VSK Sodba I Cp 655/2021

I. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka izreka) tako spremeni, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin z ID znakom 1111-1058/0-0, 1111-1061/0-0, 1111-759/0-0, 1111-1046/0-0, 1111-1057/0-0, 1111-1319/0-0, 1111-790/0-0, 1111-781/0-0 in 1111-1045/4-0, zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločba o stroških (III. točka izreka) se spremeni tako, da je po spremenjeni sodbi dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki 14.473,30 EUR in stranskemu intervenientu na strani tožene stranke 11.071,30 EUR pravdnih stroškov, nastalih do izdaje izpodbijane sodbe, v petnajstih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.855,60 EUR stroškov za pritožbo, v petnajstih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tako je pod točko I ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin z ID znakom 1111-1058/0-0, 1111-1061/0-0, 1111-759/0-0, 1111-1046/0-0, 1111-1057/0-0, 1111-1319/0-0, 1111-790/0-0, 1111-781/0-0 in 1111-1045/4-0. V preostalem obsegu je tožbeni zahtevek (glede nepremičnine z ID znakom 2222-1315/5-0) zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 35.818,90 EUR pravdnih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z obrestmi.

2Zoper ugodilni del sodbe sta se pritožila tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke, zoper zavrnilni del sodbe pa se je pritožila tožeča stranka. Vsi uveljavljajo vse pritožbene razloge.

3Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pritožbi opozarja, da je sodišče navedlo, da je tekom sojenja prišlo do sprememb na strani obeh pravdnih strank. V zvezi s spremembo na strani toženke navaja, da je premoženje, ki je predmet spora, po vložitvi tožbe pridobila Občina A., ki je bila ustanovljena tekom pravdnega postopka z odločbo Ustavnega sodišča U-I-114/11-12 z dne 9.6.2011, konstituirala pa se je v letu 2015. Z oddelitvijo od toženke je premoženje, ki je predmet postopka, prešlo v last Občine A., ki je še v času, ko je bila s toženko skupna lastnica nepremičnin, na strani tožene stranke priglasila stransko intervencijo, kar je sodišče s sklepom z dne 30.5.2016 dovolilo, pri čemer ima v pravdnem postopku položaj sosporniškega intervenienta. Sodišče je Občini A. priznalo položaj stranskega intervenienta (sosporniškega intervenienta), namesto da bi bila Občina A. pozvana, naj postopek prevzame oz. vstopi v pravdo namesto Mestne občine B. kot toženka. Taka odločitev je nepravilna. Ustanovitev Občine A. je vplivala na pasivno stvarno legitimacijo toženke in je položaj primerljiv z odtujitvijo stvari v smislu 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v 139. členu določa, da je občina samoupravna lokalna skupnost. Območje občine obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev. Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) v 12. členu določa, da se z zakonom, s katerim se ustanovi nova občina, določi njeno območje, ime, sedež, število članov prvega občinskega sveta in druge zadeve, pomembne za konstituiranje občine. Občina A. je bila ustanovljena z odločbo Ustavnega sodišča in obsega naselje A. Takrat je pridobila pravno subjektiviteto. Tako bi lahko bila nosilka pravic in obveznosti (7. člen ZLS). Premoženjska razmerja med občinami, ko pride do nastanka nove občine, ureja 51.b člen ZLS. Načeloma se premoženje razdeli sporazumno. Do sklenitve sporazuma opravljajo posle rednega upravljanja s še nerazdeljenim skupnim premoženjem organi občine, na katere območju je premoženje. 51.c člena ZLS pa ureja položaj v konkretni zadevi, ko do sporazumne razdelitve premoženja ni prišlo v rokih, določenih v 51.b členu ZLS. V takem primeru se premoženje razdeli med drugim tako, da nepremično premoženje, grajeno javno dobro ter javna infrastruktura pripadejo tisti občini, na ozemlju katere ležijo. Mestna občina B. in Občina A. ustreznega sporazuma v rokih iz 51. člena ZLS nista sklenili, nepremičnine po samem zakonu postanejo last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nahajale in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Občini sta naknadno sklenili sporazume, ki so le potrdili stanje, ki je nastopilo že po samem zakonu. Namesto toženke bi zato morala kot toženka vstopiti Občina A.

4Za tem graja postopanje sodišče, ko je sodbo oprlo tudi na dokaze, ki jih tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) ni konkretizirano predlagala. Pravočasno je bil v postopku podan tudi ugovor aktivne legitimacije tožnice, ki ni izkazala, da je pravna naslednica takratnega gostinskega podjetja Hotel C. p.o. Na to je pravočasno opozoril stranski intervenient na strani tožene stranke. Tožnica kljub pozivu sodišča z dne 30.5.2016 te nesklepčnosti ni odpravila. Prav tako niso podani pogoji za dopustitev stranske intervencije Č. d.o.o. na strani tožeče stranke. Stranski intervenient na strani tožeče stranke je izkazal izključno interes ekonomske narave, ne pa pravni interes. Stranski intervenient mora pravdo sprejeti v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. Navedb in dokazov, ki jih je podal, v obravnavanem primeru sodišče ne bi smelo upoštevati. Za tem razlaga, zakaj meni, da ni podan prenos pravice uporabe, saj ustreznega pravnega akta ni. Konkretizirano graja tudi mnenje izvedenke. Določene nepremičnine so lokalnega pomena, tudi zato tožnica na njih ni mogla pridobiti lastninske pravice po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Določene pa so grajeno javno dobro. Graja tudi stroškovno odločbo. Toženka ni lastnica nepremičnin, tekom pravde je tudi delno umaknila tožbo. Sodišče se tudi kljub opozorilom ni prepričalo o pravilni vrednosti spornega predmeta, ta je bila višja, je pa tožnica tožbo delno umaknila, ni v celoti uspela. Tudi intervenientu ne gredo stroški, saj mu je ta položaj napačno priznan. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni v I. in III. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži, da toženki povrne pravdne stroške.

5Stranski intervenient na strani tožene stranke (v nadaljevanju stranski intervenient) graja uporabo določbe 190. člena ZPP. V konkretnem primeru ni prišlo do odtujitve stvari med pravdo. Sklicuje se na zadržke zoper uporabo te določbe, ki jih je podal že pred tekom postopka, pa se sodišče do njih ni opredelilo. Ne gre za pravno poslovno odtujitev, pač pa gre za "ex lege" prehod premoženja. Ker ustreznih razlogov ni, je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. in tudi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Sodišče ignorira sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 513/2000 z dne 15.2.2001. S to sodbo je najvišje sodišče v državi v situaciji, ki je v bistvu identična s predmetno zadevo, uporabo določbe prvega odstavka 190. člena ZPP jasno odklonilo. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na nujnost tožbe zoper vse vmes nastale nove občine na ozemlju takrat že bivšega mesta D. Na usklajenost procesne in materialnopravne legitimacije mora sodišče paziti tekom celotnega postopka. Tožba z zgrešeno pasivno legitimacijo je neutemeljena. O sodni praksi se sodišče niti ne opredeli niti z besedo. Pri tem ni pojasnjeno ali sodišče prve stopnje sprejema stališče iz 9. točke drugostopnega razveljavitvenega sklepa I Cp 725/2016. Višje sodišče je zapisalo: "Ne gre namreč za pravno nasledstvo, enako nastanku povsem novih občin po ZUODNO (kar se je očitno obravnavalo v zadevi, na katero se sklicuje sodba - odločba VS RS II Ips 513/2000)." Z navedenim sklep I Cp 725/2016 poskuša utemeljiti distinkcijo med pravno situacijo ob ustanovitvi Občine A. in pravno situacijo ob nastanku povsem novih občin, saj naj bi v prvi situaciji šlo za pravno nasledstvo, v drugi pa naj bi bilo drugače. Če želi s tem povedati, da je sodba VS RS II Ips 513/2000 uporabna le za situacije "nastanka povsem novih občin" v letu 1997, za predmetno zadevo pa ne, zagovarja pravno napačno stališče. Glede nastanka skupnega premoženja sta obe pravni situaciji identični. Predmetno situacijo ob ustanovitvi Občine A. ureja 3. odstavek 51.b člena ZLS, ki se glasi: "Dokler župani ne sklenejo sporazuma iz prvega odstavka tega člena, opravljajo posle rednega upravljanja s še nerazdeljenim skupnim premoženjem organi občine, na katere območju je premoženje, ob soglasju vseh občin, ustanovljenih na območju posameznih prejšnjih občin." Popolnoma enaka ureditev pa je veljala tudi ob "nastanku povsem novih občin" v letu 1997. Predstavljala jo je prehodna določba 2. odstavka 100. člena ZLS (Ur. list RS št. 72/93). Razlik torej ni, in sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 513/2000, čeprav je res bila izdana za situacijo "nastanka povsem novih občin" v letu 1997, v celoti velja tudi za odločanje sodišča v predmetni zadevi.

6V nadaljevanju graja materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, v delu, ko je zahtevku ugodilo. Pravica uporabe na strani tožnice ni izkazana. Prav tako ni opravljena presoja ali gre za nepremičnine, ki sodijo v javno dobro po pravilih iz 212. člena Zakona o grajenem javnem dobru (v nadaljevanju ZGO-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da sodbo spremeni tudi v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno ter se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, le podrejeno naj se sodba v ugodilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del navaja, da je sodišče utemeljilo zavrnitev njenega zahtevka z izpiskom iz zemljiške knjige, a se s tem stranka ni seznanila. V času ZLNDL je bila pri sporni nepremičnini vpisana družbena lastnina v splošni rabi, ki je bila v uporabi ObLO Koper. To narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku tudi v tem obsegu. Opozarja še na določbe Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da zahtevku za ugotovitev lastninske pravice ugodi tudi za nepremičnino ID znak 1111 1315/5, podrejeno pa v tem delu zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

8Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila. Meni, da je neutemeljena in priglaša stroške.

9Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke in stranskega intervenienta. Predlaga zavrnitev pritožb in priglaša stroške. Sodišče je v tem postopku s sklepom z dne 20.1.2019 zavrnilo predlog toženke, da namesto nje vstopi v pravdo Občina A. kot pridobitelj. Iz razlogov sodbe izhaja tudi utemeljitev, da s takim predlogom tožnica in Občina A. nista soglašali. Pritrjuje stališču sodbe, da je prenos spornih nepremičnin mogoče enačiti s položajem, ki ga glede odtujitve stvari med pravdo ureja 190. člen ZPP. Pritožba prezre, da zavrnitev ugovora materialne pasivne legitimacije temelji tudi na sklicevanju na sporazum o delni delitvi skupnega premoženja, ki sta ga 9.11.2018 sklenila Mestna občina B. in Občina A. Sporne nepremičnine so prešle od toženke v last stranskega intervenienta. Bistveno je, da je bila lastninska pravica prenesena na podlagi sporazuma, tako situacijo ureja 190. člen ZPP. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnica pravna naslednica nekdanjega gostinskega podjetja Hotel C., ki je sporno premoženje pridobilo kot osnovna sredstva na podlagi odločbe ObLO Koper z dne 22.1.1963. Pravilno je bila dovoljena stranska intervencija na strani tožeče stranke. Izdan je bil sklep z dne 13.5.2016, pritožbe ni vložila nobena stranka. V tej zadevi je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da stranski intervenient, ki je po prvem naroku za glavno obravnavo, ko je bil s toženko skupni lastnik nepremičnin, priglasil stransko intervencijo, uživa enak položaj kot tožena stranka, toda tožnica je uveljavljala prekluzijo ugovorov, saj je vstopil v položaj stranke. Tudi ni podana analogija z odločbo VS RS II Ips 513/2000, kar naj bi utemeljevalo ugovor o nedopustnosti uporabe 190. člena ZPP. V tej zadevi se je prenos premoženja na podlagi sporazuma že izvedel. Tožnica opozarja na odločbo VS RS II Ips 69/2019, kjer se smiselno pritrjuje stališču, ki ga je zavzelo v izpodbijani sodbi že višje sodišče v zadevi I Cp 725/2021 (prim. točko 39).

10Stranski intervenient je odgovoril na pritožbo, ki jo je vložila toženka. Soglaša s stališči, s katerimi toženka utemeljuje neutemeljenost tožbenega zahtevka tožnice. Stranski intervenient je odgovoril tudi na pritožbo, ki jo je zoper sodbo vložila tožnica. Meni, da je neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev.

11Pritožbi toženke in stranskega intevenienta sta utemeljeni, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

12V predhodni, razveljavitveni odločbi, je pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 725/16 z dne 21.1.2017 povzelo, da je bila Občina A. ustanovljena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-114/11 z dne 9.6.2011. Po tej odločbi Občina A. obsega naselje A. Tožnica je tožbo vložila v letu 2008 zoper toženko, ki je bila takrat lastnica predmetnega premoženja. Zavzelo je tudi stališče, da bi po konstituiranju Občine A. tožnica načelno lahko tožbo razširila še na Občino A., ki je tedaj bila skupni lastnik predmetnih nepremičnin s toženko, vendar pa je v takem primeru podan pogoj privolitve toženke (naknadno sosporništvo na pasivni strani – drugi odstavek 190. člena ZPP). Situacijo, ko je nastal tekom postopka nov subjekt, je primerjalo s statusnim preoblikovanjem družb (oddelitev po četrtem odstavku 632. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1), ko nova družba postane univerzalna pravna naslednica prenosne družbe glede na novo družbo prenesenega premoženja. Prenosna družba pa z oddelitvijo ni prenehala. Skupno premoženje je nastalo na podlagi 51.b člena ZLS, sporazum o razdelitvi premoženja med občinama pa še ni bil sklenjen. Zato je zaključilo, da s tem premoženjem upravljata in razpolagata le obe občini skupaj. Zadevo je primerjalo v tej situaciji z odtujitvijo stvari, do katere je prišlo med postopkom v smislu 190. člena ZPP, ko je mogoče kljub nastanku novega subjekta in skupne lastnine, nadaljevati postopek s prvotno toženko kot enim od skupnih lastnikov. Stvarna legitimacija se je namreč spremenila le v toliko, da je premoženje, nepremičnine, glede katerih se vodi pravda, postalo skupno premoženje toženke, Mestne občine B. in novega subjekta. Ovir za dokončanje pravde v procesnem smislu ni.

13Po izdaji omenjene odločbe Višjega sodišča v Kopru je bil dne 18.6.2018 sklenjen sporazum o delni delitvi skupnega nepremičnega premoženja med toženko in stranskim intervenientom: nepremičnine, ki so predmet tega spora, so po dogovoru z obema občinama prešle v last stranskega intervenienta, ki je postal 26.10.2018 tudi zemljiškoknjižni lastnik. Dne 12.11.2018 je toženka v vlogi to tudi izrecno povzela (listovna št. 447). Poudarila je, da ni več podana njena stvarna legitimacija, predlagala je, da sodišče pozove Občino A., naj postopek prevzame in odloči, da se postopek, ki teče sedaj zoper Mestno občino B., nadaljuje z Občino A. Tožnica je vztrajala, da je treba uporabiti določbo 190. člena ZPP in da je s sklenitvijo sporazuma prišlo do odtujitve stvari. Vztrajala je tudi pri stališču, da je stranski intervenient pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ki jih je uveljavljal v ponovljenem postopku, prekludiran.

14Vrhovno sodišče RS je v odločbi, ki jo izpostavita tudi stranki v tem postopku, II Ips 513/2000 z dne 15.2.2001 zavzelo stališče, da je v primeru delitve občine premoženje last novih občin, gre pa za lastnino več oseb na nerazdeljenih stvareh, skupno lastnino, novo nastale občine so enotna pravdna stranka v smislu 201. člena ZPP in to do zakonsko predvidene razdelitve premoženja s sporazumom ali z odločbo. Podobno stališče je zavzelo tudi v odločbi III Ips 153/99 z dne 22.6.2000, z oblikovanjem novih občin je premoženje prvotne občine postalo skupno premoženje vseh na njenem območju oblikovanih novih občin. Zatem pa je v odločbi, Sodbi in sklepu II Ips 69/2019 z dne 9.1.2020, ki ga omeni tudi tožnica v pritožbenem postopku, vrhovno sodišče povzelo zgodovinski pregled določbe 51.c člena ZLS in izpostavilo, da je treba upoštevati besedilo določbe 51.c člena ZLS, ki je veljala v času ustanovitve nove Občine A. v letu 2011 (in to že od leta 2000), in še velja. V primeru, ko občini še nista sklenili ustreznega sporazuma o razdelitvi premoženja, so postale nepremičnine že po samem zakonu last tiste, pri kateri so se ob ustanovitvi občine nahajale, z učinkom za nazaj (ex tunc) (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-699/12-25 z dne 17.1.2013 - točki 15. in 16. obrazložitve). Izrecno je poudarilo, da je ustanovitev nove (izločene) občine ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Zato je tudi zavrnilo argumentacijo nižjih sodišč, ki so utemeljevale pasivno legitimacijo toženke na podlagi 190. člena ZPP oz. univerzalnega pravnega nasledstva iz 623. člena ZGD-1. Šlo je namreč za ex lege nastanek lastninske pravice na podlagi 51.c člena ZLS. Za meritorno presojo je odločilno, kdo je vsebinski zavezanec iz pravnega razmerja, ena izmed občin pa ne more veljavno odločati o drugi. Občini nista navadni sospornici, sploh pa ne enotni in nujni, vsaka je glede svojih nepremičnin edina prava toženka. Vprašanje je torej, kdo je z vidika tožbenega zahtevka stvarnopravno legitimiran, to je edini pravi materialnopravni zavezanec, ki ga bodo zadeli učinki pravnomočnosti.

15To stališče novejše sodne prakse pritožbeno sodišče sprejema in je z njim seznanjena tudi tožnica. Tudi toženka je v nadaljnjem teku postopka, po izdaji omenjenega sklepa višjega sodišča opozorila, da je sklenjen sporazum, ki vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnica bi morala tožbo uperiti zoper lastnico, Občino A. Ne gre (več) za skupna lastnika, razlaga v smislu 190. člena ZPP ni več ustrezna (po stališču cit. odločbe VS RS tudi če bi šlo za skupna lastnika, ne bi bila, saj toženka tudi ne bi bila pasivno legitimirana, v tem stvarnopravnem sporu bi morali biti toženi vsi enotni in nujni sosporniki skupaj). Tožničino vztrajanje pri stališču (tako stališče ima očitno še sedaj, glede na navedbe v pritožbenem postopku), da tožbe ne bo uperila zoper Občino A. in zadošča, da je ta le stranski intervenient, je zmotno. Sodba namreč zoper stranskega intervenienta ne učinkuje, ta kot razloženo s toženko ni (več) sospornik.

16Ker je torej tožena napačna stranka, ki ni stvarno pasivno legitimirana, je pritožbeno sodišče že iz tega razloga ugodilo pritožbama toženke in stranskega intervenienta ter ugodilni del sodbe tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrnilo. Posledično je neutemeljena pritožba tožnice, ki izpodbija zavrnilni del sodbe, in jo je bilo zavrniti in v tem delu sodbo potrditi (353. in 385. člen ZPP).

17Ker je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo, je odločilo o stroških celotnega postopka (154., 188. in 165. členi ZPP). Tožnica je dolžna toženki in stranskemu intervenientu povrniti njune pravdne stroške. Toženka je upravičena do nagrade po 2.000 točk za sestavo odgovora na tožbo in prvo pripravljalno vlogo, 1.500 točk za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo (16.12.2013) ter trikrat po 1.000 točk za naslednje obrazložene pripravljalne vloge (27.2., 12.5. in 19.5.2014). Upravičena je do nagrade za sestavo prve pritožbe 2.500 točk zoper sodbo in za pritožbo zoper sklep z dne 8.1.2015 1.000 točk. Gre ji še nagrada za sestavo treh kratkih pripravljalnih vlog po 50 točk (2.4.2010, 3.5.2010 in 23.2.2011). Upravičena je tudi do nagrade za pristop na naroke (10.2.2010, 24.2.2010, 12.5.2014, 10.11.2014 in 13.7.2021 po 1.000 točk oz. za prvega 2.000 točk) ter tudi urnina 250 točk. Skupno je upravičena do povrnitve 18.400 točk oz. glede na vrednost točke 0,60 EUR 11.040,00 EUR. Gre ji še 28,05 EUR stroškov za kilometrino in 671,90 EUR zaradi plačila izvedenca. Od skupnega zneska 11.740 EUR ji gre 1 % za materialne stroške oz. za prvih 1.000 točk še dodaten 1 %, skupno 123,40 EUR, na ta skupni znesek pa še 22 % DDV, skupaj torej 14.473,30 EUR, upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju Tarifa 2003). Ni pa upravičena do preostalih uveljavljenih stroškov kot so posveti s stranko in pregledi listin, ki so že zajeti v sestavi vlog. Prav tako ji ne gre višja nagrada za določene pripravljalne vloge, kot zgoraj povzeto, saj je v nekaj vlogah šlo le za kratke obrazložene dopise. Stroški stranskega intervenienta so nagrada za sestavo prve pripravljalne vloge 22.4.2016 2.000 točk, vloge z dne 30.6.2016 1.500 točk ter nadaljnjih obrazloženih pripravljalnih vlog, v katerih je podal svoje stališče glede na sklep Višjega sodišča v Kopru oz. odgovarjal na nadaljnje navedbe tožnice, po 1.000 točk (vloge z dne 17.10.2016, 7.7.2017, 23.2.2018, 22.1.2019, 11.10.2019), skupno 8.500 točk. Poleg tega mu gre tudi 50 (in ne 1.000) točk za sestavo kratkega obrazloženega dopisa z dne 28.8.2019. Upravičen je do nagrade za zastopanje na narokih in sicer 500 točk dne 30.5.2016, 11.7.2017 in 21.11.2018, kjer so se obravnavala procesna vprašanja in po 1.000 točk dne 13.7.2016, 15.9.2017 in 30.1.2019 ter 13.7.2021. Skupno je torej upravičen do povrnitve 14.050 točk oz. 8.430,00 EUR. Gre mu še 549,08 EUR za kilometrino, na skupni znesek pa še 1 % materialnih stroškov oz. 2 % na prvih 1.000,00 EUR nagrade in 22 % DDV. Skupni znesek 11.071,30 EUR mu je dolžna tožnica povrniti v petnajstih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je dolžna tožnica toženki povrniti priglašene pritožbene stroške 2.500 točk za sestavo pritožbe in 35 točk izdatkov za stranko, skupaj 2.535 točk oz. 1.521,00 EUR, povečano za 22 % DDV, kar znese 1.855,60 EUR. Ne gre pa toženki uveljavljen strošek za vlogo z dne 8.11.2021, saj se nanaša le na vprašanje obračuna sodne takse. Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo tožnice, ni podala navedb, ki bi prispevale k rešitvi spora, ne gre za potrebne stroške iz 158. člena ZPP.