VSK Sodba II Kp 55212/2012

I. Pritožbi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, obtoženi A. A. v znesku 1.020,00 EUR in obtoženi B. B. v znesku 510,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo pod točko A izreka obtoženega C. C. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun. Z isto sodbo je pod točko B izreka obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, da sta storila: obtoženi A. A. pod točkama I. in II. izreka nadaljevano kaznivo dejanje poskusa in pomoči pri kaznivem dejanju goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 229. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena, prvim odstavkom 38. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1, obtoženi B. B. pa pod tč. I/4 izreka kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 229. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. čl. KZ-1. Obtoženemu A. A. je na podlagi tretjega v zvezi s prvim in drugim odstavkom 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena, prvim odstavkom 38. člena, drugim odstavkom 45. člena in 47. členom KZ-1 izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora in denarno kazen 500 dnevnih zneskov po 100,00 evrov. Obtoženemu B. B. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi tretjega v zvezi s prvim in drugim odstavkom 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v roku treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, ter na podlagi drugega odstavka 45. člena in 47. člena KZ-1 denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 50,00 evrov. Obtoženca sta dolžna plačati denarni kazni v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse jima bo odmerjeno s posebnim sklepom, pri čemer je sodno takso za izrek zaporne kazni za obtoženega A. A. odmerilo na 600 evrov in sodno takso za izrek stranske denarne kazni na 80 evrov, sodno takso za izrek pogojne obsodbe za obtoženega B. B. je odmerilo na 300 evrov ter sodno takso za izrek stranske denarne kazni na 40 evrov.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbi zagovornik obtoženega A. A. in zagovornik obtoženega B. B.. Zagovornik obtoženega A. A. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi odločbe o kazenski sankciji ter kršitve pravic iz 2., 22. in 36. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), torej iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 370. člena ZKP ter zaradi kršitve pravice do pravne državne iz 2. člena Ustave RS, kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS, kršitve pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena ustave RS ter zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti očitka po obtožbi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. Zagovornik obtoženega B. B. navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom sodišča prve stopnje, oziroma še podrejeno, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.:

4Pritožnik je v predlogu za izločitev dokazov z dne 22. 10. 2021, to ponavlja tudi v pritožbi, navajal, da odredba za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Kpd 332/2011 z dne 14. 7. 2011 ni obrazložena, ampak se je preiskovalna sodnica v obrazložitvi le sklicevala oziroma dobesedno prepisala besedilo obrazložitve iz predloga ODT, kar pomeni, da obrazložitev odredbe predstavlja zgolj prepis tega, kar je policija navedla v predlogu, kar se po oceni pritožnika odraža že v začetnem stavku obrazložitve odredbe, ki se začne s stavkom: "Iz predloga PU Koper SKP opr. št. [...] z dne 14. 7. 2011 in njegovih prilog izhaja...", nakar je v nadaljevanju preiskovalna sodnica v razloge obrazložitve vnesla prepisano besedilo obrazložitve iz predloga ODT. Zato ni mogoče zavzeti stališča, da je preiskovalna sodnica sama presodila obstoj pogojev za hišno preiskavo. Po oceni pritožnika taka obrazložitev ni skladna z ustavno sodno prakso, konkretno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. Povzemanje enakih razlogeov kot jih je vseboval predlog za izdajo odredbe, ne zadošča, ampak bi morala preiskovalna sodnica v obrazložitvi navesti "lastne" razloge o izpoljenosti pogojev za hišno preiskavo.

5Po oceni pritožbenega sodišča tako stališče ni pravilno in nima podlage v odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016, na katero se pritožnik sklicuje. V obravnavanem primeru ne gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe za hišno preiskavo, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP in predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS, ampak gre za obrazložitev, ko sodišče (preiskovalna sodnica) v celoti sprejema temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga ODT za izdajo odredbe za hišno preiskavo, v kateri so bili preiskovalni sodnici podrobno in konkretno predstavljeni in obrazloženi utemeljeni razlogi za sum, da sta v odredbi za hišno preiskavo navedeni osebi storili več kaznivih dejanj, in sicer kaznivo dejanje izsiljevanja, kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, kazniva dejanja davčne zatajitve in kazniva dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, ter tudi verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. V tej zadevi torej ne gre za enak ali podoben primer, kot ga je obravnavalo Ustavno sodišče RS v zgoraj navedeni odločbi, saj je v primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče, šlo za odredbo za hišno preiskavo, v obrazložitvi katere se je preiskovalni sodnik zgolj skliceval na predlog za odreditev hišne preiskave, niso pa bili navedeni razlogi predlagatelja odredbe, ki bi preiskovalnega sodnika prepričali, da so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev hišne preiskave. V obravnavani zadevi pa so preiskovalno sodnico prepričali razlogi, ki jih je v obrazložitvi imel predlog za odreditev hišne preiskave, zato pritožbeno sodišče ne vidi nepravilnosti v tem, ko so bili ti isti ponovljeni v odredbi za hišno preiskavo, saj je bilo nepotrebno (in nesmiselno), da bi preiskovalna sodnica navajala druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga ODT. V tem primeru ni utemeljena trditev, da gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe o hišni preiskavi, ampak gre za vsebinsko obrazložitev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točke 8 – 18). Pritožnik pravzaprav izhaja iz stališča, da sodišče ne sme sprejeti razlogov, ki jih navajata stranki v kazenskem postopku (tožilec in obdolženec - zagovornik), ter da mora, tudi če so razlogi, ki jih stranki navajata, še tako prepričljivi, v obrazložitvi svoje odločbe vnesti druge razloge, ki se z razlogi strank ne smejo prekrivati. Tako stališče po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, saj si tako tožilec kot tudi obdolženec in zagovornik v postopku prizadevajo, da s svojimi razlogi prepričajo sodišče tako, da jih to sprejme in tudi vnese v obrazložitev odločbe.

6Pritožnik navaja, da so bili dokazi, na katere se opira izpodbijana sodba, najdeni pri opravljanju hišne preiskave na podlagi odredbe opr. št. Kpd 332/2011 z dne 14. 7. 2011, izdane zaradi drugih kaznivih dejanj in ne zaradi kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije. Res je, da določba 217. člena ZKP dopušča zaseg predmetov, najdenih ob opravljanju hišne preiskave, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, vendar pa ne določa kriterijev, po katerih policija lahko zaseže take dokaze. Določba 217. člena ZKP je pomanjkljiva do te mere, da z jezikovno in namensko razlago ni mogoče ugotoviti njene vsebine, zato je ta določba v neskladju z 2. členom Ustave RS in gre za pravno praznino. V tej posledici je zakonitost zasega predmetov pri hišni preiskavi treba presojati zgolj v luči določil 36. člena Ustave RS ter 214. in 215. člena ZKP ter je na dlani, da je zaseg predmetov nezakonit, saj ni imel podlage niti v odredbi niti v tretjem odstavku 36. člena Ustave RS, ki določa, da zgolj pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje. Glede na navedeno pritožnik uveljavlja, da mu je bila z zasegom predmetov oziroma dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi, prekršena pravica do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS in gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se izpodbijana sodba opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

7Ti očitki niso utemeljeni. Podlago za zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, najdeni pa so bili ob opravljanju hišne preiskave in kažejo na drugo kaznivo dejanje, predstavlja določba 217. člena ZKP. Res je, da ta določba določa le način ravnanja s takimi dokazi, ne pa kriterijev, kdaj so taki dokazi dovoljeni. V zvezi s tem vprašanjem je v slovenski sodni praksi¹ ustaljena uporaba ameriške doktrine plain view. Uporaba takih dokazov je dopustna ob pogojih: (1) policist mora biti zakonito prisoten na mestu zasega, (2) najdeni predmeti morajo imeti domnevno obremenilni značaj; morajo kazati na drugo kaznivo dejanje in (3) najdba mora biti nenamerna, nepričakovana. Ker je torej določbo 217. člena ZKP mogoče napolniti na opisan način, niso utemeljene pritožbene navedbe, da gre za neustavno pravno praznino in je v obravnavanem primeru zaseg predmetov, ki presega z odredbo začrtane meje in namen preiskave, nedopusten. Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

8Pritožnik nima prav, da iz opisa dejanja pod točko B/II/1 ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bili predračun družbe Č. d.o.o. za nakup traktorja znamke Fendt 820 z dne 28. 4. 2009, račun Č. d.o.o. za navedeni traktor z dne 9. 3. 2009 in račun družbe Č. d.o.o. za gozdarski vitel z dne 25. 9. 2009 lažni oziroma fiktivni. V opisu dejanja je navedeno, da so bili predračun družbe Č. d.o.o. za nakup traktorja kolesnika za delo v gozdu znamke Fendt 820 s fiksnim gozdarskim vitlom znamke Igland št. 2009 – 101 z dne 28. 4. 2009 v znesku 175.000 EUR in še računa Č. d.o.o. št. [...] z dne 9. 3. 2009 v znesku 169.570,00 EUR (z DDV) za traktor Fendt 820 in št. [...] z dne 25. 9. 2009 v znesku 38.400 EUR (z DDV) za gozdarski vitel LIV in ojačano kabino in podvozje traktorja vsi lažni oz. fiktivni, saj je A. A. vedel, da njegova družba Č. d.o.o. obračunanih storitev v letu 2009 dejansko ni in ne bo izvedla, ker je bil traktor Fendt nabavljen in plačan že v letu 2008, kot navedeno pod tč. I/1 (družba Č. d.o.o. je preko računa družbe D. d.o.o. dejansko že v letu 2008 dobavitelju E. d.o.o. v Belgiji plačala dejansko vrednost traktorja v znesku 109.000 EUR), pač pa zato, da je pok. F. F. izvršil nakazila na TRR Č. d.o.o. kot plačilo traktorja po računu št. [...] v dneh 10., 18. in 23. 3. 2009 v skupnem znesku 169.570 EUR ter plačilo gozdarskega vitla dne 10. 5. 2009 po računu št. [...] v znesku 38.400 EUR, ki pa dejansko tudi ni bil dobavljen in tega namena tudi ni bilo. S tem je po oceni pritožbenega sodišča fiktivnost predračuna z dne 28. 4. 2009 in računov z dne 9. 3. 2009 in 25. 9. 2009 v opisu dejanja konkretizirana, še natančnejša konkretizacija pa sodi v obrazložitev sodbe.

9Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je račun družbe Č. d.o.o. z dne 9. 3. 2009 za traktor Fendt 820 lažen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tej zvezi opravilo pravilno in prepričljivo dokazno oceno ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in prepričljivi razlogi. Zato pritožnik s trditvijo, da dejstvo, da je družba Č. d.o.o. obravnavani traktor kupila od družbe D. v letu 2008, ne dokazuje, da je račun, ki ga je družba Č. d.o.o. izdala pok. F. F. za nakup tega traktorja dne 9. 3. 2009, lažen, ter z okoliščino, da iz štirih izpisov plačilnih nalogov, potrjenih s strani Banke Koper d.d., izhaja, da je pok. F. F. dne 10. 3. 2009, 18. 3. 2009, 23. 3. 2009 in 3. 10. 2009 izvršil plačilo nakupa po računih družbe Č. d.o.o., ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je navedeni račun za traktor z dne 9. 3. 2009 lažen. Ne drži, da so razlogi izpodbijane sodbe glede dejstva, ali je pok. F. F. plačal traktor družbi Č. d.o.o. ali ne, nejasni in sami s seboj v nasprotju, saj iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 53) jasno izhaja, da pok. F. F. dejansko ni plačal ničesar in da je bil posel fiktiven. Zato očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 31. člena ZKP ni utemeljen in v tej zvezi dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da okoliščina, da je bil znesek, ki ga je pok. F. F. nakazal družbi Č. do.o. kot plačilo za nakup vitla, po prenakazilih dvignjen v gotovini, še dodatno dokazuje, da pok. F. F. dejansko ni plačal ničesar in je bil posel fiktiven, kot je prepričljivo pojasnjeno v izpodbijani sodbi (točke 244 in 245), drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, zato tudi v tej zvezi ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 31. člena ZKP.

10Pritožniku ni mogoče pritrditi, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o tem, da sta bila predračun družbe G. d.o.o. št. [...] z dne 28. 8. 2009 v skupnem znesku 409.500 EUR (brez DDV oz. 491.400 EUR z DDV) in račun št. [...] z dne 29. 12. 2009 G. d.o.o. na isti znesek, kot sta navedena pod točko B/II/2 izreka izpodbijane sodbe, lažna, kot je to konkretizirano v izreku izpodbijane sodbe, saj ima izpodbijana sodba o tem konkretne razloge v točkah 86 – 105, ti pa so jasni, medsebojno skladni in prepričljivi. Ali je družba G. d.o.o. za dobavo opreme in mehanizacije izdala družbi H. d.o.o. dva druga računa v letu 2009, in sicer račun št. [...] z dne 21. 12. 2009 in račun št. [...] z dne 21. 12. 2009, in ne račun, ki ga je družba H. d.o.o. predložila I., to je račun št. [...] z dne 28. 8. 2009, in gre za neujemanje s knjigovodskimi listinami, kot izhaja iz odločbe DU Celje z dne 3. 5. 2011, za presojo lažnosti računa št. [...] z dne 29. 12. 2009 ni bistveno. Pritožnik ne more biti uspešen s trditvami, da je v poslovnem svetu nekaj običajnega, da se račun izda in plačilo opravi prej, preden blago pride do prodajalca, ter da vsak prodajalec v verigi od proizvajalca do končnega kupca predmetu viša ceno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (točke 94 – 98) pojasnilo, zakaj okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da je pok. F. F. dne 28. 12. 2009 nakazal iz TRR družbe H. d.o.o. na TRR družbe G. d.o.o. 491.400,00 EUR kot plačilo predračuna št. [...] z dne 28. 8. 2009 za traktor Fendt 936 Vario z vitlom, dodatno kaže na fiktivnost investicije. Prepričljivo je tudi pojasnilo, da se navedeni traktor v letu 2009 sploh še ni nahajal pri družbi J. d.o.o. v Sloveniji, saj ji je bil dostavljen iz tovarne v Nemčiji šele 19. 4. 2010 (86. točka izpodbijane sodbe). Zato v tej zvezi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 31. člena ZKP ni podana.

11Pritožnik nima prav, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so razlogi izpodbijane sodbe popolnoma nejasni o tem, da so predračuni družbe G. d.o.o. za stroje in opremo za predelavo mesa z dne 23. 11. 2009, kot so navedeni pod točko B/II/3 izreka izpodbijane sodbe, lažni oziroma fiktivni. Izpodbijana sodba ima namreč o tem konkretne razloge v točkah 111 – 146, ti pa so jasni, medsebojno skladni in neomajni. Pritožnik ne more biti uspešen s trditvijo, da je v poslovnem svetu nekaj običajnega, da prodajalec blago kupi ceneje, kakor ga v nadaljevanju procesa trgovanja proda in si s tem ustvari zaslužek. Zato v tej zvezi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 31. člena ZKP ni podana.

12Neutemeljena je pritožbena trditev, da opis dejanja pod točko B/II/4 ne vsebuje konkretizacije, zakaj naj bi bila dobavnica z dne 15. 2. 2010 lažna. Opis dejanja je treba brati kot celoto. Glede na to, da je v opisu dejanja konkretizirano, da je račun družbe Č. d.o.o. št. [...] z dne 9. 2. 2010 lažen, je lažna tudi dobavnica z dne 15. 2. 2010, ki se nanaša na isti stroj.

13Pritožnik tudi nima prav, da izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj naj bi bila dobavnica z dne 15. 2. 2010 in račun družbe Č. d.o.o. z dne 9. 2. 2010 lažna ter zakaj je obtoženi A. A. to vedel. Izpodbijana sodba ima o tem, zakaj sta navedeni listini lažni, konkretne razloge v točkah 171 – 198 ter 201 – 206, razloge o tem, zakaj je obtoženi A. A. to vedel, pa še v točkah 222 - 236, razlogi so jasni, medsebojno skladni in taki, da prepričajo vsakega človeka. Ne drži pritožbena trditev, da je v izpodbijani sodbi zgolj navedeno, da iz upravnega spisa in izpiskov z računa izhaja, da je Č. d.o.o. za sekalnik Jenz Hem 581 DL izdelal lažni račun št. [...] z dne 9. 2. 2010 v znesku 498.500 EUR z DDV, kot zmotno meni pritožnik, ampak iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje podalo lastno oceno, zakaj je navedeni račun lažen. Zgolj izpostavljanje določenih izsekov obrazložitve izpodbijane sodbe, neupoštevaje obrazložitev sodbe v celoti, za utemeljitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 31. člena ZKP ne zadošča.

14Neutemeljena je pritožbena trditev, da zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi A. A. za družbo Č. d.o.o. izdal listine, kot so navedene v opisu dejanja pod točko B/II/4, nima opore v izvedenih dokazih. V nasprotju s pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje tega očitanega dejanja, to je v točkah 222 – 236 izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. Pri tem je pravilno presodilo dejstvo, da policisti pri hišnih preiskavah pri obtoženemu A. A. in družbah Č. d.o.o. in G. d.o.o. niso našli nobenih dokumentov za nabavo stroja za obtoženega B. B. oz. njegovo družbo K. d.o.o. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča le še dodatno potrjuje, da je obtoženi A. A. vedel, da izstavlja fiktivne dokumente tudi za obtoženega B. B., saj bi v primeru resnične prodaje tako vrednega stroja družbi K. bilo za pričakovati, da bi se ohranila vsaj kopija dokumentacije. Dejstvo, da je obtoženi B. B. sam (oziroma so mu to naredili po njegovem naročilu drugi) na desni strani stroja prekril pristno št. šasije ter z njega odstranil pristno tovarniško ploščico in nalepke, nato pa je na njegovo levo stran vtisnil lažno tovarniško št. stroja ter namestil ponarejeno tovarniško ploščico, ki je imela vpisano lažno št. šasije, lažno tovarniško št. in lažno oznako modela stroja, ne izpodbije zaključka sodišča prve stopnje, da je listine, kot so navedene v opisu dejanja pod točko B/II/4, izdal prav obtoženi A. A.. Pritožnik tako ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja glede dejanja iz točke B/II/4 izreka izpodbijane sodbe.

15Pritožnik tudi ne more uspešno izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje glede dejanja iz točke I/5 izreka izpodbijane sodbe. Trdi, da je v poslovnem svetu nekaj običajnega, da prodajalec blago kupi ceneje, kakor ga v nadaljevanju procesa trgovanja proda in si s tem ustvari zaslužek, vendar s tem zaključkov sodišča prve stopnje, da sta predračuna, navedena pod točko I/5 izreka izpodbijane sodbe, lažna, kot je to prepričljivo obrazloženo v točkah 214 – 220 izpodbijane sodbe, ne more izpodbiti. Pritožnik skuša še prepričati, da bi v obravnavanem primeru protipravno premoženjsko korist pridobili družbi L. d.o.o. in G. d.o.o. in ne družba Č. d.o.o., vendar se pritožbeno sodišče s tem ne strinja in pritrjuje argumentirani prvostopenjski presoji, da je obtoženec nameraval pridobiti protipravno premoženjsko korist družbi Č. d.o.o. Glede na to, da je I. predložil lažna predračuna družb L. d.o.o. in M. d.o.o., je neutemeljena pritožbena trditev, da bi družba Č. d.o.o. navedenima družbama plačala prikazano ceno strojev.

16Pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da obtožencu očitano dejanje v času storitve ni bilo kaznivo dejanje.

17Kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti po prvem odstavku 229. člena KZ-1, veljavnega v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, stori, kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropskih skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu. V drugem odstavku citiranega člena je opredeljena izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja, ki jo stori, kdor pridobi sredstva z dejanji in iz proračunov iz prejšnjega odstavka. V tretjem odstavku citiranega člena pa je opredeljena hujša oblika tega kaznivega dejanja, ki je podana, če je bila z dejanjem iz prejšnjih odstavkov pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda. Kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije po prvem odstavku 229. člena sedaj veljavnega KZ-1B pa stori, kdor se izogne odhodkom s tem, da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako povzroči škodo splošnemu proračunu Evropske unije, proračunu, ki ga upravlja Evropska unija, ali proračunu, ki se upravlja v imenu Evropske unije. V drugem odstavku citiranega člena je opredeljena izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja, ki jo stori, kdor poneveri, neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropske unije, proračuna, ki ga upravlja Evropska unija, ali proračuna, ki se upravlja v imenu Evropske unije. V tretjem odstavku citiranega člena (vsebinsko enak drugemu odstavku prejšnjega 229. člena KZ-1) je opredeljena izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja, ki jo stori, kdor pridobi sredstva iz proračunov iz prvega in drugega odstavka tega člena s tem, da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov. V četrtem odstavku citiranega člena pa je opredeljena hujša oblika tega kaznivega dejanja, ki je podana, če je bila z dejanjem iz prejšnjih odstavkov pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda.

18Primerjava citiranih abstraktnih opisov pokaže, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja veljavni KZ-1 inkriminiral le nenamensko porabo subvencije, pridobljene s preslepitvijo, oziroma le preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti in da šele KZ-1B inkriminira preslepitev pri pridobivanju in uporabi posojila ali ugodnosti. Drugi odstavek 229. člena KZ-1 določa vsebinsko enako kot tretji odstavek 229. člena KZ-1B, da kaznivo dejanje stori, kdor pridobi sredstva iz splošnega proračunu Evropske unije, proračuna, ki ga upravlja Evropska unija, ali proračuna, ki se upravlja v imenu Evropske unije, s tem, da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov. Gre torej za neupravičeno pridobivanje sredstev iz navedenih proračunov, torej za to, da storilec v postopku pridobivanja sredstev lažno prikazuje, da izpolnjuje pogoje za izplačilo sredstev, za kar je šlo v obravnavani zadevi. Uveljavljena kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

19Ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, na kakšen način naj bi bil oškodovan proračun Evropske skupnosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja (točka 26. in nadaljnje), da so bila sredstva, ki jih je obtoženi A. A. pridobival sam oziroma je pomagal pri njihovem pridobivanju drugim z lažnimi predračuni in računi, v pretežnem delu, to je v 75 % zagotovljena v Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja, torej v proračunu, ki ga neposredno upravlja Evropska unija. Dejstva, ki jih izpostavlja pritožnik, da so bile vloge podane na I. pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS ter da je I. odobrila nepovratna sredstva oziroma zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev, za obstoj kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po 229. členu KZ-1 niso relevantna. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 11736/2015 z dne 26. 9. 2019, je treba pri presoji, ali gre za sredstva Evropske skupnosti, izhajati iz tega, v katerem proračunu so sredstva zagotovljena, kar je bil v konkretnem primeru proračun Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Polemiziranje pritožnika z navedeno sodbo Vrhovnega sodišča ne koristi. Zato očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in utemeljen in ni podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

20Pritožnik očita, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katerim odhodkom naj bi se obtoženec oziroma osebi, ki naj bi jima obtoženec pomagal pri storitvi očitanega kaznivega dejanja, z očitanim ravnanjem izognili. Pritožbeno sodišče odgovarja, da se ta izvršitvena oblika iz prvega odstavka 229. člena KZ-1 obtožencu ne očita.

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.:

21Obtoženčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v nasprotju z določbami ZKP ter bi jih bilo treba izločiti iz spisa. Gre za zapisnik o ogledu SKP PU Koper z dne 16. 11. 2011, zapisnik o ogledu SKP PU Koper z dne 17. 11. 2011 ter poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah SKP PU Koper z dne 22. 11. 2011. Trdi namreč, da bi morala policija pri opravi ogleda delovnega stroja pridobiti odredbo za hišno preiskavo, ker ni izvajala zgolj ogleda v smislu 245. člena ZKP, temveč je na stroju opravila določene kemične preiskave in odstranila dele stroja. Šlo je torej za invazivno poseganje v integriteto delovnega stroja, torej za poseg v zaprt prostor prevoznega sredstva v smislu 215. člena ZKP. Delovni stroj se glede na zakonodajo šteje za vozilo, saj ga je kot takega treba nujno registrirati in se tudi vodi v registru vozil (Zakon o motornih vozilih – ZMV-1). Pritožnik dalje izpostavlja, da so policisti do delovnega stroja, ki se je nahajal na zemljišču N. N. in njegovega očeta, prišli po parceli soseda in s tem posegli v lastninsko pravico tako lastnika parcele, na kateri se je stroj nahajal, kot lastnika parcele, po kateri so pristopili do stroja. Ker dostop do tega ni bil mogoč po javnem zemljišču, bi morali pridobiti odredbo sodišča oz. soglasje lastnika dvorišča, ker pa tega niso pridobili, so ob ogledu pridobljeni dokazi tudi iz navedenega razloga nezakoniti. V pritožbi obtoženčev zagovornik opozarja še na določbo petega odstavka 178. člena ZKP, po kateri je o preiskovalnem dejanju treba na primeren način obvestiti tako obdolženca kot njegovega zagovornika. V konkretnem primeru je bil obtoženec kot zakoniti zastopnik družbe K. d.o.o. sicer obveščen o ogledu, vendar pa pri tem ni bil poučen o svojih procesnih pravicah in tudi o pravici do zagovornika. Tega ne more spremeniti dejstvo, da naj bi policija opravljala ogled stroja kot nujno preiskovalno dejanje, saj je bil sum takrat že v celoti osredotočen na osumljenca. Iz zapisnika SKP PU Koper tudi ne izhaja, v čem naj bi šlo za nujnost tega preiskovalnega dejanja, tega tudi izpodbijana sodba ne obrazloži.

22Zagovornik je na predobravnavnem naroku podal predlog za izločitev dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom opr. št. I K 55212/2012 z dne 14. 7. 2017 (listovna št. 798 – 799 spisa), pritožbo zagovornika zoper ta sklep pa je Višje sodišče v Kopru zavrnilo s sklepom opr. št. II Kp 55212/2012 z dne 28. 9. 2017 (listovna št. 808 – 809 spisa). V pritožbi zoper izpodbijano sodbo zagovornik uveljavlja zgoraj navedeni pritožbeni razlog, ne da bi opozoril na bistveno nove okoliščine, zaradi katerih bi bili zapisnik o ogledu SKP PU Koper z dne 16. 11. 2011, zapisnik o ogledu SKP PU Koper z dne 17. 11. 2011 ter poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah SKP PU Koper z dne 22. 11. 2011 lahko nedovoljeni. Razlogom, ki so navedeni v sklepu višjega sodišča in na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, dodaja še, da okoliščina, da je tak delovni stroj, kot je obravnavani, treba registrirati in se vodi v registru vozil, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno, s stališča zasebnosti ni pomembna. Delovni stroj namreč ni prevozno sredstvo in nima kabine ali drugega zaprtega prostora, kjer bi lastnik ali uporabnik stroja lahko pričakoval zasebnost. Opustitev pojasnil o tem, zakaj je preiskovalni sodnik štel ogled kot nujno preiskovalno dejanje, ob dejstvu, da tako ravnanje ni predpisano, ne more vplivati na presojo preiskovalnega sodnika in policije, da je treba opraviti ogled kot nujno preiskovalno dejanje po drugem odstavku 164. člena ZKP². V obravnavanem primeru je očitno, da bi bilo z ogledom nevarno odlašati, ker bi bil delovni stroj lahko skrit. Zato uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

23Zagovornik v pritožbi vztraja, da iz zapisnika o ogledu SKP PU Koper z dne 16. 11. 2011, zapisnika o ogledu SKP PU Koper z dne 17. 11. 2011 ter poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah SKP PU Koper z dne 22. 11. 2011 izhaja veliko nejasnosti glede delovnega stroja sofinanciranja po navedenem razpisu. Tako ostaja povsem nejasno, kateri delovni stroj so si policisti dne 16. in 17. 2011 sploh ogledali, ter ali je to sploh delovni stroj, ki naj bi bil predmet sofinanciranja po navedenem razpisu I. (ali pa gre morda za drug delovni stroj, ki jih je družba K. d.o.o. sicer imela v lasti, in si policisti pravega delovnega stroja sploh niso ogledali). Do navedenih nejasnosti se izpodbijana sodba sploh ne opredeli, zato je podana absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V zapisniku o ogledu SKP PU Koper z dne 16. 11. 2011 in zapisniku o ogledu SKP PU Koper z dne 17. 11. 2011 se navaja, da je bil ogled izveden na stroju delovnem stroju JENZ HEM 561 DQ, medtem ko se v poročilu SKP PU Koper z dne 22. 11. 2011 nasprotno navaja, da naj bi pri tem šlo za delovni stroj JENZ HEM 581 DL. Obtožnica v obrazložitvi govori o nekem tretjem delovnem stroju JENZ HEM 581 DQ. Že iz fotografij v sodnem spisu, ki jih je na predobravnavnem naroku predložila obramba, brez dvoma izhaja, da se vsi trije delovni stroji razlikujejo tako po velikosti kot tudi po obliki. Vse nejasnosti s tem v zvezi pa še dodatno krepi okoliščina, da iz obeh zapisnikov in poročila niti ne izhaja, ali se je preiskava vršila na samem delovnem stroju ali pa morda zgolj na podlagi (podvozju) stroja. Iz poročila izhaja, da je bil dejansko preiskan delovni stroj JENZ HEM 581 DL in ne morebiti JENZ HEM 561, kakor napačno zaključuje izpodbijana sodba. V dokaznem postopku sploh ni bilo ugotovljeno, koliko različnih delovnih strojev za proizvodnjo (mletje) lesnih sekancev je v kritičnem obdobju dejansko imela družba K. d.o.o. Obtoženec preiskovalcem ne bi mogel pokazati delovnega stroja, ki je bil predmet sofinanciranja, ker ga je družba K. d.o.o. zaradi zavrnitve zahtevka za izplačilo že dala v najem poslovnemu partnerju iz Hrvaške. Družba K. d.o.o. je račun za nabavo delovnega stroja JENZ HEM 581 DQ tudi dejansko plačala. Obtoženec je pojasnil, da je družba K. d.o.o. za svojo dejavnost potrebovala še dodatni stroj za mletja lesnih sekancev, potreba po takem stroju pa sicer izhaja tudi iz računov za mletje lesa, ki jih je obramba vložila pred sodiščem prve stopnje.

24Očitek, da naj policisti ne bi pregledali pravega stroja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in za to predvsem v 197. in 198. točki izpodbijane sodbe navedlo razumne, življenjsko sprejemljive in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Poudariti pa gre, da je popolnoma neživljenjsko, da obtoženi B. B. inšpektorjem in policiji ne bi pokazal pravega stroja, ampak star stroj, pri čemer bi bil edini logični zaključek, da nov pravi stroj pred njimi skriva. Navedeno je neživljenjsko in nelogično. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da nov stroj ni bil kupljen. Kupljen je bil star stroj na dražbi in kot tak pokazan inšpektorjem, nato pa so ta isti stroj pregledali policisti. Povsem neživljenjsko je namigovanje na to, da družba K. d.o.o. ima stroj, za katerega so izpolnjeni pogoji za subvencijo. Če bi temu res bilo tako, bi v zahtevku obtoženi B. B. navedel tak stroj in predložil ustrezne račune (in ne lažne), stroj pokazal inšpektorjem in policistom ter pridobil za več kot 200.000 EUR subvencije. Pritožbena navedba, da obtoženec preiskovalcem ne bi mogel pokazati delovnega stroja, ki je bil predmet sofinanciranja, ker ga je družba K. d.o.o. zaradi zavrnitve zahtevka za izplačilo že dala v najem poslovnemu partnerju iz Hrvaške, ostaja na ravni gole trditve in pomeni zgolj način obrambe. Na pritožbeno trditev, da je družba K. d.o.o. račun družbe Č. d.o.o. za nabavo delovnega stroja JENZ HEM 581 DQ dejansko plačala, je sodišče prve stopnje odgovorilo v točkah 201 – 205 izpodbijane sodbe, pri čemer je povezavo obtoženega B. B. z družbo Č. d.o.o. oziroma njenim direktorjem A. A. utemeljilo še v 221. točki izpodbijane sodbe. Ne drži, da se v poročilu SKP PU Koper z dne 22. 11. 2011 navaja, da je bil pregledan delovni stroj JENZ HEM 581 DL, saj iz navedenega poročila izhaja, da se je ugotavljalo, ali je serijsko številko na delovnem stroju JENZ HEM 581 DL, ki se nahaja na levem nosilcu karoserije stroja, mogoče rekonstruirati tudi na desnem delu karoserije, gledano s prednje strani. Zato dejansko stanje v tej zvezi ni zmotno ugotovljeno in ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

25Zatrjevanju obtoženčevega zagovornika, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izjasnilo o dokaznem predlogu obrambe za zaslišanje N. N. ml., je treba pritrditi. Po navedbah pritožbe bi se lahko z navedenim dokaznim predlogom ugotovilo, ali je bila ponudba družbe L. d.o.o. za sekalnik znamke Jenz HEM 581 DL z dne 24. 3. 2009 (točka B/I/4 izreka izpodbijane sodbe) dejansko izdana N. N. ali ne, kdaj naj bi ta ponudba bila izdala, ali je N. N. to ponudbo izročil obtoženemu B. B. itd. Z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga je prišlo do bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

26Dokazni predlogi morajo biti ustrezno obrazloženi. Obramba je dolžna s konkretnimi navedbami izkazati vsaj določeno stopnjo verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Da družba L. d.o.o. ponudbe za sekalnik znamke Jenz HEM 581 DL z dne 24. 3. 2009 nikoli ni izdala družbi K. d.o.o., ampak jo je dejansko izdala N. N., je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe direktorja družbe L. d.o.o. O. O.. Zgolj z navedbo, da bi se lahko z zaslišanjem N. N. ml. ugotovilo, ali je bila navedena ponudba dejansko izdana N. N. ali ne, kdaj naj bi ta ponudba bila izdala, ali je N. N. to ponudbo izročil obtoženemu B. B. itd., pa pred sodiščem prve stopnje niso bili in tudi v pritožbi niso navedeni razlogi o verjetnosti, da bi predlagani dokaz z zaslišanjem N. N. lahko privedel do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zato odsotnost razlogov v sodbi, iz katerih ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

27Pritožnik navaja, da je obtoženec vlogo za sofinanciranje nakupa delovnega stroja na I. podal za nakup delovnega stroja JENZ HEM 581 DL, medtem ko naj bi zahtevku za izplačilo priložil domnevno ponarejeni račun za delovni stroj JENZ HEM 581 DQ. Že po sami oznaki delovnega stroja je vsakemu jasno, da pač ne more iti za isti delovni stroj. Obtoženec tako niti pojmovno ne bi mogel nikogar na I. v čemer koli zavesti, saj gre za dva popolnoma različna stroja. Zato že pojmovno-logično ne morejo biti podani objektivni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po 229. členu KZ-1.

28Da ta očitek ni utemeljen, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 198. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob izpolnjevanju razpisnih pogojev je možno prijaviti se na razpis z navedbo določenega stroja in nato zahtevati izplačilo za drug stroj oziroma drug tip stroja, vendar morata tako prijava kot tudi zahtevek za izplačilo izpolnjevati razpisne pogoje. V obravnavanem primeru je obtoženec kupil star stroj na dražbi. Bistveno je, da ne gre za nov stroj, ki bi izpolnjeval razpisne pogoje, temveč gre za rabljen stroj, ki pogojev ne izpolnjuje. Obtoženec je lažno prikazal in s tem zavajal, da gre za nov stroj ter da njegova investicija ustreza pogojem iz razpisa.

29Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačen kazenski zakon, to je KZ-1B, ki v trenutku, ko naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, sploh še ni veljal, pri čemer kasnejši zakon za storilca ni v ničemer milejši. Obtožencu očitano dejanje bi bilo treba opredeliti po KZ-1A, to je kot kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti po 229. členu KZ-1A. V nasprotju s tem pa je izpodbijana sodba obtožencu očitano ravnanje napačno pravno opredelila po KZ-1B, to je kot kaznivo dejanje na škodo Evropske unije po 229. členu KZ-1B.

30Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje obtožencu očitano dejanje presodilo po 229. členu KZ-1A, ki je veljal v času storitve dejanja. V uvodnem delu obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč povzeta zakonska dikcija prvega, drugega in tretjega odstavka 229. člena KZ-1A, nadaljevanje obrazložitve pa ponuja razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na poskus kaznivega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1A v zvezi s 34. členom KZ-1A. Ime oziroma označba kaznivega dejanja po 229 členu KZ-1A je goljufija na škodo Evropskih skupnosti in ne goljufija na škodo Evropske unije, kot je to navedeno v izpodbijani sodbi. Vendar gre zgolj za očitno pisno pomoto v poimenovanju oziroma označbi kaznivega dejanja po 229. členu KZ-1A. Sodišče prve stopnje je torej obravnavano dejanje pravilno pravno opredelilo po 229 členu KZ-1A, ki je veljal v času storitve dejanja, vendar je očitno pomotoma napačno zapisalo ime tega kaznivega dejanja. Zato očitana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah:

31Zagovornik obtoženega A. A. ne more uspeti, ko se zavzema za izrek pogojne obsodbe temu obtožencu. V celoti spregleda težo kaznivega dejanja in okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo kot olajševalne, zato njegovo sklicevanje na to, da zakon za primer poskusa kaznivega dejanja in pomoči h kaznivemu dejanju dopušča milejše kaznovanje ter na časovno oddaljenost kaznivega dejanja in obtoženčevo nekaznovanost, čemur je sodišče prve stopnje dalo primeren olajševalni pomen, ne dosega tistega pomena, ki bi govoril v prid izreku kazenske sankcije opozorilne narave, to je pogojne obsodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje utemeljeno izreklo zaporno kazen, primerna je tudi njena višina. O tem je sodišče prve stopnje podalo izčrpne in prepričljive razloge v 256. točki izpodbijane sodbe.

32Pritožnik izpodbija tudi višino izrečene stranske denarne kazni 50.000,00 EUR, vendar neutemeljeno. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je višina izrečene denarne kazni primerna glede na vse v poštev prihajajoče okoliščine, to je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v 256. točki tudi utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pri tem je pravilno ocenilo obtoženčeve preživninske obveznosti, ko ima štiri otroke, za katere mora skrbeti, enako velja za okoliščino, da obtoženec prejema 580,00 EUR plače. Zato v odločbo o kazenski sankciji glede tega obtoženca ni bilo treba poseči.

33Zagovornik obtoženega B. B. ne more uspeti, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji, izrečeni temu obtožencu. Olajševalne okoliščine, ki jih izpostavlja (da je dejanje ostalo pri poskusu, da je obtoženec nekaznovan in ni v drugem kazenskem postopku, časovna oddaljenost kaznivega dejanja, da obtoženec ni ponavljal kaznivih dejanj ter da živi urejeno življenje, da skrbi za tri mladoletne otroke, da je zaposlen in vodi večje podjetje), je sodišče prve stopnje pri določitvi zaporne kazni in preizkusne dobe v okviru izrečene pogojne obsodbe upoštevalo v zadostni meri. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo primerno zaporno kazen, enako velja za preizkusno dobo. V odločbo o kazenski sankciji tako ni bilo treba poseči.

Uradni preizkus drugih kršitev po 383. členu ZKP, odločitev pritožbenega postopka in stroški pritožbenega postopka:

34Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

35Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

36Ker obtoženca s pritožbama svojih zagovornikov nista uspela, sta v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, obtoženi A. A. v znesku 1.020,00 EUR in obtoženi B. B. v znesku 510,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).

¹ Prim. npr. odločbi Ustavnega sodišča RS Up 366/05 z dne 19. 4. 2007 in Up 699/06 z dne 27. 3. 2008 ter odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 322/2008 z dne 29. 1. 2009, I Ips 11861/2010 z dne 1. 7. 2012. Gl. tudi K. Šugman Stubbs in P. Gorkič, v B. M. Zupančič et al., Ustavno kazensko procesno pravo, Pasadena, Ljubljana 2000, str. 131.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 447/2006 z dne 7. 9. 2007.