VSRS Sklep II Ips 3/2023

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris spora

1Predmet spora v tej zadevi je lastninska pravica na parcelah številka 1058/0, 1061/0, 759/0, 1046/0, 1057/0, 1319/0, 790/0, 781/0, 1045/4 in 1315/5 k. o. ... Navedene nepremičnine so po tožbenih trditvah v naravi restavracija in bife avtokampa in plaže, sanitarije, tuši in pomivalnice avtokampa, turistične sobe in apartmaji, stanovanjski objekt za zaposlene, garaže, pomol, interne komunikacijske poti med deli zagrajenega in le gostom dostopnega turističnega kompleksa in površje struge pod zemljo speljanega manjšega potoka. Znotraj kompleksa se nahajajo tudi Hotel A., poslovno-upravna stavba in parkirišča. V družbenolastninskem sistemu so bile vse navedene nepremičnine v družbeni lastnini, pravica uporabe pa je bila v zemljiški knjigi vpisana v korist Občine B. Ta je pravico uporabe prenesla na pravno prednico tožnice ob njeni ustanovitvi leta 1961 oziroma jo vložila kot osnovna sredstva v njeno ustanovitev. Po tožbenih trditvah je na podlagi predpisov o lastninjenju družbene lastnine tožeča stranka kot dejanska imetnica pravice uporabe pridobila lastninsko pravico. Ker je bila kot lastnica v zemljiški knjigi vpisana tožena stranka, je ugotovitev lastninske pravice na Hotelu A., poslovno-upravni stavbi in parkirišču dosegla v drugem postopku, pravnomočno zaključenem v letu 2006, glede ostalih nepremičnin pa je vložila tu obravnavano tožbo v letu 2008 (najprej z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine, nato podredno še z ugotovitvenim zahtevkom in nazadnje z navedenima zahtekoma v obratnem vrstnem redu).

Dosedanji potek postopka

Prvo sojenje

2Sodišče prve stopnje je s sodbo P 256/2008 z dne 10. 11. 2014 in popravnim sklepom z dne 8. 1. 2015 glede vseh parcel ugodilo (tedaj še) primarnemu dajatvenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ker ta po mnenju sodišča obsega tudi podrednega ugotovitvenega, o slednjem zahtevku ni odločalo. Ugotovilo je, da je imela tožnica ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) na njih pravico uporabe (bile so njeno osnovno sredstvo), ki se je skladno z navedenim zakonom transformirala v lastninsko pravico.

3Drugostopenjsko sodišče je s sklepom I Cp 213/2015 z dne 11. 6. 2015 odločitev razveljavilo: ob ugotovitvi, da je tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona, je ugoditev zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila materialnopravno zmotna. Sodišču prve stopnje je naložilo še, da mora ugotoviti, ali je katera od spornih parcel (pomol, plaža, vodotok) predmet lastninjenja po drugih zakonih (na primer po Zakonu o vodah, v nadaljevanju ZV-1) in ali je grajeno javno dobro oziroma površina, ki ne more biti last tožnice.

Drugo sojenje

4V ponovljenem sojenju je toženka po 204. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o pravdi obvestila Občino C. Pojasnila je, da je bila z odločbo Ustavnega sodišča U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011 ustanovljena občina C., ki obsega naselje ..., tako, da se je izločila iz Mestne občine B. Zato je treba glede premoženjskih razmerij med navedenima občinama upoštevati VI. poglavje (»Premoženje in financiranje«) Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS). Vse sporne parcele so v zemljiški knjigi sicer vpisane kot lastnina Mestne občine B., vendar ležijo na območju občine C., po prvem odstavku 51. b člena in prvem odstavku 51. c člena ZLS pa postanejo lastnice nepremičnin občine, na katerih te ležijo, če ni s sporazumom določeno drugače.

5Občina C. je vstopila v pravdo kot stranski intervenient na strani Mestne občine B.

6Sodišče prve stopnje je s sodbo P 356/2015 z dne 13. 7. 2016 zavrnilo po spremembi tožbe primarni ugotovitveni in podredni dajatveni zahtevek. Sporne nepremičnine so skupna lastnina obeh občin, zato bi morali biti kot nujni sospornici toženi obe; Mestna občina B. sama ni pasivno legitimirana. Ker ni šlo za odtujitev nepremičnin med pravdo, pač pa je skupna lastnina nastala na podlagi zakona zaradi ustanovitve občine C. z odločbo Ustavnega sodišča, ni mogoče uporabiti določb 190. člena ZPP. Menilo je tudi, da ni podana niti tožničina aktivna legitimacija, ker ni izkazala kontinuitete od leta 1961 ustanovljenega podjetja, v katerega je takratna Občina B. vložila sporne nepremičnine.

7Pritožbeno sodišče je prvostopenjskemu pritrdilo, da sta pasivno legitimirani obe občini, je pa zavzelo stališče, da je »mogoče zadevo primerjati z odtujitvijo stvari, do katere pride med pravdo in ko je mogoče postopek nadaljevati po 190. členu ZPP med istima strankama, torej med tožnico in Mestno občino B., ki še dalje obstaja kot pravni subjekt.« Stvarna legitimacija se je spremenila v toliko, da so postale sporne nepremičnine skupno premoženje toženke in občine C., kar pa ne pomeni, da se pravda ne bi mogla končati zoper toženko. Zadevo je s sklepom I Cp 725/2016 z dne 31. 1. 2017 vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tretje sojenje

8V tretjem sojenju se je tožnici pridružila kot stranska intervenientka D. d. o. o.

9Sodišče prve stopnje je s sodbo P 66/2017 z dne 13. 6. 2021 po določbah ZLNDL ugodilo ugotovitvenemu zahtevku glede vseh spornih parcel, razen parcele št. 1315/5 k. o. ..., za katero je ugotovilo, da se je, ker je v naravi vodotok, lastninila po Zakonu o vodah (ZV-1) in da lastninske pravice na njej ni pridobila tožnica. Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke zaradi domnevno neizkazanega pravnega nasledstva tožeče stranke po podjetju E. je zavrnilo. Glede pasivne legitimacije je zavzelo stališče, da prenos spornih nepremičnin od toženke na novoustanovljeno Občino C. v konkretnem primeru pomeni odtujitev premoženja med pravdo: 9. 11. 2018 je bil med Mestno občino B. in Občino C. sklenjen Sporazum o delni delitvi skupnega nepremičnega premoženja, na podlagi katerega je sporne nepremičnine pridobila v last Občina C. in se kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo. Ocenilo je, da je položaj Občine C., ki je nastala z oddelitvijo od Mestne občine B., primerljiv z oddelitvijo kot obliko statusnega preoblikovanja družb po četrtem odstavku 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). V takem primeru nova družba postane univerzalna pravna naslednica prenosne družbe glede premoženja, ki je bilo preneseno na novo družbo, prenosna družba pa z oddelitvijo ne preneha. Prav zato, ker prenosna družba ne preneha obstajati kot pravna oseba, ne more iti za procesno nasledstvo (univerzalno pravno nasledstvo ima le materialnopravne, ne pa tudi procesnih učinkov). Zato Občina C. ni prevzela pravde in ni vstopila v procesni položaj Mestne občine B. Ne gre torej za procesno nasledstvo, pač pa za položaj, ki ga ureja 190. člen ZPP, po katerem naknadna ločitev procesne in stvarne legitimacije ni ovira za dokončanje pravde med istima strankama. Ker je za nadaljevanje pravde s pridobiteljem namesto toženke v drugem odstavku 190. člena ZPP predpisano soglasje pravdnih strank, tega pa v tem primeru ni bilo, je sodišče toženkin predlog za nadaljevanje postopka z Občino C. zavrnilo. Poleg tega pa Občina C. nastopa kot sosporniški intervenient in čeprav je že vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, to ni ovira za ugoditev tožbenemu zahtevku družbe E. zoper Mestno občino B. in tudi ne za izvršitev sodbe v zemljiški knjigi, saj se bodo subjektivne meje pravnomočnosti raztezale tudi na Občino C.

10Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 655/2021 z dne 19. 1. 2021 pritožbam obeh občin ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Tožničino pritožbo je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obratno kot sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženkin ugovor pasivne legitimacije utemeljen. Ker sta občini 18. 6. 2018 sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja, po katerem so sporne nepremičnine prešle v last Občine C. in je vseboval tudi zemljiškoknjižno dovolilo, bi morala tožnica vložiti tožbo zoper njo. Občini nista več skupni lastnici, razlaga v smislu 190. člena ZPP ni (več) ustrezna. Pritožbeno sodišče iz sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 69/2019 povzema, da ne bi bila ustrezna niti, če bi šlo za skupna lastnika, saj toženka ne bi bila pasivno legitimirana, ampak bi morali biti v tem stvarnopravnem sporu toženi vsi enotni in nujni sosporniki skupaj.

Dopustitev revizije

11S sklepom II DoR 126/2022 z dne 1. 6. 2022 je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje o vprašanju (ne)utemeljenosti toženkinega ugovora pasivne legitimacije.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

12Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Predlagala je, tako je zapisala, »razveljavitev izpodbijanih sodb in ugoditev zahtevku ter povrnitev svojih stroškov in stroškov postopka stranskega intervenienta na njeni strani.« Ker je na prvi stopnji sojenja uspela glede vseh parcel, razen parcele št. 1315/5 k. o. ..., gre v tem delu za očitno pomoto in je jasno, da predlaga le razveljavitev drugostopenjske sodbe, razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč pa samo glede parcele št. 1315/5 k. o. ... Vrhovno sodišče v nadaljevanju ne povzema revizijskih navedb, ki presegajo dopuščeno vprašanje, saj je njegova presoja z njim zamejena (371. člen ZPP).

13Tožnica navaja, da je sta po odločitvi pritožbenega sodišča v drugem sojenju občini sklenili sporazum, na podlagi katerega se je Občina C. 26. 9. 2018 v zemljiški knjigi vpisala kot lastnica spornih nepremičnin in da je po opozorilu Mestne občine B. o prenosu lastninske pravice sama (tožnica) vztrajala pri stališču, da je treba uporabiti določbo 190. člena ZPP, po kateri odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, med pravdo ni ovira za dokončanje postopka med istima strankama. Izpodbijana sodba temelji na zaključku, da se učinki provostopenjske sodbe ne raztezajo na Občino C. zato, ker ni več sospornica tožene občine. Odločitev pritožbenega sodišča po revidentkinem prepričanju odstopa od sodne prakse: iz odločb v zadevah II Ips 513/2000, II Ips 153/99 in II Ips 69/2019 izhaja, da režim skupne lastnine na premoženju, ki se nahaja na območju novoustanovljene občine, velja le do sklenitve sporazuma o delitvi premoženja. Skladno z navedenim je bil prav s sklenitvijo sporazuma o delitvi premoženja med toženko in stransko intervenientko na njeni strani , ki pomeni odtujitev premoženja med pravdo, izpolnjen pogoj za uporabo 190. člena ZPP, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

14Analogija z zadevo II Ips 69/2019 v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj Občina C. ob vložitvi tožbe še ni obstajala, pa tudi nepravilnosti sklepa pritožbenega sodišča I Cp 725/2016 ex post ne utemeljuje. Stališče, da bi morala tožnica tožbo vložiti zoper Občino C. bi držalo, če bi bila ta ustanovljena pred vložitvijo tožbe. Ker pa ni bila, ni dopustno, da je z izpodbijano sodbo (tožnica) prikrajšana za sodno varstvo lastninske pravice, ker ni želela vstopiti v pravdo namesto toženke.

15Učinkovitega varstva tožnici ne daje le procesni institut odtujitve med pravdo, pač pa tudi zaznamba spora. Zemljiškoknjižni podatki potrjujejo, da je bila kot lastnica vpisana na pogodbeni podlagi in da je pri vseh spornih nepremičninah vpisana zaznamba spora s pričetkom učinkovanja od 7. 4. 2014. Vpis zaznambe spora ima za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v katerem je bila zaznamba dovoljena, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena, po trenutku, od katerega zaznamba spora učinkuje (drugi odstavek 80. člena ZZK-1).

16Tožnica ob vložitvi tožbe ni mogla prerokovati, da bo ustanovljena Občina C., ob vložitvi predloga za zaznambo spora pa ni mogla vedeti, da bosta občini sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja. Ker vknjižba lastninske pravice v korist Občine C. učinkuje pod razveznim pogojem (tretji odstavek 80. člena ZZK-1), je napačno stališče izpodbijane sodbe, da sodba o ugotovitvi lastninske pravice tožnice na spornih nepremičninah nima učinka zoper Občino C. Zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen zato, ker je pritožbeno sodišče spregledalo učinke zaznambe spora (81. člen ZZK-1), ki imajo za posledico, da ima Občina C. položaj enotne sospornice, saj se sodba nanaša nanjo neposredno.

Povzetek odgovora na revizijo tožene stranke Mestne občine B.

17Mestna občina B. primarno predlaga zavrženje revizije, ker ji je bil priložen nepopoln predlog za dopustitev revizije, saj ni bil opremljen s podpisom in štampiljko pooblaščenca, zaradi česar je nepopolna tudi revizija.

18Ker je revizijo podpisal (skupni) pooblaščenec tožnice in stranske intervenientke na njeni strani in sicer pod navedbo vsake od njiju, je bila revizija vložena v imenu obeh, dopuščena pa je bila samo tožnici. Zato je revizija stranke intervenientke na tožničini strani nedovoljena.

19Vsebinsko pa je revizija neutemeljena. Občina C. je pravno subjektiviteto pridobila z ustanovitvijo. Ker je bila ustnovljena s sodno odločbo, je izenačena s tistimi občinami, ki so ustanovljene z zakonom. Na območju, ki ga obsega, je pravna subjektiviteta Mestne občine B. prenehala. Že iz tega razloga bi tedaj morala vstopiti v pravdo namesto toženke.

20Premoženjska razmerja med občinami ob nastanku novih občin ureja ZLS v 51. b členu: premoženje se razdeli sporazumno (oziroma podredno, na predlog ene občine ob posebej določenih pogojih upravno sodišče), pri čemer je za sklenitev sporazuma določen rok. Če sporazum do izteka roka ni sklenjen, se nepremično premoženje razdeli po kriteriju lex rei sitae in z učinkom za nazaj. V obravnavanem primeru sporazum ni bil sklenjen do izteka zakonskega roka, zato so nepremičnine, ki ležijo na območju Občine C., postale last te občine. Ker pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona ta na eni strani ugasne in na drugi nastane brez volje prejšnjega lastnika, ni mogoče govoriti o odtujitvi v smislu 190. člena ZPP.

Povzetek odgovora na revizijo stranske intervenientke na strani tožene stranke Občine C.

21Občina C. predlaga zavrženje revizije, ki jo je vložila stranska intervenientka na tožničini strani, ker je bila dopuščena le tožnici, tožničine revizije pa v delu, ki se nanaša na parcelo št. 1315/5 k. o. ..., glede katere je njen zahtevek zavrnilo že sodišče prve stopnje, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

22Opozarja, da je nedopustno revizijsko izpostavljanje tako vprašanja, kdo je lahko in kdo ne more biti tožena stranka, kot vprašanja pomena domnevnih pravnih učinkov zaznambe spora v zemljiški knjigi.

23Poudarja, da tožnica v tem postopku ne more z nobenim procesnim dejanjem kot subjekta na pasivni strani vključiti Občine C. ter da to velja za vložitev nove tožbe zoper njo, za subjektivno spremembo z navedbo te občine kot nadomestnega ali dodatnega toženca ali kot pravnega naslednika toženke. Tožnico lahko reši le uspeh s stališčem, po katerem naj bi Občina C. lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila z ravnanjem Mestne občine B., ki bi sodilo v okvir kategorije o (pravnoposlovni) odtujitvi stvari v smislu 190. člena ZPP. Tega stališča pa tožnica ni uspela uveljaviti, kot tudi ne država v podobni zadevi II Ips 69/2019 (nanjo se sklicuje izpodbijana sodba). Po navedeni sodbi je treba upoštevati 51. c člen ZLS in v primeru, ko občini nista sklenili sporazuma o razdelitvi premoženja, upoštevati, da so postale nepremičnine last občine, na območju katere so se nahajale, po samem zakonu. V zadevi II Ips 69/2019 se je sodišče sicer ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je nastopil trenutek, ko je lastninska pravica prešla ex lege (da se je to zgodilo s sklenitvijo sporazuma v letu 2018 je pričela tožnica trditi šle v reviziji), vendar pa je ta datum povsem jasno določljiv z določbo 51. b člena ZLS (6 mesecev po konstituiranju morajo občinski sveti sprejeti predlog razdelitve, sporazum pa morajo župani skleniti v nadaljnjih 3 mesecih) in je v obravnavanem primeru potekel že 1. 9. 2015. To pa pomeni, da v letu 2018 sklenjen sporazum ni imel predmeta, ker je lastninska pravica že pred njegovo sklenitvijo po zakonu prešla na Občino C. Ker prenos pravice ni bil pravnoposloven, ni šlo za odtujitev po 190. členu ZPP.

O dovoljenosti revizije

24Revizija je dovoljena.

O očitku nepopolnosti revizije

25Po določbi tretjega odstavka 373. člena ZPP morata biti reviziji priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Toženkina trditev, da je tožnica reviziji priložila predlog za dopustitev revizije, ki ne vsebuje podpisov pooblaščenih odvetnikov in njunega žiga, drži. Drži tudi, da mora po 15. členu Zakona o odvetništvu dati odvetnik na vsako vlogo in listino, ki jo sestavi, svoj žig in svoj podpis.

26Vendar pa po presoji revizijskega sodišča izostanek podpisa in žiga na izvodu predloga za dopustitev revizije, toženki vročenega skupaj z izvodom revizije, ne pomeni, da je revizija nepopolna in zaradi tega nedovoljena. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča je revizija nepopolna, če ji predlog za dopustitev revizije sploh ni priložen.¹ Kot je pojasnilo v številnih zadevah, je zahteva, da mora biti reviziji priložen predlog za njeno dopustitev, namenjena varstvu procesnih pravic nasprotne stranke. Vrhovno sodišče namreč o dopustitvi revizije odloča brez pridobitve sodnega spisa in v nekontradiktornem postopku; kontradiktornost se vzpostavi šele naknadno, to je v drugi fazi postopka z vložitvijo dopuščene revizije (375. člen ZPP). Nasprotni stranki, ki ji predlog za dopustitev revizije pred tem ni bil vročen, bi bila v primeru, da ne bi bil priložen dopuščeni reviziji, odvzeta možnost seznaniti se s procesnim gradivom, ki je bilo podlaga za dopustitev revizije, ter preveriti, ali je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede v predlogu navedenih pravnih vprašanj in ali je predlagatelj vložil revizijo prav glede tistih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena. Šele s seznanitvijo s procesnim gradivom, ki je bilo podlaga za dopustitev revizije, lahko torej nasprotna stranka učinkovito uresniči svojo pravico do izjave v revizijskem postopku.²

27Iz spisa je razvidno, kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na revizijo, da je v obravnavanem primeru tožnica reviziji priložila izvod predloga za dopustitev revizije, ki ni vseboval podpisa pooblaščenih odvetnikov in njunega žiga. Je pa reviziji priložen predlog vsebinsko (in oblikovno) povsem identičen s formalno popolnim, to je s podpisi in žigom opremljenim predlogom, vloženem v zadevi II DoR 126/2022. Zato tožnica ne glede na opisano formalno pomanjkljivost ni bila prikrajšana v procesni pravici seznaniti se s procesnim gradivom, ki je bilo podlaga za dopustitev revizije in je lahko, ter tudi je, izkoristila svojo pravico do izjave v revizijskem postopku. Namen vročitve predloga skupaj z revizijo nasprotnikom revidenta je bil s tem dosežen. Obravnavanje revizije kot nepopolne bi bilo v opisanem procesnem položaju pretirano strogo in bi pomenilo nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

O (nevloženi) reviziji stranske intervenientke na tožničini strani

28Ne drži trditev, da naj bi revizijo vložila tudi stranska intervenientka na tožničini strani D. d. o. o., čeprav sta pooblaščena odvetnika svoj žig na reviziji odtisnila in se podpisala tudi pod navedbo slednje. Iz uvodnega dela obrazložitve revizije in iz njenega celotnega besedila namreč jasno izhaja, da jo vlaga (le) tožnica. Zato je neutemeljen predlog Občine C. v odgovoru na revizijo, naj Vrhovno sodišče revizijo D. d. o. o., ki ni bila dopuščena, zavrže.

O nedopuščeni reviziji glede parcele št. 1315/5 k. o. ...

29Revizijsko sodišče po določbi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Če revident uveljavlja še druga pravna vprašanja, jih revizijsko sodišče ne obravnava, pri čemer ZPP ne predpisuje, da bi revizijo glede teh vprašanj zavrglo.³

30V obravnavani zadevi je bila revizija dopuščena glede pravnega vprašanja pasivne legitimacije. Tožbeni zahtevek glede parcele št. 1315/5 k. o. ... ni bil zavrnjen zaradi ključne dileme spora, ki je bila, katera od obeh občin je pasivno legitimirana, temveč zaradi presoje, da glede navedene parcele ni pasivno legitimirana nobena od njiju, saj je, ker je vodno zemljišče, po prvem odstavku 182. člena ZV-1 ob lastninjenju postala last države. Ne le, da glede te presoje revizija ni bila dopuščena, niti predmet predloga za dopustitev revizije ni bila: v njem je tožnica uveljavljala, da je pritožbeno sodišče kršilo procesne določbe 190. člena ZPP in zmotno uporabilo materialnopravno določbo 81. člena ZZK-1.⁴ Zato presoja, da parcela št. 1315/5 k. o. ... ni last nobene od občin, tudi ne tožnice, ni bila predmet revizijskega preizkusa. Skladno s prej navedeno sodno prakso Vrhovno sodišče v tem delu revizije ni zavrglo, kot je predlagala stranska intervenientka na toženkini strani, pač pa je (le) ni obravnavalo. V nadaljevanju opis »sporne« nepremičnine uporablja za parcele, ki so predmet revizijske obravnave.

O utemeljenosti revizije

31Revizija je utemeljena.

Uvodno

Opredelitev problema

32Tožnica je uveljavljala, naj sodišče ugotovi, da je na podlagi predpisov o lastninjenju družbene lastnine pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, pri katerih se je v zemljiški knjigi kot lastnica najprej, že pred vložitvijo tožbe, s katero se je pričel postopek v tej pravdi, na podlagi ZLNDL kot prejšnja imetnica pravice uporabe vpisala Mestna občina B., nato pa se je med to pravdo kot lastnica vpisala njena pravna naslednica Občina C. Za pravovarstveni zahtevek, kakršnega je uveljavljala, je bila ob zaključku glavne obravnave stvarno pasivno legitimirana Občina C.

33Ker je bila tožba vložena le zoper Mestno občino B., njena stvarna pasivna legitimacija pa je s prenosom lastninske pravice na Občino C. med pravdo prenehala, bi splošno pravilo, da sodišče sodi po stanju ob zaključku glavne obravnave, narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka. Vendar pa tožnica lahko v procesnih okoliščinah obravnavanega primera doseže uveljavljano pravno varstvo ne glede na spremembo pasivne legitimacije med pravdo, če bo morebitna ugodilna ugotovitvena sodba, izdana zoper Mestno občino B., na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP učinkovala tudi zoper Občino C. Zato se je Vrhovno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je v obravnavanem primeru to določbo mogoče uporabiti.

Splošno o uporabi 190. člena ZPP

34ZPP v 190. členu določa:

1) Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča.

2) Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more vstopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.

Njegova sporočila so: da je stvar ali pravico, o kateri teče pravda, dovoljeno odtujiti; da je odtujitev pravno učinkovita; da z odtujitvijo nastane sprememba v materialnem, ne pa v procesnem razmerju; da je odtujitelj še naprej procesno legitimitran in da odtujitev nima nobenega vpliva na postopek.⁵ Običajno v istem subjektu združeni materialna in procesna legitimacija se ločita in se razdelita med dva subjekta.

35Ena od ključnih posledic uporabe prvega odstavka 190. člena ZPP je v tem, da sodba, izdana med prvotnima strankama materialnega razmerja, neposredno z učinkom pravnomočnosti učinkuje tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Tožnik lahko v primerih, ko pride do odtujitve stvari med pravdo (po nastopu litispendence), na podlagi sodbe, ki se glasi na ime toženca - odsvojitelja, zahteva izvršbo proti tretji osebi - pridobitelju. Subjektivne meje pravnomočnosti so razširjene in se pravnomočnost sodbe razteza tudi nanj (na pridobitelja).⁶ Tožnik lahko v primerih, ko pride do odtujitve stvari med pravdo, na podlagi sodbe, ki se glasi na ime toženca, zahteva izvršbo proti tretji osebi, kateri je toženec sporno stvar odsvojil med pravdo. Več o posebnostih v primerih, ko je predmet odtujitve nepremičnina, v nadaljevanju.

36Nujna predpostavka za uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP je, poleg tega, da je med pravdo prišlo do odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda, še, da ima odtujitev za posledico prenos stvarne legitimacije. Ali je ta predpostavka podana, sodišče v primeru, ko gre za odtujitev na strani toženca, ugotovi tako, da se vpraša, ali bi v primeru, če bi prišlo do odtujitve že pred pravdo, tožnik uspel le, če bi tožbo vložil zoper pridobitelja.⁷ Ta predpostavka je, kot je zgoraj že obrazloženo, v obravnavanem primeru izpolnjena.

37Pojem »odtujitve« iz prvega odstavka 190. člena ZPP je treba razlagati široko: ne nanaša se izključno na pravnoposlovna ravnanja, pač pa lahko tudi na originarne načine pridobitve pravic ali na pridobitve pravic z oblastnimi akti.⁸ Zato v obravnavanem primeru ni odločilno, na kateri od podlag iz 51. b in 51. c člena ZLS⁹ je Občina C. pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah¹⁰: ali (že) na podlagi zakona (originarno), ker si skupne lastnine, ki je nastala z ustanovitvijo Občine C., z Mestno občino B. nista razdelili v rokih iz 51. b člena ZLS (tako uveljavljata obe občini v odgovorih na revizijo), ali pravnoposlovno, (šele) s (kasnejšo) sklenitvijo sporazuma o delitvi (tako poudarja tožnica v reviziji). Ker podlaga prehoda lastninske pravice na Občino C. kot izključno lastnico ni odločilna za presojo, ali ta prehod pomeni odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP, in v obravnavanem primeru pomeni prav to, se Vrhovnemu sodišču ni treba izreči o pravilnosti pravkar povzetih stališč tožnice in obeh občin.

38Po teoriji procesnega prava gre za odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP le v primeru singularnega pravnega nasledstva.¹¹ Z vidika uporabe navedene zakonske določbe ni najpomembneje, ali pravno nasledstvo v obravnavanem netipičnem primeru ustreza po definiciji (najpogosteje pogodbenem) prenosu posameznih prenosljivih pravic in obveznosti pravnega prednika na pravnega naslednika.¹² Bistveno je, da ne gre za procesno nasledstvo (205. člen ZPP); to namreč izključuje uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP, ker stranke, s katero bi se postopek po navedeni določbi lahko nadaljeval in končal, preprosto ni več (fizične osebe, ki je umrla, ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati), na njeno (izpraznjeno) mesto pa po samem zakonu in neodvisno od svoje volje v pravdo vstopijo univerzalni pravni nasledniki. V obravnavani zadevi procesnega nasledstva na pasivni strani ni bilo - Mestna občina B. ni prenehala obstajati.

39Vodilo sodišča pri razlagi prvega odstavka 190. člena ZPP mora biti pravica do sodnega varstva, ki mora biti, razen izjemoma, zagotovljena znotraj že začetega pravdnega postopka. Razumnega razloga, da navedeno v tem primeru ne bi veljalo, ni videti: družba E. je vložila tožbo zoper ob vložitvi pasivno legitimirano Mestno občino B., ta je proti svoji volji, prisilno, sporne nepremičnine »odtujila« Občini C., slednja pa se je v pravdo vključila kot stranska intervenientka in je v tej vlogi imela in izkoristila možnost opravljanja vseh procesnih dejanj, ki bi po njeni presoji lahko ogrozila tožničin uspeh v pravdi, za kar si je prizadevala.

O uporabi 190. člena ZPP v primeru odtujitve lastninske pravice (in drugih stvarnih pravic) na nepremičnini

40Ustaljeno stališče pravne teorije¹³ in sodne prakse je, da se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah ne more zanesti na 190. člen ZPP.¹⁴ Ni namreč izključeno, da se v zemljiški knjigi ne bo mogel vpisati kot lastnik na podlagi ugodilne ugotovitvene sodbe, izdane zoper toženca, če ta tedaj ne bo več knjižni lastnik nepremičnine, ker jo je med pravdo odtujil dobrovernemu pridobitelju, ta pa se je vknjižil. Dobroverni pridobitelj, ki se zanese, da je lastninsko stanje takšno, kot je vpisano v zemljiški knjigi, in ga varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1), ki ima prednost pred 190. členom ZPP,¹⁵od vknjiženega odsvojitelja veljavno pridobi lastninsko pravico kljub temu, da zoper njega ( odsvojitelja) teče lastninska pravda po tožbi tretje osebe.¹⁶ Povedano drugače: z nadaljevanjem pravde zoper odsvojitelja tožnik prevzame tveganje, da bo, preden bo s tožbo sam uspel, lastninsko pravico učinkovito pridobil dobroverni tretji. Svojo pravico v zemljiško knjigo vpiše le, če se to tveganje ne uresniči.

41Tožniku iz lastninske pravde daje varstvo pred nevarnostjo, da bo dobroverni tretji pridobil lastninsko pravico na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1), zaznamba spora.¹⁷ Zaznamba spora v zemljiški knjigi je institut, ki pride v poštev v stvarnopravnih sporih (79. člen ZZK-1), to je v sporih o pridobitvi in prenehanju stvarnih pravic na nepremičnini, izključena pa je v sporih z zahtevki, ki temeljijo na obligacijski pravici (kot je na primer zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine).¹⁸ Je pa dopustna, če tožnik z isto tožbo uveljavlja pridobitev lastninske pravice tako na originaren način (na primer s priposestvovanjem) in na pravnoposlovni podlagi.¹⁹

42Posledica zaznambe spora je, da v primeru tožnikovega uspeha z zahtevkom učinkuje zoper vse kasnejše vpise in vse kasnejše pridobitelje pravic. Ker ni ovira za nadaljnje vpise, vsi kasnejši vpisi učinkujejo pod razveznim pogojem, ki nastopi, če je dovoljena vknjižba pridobitve pravice v vrstnem redu zaznambe spora (80. člen ZZK-1).²⁰ Zaznamba spora torej učinkuje (šele) v zemljiškoknjižnem postopku, ne vpliva pa na odločitev v pravdi, za kar se neutemeljeno v reviziji zavzema tožnica. Ker trditve, da je bila dovoljena in vknjižena ter kdaj je pričela učinkovati, za odločitev o zahtevku niso pomembne, jih stranska intervenientka v odgovoru na revizijo neutemeljeno opredeljuje kot nedovoljene revizijske novote.

43Ko se lastninska pravda kljub odtujitvi nepremičnine, o kateri teče pravda, po nastopu litispendence, na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP konča med prvotnima strankama materialnega razmerja, tožnika varuje zaznamba spora, vpisana v času, ko je lastninska pravica (še) vpisana v korist (kasnejšega) odsvojitelja. Pridobitelj se v takem primeru ne more sklicevati na dobro vero.²¹

Presoja izpodbijane sodbe v obsegu dopuščenega vprašanja in odgovor nanj

44Svojo presojo pasivne legitimacije in v njenem okviru uporabe prvega odstavka 190. člena ZPP je drugostopenjsko sodišče oprlo na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 69/2019, pri čemer ni upoštevalo bistvene razlike med navedeno in tu obravnavano zadevo. V zadevi II Ips 69/2019 je bila uporaba 190. člena ZPP zavrnjena, ker prišlo do odtujitve nepremičnin že pred pravdo, in sicer do prenosa z Mestne občine B. na Občino C. po 51. c členu ZLS, in ker do konca glavne obravnave med občinama ni bil sklenjen sporazum o delitvi. V obravnavani zadevi je, nasprotno, prišlo do odsvojitve spornih nepremičnin med pravdo, pred zaključkom glavne obravnave pa je bil sklenjen sporazum o delitvi in je bil, ker je vseboval zemljiškoknjižno dovolilo, tudi že izveden v zemljiški knjigi.

45Pasivna legitimacija Mestne občine B. kot prejšnje zavezanke po materialnem pravu bi bila zgrešena, če se učinki pravnomočne ugodilne sodbe, izdane zoper njo, ne bi raztezali na sedanjo zavezanko Občino C. Po presoji Vrhovnega sodišča bi bile na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP, katerega uporaba iz zgoraj pojasnjenih razlogov ni izključena (znova: do prenosa lastninske pravice je prišlo po nastopu litispendence, prenos je imel za posledico spremembo pasivne legitimacije in pomeni obliko odtujitve v smislu 190. člena ZPP, pridobiteljica ni univerzalna procesna naslednica odtujiteljice), subjektivne meje pravnomočnosti razširjene tudi nanjo (Občino C.). Pod pogojem pravilnosti presoje prvostopenjskega sodišča, da je družba E. po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, jo bo sedanja knjižna lastnica Občina C. izgubila.

Odločitev o reviziji

46Odločitev pritožbenega sodišča temelji na napačni rešitvi vprašanja o utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije zaradi spremembe materialnopravnega zavezanca po nastopu litispendence (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker zaradi tega sodišče druge stopnje ni preizkusilo pritožbeno izpodbijane presoje prvostopenjskega sodišča o lastninjenju spornih nepremičnin v korist družbe E., pritožba ni bila izčrpana in ni pogojev za spremembo sodbe (drugi odstavek 380. člena ZPP).

47Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

48Vprašanje, ali je tožnica z zaznambo spora ustrezno poskrbela za izvedbo svoje morebiti pravnomočno ugotovljene lastninske pravice v zemljiški knjigi, pa bo reševalo zemljiškoknjižno sodišče.

O stroških revizijskega postopka

49Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških revizijskega postopka Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Sestava senata

50Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločitev je sprejel soglasno.

¹ Glej sklepe II Ips 410/2010 z dne 14. 7. 2010, II Ips 234/2011 z dne 8. 3. 2012, II Ips 293/2011 z dne 19. 7. 2012, II Ips 225/2012 z dne 29. 8. 2013, II Ips 92/2013 z dne 26. 9. 2013, II Ips 105/2016 z dne 14. 12. 2017, III Ips 118/2014 z dne 11. 11. 2014, III Ips 20/2016 z dne 24. 2. 2016, III Ips 29/2021 z dne 28.9.2021 in druge.
² Glej na primer sklepa II Ips 410/2010 z dne 14. 7. 2010 in II Ips 105/2016 z dne 14.12.2017.
³ Glej sodbo III Ips 6/2020 z dne 19.5.2020, točka 8 obrazložitve.
⁴ Točka 23. predloga za dopustitev revizije.
⁵ Glej J. Juhart, Pravdni postopek, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1975, stran 233.
⁶ Glej A. Galič, v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list Republike Slovenije in Gospodarski vestnik Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 231 ter A. Galič, Praktični primeri glede razmerja med obligacijsko in stvarnopravno naravo zahtevka, Pravni letopis, 2013, stran 9 in naslednje.
⁷ Glej A. Galič, v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list Republike Slovenije in Gospodarski vestnik Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 228. Enako A. Galič, Praktični primeri glede razmerja med obligacijsko in stvarnopravno naravo zahtevka, Pravni letopis, 2013, stran 9 in naslednje.V obravnavanem primeru bi tožnica, če bi do odtujitve v korist Občine C. (pod predpostavko, da bi bila tedaj že ustanovljena) prišlo pred vložitvijo tožbe, z zahtevkom uspela le, če bi tožbo vložila zoper navedeno občino. Ali, kot pravilno pove (oziroma povzema iz odločbe II Ips 69/2016) izpodbijana sodba: za meritorno presojo je odločilno, kdo je vsebinski zavezanec iz pravnega razmerja.
⁸ Tako A. Galič, prav tam.
⁹ V 51. b členu ZSL določa: (1) Premoženje občine, ki se razdeli na dvoje ali več novih občin ali se njen del izloči in se ustanovi nova občina oziroma se ta del priključi k sosednji občini, se razdeli sporazumno. Odločitev o načinu sporazumne razdelitve premoženja sprejmejo občinski sveti v šestih mesecih po konstituiranju. Sporazum o razdelitvi premoženja sklenejo župani v nadaljnjih treh mesecih. Sporazum je podlaga za vpis lastninske pravice občine v zemljiško knjigo. (2) Posamezno občino bremenijo tudi vsa bremena premoženja, ki ji je pripadlo. (3) Dokler župani ne sklenejo sporazuma iz prvega odstavka tega člena, opravljajo posle rednega upravljanja s še nerazdeljenim skupnim premoženjem organi občine, na katere območju je premoženje, ob soglasju vseh občin, ustanovljenih na območju posameznih prejšnjih občin. Ustanoviteljske pravice do skupnih javnih zavodov, javnih podjetij in skladov pa izvršujejo organi občine, v kateri je njihov sedež, v soglasju z organi drugih občin, za območje katerih je bil ustanovljen javni zavod, javno podjetje ali sklad. Soglasje je lahko splošno in dano v naprej. Če občina ne odreče soglasja v petnajstih dneh od prejema pisnega predloga, se šteje, da je soglasje dano. (4) Upravno sodišče z odločbo razdeli premoženje v skladu z načinom sporazumne delitve, če je na podlagi načina sporazumne razdelitve premoženja, ki so ga sprejeli vsi občinski sveti, sporazum podpisalo več kot polovica županov. Predlog mora vložiti vsaj ena občina v tridesetih dneh od poteka roka za sklenitev sporazuma iz prvega odstavka tega člena.V 51. c členu pa določa: (1) Če občine ne razdelijo premoženja v skladu s prejšnjim členom sporazumno, se z dnem ustanovitve novih oziroma nove občine ali priključitve izločenega dela občine k sosednji občini, razdeli premoženje tako, da: - nepremično premoženje, grajeno javno dobro in javna infrastruktura pripadejo občini, na območju katere ležijo, razen če v celoti služijo izvrševanju obveznih gospodarskih javnih služb druge občine - v tem primeru pripadejo tej občini; - nepremično premoženje, ki je po predpisih o lastninjenju družbene lastnine postalo premoženje krajevnih skupnosti ali njihovih pravnih naslednikov, postane premoženje občine, na območju katere leži oziroma njihovih ožjih delov v skladu s statutom občine;- premično premoženje, ki je namenjeno uporabi nepremičnine ali izvajanju dejavnosti, ki ji nepremičnina služi, postane premoženje občine, na območju katere leži nepremičnina. (2) Posamezno občino bremenijo tudi vsa bremena premoženja, ki ji je pripadlo.(3)Občinski svet sprejme akt, s katerim na podlagi premoženjske bilance in popisa ugotovi premoženje občine. (4) Akt občinskega sveta je podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.
¹⁰ Dejansko je šlo zgolj za prenos zemljišk0oknjižnega stanja.
¹¹ Glej A. Galič, navedeno delo, stran 230.
¹² Glej sodbo in sklep II Ips 245/2010 z dne 5. 5. 2011, 8. točka obrazložitve. Sodišče je že odločilo, da gre lahko za odtujitev tudi v primeru singularnega nasledstva na podlagi sodbe.
¹³ Glej A. Galič, navedeno delo, stran 232.
¹⁴ Glej odločbo II Ips 45/2021 z dne 19. 5. 2021, točka 9.
¹⁵ Glej odločbo II Ips 326/2017 z dne 9. 8. 2018, točka 22.
¹⁶ Glej A. Galič, navedeno delo, stran 232; A. Galič, Praktični primeri glede razmerja med obligacijsko in stvarnopravno naravo zahtevka, Pravni letopis, 2013, stran 9 in naslednje; M. Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2022, stran 35.
¹⁷ Glej A. Galič, navedeno delo, stran 232. Glej še sklep II Ips 1156/2008 z dne 13. 9. 2012, točka 13 in 14.
¹⁸ Glej A. Galič, Praktični primeri glede razmerja med obligacijsko in stvarnopravno naravo zahtevka, Pravni letopis, 2013, stran 9 in naslednje; M. Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2022, stran 229.
¹⁹ Tako M. Tratnik, navedeno delo, stran 229 in tam navedena sodna praksa.
²⁰ Glej M. Tratnik, navedeno delo, stran 237.
²¹ Glej T. Josipović, v: N. Gavella in soavtorji, Stvarno pravo, 1. knjiga, Narodne novine, Zagreb 2007, strani 315 do 317.