6. člen ZUP

Ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v pravno relevantnem obdobju znašal pri tožniku 484,88 EUR, njegov mesečni dohodek pa ta znesek presega, ni mogoče šteti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, ob čemer je bila tožniku že večkrat predhodno priznana tudi izredna denarna socialna pomoč. Tožnik izredne denarne socialne pomoči ne uveljavlja iz naslova izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih ne bi mogel pokriti z lastnim dohodkom.

Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Tožnica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manjšem obsegu invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi tožnica opravljala še naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi tožnice, temveč tudi naprej v sistemu socialne varnosti.

V tem primeru je preverjanje zakonitosti upravnega akta, izdanega na podlagi (širše ali ožje) diskrecije, osredotočeno predvsem na preizkus meja in namen prostega preudarka.

Kasnejši predpis v (ZUPJS-C) ZŠtip-1 v delu, ki se nanaša na odpis dolga oziroma vračilo štipendije ni razveljavil. To pomeni, da navedene določbe še vedno veljajo, je pa ZŠtip-1 v 16. členu določil, da se glede vprašanj statusa vlagatelja, postopka uveljavljanja državne štipendije, načina ugotavljanja materialnega položaja, meje dohodkov, ki so pogoj za pridobitev in višino državne štipendije, obdobje prejemanja in izplačila državne štipendije, spremembe okoliščin in pravil o neupravičeno priznani pravici do državne štipendije, nadzora nad delom CSD pri dodeljevanju državne štipendije ter zbirk podatkov uporabljajo določbe ZUPJS. Zaradi zmotnega stališča, da zadošča zgolj presoja glede na premoženjski/dohodkovni kriterij, ni bila opravljena presoja socialne ogroženosti po relevantnih določilih ZŠtip-1. .

Kolikor gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, sodišče meni, da mora organ (v skladu z načelom zakonitosti) v ponovnem postopku odločiti po (novem) veljavnem predpisu, razen če bi bilo glede na naravo upravne zadeve treba uporabiti prej veljavni materialni predpis ali če bi v novem materialnem predpisu bilo določeno, da je v takem primeru treba uporabiti prej veljaven materialni predpis. Že ta okoliščina kaže na to, da organ v času ponovnega odločanja (7. 9. 2022) v materialnem predpisu ni imel podlage za odločanje po prej veljavni Uredbi za obdobje 2014 - 2021, in torej za odstop od načela zakonitosti. V Uredbi 2022 - 2027 namreč ni določbe, da se za vloge, vložene pred njeno uveljavitvijo, uporabljajo še določbe Uredbe 2014 - 2021. Tako da je po mnenju sodišča glede na namensko metodo in logiko stvari treba citirane določbe 31. člena ZSRR-2 razlagati v pomenu, da se pri odločanju o upravičenosti do pomoči uporabi vsakokratno veljavno uredbo.

ZSVarPre v 33. členu določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (II poglavja), lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik samska oseba, da je prejemnik pokojnine v višini 484,37 EUR mesečno in dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v RS brez subvencij v mesečni višini 117,90 EUR. Ima tudi nepremično premoženje, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da z oddajanjem nepremičnin prejema 100,00 EUR na mesec. Upravičen je tudi do dodatka za pomoč in postrežbo v višini okrog 170,00 EUR. Kot to prepričljivo pojasnjuje že sodišče prve stopnje, tožnikovi prihodki presegajo minimalni dohodek določen v 8. členu ZSVarPre, ki je v relevantne

Pri (ponovnem) odločanju upravnega organa je po odpravi prvostopenjske odločbe sicer praviloma treba uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku izdaje prejšnje odločbe, vendar to pravilo ne velja, če se je v vmesnem času materialni predpis spremenil ali je prenehal veljati, saj načelo zakonitosti upravne organe (prve in druge stopnje) zavezuje, da morajo odločati po trenutno veljavnih predpisih, razen če iz narave upravne zadeve ali samega predpisa izhaja drugače. Ustava RS namreč v okviru 155. člena varuje le pridobljene pravice posameznika, zato se ni mogoče absolutno zanašati na nespremenljivosti pravne ureditve, posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa. Upravni organ je ravnal pravilno, da je uporabil ZZDej, ki je veljal v času ponovnega odločanja.

Sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti v okviru vsebinskih navedb tožečih strank, ker se njihove navedbe ne nanašajo na vsebino v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, zato je odločbo preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je upravni organ pravilno odločil in odločbo ustrezno obrazložil, pri tem pa tudi ni kršil pravil postopka. V predmetnem upravnem sporu sodišče presoja samo izpodbijano upravno odločbo in ne more posegati na ostale odločbe, ki so bile izdane med tekom predmetnega upravnega spora. Upravno sodišče presoja zakonitost odločbe (ali je bila upravna odločba izdana v zakonitem postopku in ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno) v trenutku njene izdaje (načelo zakonitosti, 6. člen ZUP).

Kot izhaja iz sodne prakse, gre pri izredni denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga zagotavlja država iz javnih sredstev šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, vključno z morebitnim zmanjšanjem premoženja. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera. Odločanje o pravici je diskrecijsko. Pristojni center za socialno delo v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku o pravici odloča v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

V skladu z načelom zakonitosti, ki izhaja iz 6. člena ZUP, zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin. Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.

Glede na naravo denarne socialne pomoči ne more biti upošteven pritožbeni ugovor, da je moral tožnik po realizaciji premoženja v vzajemnih skladih primarno poravnati dolgove, ki so mu nastali na podlagi pravnega posla za nakup kmetijskega zemljišča, saj obstoječi dolgovi ne predstavljajo razloga, da se dohodki in premoženje, ki se po zakonu upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za denarno socialno pomoč, ne bi upoštevali.

Za presojo statusa zemljišča v postopku odobritve pravnega posla je ključna namenska raba, določena v prostorskih aktih, saj bi drugačna razlaga, kot je večkrat izpostavilo že Vrhovno sodišče RS, lahko omogočila lastniku, da se izogne uporabi prisilnih določb ZKZ, predvsem pa bi tudi nujno vodila do arbitrarnosti pri odločanju upravnih organov o tem, katera zemljišča, ki so v prostorskem aktu opredeljena kot kmetijska, je šteti kot taka, katera pa so zaradi svoje nekmetijske rabe izgubila takšen status, s čimer bi se izvotlil pomen specialne ureditve prometa s kmetijskimi zemljišči po ZKZ, ki imajo podlago v drugem odstavku 71. člena Ustave.

Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena, kar je po oceni sodišča deloma tudi posledica nepravilno uporabljena pooblastila na podlagi diskrecijske pravice. Po navedenem sodišče pritrjuje tožniku, da odločba v izpodbijanem delu ne dosega standarda obrazloženosti, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

Prenehanje veljavnosti predpisa pomeni, da ta v pravnem redu ne more več ustvarjati pravnih posledic. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je bil predpis, ki je uveljavil njegovo prenehanje, naknadno razveljavljen. Razveljavitev oziroma prenehanje veljave pravnega akta učinkuje za naprej (ex nunc). Tako navedeni prostorski ureditveni pogoji (PUP) ne morejo biti podlaga za izdajo predlaganega gradbenega dovoljenja.

V primeru odločanja po tretjem odstavku 259. člena POZZ gre za diskrecijsko odločanje toženca oziroma za odločanje po prostem preudarku. Skladno z drugim odstavkom 6. člena ZUP mora pristojni organ odločbo izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Toženec se glede odločitve po prostem preudarku sklicuje na posebno organizacijsko navodilo o izvajanju tretjega odstavka 259. člena POZZ, in sicer, da bi moralo biti izkazano, da bi medicinsko tehnični pripomoček pripomogel k izboljšanju zdravstvenega stanja tožnice. Omenjeno nikakor ne more biti edino merilo. Tak pogoj ni določen niti v ZZVZZ niti v POZZ. Razen tega bi tako stališče lahko pomenilo, da zavarovanec, ki se mu zdravstveno stanje kljub uporabi medicinsko tehničnega pripomočka ne more več izboljšati, do tega pripomočka ne bi bil upravičen.

Upravni postopek za vpis tožnika v imenik pooblaščenih inženirjev se je pred IZS uvedel z dnem, ko je tožnik pri tem organu vložil zahtevo za vpis (drugi odstavek 127. člena ZUP), tj. z dnem 5. 5. 2021 (ki ga obe stranki štejeta za datum vložitve tožnikove zahteve). Navedenega dne je bil v uporabi ZAID (ki se je pričel uporabljati 1. 6. 2018), ta predpis pa je (kot veljaven predpis) IZS pravilno uporabila tudi pri odločanju o tožnikovi zahtevi. Opravljen strokovni izpit je namreč skladno s 126. členom oz. 77. členom ZGO-1 (kot tudi v skladu s 7. členom ZAID) zgolj en izmed pogojev, katerega izpolnjevanje mora posameznik izkazati, da pridobi pravico do vpisa v imenik pri IZS, oz. izpolnjevanje katerega IZS preverja pri odločanju o zahtevi za vpis v imenik. Izpit se tako ne izvaja v okviru upravnega postopka odločanja o zahtevi za vpis v imenik, prijava na izpit pa ne predstavlja zahteve, na podlagi katere bi bil uveden upravni postopek vpisa v imenik IZS. Tožnik je izpit opravil šele 27. 3. 2019, vlogo za vpis v imenik pri IZS pa je vložil šele 5. 5. 2021. To pomeni, da na dan uveljavitve ZAID v zvezi v vpisom v imenik pooblaščenih inženirjev ni imel pridobljenih prav

Razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ali dodelitev na sodišče višjega položaja so (dopustne) posledice hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu in ne pogoj zanj. ZSS je v petem odstavku 34.a člena zamejil prostor presoje Sodnega sveta in iz prostora proste presoje izključil oceno Sodnega sveta, ki posledice tovrstnega napredovanja šteje kot zakonski pogoj za predlagano napredovanje oziroma kot pogoj, ki bi, če bi bil izpolnjen, prosti preudarek nagnil v prid predlaganemu napredovanju. Sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34. a člena ZSS, se namreč tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu...) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se, kot je bilo že poudarjeno, sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.