49. člen ZIZ

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo ravnanje OŽ CE v obravnavanih treh postopkih zavarovanja z začasno odredbo nepravilno do te mere, da je postalo protipravno, pri čemer pa gre pritrditi pritožbenim očitkom, da takšnega zaključka v izpodbijani vmesni sodbi ni vsebinsko obrazložilo. S tem so v izpodbijani vmesni sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve (340. člen ZPP).

Do dejanskega odvzema zarubljenih stvari dne 30. 10. 2015 so bile slednje zgolj v hrambi pri dolžniku oziroma tožnici (67. člen Pravilnika), zato za odločitev v zadevi ni bistveno, da je zakoniti zastopnik dolžnika in tožnice izvršitelju dne 30. 10. 2015 pokazal (tedaj še nepravnomočno) sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 711/2015 z dne 12. 10. 2015 in morebiti tudi Pogodbo o izročitvi stvarnega vložka z dne 11. 2. 2013 (kar je sicer med pravdnima strankama sporno), saj navedena sodba v času oprave rubeža še ni bila izdana oziroma navedena Pogodba o izročitvi stvarnega vložka izvršitelju ob opravi rubeža ni bila predložena.

Prvotoženi je torej kot izvršitelj imel za svoje postopanje podlago v sklepu, izdanem s strani sodišča in je bil dolžan izpolnjevati zakonska pooblastila (49. člen ZIZ). Ni dvoma, da kot izvršitelj ni ravnal samovoljno, da ni postopal brez pravne podlage in da ni deloval arbitrarno, zato mu kot izvrševalcu pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče očitati protipravnosti.

V primeru, ko že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivo trditveno podlago, ni naloga sodišča, da spodbuja stranko, naj dopolni pomanjkljive navedbe. Takšno ravnanje sodišča bi preseglo okvir materialnega procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo pravilno ni dopustilo zasliševanja drugega tožnika o dejstvih, ki v dokaznem predlogu za njegovo zaslišanje niso bila navedena, saj bi sicer kršilo načelo razpravnosti. Dostavka "kot doslej” pod dokaznimi predlogi v nekaterih nadaljnjih točkah tožbe in pripravljalnih vlogah, pa ni mogoče razlagati tako, da je tožeča stranka z njim zahteval izvedbo prej predlaganega zaslišanja drugega tožnika tudi za dokazovanje drugih zatrjevanih dejstev. Dokazni predlog "kot doslej” namreč sodišča ne zavezuje k izvedbi nobenega dokaza, saj ni navedeno, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se dokazovalo z izvedbo posameznega dokaza. Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožb

Ni dvoma, da lahko že po naravi vsaka izvršba rezultira prav v motenju določene posesti. Navsezadnje je prav to pravno dopusten cilj, ki ga upnik v izvršilnem postopku lahko zasleduje in pričakuje - tj. pravno dopustno motnje posesti. S tega vidika pa je takšna motnja dolžnikove posesti vtkana v samo zasnovo izvršilnega postopka, že zato pa sistemsko gledano ne dopušča s tega vidika protislovne sodne intervencije še v okviru sodnega varstva posesti iz 33. člena SPZ. Izročitev nepremičnine v izvršilnem postopku, na način, da je prosta "vseh oseb", omogoča tudi izvršbo zoper tiste osebe, ki sicer kot dolžniki niso izrecno navedeni v sklepu o izvršbi, a se vsebinsko nahajajo v njegovi dejanski oblasti. S tega vidika takšna izvršitev sklepa o izvršbi le navidezno prebije ti. subjektivne meje pravnomočnosti.

Če je v izvršilnem postopku tretjemu dopuščeno pravno varstvo na predmetu izvršbe le, če zatrjuje obstoj pravice na predmetu izvršbe, ki jo mora kasneje izkazati v pravdi na nedopustnost izvršbe, če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, potem ni dvoma, da tožnica pravnega varstva, ker so ji bile odvzete nepremičnine v izvršilnem postopku, ne more doseči z motenjsko tožbo po končanem izvršilnem postopku, marveč le s tožbo, v kateri zatrjuje obstoj pravice do posesti na nepremičninah.

Ugotovitev ničnosti zavezovalnega posla, sklenjenega med toženo stranko in družbo K. d.o.o., zgolj kot predhodnega vprašanja, brez ustreznega tožbenega zahtevka na razveljavitev razpolagalnega posla skupaj s kondikcijskim zahtevkom, ki mora zajeti tudi drugo pogodbeno stranko, ne zagotavlja ponovnega prenosa stvarnopravnih upravičenj (lastninske pravice) na toženo stranko. Ker predmetnih premičnin ob začetku stečajnega postopka ni bilo v stečajni masi tožene stranke, je kljub temu, da je na teh tožeča stranka z rubežem v izvršilnem postopku veljavno pridobila zastavno pravico, prenehala njena ločitvena pravica, saj ločitvena pravica na premoženju, ki ni del stečajne mase, ne more obstajati. Bilanca stanja je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dolžnik v postopku izvršbe ne more uveljavljati ugovornega razloga, da predmet izvršbe ni v njegovi lasti.

Izvršitelj mora delati učinkovito in opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, z opravljanjem neposrednih dejanj izvršbe pa mora začeti takoj oziroma najpozneje v 30 dneh po prejemu dokazila o plačilu varščine oziroma po vročitvi sklepa, s katerim je določen za izvršitelja. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dogovor z upnikom glede obročnega odplačevanja dolga, saj v tej zadevi niti na predlog dolžnice niti na predlog upnika izvršba ni bila odložena. Le dovolitev odloga izvršbe pomeni zakonsko dovoljen razlog za zastoj pri opravi izvršilnih dejanj. Višje sodišče ugotavlja, da je iz izvršiteljevega poročila in delnega obračuna upniku razvidno, da je izvršitelj od gotovinskega plačila dolžnice v višini 100,00 EUR upniku nakazal 13,34 EUR, v skladu s 97. členom ZIZ pa zadržal znesek za plačilo svojih stroškov, vendar ne v višini obračunanih 89,66 EUR, temveč v višini 86,66 EUR. To pomeni, da je dolžnica stroške izvršitelja v znesku 86,66 EUR že plačala neposredno izvršitelju, zato ji tega zneska v plačilo upniku ni mogoče ponovno naložiti, od skupaj odmerjenih stroškov v višini 89,66 EUR, pa je

Izvršitelj je dolžan opraviti neposredna dejanja izvršbe, ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače. Sodni izvršitelj po seznanitvi, da je sklep o izvršbi pravnomočen, in ob odsotnosti obvestila sodišča, da obstajajo zadržki za opravo rubeža, tožnikovih ugovorov ni smel upoštevati. Odstranitev pritožnikovih stvari iz poslovnega prostora ne predstavlja nedopustnega ravnanja izvršilnega organa, četudi pritožnik ni bil dolžnik v izvršilnem postopku. Odstranitvena dejanja se namreč nanašajo tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem postopku.

Po seznanitvi s tem, da je sodišče zavrnilo tožničin ugovor, torej ni bilo več razloga, da bi ti tožničini ugovori zaustavili delo izvršitelja. To bi lahko pomenilo le kasnejše obvestilo sodišča, ki bi temeljilo na predlogu za odlog izvršbe. A zanesljiva je ugotovitev, da je sodišče toženca pozvalo k temu, da z dejanji počaka, že po opravljeni prodaji.

Zakonsko pooblastilo za opravo izvršilnega dejanja z nasilnim vstopom le izvršitelj in njegov namestnik, ne pa tudi izvršiteljev pomočnik.

Sodišče mora ugovor tretjega, ki mu upnik v izjavi nasprotuje, zavrniti, pri čemer pa se ne sme spustiti v vsebinsko presojo ugovornih navedb oziroma v presojo njegove utemeljenosti po 2. odstavku 65. člena ZIZ. Zakon daje tretjemu pravni interes za odlog izvršbe na določenih predmetih izvršbe, če ta kumulativno izpolnjuje dva pogoja, da vloži pravno sredstvo in v njem zahteva, da se izvršba na predmet, glede katerega predlaga odlog izvršbe, izreče za nedopustno; poleg tega mora izkazati za verjetno ali obstoj svoje pravice na predmetu ali da bi z izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Tretji je v svoji zahtevi za odpravo nepravilnosti podal trditve ter predložil oziroma predlagal dokaze, da naj bi bil lastnik zarubljenih premičnin, ni pa podal nobenih konkretnih trditev in dokazov v smeri, da bi bil izvršitelj za to dolžan vedeti. Ker tako izvršitelju po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče očitati, da bi moral vedeti, da naj bi bile zarubljene premičnine v lasti tretjega, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevo tretjega za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe. Postavlja se vprašanje podanega pravnega interesa tretj

Odprtje vodovodnega ventila predstavlja dejanje, ki ga lahko opravi nekdo drug in ne gre za nadomestno dejanje, četudi se nahaja v prostoru, ki je pod ključem dolžnika.

Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopnim stališčem, da bi se moral izvršitelj (vsaj) pri drugem poskusu rubeža dne 5. 12. 2012 (ki je bil ponovno opravljan v dopoldanskem času), ko je bilo dolžnikovo stanovanje ponovno zaklenjeno, poslužiti nasilnega vstopa, kot mu je to sodišče dovolilo že z odredbo z dne 13. 4. 2012. V skladu s prvim in tretjim odstavkom 49. člena ZIZ je namreč izvršitelj dolžan opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače.

49. člen ZIZ in 76. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja izhaja, da ugovor tretje osebe, da ima na predmetu rubeža kakšno pravico, ni ovira za opravo rubeža. Praviloma se smejo zarubiti samo stvari, ki jih ima v posesti dolžnik.

Ravnanje izvršitelja je bilo v skladu z določilom 76.čl. Pravilnika o službi izvršitelja. Po 3.odst. 76.čl. omenjenega pravilnika tudi v primeru, ko so podatki o lastništvu zarubljenih stvari predloženi, izvršitelj osebe, ki to zatrjujejo ali za katere tako sam ugotovi, da lahko na zarubljeni stvari uveljavljajo svoje pravice, le pravočasno obvesti, da lahko svoje zahtevke uveljavljajo pri sodišču oziroma drugem pristojnem organu. Po 5.odst. 76.čl. omenjenega pravilnika lahko v takem primeru upnik, ki je navzoč pri rubežu, izjavi, da naj se izvršba na te stvari ne opravi. To pa pomeni, da bi tak potek dogodkov kot ga sedaj upnik kritizira v pritožbi, upnik lahko preprečil, če bi se rubeža, o katerem je bil pravilno in pravočasno obveščen, sicer udeležil.

Iz poročila sodnega izvršitelja je razvidno, da naj bi dolžnik na naslovu G. 46, ne imel rubljivih predmetov, ker ima lokal v najemu. Iz takih ugotovitev sodnega izvršitelja pa ni mogoče zaključiti, da je do poskusa rubeža sploh prišlo (v smislu 1. odst. 79. člena ZIP, ki je veljal ob rubežu; sedaj v smislu 1. odst. 88. člena ZIZ). Dejstvo, da ima dolžnik lokal v najemu, namreč še ne pomeni, da se pri rubežu niso našle stvari, ki so lahko predmet izvršbe. Zarubijo se namreč lahko tudi stvari, ki jih ima dolžnik le v posesti (prim. 1. odst. 74. člena ZIP; sedaj enako 1. odst. 83. člen ZIZ). Tudi iz poročila sodnega izvršitelja z dne 3.4.1998 (r. št. 17 v spisu) ni razvidno, da je do poskusa rubeža že prišlo, saj je iz njegovega zaznamka razvidno le, da je bil lokal zaprt (kar ni ovira za opravo izvršilnih dejanj ob pogojih iz 44. člena ZIP oz. sedaj 49. člena ZIZ). Ker tako pri nobenem od obeh izvršilnih dejanj ni mogoče zaključiti, da se pri rubežu niso našle stvari, ki bi lahko bile predmet izvršbe, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ustavitev izvršbe po določbi 3. odst. 79. člena ZIP (niti po določbi 2. odst. 88. člena ZIZ, ki je že veljal ob času izdaje prvostop