UPRS Sklep I U 755/2020-8

Tožba se zavrže.

1Tožnik je dne 17. 4. 2020 vložil tožbo zaradi molka organa, tj. Centra za socialno delo Posavje, Enota Krško in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ker le-ta kljub tožnikovim zahtevam za izdajo upravnih aktov o zahtevah nista odločila. Iz tožbe izhaja nezadovoljstvo tožnika nad položajem, v katerem se je znašel zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti in postavitve pod skrbništvo. V nadaljevanju tožnik predstavi primere, ki so v teku pred sodišči, in na kakšen način naj bi bilo postopanje skrbnika napačno. Po mnenju tožnika imenovani skrbnik ni sledil pobudam oziroma tožbam, ki jih je tožnik naslovil na sodišča. Sodišču zato predlaga, da ugotovi, ali je toženka v teh primerih strokovno in zakonito vodila postopek ter pri izvrševanju nalog zastopanja tožniku zagotavljala varstvo njegovih pravic. Ker organ ni izdal formalnega upravnega akta, je s tem tožniku onemogočil sodno varstvo pravic oz. pravnih koristi, zato vlaga tožbo zaradi molka.

2Sodišče je tožbo na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) poslalo toženki v odgovor.

3V odgovoru na tožbo toženka pojasnjuje, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem N 14/2014 z dne 18. 4. 2017 delno odvzeta poslovna sposobnost. Pristojni center za socialno delo je na podlagi 206. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) po uradni dolžnosti uvedel postopek postavitve pod skrbništvo. Za skrbnika je bil imenovan Center za socialno delo Krško. Skrbništvo nad tožnikom je prenehalo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, Center za socialno delo pa je odločbo o prenehanju skrbništva izdal 17. 2. 2020. Tožnik je na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti od 19. 2. 2018 do 24. 7. 2020 naslovil več kot 45 vlog, vse v obliki elektronskih sporočil. Vsebina prejetih dokumentov je precej nejasna in nerazumljiva, smiselno pa iz njih izhaja nezadovoljstvo tožnika nad položajem, v katerem se je znašel. Iz dokumentov izhaja tožnikovo nestrinjanje z delom sodišča, pred katerim je tekel postopek odvzema poslovne sposobnosti, nestrinjanje z delom pristojnega centra za socialno delo ter tudi nestrinjanje z delom drugih organov. Kljub temu da so bile vloge nejasne in nerazumljive, je toženka vloge smiselno obravnavala kot ugovore zoper delo centra za socialno delo na področju skrbništva. Center za socialno delo Krško je bil tako večkrat pozvan za informacije o postopkih, iz prejetih odgovorov pa ni bilo zaznati nepravilnosti pri delu Centra za socialno delo. Nekatere tožnikove vloge so bile, smiselno glede na njihovo vsebino, posredovane v obravnavo drugim organom (Socialna inšpekcija, Center za socialno delo Posavje). Iz navedenega izhaja, da je bilo na elektronska sporočila tožnika odgovorjeno. V zvezi z molkom organa druge stopnje glede postopanja upravnih in sodnih organov v postopkih, pa toženka dodaja, da je bilo tožniku pojasnjeno, da presoja ugovora zoper delo skrbnika oziroma centra za socialno delo na področju skrbništva ne predstavlja odločanja o upravni zadevi v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato v veljavni zakonodaji ni pravne podlage, po kateri bi v zvezi s tožnikovimi vlogami izdali kakršnekoli ugotovitvene odločbe. Sodišču glede na navedeno predlaga, da tožbo zavrže.

4V obsežnem odgovoru na odgovor toženke tožnik vztraja, da je skrbnik kot državni organ samovoljno razlagal izvrševanje pravice do sodnega varstva. Navaja besedila posameznih določb zakonov (npr. 2., 3., 4., 6., 7., 8., 9., 67., 68., 145., 146. člen ZUP, 178., 180., 185., 187., 190., 192. člen ZZZDR), ki pa jih ne aplicira na obravnavani primer. Vztraja, da skrbnik ni odgovarjal na podane pisne vloge tožnika, zato podaja zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe o obsegu skrbnikovih pravic in dolžnosti.

5Tožba ni dovoljena.

6Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

7Po presoji sodišča tožba zaradi molka organa, ki se nanaša na presojo ugovora zoper delo skrbnika oziroma centra za socialno delo na področju skrbništva, ni dopustna, saj akt, katerega izdaja in vročitev se s tožbo uveljavlja, ne izpolnjuje znakov upravnega akta, kot jih določa ZUS-1.

8ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek). V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Če zakon ne določa drugače, je upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku (tretji odstavek 5. člena ZUS-1).

9Po 256. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) lahko zoper delo skrbnika in centra za socialno delo na področju skrbništva ugovarjajo varovanec, ki je zmožen to storiti, njegovi sorodniki, pristojni organi, družbeno politične organizacije in strokovne institucije (prvi odstavek). Ugovore zoper delo skrbnika rešuje pristojni center za socialno delo, ugovore zoper delo centra za socialno delo pa republiški upravni organ, pristojen za zadeve socialnega varstva (drugi odstavek). Organ, ki rešuje ugovore iz prejšnjega odstavka, preizkusi njihovo utemeljenost, določi kaj naj se ukrene ter o tem obvesti tistega, ki je ugovarjal (tretji odstavek).

10Že iz besedila te določbe je razbrati, da reševanje ugovora zoper delo skrbnika ne pomeni odločanja o upravni zadevi. Po prvem odstavku 2. člena ZUP, ki opredeljuje upravno zadevo, je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, po drugem odstavku istega člena pa se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Iz 256. člena DZ ne izhaja, da bi bil ugovor zoper delo skrbnika (na kakršenkoli način) opredeljen kot upravna zadeva, niti ta člen ne določa, da bi se o ugovoru zoper delo skrbnika odločalo z upravno odločbo (kot prej povedano, center obvesti vlagatelja ugovora o svojih ugotovitvah v zvezi z delom skrbnika), in/ali, da bi center za socialno delo o ugovoru zoper delo skrbnika odločal v upravnem postopku¹.

11Sodišče ugotavlja, da gre pri reševanju ugovorov zoper delo skrbnika za opravilo strokovne narave. Centri za socialno delo namreč izvajajo naloge, ki imajo dvojno naravo: v določenem delu so upravne, v določenem pa strokovne oziroma storitvene narave. Tako predstavlja postopek postavitve skrbnika upravni postopek (240. člen DZ), medtem ko je izvajanje skrbniških nalog oziroma spremljanje dela skrbnika pri izvajanju njegovih skrbniških nalog strokovna in ne upravna naloga CSD. Skrbnik namreč redno poroča CSD-ju o izvajanju nalog, CSD pa jih mora spremljati (250., 251. člen DZ). Če nekdo poda ugovor zoper delo skrbnika, mora CSD to preveriti in če ne ugotovi nepravilnosti, stranki odgovori z dopisom (stranko torej obvesti - op. sod.), kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno. Če pa ugotovi nepravilnosti, mora po uradni dolžnosti pričeti s postopkom razrešitve skrbnika, kar znova pomeni upravni postopek in kot tak je določen v 254. in 255. členu DZ. Gre torej za opravilo strokovne narave, saj narava stvari ne terja odločanja v upravnem postopku (4. člen ZUP).

12Po povedanem sodišče meni, da akt, katerega izdaja se uveljavlja s tožbo zaradi molka organa v tej zadevi, ni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, in ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu oz. ni mogoče s tožbo v upravnem sporu zahtevati izdaje takega akta. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

13Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer zunaj naroka, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb stranke v postopku ni opredeljevalo.

¹ prim. sklep Upravnega sodišča RS U 1386/2008-7 z dne 9. 6. 2009, I U 798/2020-9 z dne 19. 10. 2021.