UPRS Sodba IV U 213/2019-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je kot prvostopenjski organ izdala zoper tožnika sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva za dolgovan znesek obveznosti, ki znaša na dan 12. 12. 2018: glavnica: 12.742,38 EUR, zamudne obresti: 5.516,34 EUR, stroški sklepa: 10,00 EUR, SKUPAJ: 18.268,72 EUR (1. točka). Sklenila je, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri Abanka d.d. (2. točka). Banki je naložila, da opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (3. točka), ter da zarubljena sredstva prenese na prehodni račun MF FURS (4. točka). Banki je prepovedala izplačati denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o davčni izvršbi z zamudnimi obrestmi do vključno dneva plačila dolga (5. točka). Odločila je še, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik in da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (5. in 6. točka).

2V obrazložitvi je navedla, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je bilo potrebno zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Navaja 96. člen, 31. člen, drugi odstavek 166. člena, 159., 160 člen, prvi odstavek 94. člena, tretji in četrti odstavek 93. člena in tretji odstavek 157. člena ZDavP-2 , ki jih citira.

3Pritožbeni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil tako, da je izpodbijan sklep odpravil v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so navedene pod zap. št. od 2 do 4, od 15 do 36, 45, 47, 57 in 58 tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa (skupno 508,19 EUR glavnice in skupno 88,07 EUR zamudnih obresti, kar predstavlja skupno 596,26 EUR dolga); nadalje odpravi sklep v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so navedene pod zap. št. od 5 do 14 tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa (skupno 1.406,49 EUR glavnice in skupno 138,01 EUR zamudnih obresti, kar predstavlja skupno 1.544,50 EUR dolga) in zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločitev. V preostalem delu je sklep potrdil in pritožbo zavrnil.

4V obrazložitvi je zapisal, da iz tabele v 4. točki izreka sklepa izhaja, da se poleg stroškov izpodbijanega sklepa v znesku 10,00 EUR pritožnika terja za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, na podlagi izvršilnih naslovov, ki so postali izvršljivi v obdobju od 16. 4. 2009 do 18. 11. 2014. Ob tem je iz podatkov predloženega upravnega spisa in s strani prvostopenjskega organa naknadno posredovane dokumentacije razvidno, da gre v nekaterih primerih za izterjavo pavšalnih prispevkov (prispevkov iz naslova dopolnilne dejavnosti), ki so bili knjiženi avtomatsko in prvostopenjski organ z izvršilnimi naslovi zanje ne razpolaga. Slednje v celoti velja za obveznosti iz naslova prispevkov, ki so navedene pod zap. št. od 2 do 4, od 15 do 36, 45, 47, 57 in 58 tabele. Upoštevajoč dejstvo, da se v skladu z določbo 145. člena ZDavP-2 davčna izvršba lahko opravi samo na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov, obstoj le-teh pa v danem primeru ni izkazan, kar je potrdil tudi sam prvostopenjski organ, je pritožbeni organ izpodbijani sklep glede navedenih obveznosti (vključno s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) odpravil.

5Nadalje je na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa pritožbeni organ ugotovil, da sta pod vsako posamezno vrstico tabele, označeno z zap. št. od 5 do 14, združeni dve različni vrsti prispevkov za socialno varnost, in sicer avtomatsko knjiženi pavšalni prispevki (prispevki iz naslova dopolnilne dejavnosti), za katere ne obstajajo izvršilni naslovi, ter prispevki, knjiženi na podlagi vloženih obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike – v nadaljevanju OPSVZ; za mesec junij 2010 (zap. št. 5 in 6 tabele), julij 2010 (zap. št. 7 in 8 tabele), avgust 2010 (zap. št. 9 in 10 tabele), september 2010 (zap. št. 11 in 12 tabele) in oktober 2010 (zap. št. 13 in 14 tabele), ki so tudi priloženi v spis predmetne zadeve. Tako npr. znesek glavnice pod zap. št. 5 tabele (71,67 EUR) predstavlja skupni seštevek glavnice iz naslova avtomatsko knjiženih pavšalnih prispevkov (4,34 EUR) ter iz naslova prispevkov na podlagi vloženega obračuna OPSVZ za mesec junij 2010 (67,33 EUR). Ravno tako so v tabeli sešteti tudi zneski pripadajočih zamudnih obresti za obe navedeni glavnici, pri čemer ni razvidno, kolikšen znesek obresti odpade na posamezno izmed njih. Na isti način (združeno) se obveznosti, navedene pod zap. št. od 5 do 14 tabele, vodijo tudi v knjigovodski evidenci prvostopenjskega organa. Ker je izvršba pavšalnih prispevkov zaradi neobstoja izvršilnih naslovov neupravičena, je posledično previsok tudi znesek glavnic, ki se terjajo pod navedenimi zaporednimi številkami. Pritožnika bi se lahko namreč v tem delu terjalo kvečjemu za obveznosti iz naslova prispevkov na podlagi obračunov OPSVZ, torej za nižje zneske glavnic. Nadalje pa je tudi ugotoviti, da glede na podatke spisne dokumentacije ni mogoče opraviti preizkusa pravilnosti obračuna zamudnih obresti od tako znižanih (upravičeno terjanih) glavnic. Obe vrsti prispevkov se v izpodbijanem sklepu kot tudi v knjigovodskih evidencah vodita združeno, in ni mogoče ugotoviti, kolikšen znesek obresti odpade na posamezno vrsto prispevkov. Poleg tega je iz pojasnila prvostopenjskega organa z dne 2. 10. 2019 razvidno, da je že ob sami izdaji izpodbijanega sklepa prišlo do napačnega izračuna zamudnih obresti za glavnice, navedene pod zap. št. od 5 do 14 tabele, in se te razlikujejo od tistih, prikazanih v knjigovodski evidenci prvostopenjskega organa. Glede na vse navedeno je pritožbeni organ izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na izterjavo obveznosti iz naslova prispevkov, navedenih pod zap. št. od 5 do 14 tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa (vključno s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) odpravil ter v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (1 .b točka izreka odločbe).

6Glede vseh preostalih terjanih obveznosti (zap. št. od 37 do 44, zap. št. 46, zap. št. od 48 do 56 ter zap. št. od 59 do 373 tabele) pa pritožbeni organ morebitnih nepravilnosti glede navedbe izvršilnih naslovov in zneskov obveznosti ni ugotovil. Navedene obveznosti temeljijo na izvršljivih obračunih prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ za obdobje od oktobra 2011 do oktobra 2014, ki so bili v imenu pritožnika vloženi preko portala eDavki in predstavljajo veljavne izvršilne naslove v smislu 145. člena ZdavP-2.

7Pritožbeni organ je zavrnil navedbe tožnika, da odpust obveznosti učinkuje na terjatve tožene stranke do tožnika. Poudarja, da odpust obveznosti v konkretnem primeru ne učinkuje na terjane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, saj imajo te glede na določbo drugega odstavka 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkov zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) status prednostnih terjatev in so v skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti. Vse v tem postopku terjane terjatve so bile v stečajni postopek prijavljene in s strani stečajnega upravitelja tudi priznane kot prednostne. Ni ovir, da te terjatve ne bi upnik po zaključenem stečaju uveljavljal v postopku izvršbe. So pa bile tožniku odpisane tiste neplačane davčne obveznosti, na katere odpust obveznosti učinkuje, in sicer obveznosti iz naslova stroškov prisilne izterjave, akontacije dohodnine in DDV in slednje tako tudi niso predmet izpodbijanega sklepa.

8Nadalje je zavrnil ugovor zastaranja ter opozarja na 5-letni zastaralni rok, ki ga pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok. Glede zamudnih obresti pojasnjuje, da so te v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZdavP-2. Začet stečajni postopek ne vpliva na tek zamudnih obresti, se pa obrestna mera pogodbenih ali zamudnih obresti, po kateri so se obrestovale terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, z začetkom stečajnega postopka spremeni tako, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, od začetka stečajnega postopka dalje tečejo obresti po predpisani obrestni meri (prvi odstavek 256. člena ZFPPIPP). Noben relevantni predpis pa ne podpira stališča tožnika, da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Zavrača navedbe, da je z izdajo izpodbijanega sklepa posegel v že izdane sklepe o davčni izvršbi na denarna sredstva, s katerimi se terja plačila istih zneskov, saj iz odgovora banke izhaja, da ima v izvrševanju le izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Dodaja še, da ima sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, prav tako pa je tudi obrazložen tako, da ga je mogoče preizkusiti v okviru razlogov za njegovo izdajo. V skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 248. člena ZUP pa je obrazložitev sklepa s predmetno odločbo sicer dodatno dopolnil še pritožbeni organ.

9Tožnik v tožbi zatrjuje, da se z odločitvijo ne strinja ter zanjo ni ne pravne ne dejanske podlage ter je nezakonita. Opozarja, da sklep prvostopenjskega organa nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz listin. Ni jasno, zakaj so terjani v sklepu navedeni zneski in na kakšni pravni podlagi, zato so kršene tožniku ustavne pravice do izjasnitve.

10Rubež se očitno nanaša na dolg tožnika iz plačila prispevkov in davkov za obdobje od 30. 9. 2011 do 31. 10. 2014. Tožniku ni znano, na kaj bi se ta dolg nanašal, tožena stranka neutemeljeno terja plačilo nečesa, kar tožnik ne dolguje. Navedeno delno potrjuje pritožbena odločitev. Opozarja, da je bil nad tožnikom uveden stečajni postopek s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja opr. št. St 2046/2017 z dne 23. 6. 2017. Nato je bil 8. 8. 2018 izdan sklep, da se odpustijo tožniku vse obveznosti in da odpust učinkuje tako za vse navadne kot podrejene terjatve upnikov, ki so nastale do 23. 6. 2017. Tako ne obstoji več več temelj za uveljavljanje istih terjatev v novem postopku.

11Opozarja, da je prvostopenjski organ tožene stranke z izdajo novega sklepa o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva posegel v že izdane sklepe o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva, s katerimi je tožena stranka terjala plačila istih zneskov, kot jih terja v izpodbijanem sklepu, pri tem pa tožnik poudarja, da je uveljavljanje glavnih terjatev prenehalo s prijavo v stečajni postopek kot tudi zastaralo. Prav tako je prenehalo uveljavljanje stranskih terjatev oziroma zastaralo, saj uveljavljanje stranske terjatve, kot so zakonske zamudne obresti, zastara v roku treh let, ta rok pa je pri vseh potekel. Nadalje iz predlaganega sklepa tudi ne izhaja, kako so izračunane zakonske zamudne obresti in za katero obdobje, saj s tem ni mogoče ugotoviti, če so obresti že dosegle glavnico, saj potem te prenehajo teči, kar pomeni, da jih tožena stranka ne more več uveljavljati.

12Meni, da je v danem primeru tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj se izdani sklep nanaša na prispevke za socialno varnost za tožnika kot zasebnika, in ni podlage za izterjavo, saj prispevki za socialno varnost za zasebnike niso prispevki iz prvega odstavka 21. člena oz. 390. člena ZFPPIPP, to je za čas, ko je bil tožnik še samostojni podjetnik. Tožnik trdi, da zaradi ravnanja tožene stranke ni mogel prenehati z opravljanjem dejavnosti samostojnega podjetnika, že pred sedaj terjanim obdobjem.

13Tožena stranka prereka tožbene navedbe tožnika, vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje ter odločbe organa druge stopnje. Hkrati poudarja, da imajo terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP status prednostnih terjatev in so na podlagi drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti. Za tolmačenje, kakršnega podaja tožnik, in sicer da v konkretnem primeru ne gre za prispevke za zaposlene (delavce), temveč za prispevke zasebnika, ti pa naj ne bi sodili pod 21. člen ZFPPIPP, v zakonskem besedilu drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP ni videti nobene osnove.

Glede datuma odločitve sodišča

14Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 9. 5. 2022, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika (v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave strankam vročen 10. 5. 2022. To pomeni, da se je 5-dnevni rok za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa iztekel za tožnika 16. 5. 2022 (zadnji dan roka je bila namreč nedelja in se tako šteje prvi delovni dan). Sodišče je sodno odločbo izdalo 17. 5. 2022, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

Dokazni sklep

15Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnika v prilogah od A1 do A5. Kot nepotrebnega za razsojo pa je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnika, saj so bila v zadevi sporna pravna vprašanja in ne dejansko stanje. Sodišče pa ni vpogledalo v oklic o začetku postopka osebnega stečaja, v sklep o začetku postopka odpusta obveznosti, sklep o odpustu obveznosti, končni seznam preizkušenih terjatev, sklep o končanju postopka osebnega stečaja z klavzulo pravnomočnosti ter v AJPES insolvenčne postopke, saj so bila dejstva, ki jih tožnik dokazuje z navedenimi listinami, med strankama nesporna, nesporna dejstva pa se ne dokazujejo (prvi odstavek 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1). Nadalje sodišče ni angažiralo izvedenca finančne stroke, tožnik ni v zvezi s tem dokazom niti navedel, katera dejstva želi s tem dokazom dokazovati.

O tožbi

16Tožba ni utemeljena.

17Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

18V obravnavani zadevi se (po delni odpravi prvostopenjske odločbe) izterjuje obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike, na podlagi izvršljivih obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ za obdobje od 30. 9. 2011 do 31. 10. 2014, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški. Tožnik, ki sam navaja, da se terja zgornje, tako ne more biti neznano, na kaj se dolg nanaša. Terjatev tožene stranke temelji na izvršljivih obračunih prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ za obdobje od oktobra 2011 do oktobra 2014, ki so bili v imenu tožnika vloženi preko portala eDavki in predstavljajo veljavne izvršilne naslove v smislu 145. člena ZdavP-2.

19Po 143. členu ZDavP-2 davčni organ v primeru, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Izvršilni naslovi za davčno izvršbo so našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2. Med njimi je pod točko 1 navedena izvršljiva odločba o odmeri davka in pod točko 9 seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. V 157. členu ZDavP-2 je nadalje določeno, da je zoper sklep o izvršbi pritožba sicer dovoljena, da pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Tudi po presoji sodišča seznam izvršilnih naslovov, ki je razviden iz tabele pod zap. št. 37 do 44, zap. št. 46, zap. št. 48 do 556 ter zap. št. 59 do 373, kot tudi sam izpodbijani sklep o davčni izvršbi, vsebujeta vse zahtevane elemente iz 1. in 9. točke 145. člena oziroma 151. člena ZDavP-2. V seznamu izvršilnih naslovov je opredeljen izvršilni naslov, to je odločba o odmeri OPSVZ za posamezno obračunsko obdobje, datum izvršljivosti, znesek glavnice, znesek zamudnih obresti in skupni znesek. Tudi ni sporno, da je davčni organ sklep o izvršbi izdal na podlagi podatkov iz knjigovodskih evidenc, ki jih ima možnost, zaradi navedbe konkretnih ugovorov, na podlagi 82. člena ZDavP-2 pregledati tudi tožnik. Tožnikove navedbe, da ni navedeno, zakaj se terja in na kakšni pravni podlagi so neutemeljene, saj pravni temelj jasno izhaja iz izpodbijane odločbe, kjer je jasno naveden posamezen izvršilni naslov, prav tako pa tudi zakonska podlaga za izterjavo obveznosti. Sodišče se v izogib ponavljanju tu v celoti sklicuje na izdano prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo in zavrača pavšalne navedbe tožnika, da tožena stranka terja nekaj, česar tožnik ne dolguje.

20Glede tožnikovih navedb na naroku, da prispevki, ki se nanašajo na zasebnike, upoštevajo prvi in drugi bruto, in v kolikor bi bilo upoštevano prvi in drugi bruto, potem za prvi bruto tožena stranka nima pooblastila za vodenje postopka v upravnem postopku, je dodati, da so te navedbe novota, ki je tožnik ni navajal v upravnem postopku in se glede na določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v povezavi z 52. členom ZUS-1 pri odločanju ne upoštevajo. Nadalje je poudariti, da tožnik navedenega tudi ni konkretiziral ter razčlenil, na kateri del terjanih prispevkov naj bi se navedeno nanašalo, zato so njegove navedbe v tem delu povsem pavšalne in tako neupoštevne.

21Med strankama ni bilo sporno, da je bil nad tožnikom uveden stečajni postopek s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja St 2046/2017 z dne 23. 6. 2017. Sporno ni niti, da je bil 8. 8. 2018 izdan sklep, da se odpustijo tožniku vse obveznosti in da odpust učinkuje tako za vse navadne kot podrejene terjatve upnikov, ki so nastale do 23. 6. 2017. Navedeni sklep je postal pravnomočen 24. 8. 2018. Sporno ni niti, da je tožena stranka prijavila te terjatve v stečajni postopek, kjer so bile priznane v celoti. Navedeno pa po presoji sodišča ne pomeni, da ne obstoji več temelj za uveljavljanje istih terjatev v novem postopku, predvsem še iz razloga, ker je bil stečaj pravnomočno končan in ker je tožniku tudi potekel rok za odpust obveznost. Osebni stečaj se namreč razlikuje od stečaja pravne osebe, ki s končanjem stečajnega postopka preneha. S tem, ko je izdan sklep o končanju postopka osebnega stečaja, se predvsem pridobi nov izvršilni naslov za izterjavo neplačanih terjatev upnikov, in sicer terjatev, ki z odpustom obveznosti niso prenehale.

22Stališče tožnika, da so v tem postopku terjane terjatve z odpustom obveznosti prenehale, je napačno. Obravnavane obveznosti, ki se izterjujejo, imajo tudi po presoji sodišča naravo prednostnih nezavarovanih terjatev skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016, in je merodajna tudi v obravnavani zadevi. Ta določa, da odpust obveznosti ne učinkuje med drugim tudi za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov,¹ ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno (tudi prispevke za pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo, zaposlovanje, poškodbe pri delu), zakon pa ob tem ne določa, da bi bile OPSVZ iz citirane določbe izvzete. Po presoji sodišča je določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP jasna in ne daje podlage za razlago, za katero se zavzema tožnik, češ da gre za njegove lastne prispevke, ki zato ne sodijo pod 21. člen ZFPPIPP. Sodišče v zakonskem besedilu drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP ne vidi nobene osnove za tožnikovo razlago, saj se citirano določilo izrecno nanaša na prispevke, torej prispevke v splošnem, in ne daje osnove za izvzem „lastnih“ prispevkov, kot jih imenuje tožnik.²

23Glede na zgoraj navedeno so tožbene navedbe glede učinkovanja odpusta obveznosti na OPSVZ neutemeljene.

24Prav tako so neutemeljene navedbe, da je prenehalo s prijavo v stečaju tudi uveljavljanje stranskih terjatev. Četrti odstavek 3. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da so obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku. Četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča v razmerju do določb ZFPPIPP lex specialis.³

25Tožbena naracija v delu, v katerem tožnik navaja, da bi bili s prednostnim poplačilom obveznosti iz naslova lastnih prispevkov oškodovani ostali upniki, ni upoštevna, saj v tem delu tožnik uveljavlja kršitev tuje pravice, kar je v nasprotju s subjektivno koncepcijo upravnega spora.

26Glede tožnikovih trditev, da se izračune obresti ne da preizkusiti, sodišče pripominja, da je iz seznama izvršilnih naslovov razviden datum izvršljivosti posamezne obveznosti in predpis, na katerem temelji obračun. Pravna podlaga za izračun obresti je 96. člen ZDavP-2. Obračun je tako mogoče preizkusiti. Iz določb ZDavP-2 pa ne izhaja, da bi moral sklep o izvršbi vsebovati tudi sam izračun zamudnih obresti.

27Navedba, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum), je v tem postopku nerelevantna. Od uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je od 1. 1. 2002, je bila določena omejitev vsote zapadlih, pa ne plačanih obresti, z višino glavnice (pravilo „ne ultra alterum tantum“). Zakon o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ-A), ki je stopil v veljavo 22. 5. 2007, za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Glede na navedeno je jasno, da se navedeno pravilo za terjane terjatve ne more nanašati.

28Treba je zavrniti tudi tožnikov pavšalni ugovor glede zastaranja terjanih terjatev. Tretji odstavek 125. člena ZdavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dnevni, ko bi ga bilo treba plačati, pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Zastaranje pravice do izterjave se zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe, čas, ki je pretekel pred zadržanjem, pa se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (peti odstavek 126. člena ZDavP-2). Davčna obveznost v vsakem primeru preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Obenem 258. člen ZFPPIPP določa, da se zastaranje upnikove terjatve do stečajnega dolžnika pretrga s prijavo te terjatve v stečajnem postopku.

29Upoštevajoč datume izvršljivosti terjanih obveznosti (najstarejša terjana obveznost je postala izvršljiva 16. 4. 2009, najmlajša pa 18. 11. 2014) je ugotoviti, da pravica do izterjave še ni zastarala. Glede na podatke spisa predmetne zadeve je namreč ugotoviti, da je bilo zastaranje v konkretnem primeru pretrgano s sklepoma o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 42914-4603/2013-1 04-3201-03 z dne 7. 6. 2013, ki je bil tožniku vročen dne 19. 6. 2013 (s tem so se med drugim terjale obveznosti, ki so v izpodbijanem sklepu navedene pod zap. št. od 2 do 211 tabele, z izvršljivostjo od 16. 4. 2009 do vključno 16. 5. 2013), ter št. DT 4934- 530326/2015-1 04-720-18 z dne 20. 8. 2015, ki je bil tožniku vročen dne 25. 9. 2015 (s tem so se poleg vseh obveznosti, ki so se terjale že s predhodno navedenim sklepom z dne 7. 6. 2013, terjale tudi še nadaljnje obveznosti z izvršljivostjo od 18. 6. 2013 do vključno 18. 11. 2014, torej vse obveznosti, ki so predmet izpodbijanega sklepa). Zastaranje z izpodbijanim sklepom terjanih obveznosti pa je bilo nadalje pretrgano tudi s prijavo terjatev v stečajni postopek. Tako do izdaje izpodbijanega sklepa zastaranje še ni nastopilo. Sklicevanje tožnika na triletni zastaralni rok je napačno. Po določbi četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 velja, da so obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, posledično pa tudi zanje veljajo zastaralni roki, ki jih določa ZDavP-2 (petletni relativni oziroma desetletni absolutni zastaralni rok).

30Trditev, da je tožena stranka z novim sklepom o izvršbi na denarna sredstva posegla v že izdane sklepe o davčni izvršbi, s katerimi terja plačilo istih zneskov, ne drži in je pavšalna, tožnik pa je ni z ničemer izkazal. Dokazil, iz katerih bi izhajalo nasprotno, torej da je za izterjavo istih obveznosti v teku več postopkov izvršbe na isti predmet izvršbe, namreč ne priloži. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je že prvostopenjski organ pri Abanki d.d. kot izvrševalki izpodbijanega sklepa preveril, katere sklepe o izvršbi vodi zoper tožnika. Iz odgovora omenjene banke pa izhaja, da imajo v izvrševanju le izpodbijani sklep o izvršbi. Tudi predhodni sklep, ki je pretrgal zastaranje v letu 2013, se je glasil na rubež premičnin. V tem postopku izpodbijani sklep pa se glasi na rubež dolžnikovih denarnih sredstev in ni ovire za to, da bi se davčna izvršba vodila na različna sredstva izvršbe, tudi če gre za iste izvršilne naslove oziroma iste obveznosti. Zoper istega dolžnika in za izterjavo iste denarne terjatve oziroma celo istega izvršilnega naslova, tožena stranka lahko uporabi več sredstev izvršbe, saj ji ZDavP-2 tega ne prepoveduje. Drugi odstavek 143. člena namreč omejitev v nakazani smeri ne določa. Zaradi preprečitve morebitnega dvojnega obdavčenja pa ima davčni organ obvezo, da na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika, s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je davek plačan.

31Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, dejansko stanje pravilno ugotovljeno, sodišče pa bistvenih kršitev pravil postopka ni našlo in tudi ne kršitve ustavnih pravic, na katere se tožnik sklicuje, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških

32O stroških postopka je odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Temeljni zakoni na področju obveznega socialnega zavarovanja so Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ, Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP-1 in Zakon o urejanju trga dela - ZUTD, ki določajo način in pogoje zavarovanja, osnove za plačilo prispevkov, vrste prispevkov ter zavezance za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za zavarovanja za primer brezposelnosti ter za zavarovanje za starševsko varstvo. Plačevanje in stopnje prispevkov za obvezno socialno varnost pa so določene z Zakonom o prispevkih za socialno varnost - ZPSV, Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 in Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ.
² To stališče je skladno tudi z novejšo upravnosodno prakso tega sodišča, prim. denimo sodbo v zadevi II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019, ki se nanaša na izvršbo na podlagi OPSVZ in zanjo velja novela ZFPPIPP-G, I U 2505/2018 z dne 19. 11. 2019, I U 1961/2019-10 z dne 22. 10. 2020, I U 101/2020-10 z dne 24. 8. 2021, I U 1401/2019-13 z dne 16. 3. 2021, merodajno pa je tudi stališče iz sodbe v zadevi I U 1192/2017 z dne 3. 7. 2018, ki se sicer nanaša na zadevo, za katero novela ZFPPIPP-G ni veljala, šlo pa je za izvršbo med drugim tudi za OPSVZ, v obrazložitvi katere je izrecno navedeno, da novela ZFPPIPP-G širi obseg terjatev, za katere odpust obveznosti učinkuje, in sicer tudi na terjatve za plačilo neplačanih prispevkov iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.
³ Takšno stališče je to sodišče zavzelo že v sodbah I U 1584/2019 z dne 22. 9. 2020, I U 1633/2019 z dne 7. 10. 2020 ter I U 1585/2019 z dne 23. 2. 2021.