617. člen OZ

Omenjeni primer nemožnosti rabe ni povsem identičen z v tej zadevi obravnavanim, saj: 1. ukrepov, ki so bili razlog za omejitve rabe lokala, ni sprejel tretji, temveč tožeča stranka kot najemodajalka in 2. se ukrepi ne nanašajo na gostinsko dejavnost samo, temveč je bilo njeno opravljanje zaradi omejitve obiskov onemogočeno oziroma omejeno. Je pa primerljiv, zlasti z vidika ravnanj, ki omejujejo rabo za namen, zaradi katerega je bila najemna pogodba sklenjena, in ki niso protipravna. Primera se torej v lastnostih, ki so ratio legis zgoraj navedene določbe OZ, ujemata. Zato ima tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ob analogni uporabi tretjega odstavka 599. člena OZ pravico do znižanja najemnine.

Spremembe oziroma spremenjene okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke oziroma zaradi katerih se ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi (112. člen OZ), morajo že po sami naravi vplivati na bistvene sestavine pogodbenega dogovora. Ker pri plačanem znesku ni šlo za najemnino, tožeča stranka njegovega znižanja ne more doseči na podlagi odgovornosti najemodajalca za napake na predmetu najema (592 - 599. člen OZ), kot tudi ne na podlagi instituta znižanja najemnine zaradi delnega uničenja predmeta najema (617. člena OZ). Besedilo 617. člena OZ ne ureja primerov, ko bi stvar zaradi (delnega) uničenja ali poškodovanja postala neuporabna za konkretnega najemnika, pač pa se nanaša samo na morebitno objektivno zmanjšano uporabnost predmeta najema.

Kar pritožnica očita kot kršitve po 14. točki (da ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih argumentov, sama ne more vedeti, ali jih ni prezrlo), je po vsebini očitek kršitev po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. To ima v tej zadevi daljnosežne posledice. Ker na slednje od navedenih dvojih kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, je pritožnikovo breme večje. Med drugim mora prikazati, v kateri vlogi ali na katerem naroku je navedel (in konkretno kaj), kar naj bi bilo v izpodbijani sodbi prezrto. Preden lahko pogodbeno pravo "zaživi" kot materialno pravo, ga morajo stranke jasno zatrjevati (in če je sporno, dokazati), v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Ker vsebina določb treh točk splošnih pogojev v izpodbijani sodbi ni bila ugotovljena, ta vsebina ni del dejanskega stanja tiste sodbe. Okoliščina, da se pritožnica nanje zdaj sklicuje in jih citira, je enakovredna nedovoljenemu uveljavljanju pritožbenih novot. Molk je lahko zgovoren, zgolj kadar na določeno vsebino volje kaže zanesljivo, česar pa toženki v ugotovljenih okoliščinah te zadeve ni mogoče pripisati.

Postopek v zadevi I Pg 319/2018 se je začel pred obravnavano zadevo, kar pomeni, da bi odločitev o morebitni združitvi postopka morala biti sprejeta v zadevi I Pg 319/2018, ne pa v obravnavani zadevi. Tudi višje sodišče ocenjuje, da bi bila združitev postopkov sicer smiselna, tožeča stranka pa se je s tem, ko ni že v zadevi I Pg 319/2018 ob pobotnem ugovoru vložila tudi nasprotne tožbe, sama izpostavila temu, da zadevi morda ne bosta združeni v skupno obravnavanje. Glede na stanje stvari, in če v zadevi I Pg 319/2018 ne bo sprejet sklep o skupnem obravnavanju zahtevkov, pa višje sodišče ocenjuje, da je vsekakor prekinitev postopka na mestu, saj si je težko predstavljati različne odločitve o v bistvu istem zahtevku (za škodo zaradi zamakanja oziroma vdora vode). Znižanje najemnine v Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) ni urejeno, zato se uporabljajo določila Obligacijskega zakonika (OZ). Zakupnina se zniža v sorazmerju s tem, koliko je bila zaradi napak stvari raba omejena v primerjavi s tem, če stvar (skladišča) napak ne bi imela (478. člen OZ in 590. člen OZ). Enako velja tudi v primeru, ko bi imel najemnik pravico do znižanja najemnine zaradi višje