VSC Sklep I Cp 37/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Dedič A. A. krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom prekinilo zapuščinski postopek po pokojnici (I. točka izreka) in dediča B. B. (sedaj pritožnik) napotilo na pravdo z zahtevkom, da vloži tožbo na ugotovitev, da od zapustnice ni prejel daril, ki bi se mu vštevala v njegov nujni delež (II. točka izreka) ter da mora tožbo zoper sodediča A. A. vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa, sicer bo sodišče zapuščinsko obravnavo nadaljevalo in dokončalo ne glede na zahtevek, s katerim je dediča napotilo na pravdo (III. točka izreka). Zapuščinski postopek je prekinilo za 30 dni, šteto od pravnomočnosti tega sklepa dalje oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v tem roku vložena ustrezna tožba (IV. točka izreka).

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje napoteni dedič po pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo z vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, ki se v zapuščinskem postopku subsidiarno uporablja na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uvedlo dedovanje na podlagi oporoke, s katero je zapustnica vse svoje premoženje zapustila sinu A. A. (v nadaljevanju oporočni dedič), pritožnik pa je nato uveljavljal nujni delež. Sporno je bilo, ali je pritožnik s strani zapustnice že prejel kakšna darila, ki bi se lahko vštevala v njegov nujni dedni delež. Glede zapustničinih navedb v oporoki, da mu je v letu 1983 naklonila nepremičnino na naslovu ... 131, ..., je pritožnik na obravnavi 25. 8. 2022 izjavil, da to ne drži. S tem pa pritožnik zapustničinega zapisa v oporoki ni priznal, oporočni dedič pa je vsebino oporoke v celoti priznal in zatrjeval, da je bil pritožnik s strani zapustnice že za časa njenega življenja ustrezno dedno odpravljen oziroma je prejel celo več, kot bi mu pripadalo po samem zakonu. To bi lahko imelo vpliv le na višino pritožnikovega nujnega dednega deleža, ne pa na samo pravico od njegovega uveljavljanja. Torej ni sporno dejstvo, ali je pritožnik upravičen do nujnega dednega deleža, ampak je sporno zatrjevanje zapustnice in oporočnega dediča o pritožnikovi dejanski dedni odpravljenosti. Zato bi moral biti na pravdo napoten oporočni dedič z uveljavljanjem zahtevka, da je pritožnik s strani zapustnice dejansko prejel zatrjevano naklonilo v obliki prenosa lastninske pravice na nepremičnini, kar naj bi s svojimi prihranki „uredila“ zapustnica sama. Pritožnik namreč v tožbi ne more dokazovati t. i. negativnega dejstva, da s strani zapustnice ni prejel tega darila. Negativnih dejstev v pravu ni mogoče dokazovati. Zato je treba izpodbijani sklep nadomestiti z novim sklepom in na pravdo napotiti oporočnega dediča. Pritožnikove navedbe potrjujejo tudi priloženi podatki iz zemljiške knjige za sporno nepremičnino parc. št. *161/3 k. o. ... . Njena lastnica nikoli ni bila zapustnica, v letu 1983 pa sta njena (so)lastnika postala takratna pritožnikova soproga C. C. (rojena ...) do ¾ celote nepremičnine in pritožnik do ¼ celote nepremičnine na podlagi sklenjene darilne pogodbe, pri kateri sta kot darovalca nastopala zakonca D. D. (teta in stric pritožnikove takratne soproge) in ki sta imela jasen namen, da svoje premoženje preneseta na svojo sorodnico in pritožnika kot njenega moža. Zapustničine navedbe v oporoki glede prenosa lastninske pravice na sporni nepremičnini so torej neskladne s podatki iz zemljiške knjige. Pritožnik je tudi na podlagi sklenjene darilne pogodbe prejel le manjšo naklonitev (solastniški delež v višini ¼ celote). Pritožnikova pravice do nujnega dednega deleža je močnejša od zatrjevanj oporočnega dediča o pritožnikovi dedni odpravljenosti. Oporočni dedič mora zato dokazati, da pritožnik iz naslova uveljavljanja nujnega dednega deleža ni več upravičen do ničesar.

3Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD vročena oporočnemu dediču, ki je nanjo po pooblaščencu odgovoril. V odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožnik na zapuščinski obravnavi podal zgolj pavšalno in nekonkretizirano trditev, „da določene stvari, zapisane v oporoki, ne držijo“, ni pa pojasnil, katere stvari ne držijo in zakaj. Pritožnik je res uveljavljal pravico do nujnega deleža, vendar pa ni podal nobenih navedb, iz katerih bi izhajali razlogi, zakaj je bil po njegovi oceni prikrajšan za pravico do nujnega deleža in v kakšni višini. Pritožnik ni navedel nobenih dejstev, zato jih tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo in ni imelo podlage za prekinitev postopka (210. člen ZD) in napotitev pritožnika na pravdo. Konkretni položaj urejata 40. in 41. člen ZD, po katerih lahko nujni dedič v treh letih od razglasitve oporoke vloži tožbo na zmanjšanje oporočnih razpolaganj. Oporočni dedič pritožniku ne oporeka pravice do nujnega deleža, šele v pritožbenem postopku je očitno postalo sporno, ali je pritožnik s strani zapustnice za časa njenega življenja že prejel kakšna darila. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijanega sklepa izdalo napačen napotitveni sklep, saj pritožnik ni podal konkretnih trditev o prikrajšanju njegovega nujnega deleža. Sodišče prve stopnje bi moralo pritožnika napotiti na dajatveno pravdo, v kateri bi v skladu s 40. členom ZD uveljavljal dajatveni zahtevek na zmanjšanje oporočnih razpolaganj. Ker je zapustnica v oporoki jasno in konkretno obrazložila, zakaj šteje, da je bil pritožnik že dedno odpravljen, in ker želi pritožnik izpodbijati poslednjo zapustničino voljo ter ni konkretiziral, katere stvari v oporoki naj ne bi držale, je jasno, da je pritožnikova pravica manj verjetna. Prereka, da je pritožnik od zapustnice prejel le manjšo naklonitev, ker je prejel solastniški delež v višini ¼ sporne nepremičnine. Glede v pritožbi priloženih zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov pa navaja, da pritožbenih postopek ni namenjen izvajanju novih trditev in dokazov. Pravno nesprejemljivo bi bilo, da bi breme aktivne legitimacije v pravdi nosil oporočni dedič, ki spoštuje zapustničino poslednjo voljo. Priglaša stroške postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Dediča pokojne sta sinova. Z oporoko z dne 21. 7. 2017 je zapustnica vse svoje premoženje zapustila enemu izmed sinov - oporočnemu dediču in v oporoki navedla, da je drugi sin (sedaj pritožnik) od nje že prejel več kot oporočni dedič (vključno s premoženjem po tej oporoki) in je že v celoti dedno odpravljen. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče ugotovilo vrednost čiste zapuščine in da je po razglasitvi oporoke oporočni dedič na zapuščinski obravnavi 25. 8. 2022 sprejel svoj oporočni dedni delež, pritožnik (v nadaljevanju nujni dedič) pa je izjavil, da določene stvari, zapisane v oporoki, ne držijo in uveljavljal pravico do nujnega deleža. Ker sta dediča predlagala, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo za določen čas zaradi sklenitve morebitnega dogovora v zvezi z uveljavljanjem nujnega deleža po nujnem dediču, jo je sodišče prve stopnje preložilo. Na zapuščinski obravnavi 22. 9. 2022 sta dediča nato izjavila, da dogovora nista uspela skleniti. Oporočni dedič je še pojasnil, da je nujni dedič že prejel več, kot pa bi mu pripadalo na podlagi zakona, kot to izhaja tudi iz oporoke, nujni dedič pa je vztrajal pri pravici do nujnega deleža.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo in na pravdo napotilo nujnega dediča, „da zoper oporočnega dediča vloži tožbo na ugotovitev, da od zapustnice ni prejel daril, ki bi se mu vštevala v njegov dedni delež.“ Pojasnilo je, da je ugotovilo, da obstaja spor o tem, ali je nujni dedič že dedno odpravljen oziroma ali je na račun dednega deleža že prejel več, kot pa bi mu po zakonu pripadalo, zato je na podlagi (na naroku) ugotovljenih dejstev ob upoštevanju oporočnih navedb zapustnice štelo za manj verjetno pravico nujnega dediča.

7Po 3. točki drugega odstavka 210. člena ZD v zvezi s prvim odstavkom 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, le tedaj, če so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež.

8Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da so med strankama sporna dejstva iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, vendar pa teh dejstev ni opredelilo in ni navedlo razlogov, zakaj šteje pravico oporočnega dediča za bolj verjetno, ampak je naredilo zgolj goli pravni zaključek, da šteje pravico nujnega dediča za manj verjetno. Izpodbijanega sklepa zato niti ni mogoče preizkusiti, s čimer je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Sicer so utemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi z dne 22. 9. 2022 jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD¹), oporočni dedič, na kateremu je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež, pa je zgolj vztrajal, da je nujni dedič dedno odpravljen in ni podal nobenih konkretnih trditev o tem, kaj naj bi nujni dedič prejel od zapustnice, ampak se je le skliceval na zapis o dedni odpravljenosti v zapustničini oporoki (s tem je smiselno zahteval vračunanje daril v dedni delež nujnega dediča po 58. členu ZD), kar pa po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča.² Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da je dedna odpravljenost pravni pojem (ne pa tudi zakonski) in pomeni, da je nujni dedič z vračunanjem daril že prejel tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo po zapustnici glede na njegov nujni dedni delež (46. člen ZD). Takšna ugotovitev pa je odvisna od presoje relevantnih dejstev, in sicer, kakšna je vrednost zapuščine, upoštevajoč 28. člen ZD, in kakšna je vrednost tega, kar je nujni dedič prejel od zapustnika. Na zapuščinski obravnavi je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, kaj obsega zapuščina, ni pa upoštevalo, da mora biti zahteva dediča, ki uveljavlja vračunanje daril oziroma celo zahteva od sodišča ugotovitev, da vrednost prejetih daril presega vrednost nujnega deleža sodediča, konkretizirana. Oporočni dedič bi moral navesti konkretno glede katerih daril zahteva vračunanje v dedni delež in v kakšni vrednosti,³ šele potem bi se nujni dedič o tem lahko izjavil in šele potem bi sodišče prve stopnje sploh lahko presodilo, katera dejstva so med strankama sporna in odločilo na podlagi 210. člena ZD. Ker pa oporočni dedič na zapuščinski obravnavi takšnih konkretnih trditev ni podal, ta dejstva med strankama doslej niso mogla biti sporna. Zato ni mogoče šteti, da je med strankama spor o teh dejstvih in ni pogoja za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo po 3. točki drugega odstavka 210. člena ZD.

10Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje oporočnega dediča pozvati, da v skladu z zgoraj navedenim dopolni trditveno podlago (285. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD), nato pa nujnega dediča pozvati, da se do takšnih zatrjevanih dejstev izjavi. Šele nato bo mogoča odločitev o tem, kakšna dejstva so sporna in ali je prekinitev zapuščinskega postopka potrebna in če je, čigava pravica je manj verjetna. Razloge za takšne svoje zaključke pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti.

11Oporočni dedič krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 174. člena ZD).

¹ Po 40. členu ZD lahko zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež, zahtevajo samo nujni dediči.
² Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi zapustničina volja glede daril zakonitemu dediču lahko bila pomembna le v primeru, da bi v oporoki izjavila, da se darilo ne vračuna v dedni delež (tretji odstavek 46. člena DZ).
³ Zapustnica je v oporoki (6. odstavek) navedla, da je v letu 1983 kupila stanovanjsko hišo na naslovu ... 131, ..., ki je bila namenjena nujnemu dediču. Ker je bila hiša potrebna obnove, je nujnemu dediču kupovala tudi gradbeni in drug material, potreben za obnovo hišo ter mu izročila večje vsote denarja.