51.b člen ZLS

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sporna parcela last tožene stranke, saj je ob ustanovitvi te občine ležala na njenem območju, kar izhaja že iz označbe katastrske občine. Takšen dejanski zaključek pa je najmanj preuranjen, saj temelji na zmotni materialnopravni premisi, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v obravnavani pritožbi. Zgolj to, da se sporna nepremičnina nahaja v k.o. C ne more biti presumptio iuris et de iure lastništva parcele.

Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

Po teoriji procesnega prava gre za odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP le v primeru singularnega pravnega nasledstva. Z vidika uporabe navedene zakonske določbe ni najpomembneje, ali pravno nasledstvo v obravnavanem netipičnem primeru ustreza po definiciji (najpogosteje pogodbenem) prenosu posameznih prenosljivih pravic in obveznosti pravnega prednika na pravnega naslednika. Bistveno je, da ne gre za procesno nasledstvo (205. člen ZPP); to namreč izključuje uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP, ker stranke, s katero bi se postopek po navedeni določbi lahko nadaljeval in končal, preprosto ni več (fizične osebe, ki je umrla, ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati), na njeno (izpraznjeno) mesto pa po samem zakonu in neodvisno od svoje volje v pravdo vstopijo univerzalni pravni nasledniki. V obravnavani zadevi procesnega nasledstva na pasivni strani ni bilo - Mestna občina B ni prenehala obstajati. Vodilo sodišča pri razlagi prvega odstavka 190. člena ZPP mora biti pravica do sodnega varstva, ki mora biti, razen izjemoma, zagotovljena znotraj že začetega pravdnega postopka. Razumnega razloga, da navedeno v tem primeru ne bi veljalo, ni videti: družba E. je

Ker sta občini (toženka in stranska intervenientka) 18. 6. 2018 sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja, po katerem so sporne nepremičnine prešle v last stranske intervenientke, bi morala tožnica vložiti tožbo zoper njo. Občini nista več skupni lastnici, zato razlaga v smislu 190. člena ZPP ni (več) ustrezna. Ustrezna ne bi bila niti, če bi šlo za skupna lastnika, saj toženka ne bi bila pasivno legitimirana, ampak bi morali biti v tem stvarnopravnem sporu toženi vsi enotni in nujni sosporniki skupaj.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče s tem, ko je sprejelo zaključek, da tožena stranka ni prerekala, da so vtoževane nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča (in to dejstvo štelo za priznano) kršilo pravilo iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), - ali je sodišče s tem, ko v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali na vtoževanih nepremičninah stojijo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), zmotno uporabilo materialno pravo iz 76. člena ZGJS, - ali je sodišče z zaključkom, da so se vtoževane nepremičnine uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe državnega pomena, zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. in 347. člena ZPP, - ali je v konkretnem primeru podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP i

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je v primeru, ko (zgolj) na delu območja (posameznem naselju) neke občine nastane nova občina in prejšnja občina še vedno obstaja na preostalem območju, pravilna razlaga 51.b člena Zakona o lokalni samoupravi, da do razdelitve premoženja nastane režim skupnega premoženja na celotnem območju obeh občin ali zgolj na območju novo nastale občine? 2. Ali je za lastninjenje (premoženja) nepremičnin po 76. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) kakorkoli relevantna oziroma odločilna tudi dejanska raba nepremičnin? 3. Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta za lastninjenje po 76. členu ZGJS ugotavljali dejansko rabo nepremičnin, namesto da bi ugotavljali, ali nepremičnine spadajo v območje meje Luke Koper v obdobju 1992 - 1994 in so posledično namenjene potrebam koprskega tovornega pristanišča.

V obravnavani zadevi gre za specifično procesno situacijo, do katere je prišlo z nastankom novega subjekta na podlagi Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS), kar je imelo na podlagi 51.b člena ZLS za posledico nastanek skupnega premoženja tožene stranke občine kot subjekta, katerega identiteta se ni spremenila, in novo nastale Občine A..

Izpodbijani upravni akt je ugotovitveni enostranski akt, s katerim občina, ki ni uspela skleniti sporazuma, ugotovi obseg svojega premoženja. Narava takšnega akta nalaga, da se na sporni trenutek 31. 12. 2006 ugotovi obseg premoženja, zaradi ureditve prihodnjih razmerij do nasprotne stranke in tretjih. Tožena stranka pa je v nekaterih točkah presegla ureditev. Za ureditev razmerij, nastalih po navedenem datumu, obstajajo drugi mehanizmi. Zato je sodišče s sodbo poseglo tudi v te odločitve, ker enostranska ureditev pričakovanega premoženja ne more biti predmet ugotovitvenega sklepa po 51. členu ZLS.

Izpodbijani upravni akt je ugotovitveni enostranski akt, s katerim občina, ki ni uspela skleniti sporazuma, ugotovi obseg svojega premoženja. Narava takšnega akta nalaga, da se na sporni trenutek 31. 12. 2006 ugotovi obseg premoženja, zaradi ureditve prihodnjih razmerij do nasprotne stranke in tretjih. Tožena stranka pa je v nekaterih točkah presegla ureditev. Za ureditev razmerij, nastalih po navedenem datumu, obstajajo drugi mehanizmi. Zato je sodišče s sodbo poseglo tudi v te odločitve, ker enostranska ureditev pričakovanega premoženja ne more biti predmet ugotovitvenega sklepa po 51. členu ZLS.

Tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe ni izkazala vsebinskega pogoja težko popravljive škode oziroma, da predlagana začasna odredba (po obsegu zadržanja) ne bi prizadela škodnih posledic toženi stranki, ki bi bile blažje od njenih.

ZLS je z določbami 51.b in 2. in 3. odst. 100. člena posebej predpisal način razdelitve premoženja med novo nastalimi občinami. Najprej je predviden sporazum, če sporazum ni možen, o sporu odloča arbitraža in če tudi ta ni uspešna, o sporu meritorno odloči upravno sodišče. Ker je za sam spor o delitvi premoženja med novo nastalimi občinami predvidena pristojnost upravnega sodišča kot končnega razsodnika, je logično, da je to sodišče tudi pristojno odločati v postopku pred arbitražo po določbah 466. člen do 479. člen ZPP, kadar se nanaša na arbitražo, ki odloča o razdelitvi istega premoženja. Pri tem namreč gre le za eno od faz istega procesa delitve premoženja. V zvezi s tem tudi ni procesnih ovir, saj upravno sodišče primerno uporablja določbe ZPP za vprašanja, ki niso posebej urejena v ZUS (16. člen ZUS).