6. člen ZIZ

Izvršilni postopek mora biti hiter in učinkovit, prav zato in zaradi dejstva, da upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, pa je razumljivo, da sta ugovorni in pritožbeni rok krajša kot v pravdnem postopku, to je 8 in ne 15 dni. V zvezi z določbo tretjega odstavka 46. člena ZIZ višje sodišče opozarja na že zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-339/98), da popolna nesupenzivnost ugovora oziroma pritožbe v izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni neustavna oziroma ni v nasprotju z zahtevo po učinkovitosti pravice pravnega sredstva. Če se naknadno izkaže, da je bilo vloženo pravno sredstvo utemeljeno, se namreč dolžnik lahko posluži instituta nasprotne izvršbe. Zakonska možnost fiktivne vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP je odraz zahteve po učinkoviti pravici do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je korektiv taki ureditvi institut vrnitve v prejšnje stanje, če fikcija vročitve dejansko ni bila pravilno opravljena.

Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so do

Ker je cenilec naloženo delo opravil (kar pritožbeno ni izpodbijano), ima v skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ ter določbami Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih pravico do povračila stroškov, kakor tudi pravido do nagrade za opravljeno delo. Dolžnik pa višini odmerjene nagrade in nadomestila za stroške cenilca ne nasprotuje obrazloženo in konkretizirano.

Dolžnik s pritožbo ugodnejše odločitve ni mogel doseči. Sklep je namreč izdan na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki v primeru vložitve obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine določa le eno možnost odločitve izvršilnemu sodišču, to je, da sodišče razveljavi sklep o izvršbi in odloči, da sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če je za to pristojno, če pa za postopek ni več pristojno, pa se v istem sklepu izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Sicer pa sestavo sodišča določa ZIZ kot specialni predpis za izvršilni postopek, ki med drugim določa, da sodniški pomočniki lahko po odredbi sodnika odločajo tudi o ugovorih zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V konkretnem spisu je taka odredba podana.

Sklep o izvršbi, v okviru katerega je bilo odločeno tudi o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju (torej s pravnimi učinki le za konkretni postopek), je v skladu s svojimi pooblastili iz citiranega 6. člena ZIZ izdala strokovna sodelavka. Zoper sklep o izvršbi je imel dolžnik možnost ugovora, kjer je lahko izpostavil tudi pravilnost presoje spornega priznanja. O njegovem ugovoru je odločala sodnica, torej je bila presoja pravilnosti priznanja dejansko v okviru odločanja o pravnem sredstvu opravljena oziroma preverjena po sodniku. Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP. Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so stranke postopka v tujini že vodile sodni postopek in tako rešile civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti. Slovensko sodišče v okviru priznanja tuje sodne odločbe tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba.

Določbe 6. člena ZIZ ne določajo, da bi lahko strokovni sodelavec odločil o zavrženju predloga upnika za razveljavitev izvršilnih dejanj po uradni dolžnosti (niti samostojno niti po odredbi sodnika), zato bi o tovrstnem predlogu lahko odločil samo sodnik posameznik.

Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da po odredbi sodnika vodi narok v smislu četrtega odstavka 6. člena ZIZ, še ne pomeni, da lahko na podlagi tako izvedenega naroka potem končno odločitev o zadevi sprejme sodnik, ki na naroku ni bil navzoč, saj na tak način ni mogoče udejaniti načela neposrednosti oziroma na tak način tega načela ni dopustno prebiti. Ker je izpodbijano odločitev sprejela sodnica, ki na narokih za obravnavo ugovora, na katerih je strokovna sodelavka izvajala dokaze, ni sodelovala in tam niti ni bila prisotna, je prišlo do kršitve načela neposrednosti, na kar utemeljeno opozarja upnik v pritožbi, hkrati pa je sklep zaradi opisane napačne sestave sodišča pri odločanju obremenjen tudi s kršitvijo določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero višje sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.

Določbe 6. člena ZIZ ne določajo, da bi lahko strokovni sodelavec odločil o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje (niti samostojno niti po odredbi sodnika), zato bi o njej lahko odločil samo sodnik posameznik.

Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da po odredbi sodnika vodi narok, še ne pomeni, da lahko na podlagi tako izvedenega naroka potem končno odločitev o zadevi sprejme sodnik, ki na naroku ni bil navzoč, saj na tak način ni mogoče udejaniti načela neposrednosti oziroma na tak način tega načela ni dopustno prebiti. Ker je torej izpodbijano odločitev sprejela sodnica, ki na naroku za obravnavo predloga za določitev sodnih penalov, na katerem je strokovna sodelavka opravljala ogled in izvajala dokaze, ni sodelovala in tam niti ni bila prisotna, je prišlo do kršitve načela neposrednosti, na kar utemeljeno opozarja dolžnica v pritožbi, hkrati pa je sklep zaradi opisane napačne sestave sodišča pri odločanju obremenjen tudi s kršitvijo določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja je utemeljen. Upnik je v pritožbi izkazal, da je pravočasno odgovoril na poziv, saj je iz spisa razvidno, da je upnik sklep sodišča prve stopnje o pozivu z dne 11. 1. 2023 prejel 23. 1. 2023, vlogo z dne 7. 2. 2023 pa je poslal pravočasno v roku 15 dni, saj jo je poslal po pošti priporočeno 7. 2. 2023 (prvi in drugi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovilo, da upnik po pozivu sodišča s sklepom z dne 9. 5. 2022 ni sporočil ničesar.

ZGD-1 sicer v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe, vendar slednje ne pomeni, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne deli med družbenike. To stališče, izraženo tudi v sodni praksi, ima za družbe z omejeno odgovornostjo oporo v 426. členu v zvezi s 522. členom ZGD-1, ki določata, da je sestavni del sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku tudi predlog o delitvi premoženja. Tako se premoženje družb, ki prenehajo obstajati na tak način, deli oziroma v primeru zgolj enega družbenika v celoti preide nanj. O ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novima upnikoma je odločala strokovna sodelavka, za kar obstaja zakonska podlaga v 6. členu ZIZ, ki ureja sestavo sodišča pri odločanju v izvršilnem postopku.

Vendar niti v določbah 6. člena ZIZ niti v 270. členu ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja v izvršilnem postopku, ni predpisano, da bi lahko strokovni sodelavec odločil o predlogu osebe, ki ni stranka postopka, za pregled spisa oziroma pridobitev kopij spisa. Pri tem pa tudi ne gre zgolj za vmesni procesni sklep iz druge alineje drugega odstavka 6. člena ZIZ. Prav tako drugi odstavek 150. člena ZPP izrecno predpisuje, da drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, lahko dovoli pregled ali prepis spisa predsednik senata, torej sodnik.

Izpodbijani sklep o zavrženju predloga za vstop novega upnika je izdal samostojni sodniški pomočnik, ki je naveden kot podpisnik izpodbijanega sklepa. Določbe 6. člena ZIZ ne določajo, da bi lahko sodniški pomočnik odločil o tovrstnem predlogu (niti samostojno niti po odredbi sodnika), zato bi o njem lahko odločil samo sodnik posameznik.

Sodišče prve stopnje je postopalo napačno, ko je v pravnem pouku plačilnega naloga z dne 4. 1. 2023 dolžnika (ob hkratnem pravnem pouku, navedenem v sklepu z dne 3. 1. 2023, da je zoper sklep dovoljena pritožba v 15 dneh od vročitve) poučilo o pravici do vložitve ugovora v roku 8 dni in ko je nato 1. 2. 2023 vloženo pravno sredstvo dolžnika vsebinsko obravnavalo kot ugovor zoper plačilni nalog. Ugovor zoper plačilni nalog, izdan na podlagi tretjega odstavka 34.a člena ZST-1 (enako velja za plačilne naloge, izdane na podlagi drugega odstavka 34.a člena ZST-1), namreč ni dovoljen, temveč je pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati sklep o ugovoru ter plačilni nalog, ki je del tega sklepa, pritožba, o tej pa je (razen pod pogoji iz osmega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in 343.a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, ki pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni) pristojno odločati višje sodišče (peti odstavek 6. člena ZIZ).

V primeru, če upnik umakne predlog za izvršbo oziroma se odpove pravici do izvršbe, je to lahko kvečjemu razlog za ugovor po izteku roka. Teorija navaja, da gre za samostojni ugovorni razlog, in sicer nepravi opozicijski razlog. Ne nanaša se sicer na samo terjatev, je pa s terjatvijo povezan vsaj posredno, saj se nanaša na zahtevo za njeno sodno varstvo. Upnik lahko kadarkoli med postopkom umakne predlog za izvršbo. Sodišče izvršilni postopek ustavi. Umik je procesna izjava volje in učinkuje šele od trenutka, ko prispe na sodišče. Izjava o umiku je procesno dejanje zgolj in samo upnika. Ostali (toženec v pravdnem postopku ali dolžnik v izvršilnem postopku) lahko le zatrjujejo, da so nastopila pravno pomembna dejstva, katerih pravna posledica bi morala biti ustavitev postopka, vendar to lahko uveljavljajo le z ustreznim procesnim dejanjem – v izvršilnem postopku z ugovorom. Umik izvršilnega predloga, ki pomeni uresničitev upnikove procesne dispozicije, mora biti iz spisa jasno in nedvoumno razviden. Ko je enkrat izjava o umiku pri sodišču dana, namreč učinkuje neposredno in je ni več mogoče preklicati, njena pravna posledica je ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh

Strokovni sodelavci lahko po pisni odredbi sodnika vodijo tudi naroke, izrecno pa je predpisano, da to ne velja za naroke za javne dražbe.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Višje sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni sklep o poplačilu (208. člen ZIZ). Izvršilni postopek je končan, saj je sklep o poplačilu z dne 17. 5. 2016 pravnomočen (potrdilo o pravnomočnosti: 21. 6. 2016) in je tudi odločeno o vseh pravnih sredstvih. Sklep o poplačilu je zadnje izvršilno dejanje. Z njegovo pravnomočnostjo je izvršba končana.

V primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) morajo biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odst. 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odst. 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ. Če sodišče prve stopnje zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, dolžniku pa bodisi že sodišče prve ali druge stopnje v pritožbenem postopku, zagotovi pravico do izjave (vroči listine in mu omogoči, da nanje odgovori), lahko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V postopkih za izdajo začasnih odredb mora sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim meritorno odloči o predlogu, odločiti tudi o stroških postopka zavarovanja.

Sodišče prve stopnje ni bilo pravilno sestavljeno, ko je o predlogu za omejitev izvršbe odločila strokovna sodelavka in ne sodnik.