7. člen ZLS

Drugi odstavek 36. člena ZUS-1 izrecno določa, da mora sodišče na razloge za zavrženje tožbe iz prvega odstavka navedenega člena paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Za zavrženje tožbe, potem ko je bila ta enkrat že predhodno preizkušena in vročena toženi stranki v odgovor, torej ni nobene zakonske ovire. Ravno nasprotno; sodišče tožbo mora zavreči, čim ugotovi, da katera od procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni izpolnjena, ne glede na to, v kateri fazi je postopek in katera dejanja so predhodno že bila opravljena. Prva toženka sicer je oseba javnega prava (prim. 7. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS), ki je prek svojih organov pristojna opravljati nekatere oblastvene naloge (npr. iz dvajsete alineje drugega odstavka 21. člena ZLS). Vendar pa opravlja tudi naloge neoblastvene narave. Mednje npr. spada tudi razpolaganje z vsemi vrstami premoženja (20. člen ZLS). Prav táko je bilo delovanje prve toženke, kot ga zatrjujejo tožniki v konkretnem primeru, ko je iz prostorov, katerih lastnica je, izselila pritožnike skupaj z njihovimi stvarmi ter jih nato porušila. Njeno ravnanje je bilo torej ravnanje kot vsakega drugega lastnika.

Tožencu ni mogoče naložiti, da poskrbi za odstranitev oseb, ki niti njemu niso (vse) poznane in z njem niso (trajno) povezane v smislu, da bi jim lahko odrejal, kje se lahko zadržujejo in prebivajo. Ni treba, da bi bila preklicnost uporabe izrecno dogovorjena, temveč zadošča, da izhaja iz okoliščin primera. Zagotavljanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine lokalne skupnosti ni v pristojnosti posameznikov in njihovih združenj.

Tožnica je lastnica osemnajstih nepremičnin v centru Ljubljane, ki v naravi predstavljajo nekdanjo tovarno A. Na temelju svoje lastninske pravice od toženke zahteva vrnitev teh nepremičnin v neposredno posest in opustitev nadaljnjega poseganja v te nepremičnine. Med pravdnima strankama je šlo za prekarij kot posebno obliko posodbene pogodbe in je bil ta najpozneje z vložitvijo tožbe v tej zadevi preklican (583. člen OZ). S strani uporabnikov je šlo za neodplačno in začasno rabo izposojene stvari, tožnica pa je v tak način uporabe privolila in posodbeni dogovor s konkludentnimi ravnanji sprejela. Toženkin položaj ni tak, da bi lahko od drugih uporabnikov (bodisi izvajalcev dejavnosti bodisi obiskovalcev teh dejavnosti) zahtevala prenehanje uporabe oziroma da bi ji lahko naložili breme neizpolnitve take tožničine zahteve. Tožnica bi lahko zahtevala izročitev nepremičnine proste tistih oseb, ki sodijo v toženkino sfero (ki uporabljajo nepremičnino na podlagi njenega dovoljenja). SPZ v 37. členu določa, da je lastninska pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, omejitve teh upravičenj pa lahko določ

Letni načrt ravnanja s stvarnim premoženjem občine predstavlja notranji, poslovni akt občine. (Ne)uvrstitev stvarnega premoženja v letni načrt pridobivanja stvarnega premoženja občine ni konstitutivni pogoj za (ne)veljavnost pozneje sklenjene pogodbe.

Občina je s tožencema sklenila veljavno zakupno pogodbo. Gre torej za civilnopravno (obligacijsko) razmerje, v katerem občina ne nastopa kot oseba javnega prava, pač pa kot tožnikoma enakovredna, prirejena udeleženka tega razmerja. Ker je obveznost tožene stranke asfaltiranje ceste po že obstoječi trasi in ne ureditev neke nove cesto, katere potek (trasa) in obseg bi ne bila znana, je tožbeni zahtevek opisno dovolj določen z označbo odseka ceste in navedbo približne dolžine ceste, ki jo je treba asfaltirati. Tudi natančen opis izvedbe asfaltiranja ni potreben.

Zapoved iz prvega odstavka 15. člena ZFO je treba razumeti v povezavi s 16. členom ZFO in pri tem upoštevati, da zadolževanje občine lahko izvira tudi iz drugih tipov obligacijskih razmerjih, ne le posojil ali izdaje vrednostnih papirjev. Pomembno je le, da je denarna obveznost občine odložena. To pa na drugi strani pomeni, da je tudi zadolževanje občine, ki izvira iz drugih tipov obligacijskih pogodb, podvrženo omejitvam iz 16. člena ZFO. Treba je šteti, da v načelu nasprotuje drugemu odstavku 16. člena ZFO tudi pogodba, v kateri je zadolžitev občine opredeljena na način, ki ne omogoča preizkusa, ali bi morala pogodba izpolnjevati predpostavke iz te določbe.

Ni bistveno, kdaj je bila tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji stanovanja vložena. Bistveno je, če je ta pogodba glede na 88. člen ZDen nična, ali ne.

ZLS je z določbami 51.b in 2. in 3. odst. 100. člena posebej predpisal način razdelitve premoženja med novo nastalimi občinami. Najprej je predviden sporazum, če sporazum ni možen, o sporu odloča arbitraža in če tudi ta ni uspešna, o sporu meritorno odloči upravno sodišče. Ker je za sam spor o delitvi premoženja med novo nastalimi občinami predvidena pristojnost upravnega sodišča kot končnega razsodnika, je logično, da je to sodišče tudi pristojno odločati v postopku pred arbitražo po določbah 466. člen do 479. člen ZPP, kadar se nanaša na arbitražo, ki odloča o razdelitvi istega premoženja. Pri tem namreč gre le za eno od faz istega procesa delitve premoženja. V zvezi s tem tudi ni procesnih ovir, saj upravno sodišče primerno uporablja določbe ZPP za vprašanja, ki niso posebej urejena v ZUS (16. člen ZUS).