233. člen ZKP

Glede na povzeta pravila uporabe jezika in dejstvo, da se opravila v predkazenskem postopku izvajajo praviloma neposredno po zaznavi kaznivega dejanja, ne glede na del dneva in tudi na kraju dejanja je jasno, da v predkazenskem postopku ni niti vedno in povsod mogoče, niti nujno pričakovati zagotovitve takih standardov glede obdolženčeve pravice do uporabe jezika, kot zavezujejo sodišča ob vodenju kazenskega postopka in so določeni v osmem odstavku 8. člena ZKP. Določbe 8. člena ZKP se namreč uporabljajo za predkazenski postopek pred policijo smiselno, seveda ob uporabi že omenjenega 19. člena ZNPPol in ob upoštevanju 62. člena URS ter 6. člena EKČP.

Na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico je takratni osumljenki srbske narodnosti, ki ni razumela slovenskega jezika, tolmačila oseba, ki ni bila sodni tolmač, pač pa je prisegla v skladu z 233. členom ZKP. Zatem sta bili v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišani albansko govoreči priči, na teh narokih pa je tolmačila ista oseba, ki je ponovno prisegla, morala pa je tolmačiti v tri jezike (v slovenski, srbski in albanski jezik). Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil kršen 8. člen ZKP, ker preiskovalna dejanja niso bila opravljena v okoliščinah, ko bi bilo z zaslišanji nevarno odlašati, kar pa ni prešlo v kršitev ustavnih (29. in 62. člen Ustave) in konvencijskih pravic obsojenke (6. člen EKČP).

Na zaslišanju pred dežurno preiskovalno sodnico dne 10.10.2018 kot tolmač za srbski jezik sodeloval F. I., na zaslišanju pa je bil navzoč tudi tedanji obtoženkin zagovornik po uradni dolžnosti. Pritožnik ima sicer prav, da navedeni tolmač tedaj ni bil vpisan v seznam stalnih sodnih tolmačev, zaradi česar se je sodišče poslužilo določbe 233. člena ZKP in F. I., ki ni bil zaprisežen sodni tolmač, pred zaslišanjem zapriseglo. Sodišče prve stopnje s tem ni prekršilo nobene postopkovne določbe, zlasti upoštevaje dejstvo, da je šlo za nujna preiskovalna dejanja, ko je bila obtoženki že odvzeta prostost, Ker je tudi z vpogledom v zapisnik o zaslišanju obtoženke pred preiskovalno sodnico razvidno, da obtoženkin tedanji zagovornik nikakršnih pripomb v zvezi z uporabo jezika ni imel, pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da med akterji zaslišanja ni prišlo do nikakršnega komunikacijskega šuma, o pravilnosti zaslišanja in razločnosti ter razumljivosti komunikacije ni nikakršnih pomislekov.

Obdolženec (in ne njegov zagovornik) lahko poda pisni zagovor, vendar ta ne more nadomestiti njegovega ustnega zaslišanja. Glede na to, da obdolženec ni samo subjekt kazenskega postopka, temveč je njegova izpovedba (še vedno) tudi dokazno sredstvo, je jasno, da pisni zagovor, ki ga je podal zagovornik, v dokaznem pogledu nima nobene teže, ampak pomeni le stališče obrambe o dejanskih in pravnih vidikih obtožbe.

Neprepričljive so navedbe prvostopenjskega sodišča, ko se zgolj zato, ker se pri enakem imenu priimek priče, sicer pakistanskega državljana, zapisan pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in tisti, naveden v obtožbi, razlikuje le v eni črki, zadovolji z ugotovitvijo, da ni dovolj dokazov, da bi navedena priča sploh bila v zajeti skupini in govorila ravno o obravnavanem dogodku.