu; pri odpovedi mandata s strani mandatarja po 783. členu), se nanašajo na opcije, ki jih smejo upravičenci izkoristiti po lastni prosti presoji - le na nasprotno stranko morajo paziti, da je po nepotrebnem ne prizadenejo, saj njeno nepravilno ravnanje ni bil nikakršen pogoj za uresničitev opcije.

15Ni pravno odločilno, kar poudarja pritožnica, ali je njena delavka na sestanku 18. 10. 2018 toženko seznanila z dejstvom, da je najeto vozilo pred zadnjimi testiranji in da je njegovo popravilo praktično zaključeno. Na tisti dan je obstajal položaj, v katerem je toženka po prvem odstavku 590. člena OZ smela odstopiti od pogodbe. Da ji je bilo ves čas na voljo primerljivo nadomestno vozilo, kot že rečeno, ne drži. In ravno tako ni pravno odločilno, ali res ni grajala (ne)razpoložljivosti nadomestnega vozila in pritožnice pred 18. 10. 2018 opozarjala, da namerava odstopiti od pogodbe, če se vozilo ne bo popravljalo hitreje ali do določenega roka popravilo. To niso predpostavke uporabe prvega odstavka 590. člena OZ. V nasprotju s pritožničinim stališčem molk v tem primeru ne pomeni konkludent­nega soglasja. Molk je lahko v tem smislu zgovoren, zgolj kadar na določeno vsebino volje kaže zanesljivo (prim. prvi odstavek 18. člena OZ), česar pa toženki v ugotovljenih okoliščinah te zadeve ni mogoče pripisati.

16Grajanje pravilnosti ugotovitve, da pritožnica toženki na navedenem sestanku ni znala povedati, kdaj bo vozilo brezhibno, ker da toženke na tistem sestanku ni zanimalo nič drugega kot odstop od pogodbe, ne vodi do pritožbenega uspeha. Vozilo takrat še ni bilo popravljeno in to je brez nadaljnjega dajalo toženki pravico do odstopa.

17Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi niti ne tisti, na katere pazi samo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18Pritožnica ni uspela, zato sama trpi pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti potrebne stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Takšni so bili stroški za njegovo sestavo v obsegu 1250 točk (1. točka tar. št. 22 v zvezi s 1. točko tar. št. 19 Odvetniške tarife, OT) in materialni stroški v obsegu 22,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) in povečanja za 22-odstotni DDV (drugi odstavek 12. člena OT) znaša 931,47 EUR. Toliko naj pritož­nica toženki plača v 15 dneh, v primeru zamude še z zahtevanimi obrestmi.