VSM Sodba II Kp 22532/2015

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odvzem prepovedane droge v 3. alineji pravilno glasi, da se odvzame 0,54 gramov heroina (in ne kokaina, kot je pomotoma navedeno v izreku izpodbijane sodbe), zaseženega 31. 3. 2015.

V preostalem delu se pritožba zagovornika A. A., v celoti pa pritožbe zagovornikov obdolženega B. B., obdolženega C. C., obdolžene D. D. in obdolžene Č. Č., zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. V skladu s prvim odstavkom 98. člena in četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolžence oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov, pa v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženi B. B. in C. C. ter D. D. so bili spoznani za krive storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami iz prvega odstavka 186. člena KZ-1, obdolžena Č. Č. pa kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami iz prvega odstavka 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Obdolženim so bile izrečene kazni:

‒ A. A. eno leto in tri mesece zapora ter denarna kazen petdeset dnevnih zneskov po 20,00 EUR, torej skupaj 1.000,00 EUR. V izrečeno kazen se je v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 vštel tudi čas pridržanja ter čas prestajanja kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. X K 22532/2015, z dne 12. 9. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 22532/2015, z dne 18. 12. 2018, ki sta bili spremenjeni s sodbama Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 32496/2010, z dne 17. 4. 2019 in I Ks 32496/2010, z dne 23. 12. 2019, tako da se ugotovi, da je izrečena kazen zapora v celoti izvršena. Denarno kazen pa je obdolženi A. dolžan plačati v desetih mesecih po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, in sicer v desetih mesečnih obrokih po 100,00 EUR. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka pa lahko sodišče odredi plačilo celotnega zneska v roku, ki ni daljši od treh mesecev. Če denarne kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora.

‒ Obdolženima B. B. in Č. Č. sta bili izrečeni kazni vsakemu eno leto zapora, ki se kazni izvršita tako, da bo vsak od njiju v obdobju enega leta opravil 720 ur dela v splošno korist, pri čemer se upošteva, da sta obdolženca 720 ur dela v splošno korist že opravila na podlagi že zgoraj navedenih sodb. Ugotovi se torej, da sta kazni, izrečeni obdolženima B. B. in Č. Č., v celoti izvršeni.

‒ Obdolženima C. C. in D. D. sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih sta bili določeni kazni C. C. eno leto zapora, D. D. pa tri mesece zapora, pri čemer kazni ne bosta izrečeni, če obdolženi C. C. v preizkusni dobi dveh let, obtožena D. D. pa v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. C. C. se v določeno kazen všteje tudi čas pridržanja.

Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je bila odvzeta prepovedana droga, v skladu s 74. členom KZ-1 pa je bila obdolženima B. B. in C. C. odvzeta tudi premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem, kot je sicer podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe.

V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku so bili obdolženci oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov Č. Č. in D. D. pa so v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP obremenili proračun.

2Zoper uvodoma navedeno sodbo so se pritožili:

‒ zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter kršitve pravic obrambe iz 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

‒ Zagovornik obdolženega B. B., kot to sam navaja v pritožbi, napadeno sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge po 370. členu ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega B. B. oprosti obtožbe.

‒ Zagovornik obdolženega C. C. zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitve 14., 22. in 27. člena Ustave Republike Slovenije, 6. člena EKČP in člena 48/1 Listine EU o temeljnih pravicah s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega C. C. oprosti očitkov obtožbe, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi.

‒ Zagovornica obdolžene Č. Č. iz pritožbenega razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je rezultiralo v kršitvi kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče ponovno presodi vse dokaze v povezavi z ugotovljenim dejanskim stanjem in v celoti ugodi pritožbi, tako da obdolženo Č. Č. v celoti oprosti vseh obtožb, oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na obdolženo Č. Č. ter v tem delu zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

‒ Zagovornica D. D. je pritožbo vložila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

3Glede na predlog v pritožbi zagovornika obdolženega A. A., je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega senata obvestilo vse procesne udeležence. Seje pa so se, kljub izkazanim obvestilom, udeležili zgolj višji državni tožilec ter obdolženi C. C. in njegov zagovornik odvetnik E. E. ter substitut zagovornice obdolžene Č. Č., odvetnik F. F. Vsi ostali obdolženci in njihovi zagovorniki se, kljub izkazanim obvestilom, seje niso udeležili. Seja pritožbenega senata je bila tako opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP, v nenavzočnosti o seji pravilno obveščenih obdolžencev in njihovih zagovornikov, saj njihova navzočnost ni bila nujna.

4Pregled zadeve je na pritožbeni stopnji pokazal, da je delno utemeljena zgolj pritožba zagovornika obdolženega A. A., in sicer v delu, ko je v pritožbi izpostavljal nasprotja oziroma nejasnosti v izreku, ker se v točki 6 izreka izpodbijane sodbe očita, da sta obdolženca A. A. in Č. Č., G. G. dne 31. 3. 2015 prodala 0,54 grama heroina, v nadaljevanju izreka pa je v delu, ki se nanaša na odvzem prepovedane droge navedeno, da se odvzame prepovedana droga, in sicer 0,54 grama kokaina, zaseženega 31. 3. 2015.

5Navedeno sicer ne predstavlja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka temveč gre za pisno napako, ki jo je bilo potrebno odpraviti. Že v izreku izpodbijane sodbe je navedeno, da je šlo za zaseg 0,54 grama heroina, da je šlo za prepovedano drogo heroin pa izhaja tudi iz točke 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je tudi povsem določno navedeno, da je bilo po analizi snovi zasežene G. G. ugotovljeno, da gre za 0,54 grama heroina (l. št. 2635-2637 spisa) in je torej več kot očitno, da je prišlo pri navedbi zasežene droge 31. 3. 2015 v izreku izpodbijane sodbe na strani 7 do očitne pisne napake. Ne gre torej za v pritožbi zagovornika obdolženega A. A. uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva, je pa pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v navedenem (nebistvenem) delu, spremenilo tako, da je v delu izreka na strani 7 prvostopne sodbe v 3. alineji ime prepovedane droge zasežene 31. 3. 2015 spremenilo iz kokaina v heroin.

6V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe vseh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.:

7Kršitev kazenskega zakona očita pritožba zagovornika obdolženega A. A. z navedbami, da opisi obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v nobenem primeru niso ustrezno konkretizirani, saj niso opredeljena obdolženčeva izvršitvena ravnanja. V nobenem od opisov v izreku izpodbijane sodbe dejanja tudi niso opisana na način, da bi bila konkretizirana prodaja prepovedane droge, prav tako tudi ni konkretiziran nakup zaradi nadaljnje prodaje. Pod točko II.a in II.b izreka količina prepovedane droge ni znana, pod II.b pa opis tudi ne vsebuje konkretnega obdolženčevega ravnanja, saj se celoten opis iz te točke nanaša zgolj na ravnanja drugih. V točkah IV, V in VI izreka izpodbijane sodbe ni navedena cena za nakup prepovedane droge, v točki V tudi ni opredeljen kraj izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, niti obdolženčev namen nadaljnje prodaje.

8S takšnimi pritožbenimi navedbami pa nikakor ni mogoče soglašati. V točki II.a in II.b izreka izpodbijane sodbe sta namreč dovolj določno opisani tako cena kot količina predmeta izvršitvenega ravnanja, kot tudi samo izvršitveno ravnanje. Pod točko II.b izreka izpodbijane sodbe je v zadnjem stavku izreka dovolj jasno opisan tudi obdolženčev sostorilski prispevek in torej tudi ne drži pritožbena trditev, da iz opisa izhaja zgolj ravnanje drugih oseb. Prav tako tudi ne drži, da ni opisan kraj in način izvršitve ter vrsta droge. Ob navedbi cene "50,00 EUR za gram" je sicer res mogoče sklepati tudi na večje količine prepovedane droge, vendar bi to pomenilo le povečanje opisa kriminalnega obsega in ne, da zaradi manjše kriminalne količine manjka kateri od znakov kaznivega dejanja. Glede pritožbenega očitka, da pri dejanjih opisanih pod točkami IV, V in VI izreka sodbe ni navedena cena za nakup prepovedane droge, pa je dodati, da cena prepovedane droge ni navedena niti v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in navedeno torej ne predstavlja okoliščine, od katere bi bila odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.

9Soglašati pa tudi ni mogoče s pritožnikom, ko prvostopnemu sodišču očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ima namreč povsem sprejemljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Ne drži, da v sodbi prvostopnega sodišča ni pojasnjeno, kako se je sklepalo oziroma presojalo o sklenjenosti indičnega kroga. Na več mestih v izpodbijani sodbi pa je tudi prepričljivo pojasnjeno, zakaj sodišče ni verjelo, kot to sicer navaja pritožba, razbremenilnim dokazom. Tako je v točkah 20 in 21 izpodbijane sodbe obrazloženo, zakaj ni mogoče verjeti izpovedbi R. R., ki se je trudil razbremeniti obdolženega A., v točkah 22 in 23 pa je pojasnjeno tudi, zakaj ni bilo mogoče verjeti G. G. Obrazloženo je, da so bile vsebina telefonskih razgovorov in vsebina poročila o tajnem opazovanju z dne 31. 3. 2015 v nasprotju s tem, kar je navajal G., ki očitno s svojo izpovedbo ni želel na sodišču obremeniti obdolženca in zato tudi ni govoril po resnici. V točki 19 izpodbijane sodbe pa je tehtno in obširno obrazloženo tudi, zakaj ni bilo mogoče verjeti priči H. H. in I. I., z razumnimi razlogi pa je tudi sicer obrazloženo, zakaj pričam, ki so skušale obdolženca razbremeniti, ni bilo mogoče verjeti. Ob navedenem in ob vsebini prestreženih telefonskih razgovorov, ko je več kot očitno, da način komunikacije med udeleženci, in tudi kratka, nedefinirana in konspirativna sporočila nedvomno kažejo, da pravi predmet pogovorov in dogovorjenih obiskov več kot očitno ni smel biti jasno razviden in tako tudi med obdolžencem in J. J., čeprav je med njima potekala intenzivna komunikacija, niti v delu ni bilo razkrito, da bi se navedena pogovarjala o čemerkoli drugem kot o drogi, pri čemer tudi s tajnim opazovanjem ni bilo odkrito, da bi med obdolžencem in J. prišlo do kakršnekoli izmenjave gum, oblačil, trenerk ali česa podobnega. Besede "gume", "trenerke" ipd. so bili zgolj dogovorjeni izrazi za prepovedano drogo, uporabljeni v telefonskih pogovorih, pri čemer J. vsebine navedenih pogovorov tudi ni znal prepričljivo pojasniti. Pa tudi v izpodbijani sodbi povzeti izpovedbi prič K. K. in L. L. sta izpovedbo J. J. v celoti zanikali. Ob navedenem in upoštevaje tudi izpovedbo M. M. in N. N., ki je med drugim podal tudi jasen kontekst vsebine prestreženih pogovorov in SMS sporočil, vključno z določenimi ozadji, ki pojasnjujejo od kod so povezave med obdolžencem in B. B. ter O. O. in P. P. na eni strani ter H. H., R. R. in G. G. na drugi strani, odsotnost obdolženčevih prstnih odtisov na prepovedani drogi zaseženi H. H. in G. G., kar v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, ne predstavlja odločilnega dejstva. Da je R. R. kritičnega dne kupil prepovedano drogo od obdolženega A. A. pa potrjujejo ne le v izpodbijani sodbi povzeti telefonski pogovori in ugotovitve tajnega opazovanja, ki izkazujejo neposredni stik R. R. z obdolžencem pred zasegom prepovedane droge, temveč tudi poročilo o preiskavi bioloških sledi na zaseženi prozorni vrečki s kokainom, na kateri so bile odkrite biološke sledi obdolženega A. V točki 21 izpodbijane sodbe je prepričljivo obrazloženo, zakaj obdolženčevemu zagovoru o tem, kako so njegove biološke sledi prišle na predmetno vrečko s prepovedano drogo, ni mogoče verjeti in pritožba, ki skuša prepričati o nasprotnem, glede na tehtne razloge prvostopnega sodišča nikakor ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča, pri čemer je dodati še, da pritožbeni očitek o v tej smeri zagrešeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožba očitno uveljavlja v posledici zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni utemeljen. In ker so tudi sicer v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pretežni meri uveljavljane v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma, ker bi naj sodišče sprejelo napačne zaključke oziroma s kršitvijo iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar vse predstavlja grajo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, torej ne gre za v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb ZKP.

10Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo vsa odločilna dejstva, opredelilo pa se je tudi do obdolženčevih navedb glede predhodne posesti prepovedane droge pri pričah R. R. in G. G., pri čemer sta bili njuni izpovedbi tudi še posebej ocenjeni, zato tudi v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11In čeprav je soglašati s pritožnikom, ko ugotavlja, da se v točki VI izreka izpodbijane sodbe očita obdolženima A. A. in Č. Č. prodaja 0,54 grama heroina, v nadaljevanju izreka pa je navedeno, da se obdolžencu odvzame 0,54 grama kokaina navedeno, kot je že obrazloženo v točki 4 te odločbe, ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj gre za očitno pisno napako. Iz izreka pod točko VI izpodbijane sodbe namreč izhaja, da gre za 0,54 grama heroina, ki je bil G. G. tudi zasežen, o heroinu pa je govora tudi v nadaljevanju obrazložitvi izpodbijane sodbe, tako da navedeno nikakor ne predstavlja bistvene kršitve določb ZKP, kot se to trudi prikazati pritožnik.

12Z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa prvostopno sodišče obdolžencu tudi ni kršilo pravice do obrambe. Z razumnimi razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče je namreč obsežno obrazloženo (točka 7 in druge), zakaj dokaznim predlogom obrambe ni bilo ugodeno. Zato tudi s pritožbenimi trditvami v smeri, da ravnanje sodišča predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ni mogoče soglašati. Dokazni predlogi obrambe, ki jih tudi v pritožbi obsežno povzema obdolženčev zagovornik, niso bili zavrnjeni neutemeljeno, kot to navaja pritožnik in prvostopno sodišče torej tudi ni zagrešilo kršitev iz 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena EKČP. Pridobitev dodatne policijske dokumentacije iz razlogov, navedenih v točki 7 izpodbijane sodbe, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne bi v ničemer vplivala na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Glede na navedbe obrambe o tem, katere okoliščine bi naj vzbujale sum o nezakonitosti policijskega delovanja, zaradi česar bi po oceni obrambe bilo potrebno ugotoviti kakšna je bila vloga posameznih kriminalistov pri preiskavi obravnavanih kaznivih dejanj, prvostopno sodišče po pregledu predložene dokumentacije ter predvsem z zaslišanjem prič K. K., L. L., M. M., S. S., N. N., J. J. in R. R. ter z seznanitvijo z izpovedbo G. G. upravičeno ni podvomilo v zakonitost policijskega postopka in posledično tudi utemeljeno ni izvajalo dodatnih dokazov (vse točka 7 izpodbijane sodbe). Dodatno predlagani podatki in listine se, kot je to navedlo že prvostopno sodišče, namreč nanašajo na notranjo organizacijo kriminalističnih opravil pri izvedbi posameznih ukrepov, kar je ob zaslišanju obrazložil tudi N. N. Navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi vplivalo na presojo izvrševanja policijskih pooblastil in na ugotavljanje odločilnih dejstev glede obravnavanih kaznivih dejanj.

13Podano pa tudi ni nasprotje, oziroma tudi v pritožbi zatrjevana razlika med vsebino poročila o tajnem opazovanju z dne 8. 1. 2015 in zapisnikom o sprejemu kazenske ovadbe R. R. z dne 28. 5. 2015. Iz poročila o tajnem opazovanju z dne 8. 1. 2015 (l. št. 2590) izhaja, da je ob 8.53 do stanovanjske hiše na 000 pripeljalo vozilo Ford Fiesta vijolične barve reg. št. AA-XXX, iz katerega je izstopil moški, star okoli 45 let (zveza-1). Takrat je vrata stanovanjske hiše odprl A. A., se pozdravil z moškim, nakar sta vstopila v hišo. Moški, tedaj še poimenovan kot zveza-1, je ob 9.45 uri izstopil iz stanovanje hiše, nakar je bilo nad njim na podlagi dovoljenja višje državne tožilke vzpostavljeno tajno opazovanje (uradni zaznamek o soglasju tožilke na l. št. 2591). Zveza-1 se z 000 peljal proti 111 in nato ob 9.49 uri zapeljal na 222, kjer je bil ustavljen in identificiran kot R. R., roj. ....1964, stanujoč 333. Navedeno poročilo tako ni v nasprotju z zapisnikom o sprejemu ustne kazenske ovadbe. Pa tudi v pritožbi zatrjevane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP prvostopno sodišče ni zagrešilo, saj se izpodbijana sodba ne opira na nedovoljene, nezakonito pridobljene dokaze. Zaustavitvi in zbiranje obvestil od R. R. in J. J. namreč ni bilo neustavno in nezakonito, kot se to trudi prikazati pritožba in kot je to prepričljivo obrazloženo tudi že v izpodbijani sodbi. Prvostopno sodišče tako tudi ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih kršitev 8. člena EKČP, ZKP in tudi ni prišlo do posega v pravice iz 21., 34., 35., in 36. člena Ustave Republike Slovenije, tako da tudi ni bilo nobene potrebe po izločitvi v pritožbi izpostavljenih dokazov.

14Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, so se zoper obdolženega A. A. izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, med njimi tudi tajno opazovanje, na podlagi odredbe Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije št. Ktpp-Z 59/2013 (l. št. 1506 - 1507 s prilogo A163). V primeru, da oseba zoper katero se ukrep izvaja, pride v stik z drugo neidentificirano osebo, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se izvaja ukrep, pa lahko policija to osebo tajno opazuje tudi brez odredbe, če je to nujno potrebno za ugotovitev identitete te osebe ali pridobitev drugih podatkov, pomembnih za kazenski postopek (člen 149.a/IX). Za tako opazovanje mora policija pridobiti ustno dovoljenje državnega tožilca, razen če tega ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja. V takšnem primeru policija takoj, ko je mogoče, najpozneje pa v šestih urah od začetka izvajanja ukrepa, obvesti državnega tožilca, pri čemer se v zvezi s tem opazovanjem napravi uradni zaznamek, ki postane sestavni del spisa. Iz poročila o tajnem opazovanju z dne 8. 1. 2015, na podlagi že navedene odredbe državnega tožilstva izhaja, da je bilo tega dne ob 9.45 uri vzpostavljeno tajno opazovanje nad zvezo-1, pri čemer iz poročila izrecno izhaja, da je bilo to storjeno na podlagi dovoljenja višje državne tožilke SDT (l. št. 2590 spisa X Kpr 18222/2015). V zvezi s tem poročilom o tajnem opazovanju je bil sestavljen tudi uradni zaznamek z dne 8. 1. 2015 (l. št. 2591 spisa X Kpr 18222/2015), iz katerega izhaja, da je v času izvajanja tajnega opazovanja A. A. prišel v kontakt z neidentificirano osebo, za katero je na podlagi prestreženih telefonskih pogovorov obstajal utemeljen razlog za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se ukrep izvaja. Zaradi navedenega je bilo 8. 1. 2015 ob 9.45 uri vzpostavljeno tajno opazovanje nad neidentificirano osebo za katero je bilo kasneje ugotovljeno, da gre za R. R., o čemer so kriminalisti obvestili višjo državno tožilko SDT, ki je podala ustno soglasje. Da je bila tudi policijska obravnava J. J. zakonita pa je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče tehtno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, kjer je tudi sicer, točka 8 pa tudi ostale, obsežno in prepričljivo pojasnjeno, zakaj trditvam obdolženčevega zagovornika o nezakonitosti dela policije in nezakonitosti pridobljenih dokazov, kar tudi v pritožbi ponavlja obdolženčev zagovornik, ni mogoče slediti.

15Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je tako pokazal, da v pritožbi zatrjevane kršitve prvostopno sodišče ni zagrešilo, pravilno in popolno pa je bilo razjasnjeno tudi dejansko stanje. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe navedeno kaznivo dejanje. Ob navedenem, in ker pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ni navajala ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom pravilno zaključku prvostopnega sodišča, je bilo pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

16Odločbo o kazenskih sankcijah pritožba obdolženčevega zagovornika graja s posplošenimi navedbami, da je kazenska sankcija, ne glede na predkaznovanost obdolženca, absolutno previsoka. Pritožnik v tej smeri izpostavlja še, da bi moralo sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz drugega člena Ustave Republike Slovenije ter obdolžencu, glede na okoliščine očitane izvršitve izreči blažjo kazen, pri čemer bi moralo upoštevati zlasti majhno količino očitane prodaje prepovedanih drog, prav tako pa tudi obdolženčevo starost.

17Pritožba pa tudi v tem delu ne more prepričati. Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah je namreč pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolženemu A. A. izrečene kazni. Prvostopno sodišče je namreč s pravilnim vrednotenjem teže obravnavanega kaznivega dejanja in stopnje obdolženčeve krivde, obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezni zaporno in denarno kazen, kar nikakor ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Glede na obdolženčevo obširno predkaznovanost, ko je bil obdolženi že večkrat kaznovan zaradi istovrstnih, pa tudi drugih kaznivih dejanj, pa je več kot očitno, da izrečene pravnomočne sodbe na obdolženca nimajo vpliva in ga ne odvračajo od izvrševanja kaznivih dejanj, pritožbeno zavzemanje za znižanje obdolžencu izrečene kazni, nikakor ne more biti uspešno. Tudi pritožbeno sklicevanje na obdolženčevo starost in majhno količino očitane prodaje prepovedanih drog niso okoliščine, ki bi lahko bile razlog za spremembo obdolžencu na prvi stopnji izrečene zaporne pa tudi denarne kazni.

K pritožbi zagovornika obdolženega B. B.:

18Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik utemeljuje z lastno interpretacijo izvedenih dokazov (izpostavljenih prestreženih telefonskih pogovorov ter izpovedb kot prič zaslišanih kriminalistov K. K., L. L. in N. N. ter dokazno oceno, da je skladno z domnevo nedolžnosti obdolženca treba obtožbe oprostiti. Vendar neutemeljeno, saj na ta način uveljavljano kršitev zagovornik zmotno zamenjuje z dokazanostjo kaznivega dejanja, ki je predmet drugega, samostojnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do katerega se bo pritožbeno sodišče posebej opredelilo. Enako velja za pritožbeno navedbo o dokazni vrednosti priznanja krivde obsojenega O. O.

19Zagovornik uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP še z očitkom sodišču prve stopnje, da je povzetek SMS sporočila z dne 27. 11. 2014 (prepis RAMS-1, št. 128082) protispisen in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi ter izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V navedenem mu ni mogoče pritrditi, saj se vsebina izpostavljenega SMS sporočila, poslanega dne 27. 11. 2014 ob 19.23 uri (priloga C1/98), povsem ujema z vsebino, ki jo je v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe reproduciralo sodišče prve stopnje z dobesednim citatom „Kaj imata vidva, imata vidva, bota ze resla sama. Jaz ko bom imel to kaj sem ti dolzen, ti prinesem.“ Očitana kršitev zato ni podana, morebitna razhajanja v dokazni interpretaciji sporočila pa pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

20Čeprav zagovornik kršitve kazenskega zakona posebej ni opredelil, je iz njegove pritožbene obrazložitve razbrati, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki se nanaša na vprašanje, katero kazenskopravno normo (pravno kvalifikacijo) je treba uporabiti za dejanje, ki je predmet obtožbe. V bistvenem namreč trdi, da ravnanj obdolženca ni mogoče opredeliti kot očitano kaznivo dejanje, temveč bi lahko bila njegova ravnanja kvečjemu opredeljena kot katero drugo kaznivo dejanje. Vendar nima prav, saj ima dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in je torej kot tako pravilno pravno opredeljeno. Drugačno prizadevanje zagovornika, ki hkrati z ničemer ne pojasni, katero drugo kaznivo dejanje naj bi potemtakem bilo zajeto v očitku obdolžencu in katero drugo kazenskopravno normo bi bilo treba uporabiti za to dejanje, je zato neutemeljeno.

21Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zagovornik utemeljuje z navedbami, da očitano kaznivo dejanje obdolžencu ni bilo dokazano. Navaja, da je iz izpovedb zaslišanih prič v zvezi z očitkom pod točko I izreka izpodbijane sodbe razbrati, da je šlo za posredovanje v prosti prodaji dostopne snovi z vsebnostjo CBD, medtem ko domneva o vsebnosti THC v posredovani snovi temelji na izpovedbi priče Š. Š., pri kateri ni bilo upoštevano njeno zdravstveno stanje, ki je vplivalo na vsebino izpovedbe. Razlika v ceni med posredovano snovjo in ceno te snovi v lekarni, pa je lahko kvečjemu očitek nekega drugega kaznivega dejanja. Prav tako snov z vsebnostjo THC obdolžencu ni bila nikoli zasežena.

22Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je obdolženec trgoval s konopljinim oljem z vsebnostjo psihoaktivnega tetrahidrokanabinola (THC), ki je uvrščen na seznam prepovedanih drog, in ne s splošno dostopnim in bistveno cenejšim pripravkom iz industrijske konoplje s prevladujočim kanabinoidom CBD, tehtno utemeljilo na podlagi prestreženih telefonskih pogovorov ter izpovedb prič U. U., T. T. in Š. Š. (točke 9-11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče tako soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta za dokazanost prepovedanosti snovi, ki jo je obdolženec posredoval pri kaznivem dejanju pod točko I izreka izpodbijane sodbe, odločilnega pomena zlasti njena cena in način, kako je bila predhodno pridobljena. Izkustveno namreč ni videti potrebe po nakupu tako drage snovi preko očitno neregistriranega prodajalca, torej mimo lekarne ali specializirane trgovine. Ob splošnem prepričanju med medicinskimi laiki, da prav ekstrakt konoplje z vsebnostjo THC pomaga pri zdravljenju hudih bolezni, pa je zlasti vsebina prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil (npr. obdolženčev pogovor o dobičkonosnosti posla s konopljinim oljem kot zdravilom za raka in druge bolezni; obdolženčeva opozorila o možnosti haluciniranja zaradi zaužite snovi; „zadetost“ Š. Š.; nasprotovanje obdolženčeve partnerke po mazanju otroka s tem oljem; komentar obdolženčeve sestre, da ne bo mame „bek spravil“) dovolj zgovorna in hkrati takšna, da v pritožbi nakazano storitev „drugega kaznivega dejanja“ izključuje. Sodišče prve stopnje je tudi sicer izpovedbe vseh prič pravilno in tehtno ocenilo, vključno z izpovedbo priče Š. Š., pri kateri niti zapisniki o njenem zaslišanju niti kateri drugi dokazi ne podpirajo zagovornikove teze, da bi bila zaradi bolezni in zdravil tako prizadeta, da bi bilo treba njeno izpovedbo oceniti kot neverodostojno. Nasprotno, izpovedba te priče je tudi po presoji pritožbenega sodišča sama zase prepričljiva ter skladna z drugimi dokazi, ki po kvaliteti in v skupni vsoti obdolženčevo storitev kaznivega dejanja brez dvoma potrjujejo.

23Zmotno je tudi prepričanje zagovornika, da je na podlagi prestreženega telefonskega pogovora med obdolžencem in U1 mogoče sklepati o odsotnosti obdolženčevega namena preprodaje prepovedane droge, ker je U1 zavrnil v želji po nabavi večje količine smole in plačilu večjega zneska. Izpostavljeni pogovor takega zaključka ne dopušča. Obdolženec je namreč hudo bolnemu U1 ki se je zanimal za nakup in ceno prepovedanega konopljinega ekstrakta ter uvodoma želel kupiti „dva komada“, v pogovoru pojasnil, da en komad po 100 ml stane 3.500,00 EUR ter da ima to več kot dovolj in mu ni treba pretiravati, v nadaljevanju pogovora pa hkrati jasno nakazal na nadaljnjo prodajo te snovi – da bosta počasi izvajala terapijo in ostala na zvezi. Ob dejstvu, da je U1 nato umrl, pa iz prestreženega telefonskega pogovora med obdolžencem in V. V. izhaja dogovor, da bo ravno obdolženec ostanek te snovi prodal naprej. O obdolženčevi prepovedani dejavnosti in namenu preprodaje prepovedane droge nenazadnje priča še prestreženi pogovor med obdolžencem in Z. Z., v katerem sta govorila o donosnem poslu s konopljinim oljem kot zdravilu za raka in druge bolezni, ter ugotovitve sodišča prve stopnje o obdolženčevi dejanski prodaji očitane količine prepovedanega konopljinega ekstrakta U1 in izročitvi vzorca le-tega T. T., katerega bi ji v nadaljevanju tudi prodajal.

24V zvezi z očitkom pod točko IV izreka izpodbijane sodbe zagovornik opozarja na odsotnost konkretnih dokazov in navaja, da obdolžencu prepovedana droga ni bila zasežena, čeprav naj bi mu bila tik pred tem prodana. Prav tako je sodišče prve stopnje izpodbijano obsodilno sodbo v tem delu neutemeljeno gradilo zgolj na podlagi srečanja obdolženca in O. O. na pijači, načina obdolženčeve komunikacije po telefonu ter priznanju krivde obsojenega O. O., v katerem obdolženca niti z besedo ni omenil.

25Zagovornik nima prav. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje tudi glede dejanja pod točko IV izreka izpodbijane sodbe, katerega potrjujejo zlasti prestreženi telefonski pogovori med vpletenimi, izpovedba kriminalista N. N. ter ugotovitve tajnega opazovanja in policijskega postopka z H. H., ki mu je bila prepovedana droga – kokain tudi zasežena. Tako zagovornik prezre, da v pritožbi izpostavljeno srečanje med obdolžencem in O. O., kakor tudi prikrit način obdolženčevega komuniciranja po telefonu, predstavlja pomemben fragment v verigi dokazov, katere je sodišče prve stopnje po njihovem posamičnem dokaznem vrednotenju naposled povezalo v logično celoto ter na podlagi njihove skupne dokazne vrednosti in medsebojnega (so)vplivanja tehtno presodilo, da je obdolžencu krivda dokazana z gotovostjo. Zagovornik zato ne more uspeti zgolj s parcialnim vrednotenjem dejstev v dokaznem mozaiku in s sklicevanjem na pravilo in dubio in reo. Ob že izpostavljenih dokazih zbledi tudi pomen v pritožbi zatrjevanega neuspešnega zasega prepovedane droge pri obdolžencu, ko ne gre zanemariti niti dejstva, da po opisu dejanja obdolženec prepovedane droge ni prodal obdolženemu A. A. tistega dne, ko jo je kupil od O. O., ampak dan po tem. Predvsem, ker prestrežena komunikacija med vsemi vpletenimi sama zase in nato še po prepričljivi izpovedbi priče N. N. zanesljivo in natančno izoblikuje sosledje dogodkov ter razloge, zakaj in kako je obdolženec zamenjal dotedanjega dobavitelja prepovedane droge (obdolženega C. C.) ter koga in zakaj je 20. 12. 2014 s to drogo oskrbel. Ob tem pritožbeno sodišče ni imelo nobenih pomislekov v oceno verodostojnosti kot prič zaslišanih kriminalistov K. K., L. L. in N. N., katero si zagovornik prizadeva izpodbiti le s pavšalnimi navedbami o nedoslednostih v njihovih izpovedbah ter netočnim zatrjevanjem o izmikanju v odgovorih. Sploh netočno pa zagovornik ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo gradilo na priznanju krivde obsojenega O. O., saj je slednje upoštevalo izključno v luči tehtne presoje verodostojnosti njegove izpovedbe (točki 18 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot neuspešne se nenazadnje izkažejo še zagovornikove posplošene trditve o upniško - dolžniškem razmerju med obdolžencem in soobdolženim C. C., ki v izvedenih dokazih nimajo opore. Sklepanja, da je bil slednji obdolžencu dolžan ravno denar (in ne morebiti kaj drugega), pa ne potrjuje niti v pritožbi izpostavljeno SMS sporočilo z dne 27. 11. 2014, katerega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo.

26Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo za obravnavano kaznivo dejanje najnižjo predpisano kazen zapora v trajanju enega leta, za katero je odločilo, da se izvrši z delom v splošno korist, zato tako izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

27Zagovornik brez podrobnejše obrazložitve izpodbija še odločbi o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi in stroških postopka, pri čemer se zgolj sklicuje na „vse gornje navedbe“. Takšna njegova utemeljitev je presplošna, da bi se jo dalo vsebinsko obravnavati, zato pritožbeno sodišče pritožbene graje glede odločbe o stroških ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 383. člena ZKP), medtem ko je odločbo o odvzemu premoženjske koristi za obdolženega B. B. v skladu z določbo 386. člena ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da mu je sodišče prve stopnje to korist utemeljeno odvzelo, razloge za tako odločitev pa navedlo v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. S tako presojo soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v celoti nanjo tudi sklicuje.

K pritožbi zagovornika obdolženega C. C.:

28Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je zaključilo, da je obdolženec preprodajal prepovedano drogo pod zaporedno številko 112 iz Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog in ne katero drugo. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 10-11 (glede dejanj pod točko I izreka) in 25-26 (glede dejanja pod točko VII izreka) obširno in izrecno pojasnilo, da je obdolženec trgoval s konopljinim ekstraktom z vsebnostjo THC, ki je uvrščen na seznam prepovedanih drog, končno pa v točki 28 pravilno zaključilo, da je ekstrakt konoplje na podlagi 2. in 3. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami v seznamu skupin prepovedanih drog po navedeni Uredbi uvrščen v skupino II – konoplja pod zaporedno številko 112. Očitana kršitev tako ni podana, kot zmotna pa se hkrati izkaže pavšalno uveljavljana pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v tej posledici napačno uporabilo blanketno normo.

29Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z očitkom sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za zaslišanje priče Ž. Ž. in za postavitev izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave - preiskave drog, s čimer je kršilo obdolženčevo pravico do učinkovite obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist.

30Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je oba dokazna predloga utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobene potrebe po zaslišanju priče Ž. Ž., ki naj bi potrdil zagovor obdolženca, da je ta pri njem zaradi zdravilnih učinkov kupoval olje oziroma izvleček črne kumine. Strinjati se je namreč s presojo sodišča prve stopnje, da tudi morebitno obdolženčevo kupovanje dovoljenih snovi ne vpliva na presojo izvedenih dokazov glede vprašanja, ali je obdolženec prodajal prepovedano drogo. Sploh, ker je glede dejanja pod točko VII izreka izpodbijane sodbe že sodišče prve stopnje v točkah 25 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ovrglo v pritožbi ponovljen zagovor obdolženca, da so se njegovi telefonski pogovori nanašali le na navadno olje črne kumine, ter hkrati prepričljivo zaključilo, da je bil predmet analiziranih pogovorov ekstrakt konoplje z vsebnostjo THC, ki je uvrščen na seznam prepovedanih drog, medtem ko so se vsi vpleteni v pogovorih o „kumini“ le izogibali pravemu poimenovanju predmeta prodaje in ga tako skušali prikriti.

31Nadalje je pritrditi sodišču prve stopnje, da k boljši ugotovitvi dejanskega stanja ne bi pripomoglo niti predlagano izvedenstvo, saj obtožba glede dejanj iz točke I izreka izpodbijane sodbe ne temelji na podatkih o zasegu prepovedane droge, temveč na drugih dokazih, katerih presoja je v pristojnosti sodišča in zanjo ni potrebno posebno strokovno znanje. Glede na odsotnost zasega prepovedane droge, katero zagovornik sam ugotavlja tudi v pritožbi, je torej že po logiki stvari povsem nerazumno njegovo pričakovanje po postavitvi izvedenca, ki bi podal mnenje o tem, ali v sodnem spisu obstaja dokaz o prepovedani drogi v zvezi z očitkom pod točko I izreka izpodbijane sodbe, oziroma pojasnil, ali je snov v kemijski sestavi in količini med dokazi v spisu ter v tej zvezi opravil analizo snovi. Zagovornik v pritožbeni obrazložitvi tudi sicer izhaja iz napačne predpostavke, da je vrsto in prepovedanost droge mogoče dokazati le na podlagi njenega zasega in nadaljnje analize, opravljene s strani izvedenca oziroma strokovne institucije. To sta lahko sicer pomembna dokaza, vendar nista nujno tudi edina, ki bi omogočala takšen zaključek. Ob tem zagovornik neutemeljeno še pričakuje, da bi izvedenec v tej zvezi presojal prestrežene telefonske pogovore in druge dokaze v sodnem spisu, saj sodišče od izvedenca, ki je le pomočnik sodišča pri reševanju dejanskih vprašanj, ne sme zahtevati pravne presoje dejstev, kontradiktorne ocene dokazov ali mu nalagati nepotrebnih nalog.

32Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo zgoraj navedenih dokaznih predlogov obrambe je torej v celoti pravilna, takšna pa je tudi njena utemeljitev v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, za katero zagovornik zmotno trdi, da je v nasprotju z razlogi o prepovedani drogi v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. V pritožbi nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni nikjer zapisalo, da v spisu ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo možno narediti zaključke o prepovedani drogi, kot to netočno trdi zagovornik, zato tudi zatrjevano nasprotje ne more biti podano.

33Prav tako zagovornik neutemeljeno trdi, da je izpodbijana sodba protispisna in obremenjena s kršitvijo 22. člena Ustave zaradi neenake obravnave obdolženca, ker sta bila zaseg snovi in njena kemijska analiza za sodišče prve stopnje pomembna le glede dejanja pod točko VII izreka izpodbijane sodbe, ne pa tudi glede dejanj pod točko I izreka izpodbijane sodbe. Pritožbena graja se osredotoča na dokazno situacijo, v kateri je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dejanje pod točko VII izreka izpodbijane sodbe dokazano tudi na podlagi zasežene injekcijske brizgalke z rjavo smolnato snovjo, za katero je bilo po analizi in poročilu Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 12. 6. 2015 ugotovljeno, da predstavlja 5,5 ml ekstrakta konoplje, medtem ko je dokazanost dejanj pod točko I izreka izpodbijane sodbe utemeljilo na drugih dokazih, saj snov ni bila zasežena in je v logični posledici tudi ni bilo mogoče analizirati. V takšni situaciji pa zagovornik napačno prepozna (tudi sicer le posplošeno uveljavljano) kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kakor tudi zatrjevano protispisnost, ko nenazadnje sploh ne trdi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno povzelo vsebino kakšnega dokaza, temveč podaja zgolj svojo drugačno presojo navedenih dokazov. Zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka oziroma drugega odstavka 371. člena ZKP zato nista podani.

34Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik tudi sicer (nekritično) uveljavlja z nepreglednim nizanjem številnih očitkov o neobrazloženosti, nejasnosti, nelogičnosti in dokazni nepodprtosti izpodbijane sodbe, pri čemer te očitke na več mestih povezuje s kršitvijo domneve nedolžnosti in pravice do učinkovite obrambe ter kršitvami 14., 22. in 27. člena Ustave. Vendar mu ni mogoče pritrditi, saj se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obširno in razumljivo opredelilo do vseh pravno odločilnih okoliščin, za katere je navedlo jasne in logične razloge. Nenazadnje pa je iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da se v jedru svojih navedb zagovornik pravzaprav ne strinja z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje. Tako glede dejanja pod točko I izreka izpodbijane sodbe v bistvenem graja dokazno presojo prestreženega telefonskega pogovora med obdolženim B. B. in Z. Z., zaključke o količini in ceni (pre)prodaje konopljinega ekstrakta ter obstoj in okoliščine obdolženčevih srečanj z obdolženim B. B., kakor tudi nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bil ravno obdolženec tisti, ki je dobavil konopljin ekstrakt obdolženemu B. B., pri čemer neutemeljeno pogreša razloge v zvezi s količino substance ter krajem in časom njene prodaje. Glede dejanja pod točko VII izreka izpodbijane sodbe pa zagovornik dokazne zaključke sodišča prve stopnje skuša omajati z lastno interpretacijo načina in časa predaje oziroma izročanja prepovedane droge med obdolžencem, O. O., obdolženo D. D. in X. X. Z vsem navedenim, vključno s pritožbenim nestrinjanjem z izpovedbo priče N. N. in polemiziranjem o razliki v cenah prepovedane droge, pa zagovornik pod videzom zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

35Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik ne konkretizira in ne obrazloži, zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Takšne kršitve pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti, ko je skladno z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti.

36Očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zagovornik gradi na navedbah, da gre v obravnavani zadevi za indično sodbo in da je sodišče prve stopnje s pristransko razlago posrednih dokazov v škodo obdolženca kršilo domnevo nedolžnosti. Sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijano sodbo oprlo le na samovoljno, dokazno nepodprto interpretacijo maloštevilne telefonske komunikacije. Dejanje pod točko I.a izreka izpodbijane sodbe je utemeljilo na okoliščini, da je obdolženec konopljin ekstrakt za 20,00 EUR po odmerku dobavljal Z. Z., kar pa ne pomeni, da je enako storil tudi 11. 8. 2014 in konopljin ekstrakt prodal obdolženemu B. B.. O krivdi obdolženca je tako sklepalo na podlagi nekega časovno neopredeljenega dogodka iz preteklosti, o katerem sta se v prestreženem telefonskem pogovoru dne 13. 8. 2014 (torej po očitanem dejanju) le na splošno pogovarjali dve tretji osebi. Prestrežena komunikacija z dne 11. 8. 2014 pa ne dokazuje niti, da sta se obdolženec in obdolženi B. B. tega dne sploh srečala. Še manj prepričljivi so razlogi sodišča prve stopnje glede dejanja pod točko I.b izreka izpodbijane sodbe, saj število in čas neuspešnih klicev obdolženega B. B. ter dokazno nepodprt zaključek o njunem srečanju ne morejo dokazovati, da je obdolženec dobavil konopljin ekstrakt obdolženemu B. B. tudi 26. 9. 2014.

37Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Vrhovno sodišče¹ se je že opredelilo, da sodba, četudi sprejeta na podlagi indicev, sama po sebi ne predstavlja kršitve domneve nedolžnosti, če je domneva nedolžnosti ovržena z razlogi sodbe, ki ustrezajo dokaznemu standardu za obsodilno sodbo. Temu je bilo v obravnavani zadevi v celoti zadoščeno. Pomembno je, da vsebina prestreženih telefonskih pogovorov ni nedoločna in kot takšna ni bila predmet samovoljne interpretacije sodišča prve stopnje, temveč je do te mere določna in zgovorna, da je mogoče prepoznati kontekst dogajanja, ki kljub odsotnosti drugih dokazov ne more biti drugačen od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Majhno število prestreženih telefonskih pogovorov obdolženca, na katere se sklicuje zagovornik, ugotovljenega ne more spremeniti, saj gre v prvi vrsti za številne telefonske pogovore, ki jih je opravljal obdolženi B. B., kateri so bili pravilno povezani z drugimi, sicer manj številnimi pogovori obdolženca, in nato z izsledki tajnega opazovanja ter izpovedbami prič U. U., T. T. in Š. Š. Dovolj razločen je v pritožbi izpostavljen prestrežen telefonski pogovor med obdolženim B. B. in Z. Z., ki že sam zase razkriva, da se je za obdolženca vedelo, da je mogoče pri njem kupiti prepovedano drogo, medtem ko tudi izpostavljen datum navedenega pogovora časovno nedvomno spada v relevantno obdobje inkriminiranih dejanj. Povsem očitno je tudi, da sta navedena sogovornika govorila o povsem aktualnih dogodkih oziroma konkretnem poslu. Drugačne interpretacije vsebine navedenega pogovora pa ne dopušča niti izpovedba kot priče zaslišanega Z. Z., katero je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neverodostojno, zato se zagovornik nanjo ne more uspešno sklicevati.

38V nasprotju s prepričanjem zagovornika je tako sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in logično pojasnilo, zakaj je prav obdolženec tisti, ki je konopljin ekstrakt prodal obdolženemu B. B., kot se mu to očita pod točkama I.a in I.b izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v prestreženih telefonskih pogovorih pravilno prepoznalo modus operandi, po katerem je ravno kontakt med obdolžencem in B. B. predstavljal bistven člen v nizu dogodkov, ki je dogovorjeno prodajo prepovedane droge povezal z njeno dejansko dobavo. Komunikacija med obdolžencema je potekala v logičnem časovnem sosledju in praviloma vključevala nujnost na strani obdolženega B. B., da bi stopil v stik z obdolžencem (o čemer pričajo tudi njegovi številni neuspešni klici), temu pa je naposled sledil jasen in nedvoumen dogovor o njunem srečanju, ki je rezultiral v očitni izročitvi prepovedane droge končnemu uporabniku. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v ugotovitev, da se je obdolženec v primeru obeh dejanj pod točko I izreka izpodbijane sodbe dejansko srečal z obdolženim B. B. in mu prepovedano drogo tudi prodal. Za to je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo povsem ustrezne razloge, pri čemer je navedlo določne krajevne in časovne okoliščine takšne preprodaje, medtem ko v pritožbi pogrešanih posameznih podrobnosti konkretnega srečanja in drugih neodločilnih dejstev samega dejanja (npr. razlogi za sestajanje, natančen kraj in čas preprodaje) ni bilo dolžno posebej ugotavljati in se do njih opredeljevati. Glede na vsebino prestrežene telefonske komunikacije pa je brez pomena še zagovornikovo obširno opozarjanje na odsotnost evidentiranja stika oziroma primopredaje prepovedane droge s strani policije ter morebiten obstoj nesledljive komunikacije.

39Neutemeljeno zagovornik še trdi, da iz pogovora med obdolženim B. B. in Z. Z. ni mogoče izluščiti, kakšno količino naj bi obdolženec prodal po ceni 20,00 EUR, in da popolno špekulacijo predstavlja zaključek, da je 100 ml konopljinega ekstrakta prodal za ceno 2.000,00 EUR obdolženemu B. B.. Sodišče prve stopnje je glede dejanja pod točko I.a izreka izpodbijane sodbe svoje zaključke o količini in ceni nedvomno imelo prav v navedenem pogovoru, pri čemer je besede „20,00 EUR po injekciji“ glede na njegov kontekst pravilno interpretiralo. Jasno je, da sta se sogovornika v okviru pogovora o potencialnem poslu s prepovedano drogo in določanju cene zanjo pogovarjala o izhodiščni ceni in osnovni merski enoti injekcije – mililitru, zato so vsakršni pomisleki zagovornika v tej smeri odveč, enako pa tudi njegovo pričakovanje, da bi sodišče prve stopnje moralo to okoliščino še podrobneje obrazložiti. Glede na odziv obdolženega B. B. pa ne gre dvomiti, da je tudi on prepovedano drogu nabavljal odplačno in mu je obdolženec ni podaril, kot to namiguje pritožba. Ob nadaljnjem upoštevanju pogovora, da je obdolženi B. B. prodal U1 100 ml konopljinega ekstrakta za 3.500,00 EUR, se tako kot razumen in razumljiv izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da je potemtakem obdolženec prodal 100 ml konopljinega ekstrakta za ceno najmanj 2.000,00 EUR. V nasprotju s prepričanjem pritožbe podrobnejši zapis izračuna tega zneska ni potreben, medtem ko se tudi uporaba izraza najmanj izkaže kot povsem skladna z opisanim dejanjem v izreku izpodbijane sodbe. Tudi glede dejanja pod točko I.b izreka izpodbijane sodbe je količina prepovedane droge v opisu dejanja ustrezno konkretizirana in v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjena, zato je bilo zagovornika tudi v tej (sicer pavšalni) graji treba zavrniti.

40Neutemeljeno zagovornik še navaja, da sodišče prve stopnje za dejanji pod točko I.a in VII izreka izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj navaja različne cene konopljinega ekstrakta. Za vsako od v pritožbi izpostavljenih cen konopljinega ekstrakta iz izpodbijane sodbe namreč povsem jasno izhajajo različne okoliščine posameznih prodaj, pri čemer so cene glede na različno vlogo udeleženih in namen prodaje logično različne in ne terjajo dodatne obrazložitve. Povsem razumno je, da je preprodajalec prepovedano drogo prodal končnemu uporabniku po višji ceni, kot jo je sam kupil, kakor tudi, da je potencialni novi stranki, ki še ni bila vključena v „zdravljenje“, zaradi nadaljnje prodaje to izročil kot vzorec ali za „probo“ po nižji ceni.

41Zagovornik v pritožbi obširno polemizira o dejanjih pod točko I izreka izpodbijane sodbe, pri katerih prepovedana droga ni bila zasežena, in pod točko VII izreka izpodbijane sodbe, pri katerem je bila prepovedana droga zasežena in nato podvržena kemijski analizi. Vendar pri tem prezre, da odsotnost zasega prepovedane droge in njene nadaljnje kemijske analize za dokazanost obravnavanih dejanj ni odločilna. Iz vsebine prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil, izsledkov tajnega opazovanja ter zlasti izpovedb prič T. T. in Š. Š. izhaja dovolj podatkov za zaključke o količini prepovedane droge, ki je bila prodana oziroma posredovana, kakor tudi o tem, da gre za konopljin ekstrakt, ki je uvrščen na seznam prepovedanih drog. Drugačna pritožbena stališča zagovornika so zato neutemeljena, njegovi očitki o opiranju izpodbijane sodbe na „poljudne izpovedbe uživalcev“ pa hkrati podcenjujoče. Nasprotno od zagovornika pritožbeno sodišče še dodaja, da se dejanji pod točko I izreka izpodbijane sodbe (zaradi istovrstnosti izvršitvenih ravnanj, njihovega predmeta ter časovnega obdobja) lahko dokazujeta tudi z ugotovitvami glede dejanja pod točko VII izreka izpodbijane sodbe, katero je treba brati in razumeti kot celoto.

42Zagovornik zaključke sodišča prve stopnje glede dejanja pod točko VII izreka izpodbijane sodbe graja z navedbami, da telefonski pogovori in osebni stiki obdolženca in O. O. ne dokazujejo dejstva, da je med njima šlo za kakršnekoli posle s prepovedano drogo, ki jo je policija našla pri X. X. Vendar neutemeljeno. Prestreženi telefonski pogovori so po razumljivih in logičnih razlogih izpodbijane sodbe tudi v tem delu izpodbijane sodbe dovolj trdni, da takšno tezo zagovornika v celoti ovržejo, saj je iz njih razviden kontekst, ki je bil naposled potrjen z zasegom injekcijske brizgalke z rjavo smolnato snovjo, za katero je bilo po analizi ugotovljeno, da predstavlja 5,5 ml konopljinega ekstrakta. Zagovornik sicer poudarja izpovedbo X. X., ki je skušal prepričati, da je konopljin ekstrakt hranil za osebno uporabo, vendar se je kot pravilnejša izkazala obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je njegovo izpovedbo v tem delu utemeljeno ocenilo kot neverodostojno. V navedeni obrazložitvi je sodišče prve stopnje pravilno in tehtno zavrnilo tudi zatrjevanja obrambe o časovni nelogičnosti prestrežene komunikacije, ko sta se obdolženec in O. O. pogovarjala o kumini nekaj ur pred prvim zabeleženim pogovorom med obdolženo D. D. in O. O.. Zgolj s posplošenim ponavljanjem teh navedb pa zagovornik ne more biti uspešen. V nelogičnost obrazložitve izpodbijane sodbe zagovornik ne more uspešno prepričati niti z nadaljnjimi navedbami o tem, zakaj O. O. prepovedane droge ni takoj izročil obdolženi D. D.. Čeprav to ni odločilno, pa tako zatrjevane časovne nelogičnosti ni zaznati, saj se je prodaja prepovedane droge vršila šele 25. 5. 2015 zvečer, medtem ko je bil njen zaseg opravljen že 27. 5. 2015. Povsem brez podlage se nadalje izkažejo tudi pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik problematizira izročanje prepovedane droge med obdolžencem, O. O. in X. X.. Ob dejstvu, da se obdolžencu sploh ne očita, da bi prepovedano drogo predal X. X., kot to zmotno trdi zagovornik, se obrazložitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu izkaže kot pravilna. Zagovornik tako zanemari prestrežene telefonske pogovore, iz katerih izhaja dogovor med obdolžencem in O. O. za nakup prepovedane droge, za katero je obdolženec vedel, da jo slednji kupuje zato, da jo bo nato prodal svoji sestri, zaradi česar sta se v ta namen tudi srečala. Kako je prepovedana droga prešla v posest X. X. za očitek obdolžencu niti ni bistveno, pa vendar je sodišče prve stopnje tudi to povezavo prepričljivo obrazložilo v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožba dvoma v ugotovljeno dejansko stanja v tej smeri ne more vzbuditi.

43Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo kot priče zaslišanega kriminalista N. N., katerega verodostojnost zagovornik neutemeljeno skuša omajati. V tej zvezi izpostavlja, da je slednji najprej trdil, da je O. O. prepovedano drogo kupoval od obdolženca, kasneje pa obratno. Vendar gre v tem primeru le za nedoslednost, ki ji zagovornik pripisuje preveliko težo. Sploh, ker ni življenjsko pričakovati, da se bodo priče glede na naravo dogodka in časovno oddaljenost dogodka natančno in v pravilnem vrstnem redu spomnile vseh podrobnosti dogajanja. Pomembno je, da je njegova izpovedba sicer povsem skladna z drugimi izvedenimi dokazi, medtem ko tudi sicer prestreženi telefonski pogovori zanesljivo povedo, da je v konkretnem primeru bil obdolženec tisti, ki je prepovedano drogo prodal O. O.. Povsem brez podlage pa je v tej zvezi zagovornikovo problematiziranje o načinu sklepanja glede zasega prepovedane droge, saj je sodišče prve stopnje pri tem utemeljeno izhajalo iz dinamike celotnega dogajanja, na podlagi katerega je zanesljivo ugotovilo, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano. Zavzemanje zagovornika za uporabo pravila in dubio pro reo zato ne more biti uspešno, z izkrivljanjem izpovedbe priče N. N. pa tudi ne more prepričati, da je v obravnavani zadevi podan le utemeljen sum oziroma verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

44Zagovornik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, zato je njen preizkus, upoštevaje uveljavljane pritožbene razloge, pritožbeno sodišče opravilo v skladu z določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Izrečena mu je bila namreč pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu določilo ustrezno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo.

45Zoper odločbo o odvzemu pridobljene premoženjske koristi se zagovornik pritožuje z navedbami, da so zaključki izpodbijane sodbe v zvezi z višino premoženjske koristi, ki naj bi jo pridobil obdolženec, pavšalni, dokazno nepodprti in pristranski. Sodišče prve stopnje brez konkretnih količin in izkazane prodaje prepovedane droge ni moglo ugotoviti pridobljene premoženjske koristi, zato je prekršilo 74. in 75. člen KZ-1, s čimer je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Prav tako je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

46Zagovornik nima prav, saj s povzeto pritožbeno obrazložitvijo prezre, da je sodišče prve stopnje razloge o odvzemu premoženjske koristi ustrezno navedlo v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se je izrecno sklicevalo še na obrazložitev dejanj pod točko I izreka izpodbijane sodbe. Razloge za svojo odločitev je torej ustrezno navedlo, ti pa so tudi v celoti pravilni. Zagovornik, ki izhaja iz nedokazanosti dejanj pod točko I izreka izpodbijane sodbe, zato ne more uspeti, saj je po predhodni obrazložitvi nedvomno dokazano, da je obdolženi C. C. obdolženemu B. B. za ceno 2.000,00 EUR prodal 100 ml konopljinega ekstrakta. Ob tem je sodišče prve stopnje, kljub utrjenemu stališču sodne prakse glede izračuna višine koristi, ki jo je storilec pridobil s preprodajo prepovedane droge,² pravilno ravnalo v korist obdolženca in skladno s četrtim odstavkom 397. člena ZKP upoštevalo prvo odločitev sodišča prve stopnje, ki je po prostem preudarku na podlagi 501. člena ZKP presodilo, da je neto korist, ki jo je pridobil obdolženi C. C. znašala 1.000,00 EUR. Pritožbena graja odločbe o odvzemu premoženjske koristi je zato neutemeljena.

K pritožbi zagovornice obdolžene Č. Č.:

47Zagovornica obdolžene Č. Č. v uvodu pritožbe uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pri čemer svojih navedb v tej smeri ne konkretizira, saj ne pove niti tega, katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih. Da bi prvostopno sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

48Čeprav pritožnica v uvodu pritožbe ne navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa je iz vsebine njenih pritožbenih navedb, ko izpostavlja, da iz opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja pod točko II.b ne izhaja količina kokaina, ki bi naj bila prodana J. J., uveljavlja nejasnost izreka, torej kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pritožba nima prav. Količina prepovedane droge (gram) je namreč iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidna in je torej izrek sodbe povsem razumljiv. Ker je v razlogih, na strani 20 pa tudi ostalih izpodbijane sodbe, prepričljivo obrazložen tudi obdolženkin (sostorilski) prispevek pri izvršitvi konkretnega kaznivega dejanja, pa se tudi pritožbeno uveljavljanje bistvenih kršitev določb ZKP torej pokaže kot brezpredmetno.

49Soglašati pa tudi ni mogoče s pritožbeno grajo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje s trditvami, da izveden dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, da so dokazi zgolj posredni, da zaslišani priči Q. Q. in Y. Y. obdolženke nista obremenila, prav tako je ni obremenil niti J. J., pa tudi interpretacija telefonskih pogovorov je zmotna. Pri dejanju pod točko III izreka iz dokazov ne izhaja, da je obdolženka metadon kupovala zaradi nadaljnje prodaje, saj nenazadnje tudi sama že 18 let uživa metadon. Tudi sicer ob hišni preiskavi ni bil najden noben obremenilni dokaz, pa tudi G. G. je zanikal, da bi zasežen heroin kupil prav pri obdolženki in soobdolženemu A. A. Izvedeni dokazi tako ne zadoščajo za zaključek, da je obdolženka očitano kaznivo dejanje dejansko izvršila in ji torej tudi večkratne prodaje ni mogoče dokazati.

50Pritožbene navedbe pa ne morejo prepričati. Res je sicer, da so v pritožbi izpostavljene priče s svojimi izpovedbami skušale obdolženko razbremeniti, vendar izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, izpovedbe prič K. K. in L. L., prestreženi telefonski pogovori, obseg in način komunikacije, časovno sosledje komunikacije ter ostali, v izpodbijani sodbi podrobneje obrazloženi dokazi, brez najmanjšega dvoma kažejo, da je J. J. obdolžena A. A. in Č. Č. ni "obiskoval" iz razlogov, ki jih je navajal na glavni obravnavi. Več kot očitno so se sostorilci namreč zavedali možnosti prisluškovanja s strani policije, zato so po telefonu govorili previdno in z zelo skopo komunikacijo, brez odvečnih razlag. In prav način komunikacije (točka 13 izpodbijane sodbe) razkriva uporabo dogovorjenih izrazov za poimenovanje prepovedane droge (gume, trenerke, sladka kava...). Da predmet dogovora niso bile gume, športni copati ali trenerke, temveč prepovedana droga, pa nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da iz sicer zelo obsežne komunikacije ne izhaja prav nobena podrobnejša navedba o izročanju oblačil (ali o njihovi velikosti, barvi...) ali avtomobilskih gum oziroma delov za avto. Da J. J. obdolženemu A. A. ni "obiskoval" iz razlogov, ki jih je slednji navajal na glavni obravnavi, pa je izhajalo tudi iz vsebine številnih prisluhov povzetih v izpodbijani sodbi. Tako med drugim tudi iz telefonskega razgovora z dne 13. 12. 2014, ko je J. J. klical A. A. in se je oglasila Č. Č., ki mu je naročila, naj prinese, kar sta se zmenila "trenerke", J. pa ji je odgovoril, da nima, da pa se je mislil oglasiti, če ima on kaj za njega. Č. Č. pa mu je odgovorila, da je "gume" zrihtal in da lahko pride po njih. Č. Č. pa se je ob tem tudi razburila, da ima dolgo "lajtungo"... J. J. pa ji je v nadaljevanju dopovedoval, da je bil zaprt, nakar mu je Č. odgovorila, da "nima veze", če je A. A. doma, da naj pride po "gume", če ne pa nič... Navedeno pa, ob ostalih razlogih izpodbijane sodbe, nedvomno dokazuje sostorilstvo Č. Č. pri prodaji prepovedane droge, saj je J. prikrito povedala, da ima A. A. zanj pripravljeno drogo, kar nedvomno kaže tudi na njeno zavestno sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja. Očitno je, da je obdolženka, ko A. A. ni bilo doma, sama poskrbela, da je bil J. J. obveščen o pripravljeni drogi. Glede na vsebino telefonskih pogovorov, povzetih med drugim tudi v točkah 14 in 15 izpodbijane sodbe, pa tudi ni dvomiti, da je obdolžena Č. Č. pri Q. Q. kupovala metadon za nadaljnjo prodajo, kot je to sicer opisano v točki III izreka izpodbijane sodbe. Pogovor 11. 11. 2014 ob 19.37 uri, ko je obdolženka klicala neznano žensko, ki je obdolženki med drugim posredovala telefonsko številko in ji svetovala naj vpraša (W. in A1) "če imata" in naj se zmeni, kdaj bosta imela, pri čemer je obdolženko opozorila, naj pazi, saj so se "naučili pokrov dol vzeti tako, da ostane celi", zato naj "pred njimi odpre terapijo in naj proba, da ne bi bil notri samo vodeni sok". Tudi iz nadaljnjih telefonskih pogovorov z Q. Q. o nabavi "bučnega olja", ko obdolženka Q. Q. med drugim naroča, naj "vzame za kakih 10,00 do 15,00 EUR, da vidimo, pol pa se bomo vse zmenle", ko se je obdolženka še istega dne dogovorila za srečanje s Q. Q., naslednjega dne pa je obdolženka ponovno klicala Q. Q. in ji rekla, da mora kar povedati, da za 150 tega olja dobi okrog oziroma je "probala iztržiti nekje 30,00 EUR največ, več ne more". Ko je Q. Q. potrdila, da gre to skozi, ji je obdolženka naročila, naj vzame zraven za 150,00 EUR, nakar sta se še istega dne dogovorili za srečanje. V nadaljevanju se je obdolženka pogovarjala z neznano osebo in ji med drugim rekla "jaz se dobila svežo pa vse, glej pa svetovno, pa skoro čisto...". 17. 11. 2014 ob 10.13 uri je obdolžena govorila z neznancem in mu rekla, če bo kdo iskal "sok", ga ima ona "ful dosti za vstran dat"... Ko jo je neznanec vprašal za ceno je odgovorila, da je tako, kot je, in sicer "200 je 30", nakar je neznancu povedala tudi, da ima dosti tega za prodat, nakar sta se dogovorila, da če bo neznanec našel kupca, bo obdolženka prišla v mesto s "flašo in bo prodala". Navedeno pa nikakor ne daje podlage pritožbenim trditvam, da obdolženka metadona ni nabavljala za nadaljnjo prodajo in da sploh ni bilo govora o metadonu. Povsem jasno pa je tudi, da ni šlo za nabavo metadona zgolj za lastne potrebe obdolžene Č. Č., kar kaže tudi komunikacija med obdolženko in Y. Y., opisana v točki 15 izpodbijane sodbe, glede nabave soka, ko je obdolženka tudi A2 spraševala, če bo kupila kaj domačega soka in ko je bila obdolženka dogovorjena za srečanje z Q. Q., vendar je srečanje odpadlo, saj so Q. Q. ustavili policisti in ji zasegli plastenko z 0,5 litra metadona, ki je bil očitno namenjen obdolženki, kot to izhaja iz pogovora med Č. Č. in Q. Q.. 16. 12. 2014, ko je Q. Q. Č. Č. povedala, da so jo ustavili in da pride čez pol ure. Da je bila z Metadonom namenjena prav k Č. Č., pa potrjuje tudi vsebina nadaljnjih razgovorov med njima (PLAN - 8, str. 1069) in tudi pogovorov, ko Q. obdolženki naroča naj ji nič več ne govori po telefonu. Vse navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno kaže, da je obdolžena Č. Č. od Q. Q. kupovala prepovedano drogo metadon za nadaljnjo prodajo, tudi Y. Y. in osebi K. K. , pri čemer so s prikrito komunikacijo skušali to v pogovorih prikriti in so za metadon uporabljali izraze kot so olje, sok, malinovec, kot tudi trenerke. Nenazadnje pa je to, da je izraz sok splošno uporabljen za poimenovanje metadona med uporabniki metadonske terapije, povedal na glavni obravnavi tudi Y. Y.. A2 pa je med drugim povedala tudi, da ji Č. Č. v preteklosti nikoli ni prodajala domačega soka.

51Da je obdolžena Č. Č. imela opraviti tudi s prodajo heroina, kot to v točki 24 izpodbijane sodbe navaja tudi prvostopno sodišče, pa je vsekakor razbrati tudi iz telefonskega pogovora z dne 29. 3. 2015, ko je ženski z imenom A3 po telefonu rekla: "Zdaj sem se spomnila nekaj, oni pol pride ne moj, v glavnem dobla sn, za zamenjat onega veš kakega ne, drugega, ful vredi ... bo, me pokliči, ker mene to nič ne de...". Ko je sogovornica odgovorila, da ne ve, o čem obdolženka govori, pa je Č. Č. odgovorila, da o "temnem", pri čemer je splošno znano, da se izraz temno oz. rjavo uporablja kot izraz za heroin.

52Sodelovanje obdolženke s soobdolžencem A. A. pri prodaji heroina pa dokazuje tudi obdolženkin pogovor z G. G. z dne 31. 3. 2015, tako da glede na prepričljive razloge prvostopnega sodišča v tej smeri, pritožba s prikazovanjem, da ni dokazov, da je obdolženka v sostorilstvu z zavestnim sodelovanje pri izvršitvi prodala 0,54 grama heroina G. G., nikakor ne more prepričati. Pritožnica namreč spregleda, da so G. G. po tem, ko je prišel iskat drogo k obdolžencema, ustavili policisti in G. G. drogo zasegli. Ob obdolženca, tako A. A. kot Č. Č. sta se torej glede na opisano in glede na zgovorno vsebino v izpodbijani sodbi izpostavljenih telefonskih pogovorov, z G. G. dogovarjala in torej brez dvoma zavestno sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Z ničemer podkrepljene pritožbene insinuacije, da bi lahko G. G. drogo kupil že pred obiskom pri obdolžencih, in da gre za nenavadno majhno količino droge, tako nikakor ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost razlogov prvostopnega sodišča.

53Po vsem navedenem, in ker pritožba zagovornice obdolžene Č. Č. tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

54Čeprav pritožnica v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje tudi glede odločbe o kazenski sankciji, svoje pritožbe v tej smeri ni obrazložila. Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti, glede na ostale v pritožbi uveljavljane pritožbene razloge pa je pokazal, da je bila pritožnici na prvi stopnji izrečena povsem primerna kazenska sankcija, ki je ne gre spreminjati v korist obdolženke. Obdolženki Č. Č. je bila namreč za izrečeno kaznivo dejanje izrečena kazen eno leto zapora, se pravi kazen na spodnji meji za to dejanje predpisane kazni, pri čemer je bilo odločeno tudi, da se bo kazen izvršila tako, da bo v obdolženka v obdobju enega leta opravila 720 ur dela v splošno korist, kar je obdolženka tudi že opravila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. X K 22532/2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča opr. št. II Kp 22532/2015 dne 18. 12. 2018. Glede na okoliščino, da je bila obdolženki kljub njeni predkaznovanosti izrečena kazen na spodnji meji za to kaznivo dejanje predpisane zaporne kazni, po oceni pritožbenega sodišča, ni nobene podlage za spremembo obdolženki izrečene zaporne kazni v njeno korist.

K pritožbi zagovornice obdolžene D. D. :

55Kršitev kazenskega zakona pritožnica uveljavlja, ne da bi konkretizirala, katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih. Iz pritožbenega zatrjevanja, da obstojijo pogoji za oprostilno sodbo po 4. točki 358. člena ZKP pa bi bilo razbrati, da uveljavlja kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, da gre torej za majhen pomen kaznivega dejanja in z obsodbo povzročene nesorazmerne hude posledice.

56Glede na to, da pritožnica ne obrazloži z obsodbo povzročene nesorazmerno hude posledice, pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča v točki 27 izpodbijane sodbe, ki je tehtno obrazložilo, zakaj ne gre za dejanje majhnega pomena, tako da je pritožbeno uveljavljanje kršitve kazenskega zakona neutemeljeno.

57Neutemeljeno pa pritožnica prvostopnemu sodišču očita tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, očitno iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi jih naj prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ker obrazložitev sodbe ne vsebuje dokazne ocene o tem, zakaj bi naj smola najdena pri X. X. predstavljala ekstrakt konoplje, za nakup katere bi naj posredovala obdolženka, pri čemer tudi naj ne bi bilo ugotovljeno, ali je obdolženkin brat prebival na 444, o čemer se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo.

58Kje konkretno je v kritičnem času prebival obdolženkin brat O. O., za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena. Ob dinamiki in vsebini prestreženih telefonskih razgovorov in zaseženem ekstraktu konoplje (točka 26 izpodbijane sodbe) pa se kot neutemeljene pokažejo tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe. Ker gre v obravnavani zadevi za prepovedano drogo (točka 25 izpodbijane sodbe) konopljin ekstrakt, ostali izrazi, ki so bili v tej zvezi uporabljeni, niso odločilni pri čemer so se obdolženci, kot je to obrazloženo v izpodbijani sodbi, zavestno izogibali pravilnemu poimenovanju predmeta prodaje, saj so se zavedali njegove protipravnosti, in ko je v razlogih izpodbijane sodbe (točka 26) tudi prepričljivo obrazloženo, zakaj ni verjeti X. X., da je imel predmetno drogo za lastne potrebe, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zavrniti kot neutemeljeno.

59Odločbe o kazenski sankciji pritožba obdolženkine zagovornice ne graja. Pritožbeno sodišče je zato prvostopno odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti, pri tem pa je ugotovilo, da ni nobene podlage za spremembo obdolženki na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije. Obdolženi D. D. je bila namreč izrečena zgolj sankcija opominjevalne narave, pri čemer ji je bila znotraj pogojne obsodbe določena kazen določena ob uporabi omilitvenih določil, zaradi olajševalnih okoliščin, ki jih je v točki 29 izpodbijane sodbe navedlo prvostopno sodišče. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je obdolženki izrečena kazenska sankcija povsem primerna in pravična in je ne gre spreminjati v obdolženkino korist.

60Pregled predmetne obsežne kazenske zadeve je tako pokazal, da prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbah zagovornikov uveljavljanih kršitev zakona in tudi ne bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbe zagovornikov, razen pritožbe zagovornika Ž1. Ž1. (v nebistvenem delu), v celoti zavrnilo kot neutemeljene, kot to sicer tudi izhaja iz izreka te odločbe. Pritožbeno sodišče je pri tem odgovorilo na pritožbene navedbe, v kolikor se do posameznih navedb ni izrecno opredelilo, pa se sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, ki je svoje zaključke prepričljivo obrazložilo.

61Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 5584/2016 z dne 31. 3. 2022.