VSL Sklep I Cpg 257/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino.

2Zoper takšno vmesno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka in njeni utemeljenosti nasprotovala ter višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne, s stroškovno posledico.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS), kot prevzemnica odškodninske terjatve družbe A. d. o. o. Okrožnemu sodišču v Celju (OŽ CE) očita, da je v treh postopkih zavarovanja z začasnimi odredbami, ki jih je zoper svoje dolžnike sprožila družba A. d. o. o., pri postopanju in odločanju večkrat odstopilo od potrebne skrbnosti do te mere, da je ravnanje OŽ CE postalo protipravno, družba A. d. o. o. pa je v posledici navedenega utrpela visoko materialno škodo.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, pri čemer je v zvezi s postopkom zavarovanja, ki ga je OŽ CE vodilo pod opr. št. Zg 2/2015, Zg 9/2015 in Zg 13/2015 (v nadaljevanju: prvi postopek zavarovanja) ter pod opr. št. Zg 5/2015 in Zg 11/2015 (v nadaljevanju: drugi postopek zavarovanja) presodilo, da je OŽ CE kršilo načelo hitrosti postopka zavarovanja po 11. členu Zakona o zavarovanju in izvršbi (ZIZ), v postopku zavarovanja, ki ga je OŽ CE vodilo pod opr. št. I Pg 603/2015 (v nadaljevanju: tretji postopek zavarovanja) pa, da je OŽ CE kršilo načelo nesuspenzivnosti pravnega sredstva v postopku zavarovanja po šestem odstavku 9. člena ZIZ. Ob tem je ocenilo, da je v primeru vseh treh kršitev šlo za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma protipravno sodniško ravnanje, ki se je izrazilo kot očitno in zavestno nerazumno odstopanje od jasnih določil materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, ter da so v zadevi izpolnjene tudi druge predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

7Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v izreku vmesne sodbe poleg tega, da je zahtevek po temelju utemeljen, navedlo tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino, prejudiciralo, da je tožeči stranki nastala škoda v določeni višini. Pritožba v zvezi z navedenim sicer utemeljeno opozarja, da mora izrek vmesne sodbe vsebovati le ugotovitev, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, pri čemer pa je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je konkretno vsebino izreka vmesne sodbe potrebno brati in razumeti v povezavi z njenim nazivom.¹ Z obravnavano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, pri čemer naložitev dolžnosti plačila odškodnine na vsebino vmesne sodbe nima vpliva niti takšna navedba ne vsebuje odločitve, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini, kot to zmotno trdi pritožba.

8Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji obravnavanega tožbenega zahtevka upoštevati določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Tožeča stranka v obravnavani zadevi ne uveljavlja denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ki jo ureja ZVPSBNO), pač pa odškodninsko odgovornost za nastalo premoženjsko škodo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke na podlagi 26. člena URS. Okoliščina, da se zatrjevano protipravno ravnanje nanaša na hitrost odločanja v sodnem postopku, na navedeno nima vpliva. Pritožbeno sklicevanje na neizpolnitev procesnih predpostavk in zastaranje tožbenega zahtevka po določbah ZVPSBNO je zato brezpredmetno. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je odškodninska terjatev tožeče stranke zastarala na podlagi 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je A. d. o. o. za zatrjevano škodo izvedela šele 25. 1. 2016 (ko je ta tudi nastala z odstopom B. d. o. o. od pogodbe, sklenjene s A. d. o. o.) in zastaralni rok pred tem ni začel teči. Tožba tožeče stranke z dne 13. 12. 2018 je zato vložena pravočasno, znotraj 3-letnega zastaralnega roka po prvem odstavku 352. člena OZ.

9Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je izpodbijana vmesna sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo ravnanje OŽ CE v obravnavanih treh postopkih zavarovanja z začasno odredbo nepravilno do te mere, da je postalo protipravno, pri čemer pa gre pritrditi pritožbenim očitkom, da takšnega zaključka v izpodbijani vmesni sodbi ni vsebinsko obrazložilo.

10Protipravnost ravnanja sodnika je pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Pri razlagi tega pojma, ki je tudi osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke, je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, zaradi česar vsake zmotne uporabe materialnega prava ali kršitve določb postopka še ni moč označiti kot protipravne, pač pa je o sodnikovem protipravnem ravnanju mogoče govoriti šele tedaj, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (kvalificirana stopnja napačnosti). To je v izpodbijani vmesni sodbi sicer pravilno pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče, pri čemer pa, kljub drugačnemu zaključku, ni podalo obrazložitve, iz katere bi izhajalo, da je takšen standard protipravnosti v obravnavanem primeru tudi dejansko napolnjen.

11V zvezi s prvim in drugim postopkom zavarovanja prvostopenjsko sodišče tako navaja, da je OŽ CE očitno odstopilo od jasnih določil zakona in uveljavljene sodne prakse s tem, ko je za ponovno odločanje o ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi potrebovalo v prvem postopku zavarovanja en mesec in pol (od prejema razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Celju dne 11. 12. 2015 do izdaje novega sklepa o ugovoru dne 27. 1. 2016), v drugem postopku zavarovanja pa dva meseca (od prejema razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Celju dne 19. 10. 2015 do izdaje novega sklepa o ugovoru dne 14. 12. 2015). Pri tem ni pojasnilo, katera konkretna zakonska določba oziroma uveljavljena sodna praksa naj bi to bila. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer graja hitrost teka obravnavanih postopkov in se pri tem sklicuje na splošno načelo hitrosti postopka izvršbe in zavarovanja (11. člen ZIZ) ter smiselno uporabo instrukcijskega roka za izdajo sodbe v pravdnem postopku (tretji odstavek 321. člena ZPP), pri čemer pa iz obrazložitve izostajajo konkretna in jasna zakonska določila oziroma ustaljena sodna praksa, ki naj bi jo OŽ CE kršilo s tem, ko je v postopku o ugovoru dolžnika zoper že izdano začasno odredbo (v času, ko je bistven namen postopka zavarovanja torej dosežen in začasna odredba upnika v veljavi) odločalo mesec in pol oziroma dva meseca. Posledično sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v kakšnem časovnem okviru bi OŽ CE v obravnavanih postopkih moralo odločiti, da bi sodno ravnanje ne bilo obremenjeno s kvalificirano napako oziroma protipravnostjo.

12Glede tretjega postopka zavarovanja sodišče prve stopnje navaja, da je OŽ CE odstopilo od povsem jasnih določil ZIZ, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, kakor tudi od uveljavljene sodne prakse, ki v postopkih izvršbe in zavarovanja pravnih sredstev ne šteje kot suspenzivnih s tem, ko je odredbo za opravo izvršilnih dejanj, določenih v sklepu o začasni odredbi z dne 10. 12. 2015, sodnemu izvršitelju izdalo šele dne 11. 1. 2016, torej mesec dni po izdanem sklepu o zavarovanju. Tudi v tem primeru sodišče prve stopnje ustaljene sodne prakse (na katero se sklicuje v izpodbijani vmesni sodbi) ni navedlo, v zvezi z očitano kršitvijo zakonske določbe šestega odstavka 9. člena ZIZ (prvostopenjsko sodišče pomotoma navaja peti odstavek) pa niti ni pojasnilo, kakšno zvezo ima očitani časovni razmik med izdajo sklepa o začasni odredbi in izdajo odredbe sodnemu izvršitelju po tretjem odstavku 49. člena ZIZ s kršitvijo načela nesuspenzivnosti ugovora zoper začasno odredbo po šestem odstavku 9. člena ZIZ. Iz listin spisa namreč izhaja, da je do razmika prišlo v posledici trajanja postopka ugotavljanja dejanskih okoliščin glede kršitve izdane začasne odredbe (in s tem izpolnjenosti pogojev za izvršitev začasne odredbe s pomočjo sodnega izvršitelja, ki je bil v sklepu o začasni odredbi pogojno postavljen za primer nespoštovanja sklepa o zavarovanju).

13Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki o odsotnosti vsebinske obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe glede odškodninske predpostavke vzročne zveze med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem OŽ CE. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje tako navedlo, da bi podjetje A. d. o. o. lahko pravočasno prišlo do svoje opreme in jo tudi pravočasno pripeljalo na C. ter usposobilo za delovanje do 21. 1. 2016, če bi OŽ CE ravnalo v skladu z zakonom in upoštevalo načelo hitrosti postopka zavarovanja in načelo nesuspenzivnosti pravnih sredstev. Zlasti ob izostanku konkretne izjasnitve prvostopenjskega sodišča o tem, v kako hitrem času oziroma na kakšen način bi OŽ CE sploh moralo postopati v obravnavanih treh postopkih zavarovanja, je takšna obrazložitev po presoji višjega sodišča vsebinsko prazna in nezmožna preizkusa v pritožbenem postopku.

14S tem so v izpodbijani vmesni sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve (340. člen ZPP). Ob upoštevanju dejstva, da je ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev (zlasti glede odškodninske predpostavke vzročne zveze), višje sodišče takega postopka ne more samo dopolniti na podlagi morebitne pritožbene obravnave, saj bi na ta način glede navedenega prvič samo odločalo, s tem pa bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen URS). Samostojno rešitev zadeve višjemu sodišču onemogoča tudi obseg izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih na ključne pritožbene očitke in navedbe v odgovoru na pritožbo niti ne more vsebinsko odgovoriti. Ob upoštevanju navedenega je bilo po oceni višjega sodišča potrebno izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. in 355. člena ZPP), predvsem upoštevajoč dana navodila višjega sodišča, ki naj jim sledi sodišče prve stopnje.

15V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo opraviti konkretno in vsebinsko obrazloženo presojo o zatrjevani kvalificirani stopnji napačnosti (protipravnosti) ravnanj OŽ CE in vzročni zvezi teh ravnanj z nastankom škode, pri kateri je potrebno upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera ter naravo procesnih situacij, do katerih je prišlo v spornih postopkih zavarovanja. Zlasti bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati učinke razveljavitvenih sklepov Višjega sodišča v Celju z dne 2. 12. 2015 (prvi postopek zavarovanja) in 8. 10. 2015 (drugi postopek zavarovanja), presojati pa bo moralo tudi postopanje OŽ CE v postopku ugotavljanja kršitve sklepa o začasni odredbi z dne 10. 12. 2015 in pogojih za izvršitev začasne odredbe s pomočjo sodnega izvršitelja ter s tem povezanim zagotavljanjem strankine pravice do izjave v postopku (tretji postopek zavarovanja).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ VS RS II Ips 33/2004 z dne 23. 9. 2004.