VSM Sodba III Kp 48481/2021

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega C. C. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov v zvezi s pritožbenim postopkom bremenijo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu obdolženega C. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen dve leti in pet mesecev zapora, in dveh kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, za kateri mu je določilo za vsako eno leto zapora. Obdolžencu je nato po drugem odstavku 53. člena KZ-1, ob upoštevanju v sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 22699/2016 z dne 21. 3. 2019 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22699/2016 z dne 2. 10. 2019 določenih kazni za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1, storjeno na škodo D. D., v trajanju pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, storjeno na škodo E. E., v trajanju šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v trajanju deset mesecev zapora, izreklo enotno kazen šest let in tri mesece zapora. Obdolžencu je bil v skladu s 56. členom KZ-1 v izrečeno kazen vštet čas, prestan v priporu, in sicer od 6. 9. 2021 od 21.08 ure dalje. Sodišče prve stopnje je oškodovanko F. F. po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Obdolženec pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bilo po 97. členu ZKP še odločeno, da stroški in nagrada obeh zagovornikov in obeh pooblaščencev, vseh postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženca. Zagovornik G. G. je vložil pritožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa je smiselno predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Zagovornica H. H. pa se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, storjeno na škodo A. A., razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa je predlagala izrek nižje kazni oziroma blažje kazenske sankcije.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornice:

4Zagovornica z navedbami, da je bil obdolženec prikrajšan v pravici do obrambe, saj sodišče na njegovo zahtevo ni zaslišalo sina A. na glavni obravnavi, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar nima prav. Drži, kot izpostavlja zagovornica v pritožbi, da je sodna izvedenka B. B. ob zaslišanju 1. 9. 2020 povedala, da je A. A. (najstarejši sin obdolženca, ki je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja v letih 2015 in 2016 star 12 oziroma 13 let) sposoben razumeti pravni pouk in je torej bil sposoben za zaslišanje kot priča, vendar je hkrati pojasnila, da bi ga zaslišanje zelo čustveno obremenilo, zaradi česar je odsvetovala zaslišanje na glavni obravnavi. Ob tem je podrobneje pojasnila, kako pričanje mladostnikov zoper svoje najbližje lahko povzroči hude stiske in da je zaslišanje, četudi prostovoljno, za oškodovanca huda preizkušnja. Sploh, ker je pri A. ugotovila jasno travmatiziranost in glede na to, da so vsi njegovi podatki že znani in zapisani. Ne glede na to, da je bil A. A. zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj 12. 10. 2017, ko je bil star 15 let, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke B. B. tehtno in prepričljivo utemeljilo, zakaj oškodovanca A. A., ki je vmes postal polnoleten, ni neposredno zaslišalo, temveč je v skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP njegovo izpovedbo na glavni obravnavi 11. 4. 2023 prebralo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je ustrezno ocenilo, da A. A. kljub svoji polnoletnosti še vedno predstavlja oškodovanca s posebnimi potrebami po zaščiti v skladu s 144. členom ZKP, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja B. B., kar je utemeljilo branje njegove izpovedbe na glavni obravnavi. Ob tem ne gre prezreti, da je obdolženec po branju izpovedbe E. E. zgolj pripomnil, da je A. polnoleten in da želi njegovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi, saj da je bil ob svoji izpovedbi podkupljen, ni pa navedel nobenega konkretnega vprašanja, ki bi ga v zvezi z obtožbenimi očitki naslovil nanj. Ob tem izpovedba A. A. še zdaleč ni edini obremenilni dokaz zoper obdolženca, saj je imelo sodišče prve stopnje za ugotovitev kaznivega dejanja na škodo tedaj mladoletnega sina A. A. vso podlago tudi v drugih dokazih, zlasti v zaslišanju I. I., E. E. in D. D., J. J., kot tudi v poročilih Osnovne šole K. ter poročil Centra za socialno delo, predvsem pa v strokovno prepričljivo utemeljenem izvedenskem mnenju B. B.

5V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Pritožbeno sodišče tako po presoji vseh okoliščin v luči izpostavljenih meril v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, navedenih v točkah 37 do 42 razlogov izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje jasno in tehtno utemeljilo, zakaj kljub zahtevi obdolženca oškodovanca A. A. ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi. Prepričljivo je namreč zaključilo, da bi njegovo zaslišanje na glavni obravnavi zanj še vedno predstavljalo travmo in s tem sekundarno viktimizacijo, kot je pojasnila izvedenka B. B., ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je izpovedba oškodovanca, kot že navedeno, podprta s številnimi drugimi obremenilnimi dokazi, prav tako je sodišče v fazi preiskave obdolženca obveščalo o zaslišanju tedaj mladoletnega oškodovanca in obdolženec je imel vso možnost se seznaniti z njegovo izpovedbo, pri čemer kakšnih konkretnih vprašanj, ki bi jih zastavil oškodovancu, niti ni izpostavil. Ob vsem navedenem, predvsem glede na utemeljene prvostopenjske zaključke, da je A. A. še vedno oškodovanec s posebnimi potrebami po zaščiti, je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP, zato uveljavljana procesna kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

6Zagovornica nadalje v zvezi z izvedenskim mnenjem L. L. uveljavlja kršitev postopkovnih pravil, vendar ne obrazloži, katero kršitev določb kazenskega postopka ima v mislih, iz pritožbene obrazložitve pa izhaja, da se v bistvu ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Podobno zagovornica, kljub uvodnemu uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov ne obrazloži kršitve kazenskega zakona, saj graja le dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki pa so po presoji pritožbenega sodišča pravilni.

7Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva v zvezi s pritožbeno izpodbijanim kaznivim dejanjem na škodo A. A., zagovor obdolženca in izvedene dokaze je ustrezno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je za svojo odločitev navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, glede na pritožbena izvajanja zagovornice pa še dodaja:

8Zagovornica, podobno kot že v povezani zadevi I K 22699/2016 v pritožbi zoper sodbo z dne 21. 3. 2019, graja ugotovitve izvedenca L. L. z navedbami, da je ostalo vprašanje krivde in odgovornosti obdolženca nerazčiščeno, saj da se ne ve, v kakšnem stanju in s kakšnim zavedanjem naj bi obdolženec dejanja zagrešil. Izvedenskemu mnenju očita tudi površnost in splošnost, ko naj bi v zaključkih celo izpustil diagnozo epilepsija, prav tako pa je po njenem mnenju vsaj vprašljiv tudi zaključek izvedenca, da naj alkohol ne bi vplival na obdolženčevo zavedanje. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Kot je višje sodišče na tovrstne navedbe zagovornice odgovorilo že v svoji sodbi in sklepu II Kp 22699/2016 z dne 2. 10. 2019, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju dr. Kravosa, ki je odgovoril na vsa vprašanja, vključno s tistimi, ki jih problematizira zagovornica v pritožbi. Tudi ne drži, da bi izvedenec prezrl diagnozo epilepsija, saj se je v odgovorih na vprašanja v 3. točki izvedenskega mnenja glede tega izrecno in jasno opredelil. Izvedenec L. je tako odgovoril na vsa vprašanja sodišča prve stopnje, ki ni imelo nobenega utemeljenega razloga podvomiti v strokovnost podanega mnenja. Očitno pa je s tem soglašala tudi zagovornica, saj se je strinjala z branjem izvedenskega mnenja na glavni obravnavi in ni predlagala njegovega neposrednega zaslišanja. Sodišče prve stopnje je tako v točkah 232 do 242 povsem utemeljeno sledilo strokovno prepričljivemu mnenju izvedenca L. in tako sprejelo utemeljen zaključek, da je bil obdolženec v času storitve kaznivih dejanj prišteven, glede kaznivega dejanja na škodo A. A. pa je prav tako ravnal z direktnim naklepom.

9Zavrniti je tudi pritožbene navedbe zagovornice, češ da sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolženca, kot tudi ne izpovedbama M. M. in C. C. (matere in sestre obdolženca). Glede na številne obremenilne dokaze, to je zlasti skladne in verodostojne izpovedbe oškodovancev, oškodovančeve babice J. J., že navedenih poročil iz osnovne šole, ki jo je tedaj obiskoval A., nadalje poročil Centra za socialno delo, predvsem pa glede na tehtno izvedensko mnenje B. B., je imelo sodišče prve stopnje trdno dokazno podlago, da ni sledilo zagovoru obdolženca in izpovedbama njemu naklonjenih prič M. M. in N. N. Slednji nista v ničemer omajali prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o podani krivdi obdolženca za izvršeno kaznivo dejanje na škodo A. A., še sploh, ker o obtožbenih očitkih nista vedeli kaj povedati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi opravilo celovito dokazno oceno, iz katere jasno izhaja, zakaj sodišče obdolženčevemu zagovoru ni sledilo, pri čemer je svoje zaključke strnilo v točki 137 razlogov izpodbijane sodbe in s tako utemeljitvijo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.

K pritožbi zagovornika:

10Jedro pritožbenih izvajanj zagovornika je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero zagovornik, ki se je, kot navaja, pritožil na izrecno željo obdolženca, ne soglaša. Ob podajanju svoje dokazne ocene ter povzemanju zagovora trdi, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo navedbe oškodovanke F. F., čeprav je bila v bistvu ona tista, ki je bila nasilna do obdolženca. Poškodbe, ki so predmet obtožbe (poškodba z deformacijo desnega uhlja, zlom treh zobov, ureznine, opekline, podplutbe, zlom nosu in zvin levega zapestja) oškodovanki po navedbah pritožbe niso bile povzročene z njegovim ravnanjem, temveč si jih je zadala bodisi sama bodisi so nastale v konfliktih oškodovanke s tretjimi osebami. Tako je dejansko obdolženec žrtev oškodovanke, s katero sta imela buren odnos, tudi sicer je bila oškodovanka večkrat vpletena v kršitve javnega reda in miru, čemur je botrovalo tudi njeno zdravstveno stanje, saj je bila psihična bolnica. Večkrat je bila hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici, prav tako si je poskusila vzeti življenje. Ob tem pa se je po zdravljenju v psihiatrični bolnišnici vseskozi vračala k obdolžencu, kar se v primeru, da bi ji ta povzročal poškodbe, gotovo ne bi dogajalo. Ovadbo zoper obdolženca je tako po navedbah pritožbe podala zgolj iz maščevanja zaradi ljubosumnosti. Pritožnik nadalje poudarja, da je oškodovanka sama sprejela muslimansko vero in je želela biti vzorna „muslimanska žena“, ob tem pa je bila ona tista, ki je obdolženca nadzirala, ki je bila ljubosumna, medtem ko je sam nikoli ni žalil oziroma ji povzročal poškodb ali nad njo izvajal kontrolo. Ob tem sodišče prve stopnje ni zadosti pretehtalo motivov oškodovanke, ki so lahko povezani tudi z zlorabo trdih drog in ostalih substanc, saj sta oba, tako obdolženec kot oškodovanka, zlorabljala droge. Oškodovanka ni bila nikoli v podrejenem položaju, prav tako je obdolženec izrecno zanikal kakršnokoli fizično ali psihično nasilje, nasprotno, izpovedoval ji je ljubezen, o čemer pričajo tudi video posnetki, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi nobena od prič ni vedela povedati ničesar o ravnanju obdolženca in oškodovanke, prav tako se je oškodovanka stikom s svojimi sorodniki sama odpovedala, kar sta potrdili njena mama in sestra. Pritožba nazadnje v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo F. F. sklene, da je obdolženec sam žrtev maščevalnosti oškodovanke, kateri je skušal zgolj pomagati in četudi je izvedenka medicinske stroke ugotovila poškodbe pri oškodovanki, te ne izhajajo iz ravnanja obdolženca. Sodišče prve stopnje tako po mnenju pritožnika ni v zadostni meri razčistilo dejanskega stanja oziroma je bilo to nepopolno ugotovljeno.

11Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pri čemer je tako zagovor obdolženca kot tudi ostale personalne in druge zbrane dokaze pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini in dveh kaznivih dejanj hude telesne poškodbe na škodo F. F. zanesljivo dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

12Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanih mu kaznivih dejanj, tehtno utemeljilo ne samo na podlagi izpovedbe zaslišane oškodovanke F. F., katere izpovedbo pritožnik neutemeljeno ocenjuje kot neverodostojno, temveč tudi na podlagi številnih drugih dokazov, ki jih je podrobno in v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP analiziralo v razlogih izpodbijane sodbe. Četudi drži, da ima F. diagnosticirano defibridno shizofrenijo, kot je povedala njena mati O. O., in je res že poskušala samomor, kot je oškodovanka sama povedala, pa je hkrati zanikala, da bi se kdaj samopoškodovala oziroma da bi bila nasilna v zvezi. Prepričljivo je izpovedala, na kak način jo je obdolženec zmanipuliral in se nad njo spravljal tako fizično kot s psihičnim nasiljem, pri čemer je njena izpovedba jasno podprta tudi z izpovedbo matere O. O., kot tudi babice P. P. ter sestre R. R. Vse navedene izpovedbe je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo in pravilno ocenilo, prav tako se je ustrezno oprlo tudi na izpovedbo sosede S. S., ki je izpovedovala o živalskem kričanju in o tem, da se ji je oškodovanka zdela prestrašena ter je obdolženca prosila, da s svojimi ravnanji preneha. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje prezrlo video posnetke, saj je v točki 195 razlogov izpodbijane sodbe podalo zaključke tudi v zvezi s tem, a s to razliko, da jih je dokazno ocenilo drugače od pritožnika. Tudi pritožbene navedbe, kako je oškodovanka sama sprejela muslimansko vero, ne morejo imeti kakšne teže ob prepričljivi izpovedbi oškodovanke, da je bila zmanipulirana v spremembo vere, kar je verodostojno potrdila tudi njena mati, ko je izpovedovala, da je niso smeli več klicati F., temveč Š. in da je tudi na Facebooku spremenila ime v Š. Š. Tudi njena sestra je izpovedovala o modricah na obrazu oškodovanke, za katere je tedaj sama rekla, da je bolna in da jo obdolženec zdravi. Rekla ji je namreč, da ji shizofrenijo zdravi s tem, da jo tepe, pri čemer z F. nikoli ni govorila sama, vedno je bil prisoten tudi obdolženec, ker ji ni pustil, da bi komunicirala brez njegove navzočnosti. Sestro je celotna situacija zelo šokirala, saj F. nikoli v življenju ni hotela biti verna, naenkrat pa je bila „pokrita in muslimanka“. Ob tem je še dodati, da sprejetje katerekoli vere samo po sebi ni v ničemer problematično, temveč je obsojanja vredno le sprevrženo razumevanje in izkoriščanje vere za izvrševanje nasilnih dejanj.

13O nasilju, ki ga je nad oškodovanko izvajal obdolženec, pa nazorno pričajo tudi njene poškodbe. Kot je povedala oškodovankina mati, F. nikoli ni nihče pred tem, ko je šla od nje, fizično ali psihično poškodoval, tudi sama se ni poškodovala, prav tako tedaj ni imela nobenih ureznin ali opeklin niti ni imela kakšnih težav z ušesi. Pretresljive posledice, ki jih je v času družinske skupnosti z obdolžencem utrpela oškodovanka, so jasno razvidne tudi iz spisu priloženih fotografij, prav tako je oškodovanka tudi na glavni obravnavi pokazala, da ima na telesu še vedno vidne posledice opeklin. Nenazadnje pa je poškodbe oškodovanke zanesljivo ugotovila tudi izvedenka medicinske stroke T. T., ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj je izvedenka podrobno in strokovno argumentirano analizirala oškodovankine poškodbe. Pri tem je zanesljivo kot samopoškodbo izključila deformacijo uhlja, prav tako izvedenka opeklinske poškodbe in frakture nosu ni mogla opredeliti kot posledic samopoškodovanja. Ob jasnih in nedvomnih dokazih, ki pričajo o nasilju obdolženca nad oškodovanko, tako ni mogoče slediti posplošenim pritožbenim navedbam zagovornika, da nobena od prič ni vedela povedati ničesar relevantnega, prav tako je mogoče odpoved stikom oškodovanke s svojimi sorodniki pripisati njeni zmanipuliranosti, o kateri je govorila ne le sama, temveč tudi njena mati in sestra. Zaključki sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot pravilni in popolni ter jih pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati.

14Zagovornik nadalje graja tudi dejansko stanje glede kaznivega dejanja na škodo obdolženčevega sina A. A., češ da zaradi izostalega neposrednega zaslišanja oškodovanca na glavni obravnavi, kar je obdolženec zahteval, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Glede pravilnosti prvostopenjske odločitve, ki oškodovanca A. A. ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na svoje razloge, podane že v zvezi s pritožbo zagovornice. Četudi je sodišče prve stopnje izpovedbo A. A. na glavni obravnavi le prebralo, pa je bilo dejansko stanje tudi glede tega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovljeno. Kot že navedeno, so namreč izpovedbo A. A. zanesljivo potrdile že navedene priče in ostali listinski dokazi, zato pritožbena izvajanja zagovornika, češ da obdolženec sina nikoli ni pretepal in da ga je le strogo vzgajal, ne morejo biti uspešna. Zagovornik ob tem prezre, da je bil obdolženec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja na škodo bivše partnerke I. I. in obeh hčerk D. D. in E. E., pri čemer so vse tri oškodovanke skladno in prepričljivo potrdile njegova ravnanja, tudi na škodo sina A., zato pritožbenim navedbam o tem, da je obdolženec ljubeča oseba, ki je skrbel za družino, nikakor ni mogoče slediti. Pritožnik tako z lastno dokazno oceno ne more v ničemer vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost prvostopenjskih zaključkov, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema in jih pritožbene navedbe zagovornika niso mogle omajati in še manj izpodbiti.

K pritožbi zagovornikov glede kazenske sankcije:

15Oba zagovornika grajata odločbo o kazenski sankciji. Zagovornica navaja, da je bila obdolžencu za kaznivo dejanje na škodo A. A. izrečena enaka kazen kot v predhodnem postopku, ko mu je bilo očitano dejanje po hujši kvalifikaciji, zaradi česar meni, da je sedaj ob blažji kvalifikaciji izrečena pravzaprav strožja kazen. Poleg tega je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, čeprav pred obdobjem, ko naj bi bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, še ni bil kaznovan za kakšno kaznivo dejanje, ki bi spadalo v okvir nasilnega obnašanja. Ob tem pa po pritožbenih navedbah zagovornice sodišče tudi ni upoštevalo nobene olajševalne okoliščine, vključno z dejstvom, da je obdolženec bolnik in odvisnik, kar pomeni, da je zato tudi njegova krivda manjša in bi se to moralo odraziti v odmeri kazenske sankcije. Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolžencu je tako izreklo ustrezno kazensko sankcijo prostostne narave, pri čemer niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bila izrečena obdolžencu strožja kazen, saj se dejstveni opis kaznivega dejanja ni v ničemer spremenil, prav tako je bila obdolžencu določena enaka kazen (in ne strožja), zaradi česar ni podana smiselno zatrjevana kršitev prepovedi reformatio in peius v smislu 385. člena ZKP, po katerem se sodba v primeru predhodne pritožbe samo v obdolženčevo korist glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, pri čemer ni bistveno, da pred storitvijo kaznivega dejanja na škodo A. A. še ni bil kaznovan za kakšno kaznivo dejanje z elementi nasilja, saj pomenijo tudi obsodbe za številna premoženjska kazniva dejanja, poleg tega pa tudi obsodbi za kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, tehtno obteževalno okoliščino, ki je nikakor ne gre prezreti. Zagovornica pa tudi ne more uspeti z navedbami, da sodišče okoliščine, da je obdolženec bolnik in odvisnik ni upoštevalo kot olajševalne, saj se je sodišče z obdolženčevim sindromom odvisnosti od psihoaktivnih snovi ter z njegovim zdravstvenim stanjem obširno ukvarjalo v razlogih izpodbijane sodbe, ko je povzemalo in upoštevalo izvedenska mnenja izvedencev psihiatrične stroke L. L. ter izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, pri čemer tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene težave kot tudi telesne bolezni nimajo tolikšnega pomena, da bi glede na težo kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo, ko je nenazadnje bila ugotovljena njegova popolna prištevnost ter direktni naklep ob storitvi očitanih kaznivih dejanj, kakorkoli lahko vplivale na izrek nižje prostostne kazni.

16Ob vsem navedenem pa je treba zavrniti tudi pritožbena izvajanja zagovornika, ki posplošeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, češ da je ta izrečena „absolutno previsoko“. Zakaj bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri kazenske sankcije upoštevati tudi obdolženčevo socialno stanje, zagovornik konkretneje ne pojasni, prav tako ni mogoče priznati teže pritožbenim navedbam, da je pri obdolženčevem ravnanju šlo zgolj za strogo vzgojo in varstvo otrok, saj je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje pokazala, da ni šlo za to, temveč za storjena kazniva dejanja na škodo obdolženčevega sina in bivše zunajzakonske partnerke F. F.

17Iz navedenih razlogov, ko pritožbi zagovornikov ne navajata več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča in ker slednje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18Čeprav pritožbi obrambe nista bili uspešni, je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, in to iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 256 obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako je iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, odločilo, da nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov v zvezi s pritožbenim postopkom bremenijo proračun (prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).