VSM Sklep V Kp 32740/2022

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II K 32740/2022 z dne 7. 12. 2022 v smislu prvega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki ga je zagovornica obdolženega A. A. vložila na predobravnavnem naroku dne 3. 11. 2022.

2Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da predlogu za izločitev dokazov ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa je tehtno in argumentirano pojasnilo. Z razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

5Primarno pritožnica uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika in kršitev pravice do poštenega sojenja. Po njenem mnenju obdolženec niti v trenutku odvzema prostosti niti kasneje ni bil seznanjen s pravicami iz prvega odstavka 4. člena ZKP ter četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj mu le-te niso bile prevedene v jezik, ki ga razume. Takšnim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 8 razlogov izpodbijanega sklepa korektno povzelo podatke spisa ter pravilno ocenilo postopanje policistov in preiskovalnega sodnika, zaradi česar je utemeljeno zaključilo, da je bila obdolžencu zagotovljena pravica do uporabe svojega jezika. Po prvem odstavku 4. člena ZKP mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščena o razlogih za odvzem prostosti ter poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje. Osumljenec, ki mu je vzeta prostost, mora biti obveščen tudi o pravicah iz 8. člena ZKP ter o pravici iz četrtega odstavka 4. člena ZKP. Določba 8. člena ZKP je izraz pravice do uporabe svojega jezika v postopkih pred državnimi organi, ki spada med temeljne človekove pravice in je določena v 62. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pravica do uporabe svojega jezika in pisave, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v točki 8 razlogov izpodbijanega sklepa, je del pravice do poštenega sojenja, jamči kontradiktornost postopka in omogoči izvajanje pravice do obrambe. Določba prvega odstavka 8. člena ZKP se nanaša na sodna dejanja, vendar je pravica do tolmačenja in prevajanja upoštevna že prej, torej tudi v fazi predkazenskega postopka (4. člen in četrti odstavek 148. člena ZKP ter drugi odstavek 1. člena Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih). Jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku, je praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno.¹ Po stališču Vrhovnega sodišča pravica strank oziroma procesnih udeležencev, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, in s tem povezana dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča prevajanje v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.²

6Glede na navedeno se torej v obravnavani zadevi postavi vprašanje, ali je ukrajinski jezik, v katerem je bil obdolženec v predkazenskem postopku seznanjen s svojimi pravicami ter vsebino odločbe o odvzemu prostosti, moč šteti za jezik, ki ga obdolženec razume. Policist B. B. je zaslišan v fazi preiskave povedal, da so policisti ob ustavitvi vozila (ukrajinskih tablic), ki ga je vozil obdolženec, najprej opravili identifikacijski postopek. Ugotovili so, da sta obdolženec in njegova partnerka (ki sta sedela spredaj) ukrajinska državljana in da so na zadnjih sedežih sedeli štirje tujci (trije državljani Bangladeša in en državljan Pakistana), ki niso izpolnjevali pogojev za vstop v Republiko Slovenijo. Povedal je še, da je v nadaljevanju z obdolžencem opravil varnostni pregled, mu nadel plastične zatege ter mu pojasnil, zakaj je prijet. V ta namen mu je dal kartonček, na katerem so bile v ukrajinskem jeziku navedene njegove pravice. Tudi kriminalist C. C. je potrdil, da so policisti obdolžencu dali seznam pravic. Prav tako je povedal, da so kasneje v njihovi službi obdolžencu dali še brošuro v ukrajinskem jeziku, kjer so napisane vse pravice, ki jih ima obdolženec v predkazenskem postopku, vključno s pravico do odvetnika in obveščanja. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila prevajalka za ukrajinski jezik D. D. na samem kraju navzoča dobro uro po tem, ko so policisti obdolžencu odvzeli prostost (zapisnik o ogledu - priloga A1/1/2). Iz odločbe o odvzemu prostosti (priloga A2/1/3) pa je tudi razvidno, da je le-ta prevedla vsebino odločbe in da obdolženec razume ukrajinski jezik. Da obdolženec razume ukrajinski jezik, nenazadnje izhaja tudi iz njegovega zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom, kjer je izrecno izjavil, da govori in razume (ruski in) ukrajinski jezik (list. št. 10), zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila pravica do uporabe svojega jezika v celoti spoštovana. Na podlagi navedenega pa tudi ni mogoče pritrditi pritožnici, da sodišče pri obdolžencu ni preverjalo razumevanja ukrajinskega jezika. Obdolženec je namreč pred preiskovalnim sodnikom izjavil, da govori in razume ukrajinski jezik (list. št. 10), potem ko je že izrazil svojo zahtevo za nadaljnjo prevajanje postopka v ruski jezik (list. št. 3). Glede pritožbenih navedb, da je obdolženec ob zaslišanju priče E. E. izjavil, da je državljan Ukrajine, da pa se je šolal v ruskem jeziku in da želi, da se mu vsa procesna dejanja in dokumentacija prevajajo v ruski jezik, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeno sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, saj je v nadaljevanju postopka vse naroke in pisanja prevajalo v ruski jezik. Da tolmačka neposredno ob odvzemu prostosti ni mogla biti navzoča, kar problematizira pritožba, je ob opisanem poteku dogajanja povsem logično, zato so si policisti upravičeno pomagali s kartončkom prevoda pravic ter nato še s posebno brošuro, prevajalka pa je bila na samem kraju navzoča takoj, ko je bilo to mogoče.

7Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zasega predmetov. Sodišče prve stopnje je v točki 10 razlogov izpodbijanega sklepa tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj ni podlage za izločitev zapisnika o zasegu predmetov z dne 30. 5. 2022 (priloga A2/1/2/1), zaradi česar pritožnica v tej zvezi neuspešno navaja, da odločba ni obrazložena (uveljavljana kršitev 22. člena Ustave). Pritrditi pa ji ni mogoče niti, da ob zasegu predmetov ni bila navzoča tolmačka. Čeprav navzočnost tolmačke ni izrecno navedena v samem uvodu zapisnika, pa je v nadaljevanju razvidno, da je navzočnost prevajalke ročno pripisana in da je zraven navedbe „prevajalka“ tudi njen podpis. Razen tega pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da smejo policisti, ko postopajo po 148. členu ZKP (tako kot v obravnavani zadevi), v skladu s četrtim odstavkom 220. člena ZKP zaseči predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti, ali bi utegnili biti dokazilo v kazenskem postopku. Za takšno preiskovalno dejanje zakon ne predvideva posebnih pravnih poukov, niti pisne odredbe. Glede na to, da posebna obličnost ni predvidena, tudi ni potrebno, da bi bil ob zasegu navzoč tolmač, ki bi obdolžencu zagotovil prevajanje v jezik, ki ga razume.³ Protispisna pa je pritožbena trditev, da pri sestavi uradnega zaznamka o izjavi osumljenca (priloga A2/1/6) ni bila navzoča prevajalka. Kot izhaja iz uradnega zaznamka, je bila namreč njegova vsebina prevedena s strani prevajalke D. D. (točka 8 razlogov izpodbijanega sklepa).

8Ob vsem navedenem tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi nista bili kršeni obdolženčevi pravici do uporabe svojega jezika in do poštenega sojenja, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izločitev dokazov (drugi odstavek 83. člena ZKP), dodatno zaslišanje obdolženca v tej zvezi pa se je izkazalo kot nepotrebno (točka 3 razlogov izpodbijanega sklepa).

9Nadalje pritožnica uveljavlja kršitev pravice do obrambe z navedbo, da sodišče prve stopnje obdolženca ni seznanilo z možnostjo, da pri izvajanju nujnih preiskovalnih dejanj izrabi pravico do zagovornika, zaradi česar je po mnenju pritožnice kršena ustavna pravica iz 29. člena Ustave v zvezi z 18. členom ZKP, prav tako pa sta kršena 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Tudi v tem delu ji ni mogoče pritrditi. Iz ustaljene sodne prakse, o čemer se je Vrhovno sodišče v tej zadevi že izreklo s sodbo z dne 1. 8. 2022 (list. št. 384-389), je namreč razvidno, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP).⁴ To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja priče še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave, kršeno pa tudi ni bilo načelo enakosti, saj sta bila ob zaslišanju priče E. E. navzoča višja pravosodna svetovalka Okrožnega sodišča v Murski Soboti (pooblastilo z dne 31. 5. 2022 - priloga C1/1) ter obdolženec. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je bil obdolženec obveščen o pravici do zagovornika. Kot je to pojasnjeno že v točki 6 obrazložitvi tega sklepa, so policisti in kriminalisti ob odvzemu prostosti obdolženca seznanili z vsemi pravicami, ki jih ima (najprej na kartončku in nato še z brošuro v ukrajinskem jeziku), med drugim tudi s pravico do zagovornika (kar izhaja tudi iz izpovedbe kriminalista C. C.). Da ima obdolženec pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere ali ga na njegovo zahtevo, če so izpolnjeni zakonski pogoji in je v interesu pravičnosti, postavi policija na stroške države, je bil obdolženec v ukrajinskem jeziku obveščen tudi v odločbi o odvzemu prostosti in pridržanju ter ob podaji izjave (uradni zaznamek o izjavi osumljenca). Nenazadnje pa je bil s pravico do navzočnosti zagovornika pri nujnem preiskovalnem dejanju obveščen v obvestilu, ki ga je obdolženec tudi dvakrat podpisal. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec v svoji vlogi z dne 7. 7. 2022 (list. št. 303) sam navedel, da mu je obvestilo prevedla prevajalka D. D. V pravilnost prevoda pa pritožbeno sodišče ne dvomi. Neutemeljene pa so pritožbene zahteve, da bi moral preiskovalni sodnik na samem naroku pred zaslišanjem priče obvestiti obdolženca, da ima pravico do zagovornika. Preiskovalni sodnik je namreč v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišal pričo (ne pa obdolženca), zaradi česar je ravnal pravilno, ko je priči dal ustrezen pravni pouk. Glede preostalih pritožbenih navedb, da je bil obdolženec na narok priveden, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so policisti obdolženca privedli, ker je sam izrazil željo, da želi biti navzoč pri zaslišanju priče. Na podlagi vsega navedenega je mogoče zaključiti, da tosmerne uveljavljane kršitve niso podane.

10Pritožnica tudi ne more uspeti z grajanjem zakonitosti uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od F. F. Sodišče prve stopnje je namreč na straneh 5 in 8 izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da uradni zaznamek o zbranih obvestilih ni dokaz v formalnem pomenu besede in da bo sodišče F. F., če bo ocenilo, da je potrebno njeno zaslišanje, poučilo o pravicah in privilegiju, da se kot obdolženčeva partnerka odpove pričanju. Policija oseb ne more zasliševati kot priče, zato osebe, od katerih policija zbira obvestila, tudi ne morejo imeti statusa privilegirane priče in jih policija ni dolžna poučevati o privilegiju odpovedi pričevanju. Obvestila, ki so jih dale policiji osebe, ki bodo v sledečem kazenskem postopku sicer imele status privilegirane priče, se po drugem odstavku 83. člena ZKP izločijo šele takrat, ko se te v skladu z 236. členom ZKP odrečejo pričevanju.⁵

11Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede ustreznosti prevajalke D. D. v postopkih pred policijo in v postopku izvajanja nujnega preiskovalnega dejanja. Kot je že sodišče prve stopnje pojasnilo (točki 3 in 9 razlogov izpodbijanega sklepa), v sodnih postopkih prevaja in tolmači sodni tolmač. Če za določen jezik ni na razpolago sodnega tolmača, lahko sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog državnega tožilca ali policije v skladu s smiselno uporabo 233. člena v zvezi s četrtim odstavkom 249. člena ZKP postavi za opravljanje prevajanja ali tolmačenja drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik, za katerega ni sodnih tolmačev ali jih primanjkuje (sedmi odstavek 8. člena ZKP). Na naroku pred preiskovalnim sodnikom, na katerem se je opravilo nujno preiskovalno dejanje (list. št. 3-6), je obdolžencu (takrat še osumljencu) prevajala oseba, ki sicer ni bila sodna tolmačka, je pa prisegla v smislu določb 233. člena ZKP, kar je v skladu s citiranim sedmim odstavkom 8. člena ZKP, upoštevaje, da na območju Okrožnega sodišča v Murski Soboti ni registriranega nobenega sodnega tolmača za ukrajinski (in tudi ne ruski) jezik. Glede pritožbenih navedb, da prevajalka ni prisegla že v policijskem postopku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da za prevajalce oziroma tolmače v policijskih postopkih velja poseben Kodeks ravnanja tolmača oziroma prevajalca z dne 22. 11. 2019, ki tolmaču med drugim nalaga, da prevaja točen in celovit pomen izpovedi, izjav ali obvestil oseb v policijskih postopkih (točka 3.1). Da prevajalka D. D. ni bila primerna za tolmačenje, kot to izpostavlja pritožnica, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj je nenazadnje iz odločbe o odvzemu prostosti razvidno, da je obdolženec razumel ukrajinski jezik, kar pomeni, da je razumel tudi prevajalko.

12V zvezi z v pritožbi zahtevano izločitvijo okrožnega sodnika svétnika G. G. pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni predmet presoje tega pritožbenega postopka.

13Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obdolženčeve zagovornice pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Odločba US RS Up-599/04 z dne 24. 3. 2005. Tako tudi Polona Mozetič v Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 103.
² Sodbi VS RS XI Ips 41643/2019 z dne 3. 10. 2019 in I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016.
³ Sodba VS RS XI 17904/2019 z dne 20. 6. 2019.
⁴ Sodbe VS RS XI Ips 52438/2020 z dne 18. 2. 2021, XI Ips 20349/2018 z dne 7. 6. 2018 in XI Ips 63367/2011-112 z dne 26. 1. 2012.
⁵ Sodbe VS RS XI Ips 26606/2016-327 z dne 25. 8. 2016, XI Ips 16/2009 z dne 17. 3. 2009 in I Ips 286/2004 z dne 21. 10. 2004.