VSM Sklep I Cp 599/2022

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in prvotoženec krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica zahtevala, da se prepove prvotožencu obremenitev nepremičnin s parc. št. 1199/5, 1198, 1200/2, 1201/2, 1208/6, 1209/2, vse k.o. ..., na način, da prvotoženec na podlagi zakupne pogodbe z dne 30. 11. 2021 ne sme izročiti zakupljenih nepremičnin v posest drugotožencu (točka I.1 izreka). Drugotožencu se prepoveduje prevzeti citirane nepremičnine in hkrati prepoveduje žetev posejane pšenice na teh nepremičninah ter vsakršna obdelava ali sprememba obdelovalnih površin teh nepremičnin (točka I.2 izreka). Odločilo je še, da se zavrne predlog tudi v delu, v katerem se zahteva, da se omejitev obremenitve nepremičnin z zaznambo prepovedi vpiše v zemljiško knjigo ter v primeru kršitve začasne odredbe prvotožencu naloži plačilo denarne kazni v višini 100.000,00 EUR, drugotožencu pa denarna kazen v višini 25.000,00 EUR, ter da ta začasna odredba velja še 30 dni od pravnomočnosti odločbe v pravdnem postopku in ugovor zoper sklep ne zadrži njene izvršitve, stroški strank v zvezi z začasno odredbo pa so nadaljnji pravdni stroški (izrek od točke I.3 do vključno točke I.8 izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je hkrati kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS s trditvijo, da sklep sodišča prve stopnje ni obrazložen oziroma ustrezno obrazložen, saj naj sodišče ne bi sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je v 6. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da bo morebitna ugodilna oblikovalna sodba tožnici omogočila, da od drugih zahteva preprečitev poseganja v posest zakupljenih nepremičnin, kar pomeni, da je sodišče s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da bo tožnici konkretna terjatev zoper toženca lahko nastala. Kljub temu pa je nato zavzelo stališče, da konkretna terjatev še ne obstoji, saj drugotoženec še ni prevzel posesti nad nepremičninami, niti tega ne bo storil dokler obstoječi zakupnik - tožnica ne bo požela pridelkov in zato tožničin predlog ni utemeljen po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožnica poudarja, da je v obravnavanem primeru predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, zato bi morala tudi odločitev sodišča biti povezana s stopnjo verjetnosti odločitve o tožbi sami (I Up 157/2008 z dne 23. 4. 2008). Tožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni opravilo preizkusa ali je njena izdaja potrebna z vidika verjetnosti uspeha tožbe, temveč se je očitno ukvarjalo zgolj s tem ali je drugotoženec zakupljene nepremičnine že prevzel v posest. Iz obrazložitve sklepa tudi ne izhaja opredelitev sodišča do navedb tožnice, da izkazuje prednostna upravičenja po vseh treh točkah drugega odstavka 27. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in da drugotoženec zato sploh ne bi smel biti izbran s strani prvotoženca. Tako je že v tem delu sklep očitno neustrezno obrazložen in je sodišče arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse, zato je uveljavljena kršitev podana. Sodišče se ni opredelilo do opozorila, da konkreten poseg v tožničine pravice predstavlja že gotovo dejstvo, da sta toženca dne 30. 11. 2021 sklenila zakupno pogodbo št. 4, na podlagi katere bo drugotoženec v letu 2022 za potrebe kmetijske pridelave že dobil v posest sporna zemljišča, zaradi česar tožnica kot edini sprejemnik ponudbe, ki izpolnjuje prednostna upravičenja po vseh treh točkah drugega odstavka 27. člena ZKZ, zemljišč brez predlaganega začasnega zavarovanja ne bo mogla obdelovati vse do odločitve o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka v pravdi. Prav tako zatrjuje, da bo v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe sodno varstvo postalo izvotljeno in brez pomena, saj bo drugotoženec imel možnost spremeniti obstoječe stanje zemljišča in na njem posaditi druge pridelke, kar lahko že samo po sebi poslabša rodovitnost zemlje in poslabša kvaliteto ter zmanjša možnost pridelave enake količine pridelkov. Pavšalna je obrazložitev v 10. točki obrazložitve z očitkom, da tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, saj je tožnica škodo opredelila tako po višini kot po vsebini. To konkretizacijo v pritožbi nato tudi ponavlja ter določno ponavlja tudi okoliščine, ki jih je opisala že v predlogu in se nanašajo na posledice, ki same po sebi že predstavljajo nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Kot take tožnica šteje že sam obstoj zakupa po sklenjeni zakupni pogodbi. Tožnica v zvezi z 9. točko obrazložitve izpostavlja, da bi sodišče moralo skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank, kar pa očitno ni upoštevalo, temveč je zgolj navedlo, da izdaja regulacijske začasne odredbe na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ naj ne bi bila možna. Pri tem je povsem spregledalo, da je tožnica v svojem predlogu ponazarjala možnost vzpostavitve prejšnjega stanja oziroma stopnjo posega v pravice vseh treh pravdnih strank, če bo predlogu tožnice ugodeno, zato je tudi v tem delu podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V delu pritožbe pod točko B tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in ni obravnavalo določbe 23. člena ZKZ, ki ureja prednostna upravičenja za sklenitev zakupne pogodbe; da ni ugotavljalo kakšne finančne posledice bodo bremenile tožnico zaradi izpada dohodka ter je zmotno ugotovilo, da kmetijska mehanizacija in infrastruktura v lasti tožnice, ki bo zaradi začetka izvrševanja zakupne pogodbe ostala neuporabljena, ne predstavlja težko nadomestljive škode ter tudi ni ugotavljalo kakšne posledice bo za tožnico predstavljal izpad pridelane pšenice zaradi vezanosti pridelkov na pridelovalno sezono in kakšen izpad bo utrpela glede na to, da bo odločitev o tožbenem zahtevku izdana najhitreje v roku 24 mesecev. V tem delu je torej sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v skladu s 340. členom ZPP. V točki C pritožbe v okviru zmotne uporabe materialnega prava tožnica v bistvu ponavlja razloge, ki jih je navedla že v prejšnjem delu obrazložitve sklepa. Tožnica zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se v celoti ugodi predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3Na pritožbo tožnice je odgovoril prvotoženec. V njej v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje ter poudarja, da je potrebno pogoje za izdajo začasnih odredb „presojati restriktivno“, kar zlasti velja za standard težko nadomestljive škode. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, v zvezi z tretjim odst. 1. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja. V skladu s četrtim odst. 6. člena ZIZ (35. člen novele ZIZ-H) je v zadevi odločal senat.

6Neutemeljene so navedbe v pritožbi, s katerimi tožnica¹ uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sklep sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in njegovih razlogov, ne pa tudi razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sklep z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiv.

Tožnica v pritožbi sicer uveljavlja tudi kršitev, ki se nanaša na omenjeni vsebinski kriterij, vendar so tudi ti očitki neutemeljeni. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje navedbi:“Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve“², vendar ugotavlja, da razlogi sodišča prve stopnje ustrezajo navedeni zahtevi. Okoliščina, da se tožnica z njimi ne strinja, pa tovrstne kršitve ne konstituira³.

7Postopek izdaje začasnih odredb je posebna vrsta nepravdnega postopka, katerega bistvene lastnosti so hitrost, omejevanje vrste postopkovnih upravičenj, začasnost odločitve⁴. Zaradi tega mora upnik, če želi s predlogom za zavarovanje uspeti, v njem navesti vsa odločilna dejstva, ki se prilegajo predpostavkam posamezne vrste zavarovanja, sicer tvega, da bo sodišče prve stopnje njegov predlog zavrnilo.

8V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago odločitve upoštevalo dejstva, ki jih je tožnica navedla v predlogu. Tožnica v pritožbi sploh ne graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s posestjo nepremičnin, ki so predmet zakupa:“Iz predloga za izdajo začasne odredbe namreč ne izhaja, da je prvotoženka posest že prepustila drugotožencu, kakor tudi, da je drugotoženec začel z izvrševanjem posesti.“ (citirano iz tč. 6. obrazložitve). To dejstvo je bilo ugotovljeno tudi z dokazno oceno zakupne pogodbe, da bo drugotoženec:“posest na zemljišču nastopil v letu 2022 oziroma po prepustitvi posesti sedanjega uporabnika“, dokazni zaključek pa je nato zapisalo:“Navedena določila si je moč razlagati na način, da drugotoženec pridobi pravico do posesti šele po spravilu pridelkov oziroma celo po prepustitvi posesti sedanjega uporabnika, kar se glede na predstavljeno dejansko stanje nanaša na tožnico.“ (prav tam). Na podlagi tej dejstev je nato menilo, da je zato predlog „preuranjen“, saj se ta dejstva ne podrejajo vsebini predloga za izdajo začasne odredbe oziroma predpostavki iz prvega odst. 272. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je v zelo omejenem obsegu izvedlo dokazni postopek (dokazna ocena dveh listin, med njimi zakupne pogodbe – tč. 6. obrazložitve), v katerem je samo potrdilo resničnost navedb tožnice v predlogu, zato so vse navedbe v pritožbi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, povsem neutemeljene.

9Kot je bilo pojasnjeno, sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen ne s postopkovnimi kršitvami in tudi ne s kršitvijo dejanskega stanja. Skupno navedbam tožnice v pritožbi in sodišču prve stopnje pa je, da napačno razlagata materialno pravo. Sodišče prve stopnje pri utemeljevanju razlage skuša njeno prepričljivost podkrepiti sicer s citiranjem novejše strokovne literature, vendar ne v delih, v katerih se ta ukvarja s predpostavkami t.i. ureditvenih (regulacijskih) začasnih odredb⁵, v celoti pa prezre tako strokovno literaturo⁶ kot novejšo sodno prakso⁷, s katero skuša sodišče druge stopnje uskladiti, poenotiti različne razlage med sodišči. S pomočjo teh virov bi lahko sodišče prve stopnje prepoznalo povsem zmotno razlago t.i. precedenčnih učinkov odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97⁸ ter (predvsem) drugega odst. 272. člena ZIZ (tč. 9. in 10. obrazložitve). Za razvoj prava ter skupnih prizadevanj, da se doseže standard „ustaljene razlage“ (s čemer se uresničuje v 22. členu Ustave RS zapisana ustavna pravica do enakosti v sodnih postopkih, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS), je namreč bistveno, da se iz argumentacije (razlage) umaknejo tista stališča, ki ne temeljijo na uveljavljenih metodah razlage ali niso oprta na razumne pravne argumente. Da bi lahko sodišča to temeljno poslanstvo uresničevala, pa je njihova dolžnost, da se v primeru različnih razlag izrecno opredelijo in povedo, v čem je njihova zmotnost in ponudijo boljše, prepričljivejše razloge ne pa da, kot v konkretnem primeru, o teh razlikah molčijo.

10V primerih, ko gre za t.i. ureditvene začasne odredbe, so predpostavke (zakonski dejanski stan), ki morajo biti podane najprej določene v prvem odst. 272. člena ZIZ (terjatev); nato mora biti podana ena izmed alternativno navedenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odst. 272. člena ZIZ ter še predpostavka reverzibilnosti (vrnitev v prejšnje stanje - to določa citirana odločba Ustavnega sodišča) ⁹. Kot je bilo pojasnjeno, mora upnik v predlogu navesti vsa odločilna dejstva, ki se prilegajo tem predpostavkam.

11Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnica sicer utemeljeno v pritožbi kritizira razlago sodišča prve stopnje, da iz navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost obstoja terjatve ali njenega nastanka ter pritrjuje, da je zato predpostavka iz prvega odst. 272. člena ZIZ podana. Sodišče druge stopnje se pridružuje tudi razlagi, da so lahko predmet ureditvenih začasnih odredb tudi terjatve oblikovalne narave, ki jih tožnica uveljavlja v pravdnem postopku. V konkretnem primeru sicer tožbeni zahtevek (iz njega izvirajoča terjatev) in predlog za izdajo začasne odredbe nista enaka, vendar še tako povezana, da se z izbrano vrsto začasne odredbe¹⁰ prekrivata. Vendar je za odločitev bistvena tudi vsebina vrste začasne odredbe, kot je oblikovana v predlogu, kajti ta je neločljivo povezana s predpostavkami, ki morajo biti podane, da se sporno pravno razmerje začasno uredi. Ta povezava izhaja iz posameznih predpostavk in sicer iz druge alineje iz besedne zveze:“da je odredba potrebna, da se prepreči....“ ali iz tretje alineje:“da dolžnik z izdajo začasne odredbe...“.

12Tožnica je predlagala, da se prepreči prenos posesti med prvotožencem in drugotožencem, slednjemu pa še prepoved žetja pšenice in nadaljnja obdelava ali sprememba obdelovalnih površin. Tudi v tem postopku velja zapoved, da so sodišča vezana na vrsto začasne odredbe, ki jo predlaga in ubesedi upnik in zato lahko odločajo samo v teh mejah. Iz že povzetih in v pritožbenem postopku povsem nespornih dejstev, zapisanih v tč. 8. obrazložitve tega sklepa, pa jasno izhaja, da je posest, v trenutku odločanja sodišča prve stopnje (kar je tudi mejnik za dejansko stanje, na katerega se veže pravnomočnost sklepa) še zmeraj pri tožnici, zato je odločitev sodišča prve stopnje o „preuranjenosti“ pravilna, le sodišče prve stopnje jo je napačno podredilo predpostavki iz prvega odst. 272. člena ZIZ. Prav to, kar tožnica zahteva tudi s prepovedjo žetja, je zapisano v citiranem členu zakupne pogodbe, bistvena pa je ugotovitev sodišča prve stopnje:“..da tožnica ne navede, da sta toženi stranki začeli izvrševati dejanja, ki bi merila na dejansko spremembo posestnega stanja...“ (tč. 6. obrazložitve). Zato je razumno in logično sklepanje, da začasna odredba ni potrebna, ker se ta dejstva ne podrejajo zahtevi po nujnosti (potrebnosti) izdaje začasne odredbe in zato tudi ni potrebno ugotavljati ali obstajajo nadaljnja dejstva, ki se prilegajo preostalim predpostavkam iz druge ali tretje alineje 272 člena ZIZ.

13Sodišče druge stopnje je v tč. 9. obrazložitve zapisalo, da tudi tožnica zmotno razlaga materialno pravo. Njena zmota je v tem, da kot predpostavko za izdajo ureditvenih začasnih odredb našteva tudi prvo alinejo drugega odst. 272. člena ZIZ ter v tem, da ne upošteva, da je samostojna predpostavka tudi presoja „reverzibilnosti“ (možnost vrnitve v prejšnje stanje). Za to predpostavko je bistveno, da se morajo upoštevati tudi „interesi nasprotne stranke“, kar pomeni, da mora tožnica v predlogu navesti tudi okoliščine, ki to presojo dopuščajo. Tožnica je sicer navedla, da drugotožencu zemljišča „še sploh niso bila izročena v posest“¹¹ in obširno zatrjevala lastne neugodnosti (prikrajšanja, škodo), če bo morala zemljišča prepustiti v posest, vendar te navedbe ne zadoščajo za presojo te predpostavke. Razumno je namreč sklepanje, da če bo tožnica neuspešna v postopku, v vmesnem času (ki ga opredeljuje kot 24 mesecev) pa izvajala vsa tista dela na zemljiščih, ki jih očita drugotožencu, bo tudi zanj veljalo:“..po izročitvi teh zemljišč sploh ne bo več mogla uporabljati oziroma jih ne bom mogla več uporabljati na način, kot jih je do sedaj.“¹². Kadar pogoj reverzibilnosti ni mogoč pa velja:“Ustavno sodišče je zato določilo, da sodišče ne more izdati regulacijske začasne odredbe, če v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi za toženca ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja.“¹³.

14Sodišče druge stopnje zato pritrjuje sodišču prve stopnje v izrečeni pravni posledici, ne pa tudi v njegovi zmotni pravni razlagi a ta, kot je bilo pojasnjeno, ni bila usodna. V tem postopku zatrjevana dejstva, ob upoštevanju izbrane vrste začasne odredbe in njene ubeseditve, ne ustrezajo vsem zahtevanim materialnopravnim predpostavkam. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 265. člena ZPP).

15Z odločitvijo sodišča druge stopnje je postopek zavarovanja pravnomočno zaključen. Materialnopravne določbe, ki se v teh postopkih uporabljajo in sicer tudi v primerih, ko je predlog za izdajo začasne odredbe izdan ob ali med uvedbo pravdnega postopka (266. člen ZIZ) so določbe ZIZ, saj gre za vrsto izvršilnega (nepravdnega) postopka. 239. člen ZIZ določa, da se njegove določbe „smiselno“ uporabljajo tudi postopek zavarovanja. ZIZ pa v 38. členu vsebuje več splošnih določb o stroških postopka (obstajajo še posebne v drugih členih), med njimi je tudi osmi odst., katerega uvodni del se glasi:“Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj...“. Gre za pravilo, kot izhaja iz razlage te določbe:“Obveznosti strank, da takoj zahtevajo povrnitev stroškov, ustreza dolžnost sodišča, da (v vsakem sklepu, ki ga izda v izvršbi) o priglašenih stroških tudi odloči (npr. dovolitev izvršbe, ugovorni postopek, pritožbeni postopek).“¹⁴. Kljub možnosti torej, da se bo tudi postopek z začasno odredbo še nadaljeval (če bo potrebna prisilna izvršitev), citirana določba kot pravilo postavlja, da se o stroških odloči:“takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina“, v nadaljevanju pa opredeljuje izjeme. ZPP pa nima določbe, ki bi določala drugače, kot to zahteva citirani osmi odstavek¹⁵. Ker tožnica v postopku zavarovanja ni uspela, zato krije sama svoje stroške tega postopka (smiselna uporaba 6. odst. 38. člena ZIZ v zvezi s 154. členom ZPP).

16V pritožbenem postopku je sodišče prve stopnje pritožbo tožnice vročilo obema tožencema, nanjo je odgovoril prvotoženec in priglasil tudi stroške odgovora. Postopek izdaje začasne odredbe je v postopku pred sodiščem prve stopnje potekal kot izključno enostranski postopek, brez udeležbe tožencev in odločitev sodišča prve stopnje je, da je predlog tožnice v celoti zavrnjen. Ker je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, potrebe po vzpostavitvi kontradiktornega postopka sploh ni bilo; ta bi nastopila le, če bi sodišče druge stopnje želelo samo spremeniti odločitev sodišča prve stopnje, saj bi moralo v tem primeru predhodno tožencema vročiti predlog tožnice in jima omogočiti, da se do navedb opredelita¹⁶. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje odgovora na pritožbo ni upoštevalo in so priglašeni stroški breme prvotoženca (smiselna uporaba 15. člena ZIZ v zvezi s 155. členom ZPP).

¹ Sodišče druge stopnje poudarja, da bo obdržalo terminologijo, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, čeprav je pravilno poimenovanje udeleženca v tem nepravdnem postopku upnik in dolžnik.
² „Zahteva po razumni utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga ima svoj temelj v prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti.“; odločba US RS Up-233/15 z dne 19.10.2017.
³ V sodni praksi je uveljavljena razlaga, da iz določbe 8. člena ZPP ne izhaja obveznost sodišč druge stopnje „da polemizirajo s subjektivno oceno strank“, preveriti morajo le, ali je sodišče prve stopnje metodološke kriterije v konkretnem primeru tudi pravilno uporabilo(glej VSRS II Ips 271/2017 z dne 10.1.2019; II Ips 261/2004 z dne 6. 10. 2005.).
⁴ „Pri tem pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave začasne odredbe, predvsem, da gre za ukrep zavarovanja zahtevka, da za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka, ter da lahko ta ukrep doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku, v določenih primerih tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki.“; citirano iz tč. 10. odločbe USRS Up-419/10 z dne 2. 12. 2010.
⁵ V op. 3. in 4. citira kot avtorico N. Pogorelčnik Vogrinc in njeni dve deli, vendar zgolj v zvezi z razlago povezave med terjatvijo, ki se naj zavaruje in obsegom začasne odredbe; tč. 5. obrazložitve.
⁶ I. Strnad, Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, PP, št. 6-7/2021, str. 13-15.
⁷ Sklepi VSMB VSM I Cp 824/2020 z dne 24.11.2020; I Cp 536/2021 z dne 10.8.2021; I Cp 522/2022 z dne 12.7.2022.
⁸ Da je edini precedenčni učinek iz te ustavne odločbe določitev pogoja „reverzibilnosti“ je natančno razloženo tako v delu, citiranem v op. 6 tega sklepa ter enako v delu N. Pogorelčnik, Regulacijske začasne odredbe, ZZR let. 2013, str. 144:“Pogoj reverzibilnosti je zato za regulacijske začasne odredbe že v odločbi Up-275/97 določilo Ustavno sodišče.“.
⁹ Glej deli obeh avtorjev, citiranih v op. 6. in 8.
¹⁰ Glej 273. člen ZIZ, ki le primeroma našteva vrste začasnih odredb.
¹¹ Torej sama še dodatno podkrepila to, kot je bilo pojasnjeno, odločilno dejstvo.
¹² Citirano iz zadnjega stavka pritožbe na drugi strani l. št. 12.
¹³ Pogorelčnik, str. 155.
¹⁴ A.Galič/M.Jan/H.Jenull, ZIZ s komentarjem, Ljubljana 2002, str. 125.
¹⁵ Nekatera sodišča se sklicujejo na prvi odst. 151. člena ZPP, ki opredeljuje, kaj so pravdni stroški in določa tudi, da so to izdatki, ki nastanejo:“zaradi postopka“. Že zgolj zato, ker gre za povsem splošno določbo, je ni dopustno uporabiti, takšen učinek izjeme od pravila lahko povzroči le izrecna določba, ki se nanaša na postopke zavarovanj; tako tudi ni razumljena v strokovni literaturi, ki postopkov zavarovanj ne umešča med te izjeme; N.Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 24, 25.
¹⁶ VSMB sklep I Cp 824/2020 z dne 24.11.2020, tč. 26. obrazložitve in v op. 15. in 16. navedeni viri.