46. člen ZD

V obravnavanem primeru dediča drug proti drugemu uveljavljata zahtevka, eden zahtevek po 32. členu ZD, in drugi po 46. členu ZD, ki v delu temeljita na istih dejanskih trditvah, kar je logično, saj oba izvirata iz iste življenjske situacije, ki je ni mogoče cepiti na dva položaja in v kateri se materialna in nematerialna pomoč vzajemno in vsakodnevno prepletata. To, da toženčeve trditve, da zapustničino kritje omenjenih stroškov ni bilo neodplačno, temeljijo na istih dejanskih trditvah, kot v postopku P 71/2022, torej ne preprečuje njihove presoje tudi v tem postopku.

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih torej le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Odločanje po prostem preudarku (216/I. člen ZPP) se lahko uporabi le izjemoma. Pogoja za uporabo sta dva: tožbeni zahtevek mora biti po temelju utemeljen, višine denarnega zneska pa bodisi ni mogoče ugotoviti, bodisi bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, sodišče določbe 216. člena ZPP ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku namreč ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze; prosti preudarek tako ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Okoliščine v obravnavani zadevi, ko tožnica zatrjuje, da nujni dedni delež toženca ni bil prikrajšan, ker je toženec od zapustnice za časa njenega življenja prejel pomoč v obliki dela in prehrane, niso takšne, ki bi opravičevale uporabo citirane določbe.

Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dolžnikovo neuveljavljanje nujnega deleža v zapuščinskem postopku povzročilo zmanjšanje njegovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve; natančneje ali se kot vrednost nepremičnine lahko vzame približna ocena izvedenke, čeprav je bila nepremičnina prodana in je torej znana njena dejanska vrednost.

Pritožnica se neutemeljeno zavzema za prevalitev dokaznega bremena glede vsebine zapustničine volje na sodedinjo, ki je zahtevala vračunanje daril. Ne le zato, ker je zapustnikovo voljo, da se darilo ne vračuna v dedni delež, dolžan dokazati dedič, ki takšno voljo zatrjuje, temveč predvsem zato, ker pride do vračunanja po samem zakonu, zato dedič, ki uveljavlja vračunanje, nima pravnega interesa za tožbo.

Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice, kar pomeni, da mora ravno izpodbijano pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je že zaradi ugotovitve obstoja objektivnih pogojev za izpodbijanje treba ugotoviti, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja, v konkretnem primeru zaradi neuveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku, njegovo premoženje manjše, kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno. Treba je torej oceniti, ali bi bil dolžnik v zapuščinskem postopku do nujnega deleža sploh upravičen in če, v kakšni višini. Če v zapuščinskem postopku dolžnik ne bi ničesar prejel, potem o oškodovanju upnika zaradi njegovega ravnanja ne moremo govoriti.

Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika (prvi odstavek 46. člena ZD). Očitno je, da nepremičnina ni bila podarjena E. E. (zakoniti dedinji), ampak njenemu sinu. Ob zakonitih dedičih (hčeri in sinu zapustnice) je bil obdarjenec (vnuk) le potencialni dedič, v času daritve je imel lastnost zakonitega dediča in abstracto, in se šteje za tretjo osebo, ker ob zapustničini smrti ni bil pozvan k dedovanju. Vrednost darila, ki ga je tretja oseba prejela več kot leto dni pred zapustničino smrtjo, pa se ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine (peti odstavek 28. člena ZD).

V predmetni zadevi je dedič A. A. uveljavljal, naj se njegovemu bratu v dedni delež vštejejo določena darila. Uveljavljal je torej vračunanje daril v dedni delež (kolacija) po 46. členu ZD. Navedena določba omogoča, da dobijo tisti dediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik že za časa življenja dal darila, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost daril. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pritožnikovo zahtevo štelo za terjatev zoper brata, ne pa za zahtevo za vračunanje daril v dedni delež.

Vprašanje, ali je bil dedič dedno odpravljen, je pravno, ne pa dejansko vprašanje. Dedna odpravljenost pomeni, je dedič z vračunanjem daril že prejel toliko premoženja, kot bi mu od celotne zapuščine glede na njegov dedni (nujni) delež pripadalo (46. člen ZD). Pristojnost za rešitev vprašanja, ali je nekdo dedno odpravljen, je zato v domeni zapuščinskega sodišča, če med strankama niso sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev. V predmetni zadevi med dedinjama ni bilo sporno, da je ena od njiju prejela od zapustnice darilo v višini 40.000,00 EUR. Ker so torej med njima sporna zgolj pravna, ne pa dejanska vprašanja, pogojev za prekinitev postopka po 210. členu ZD ni bilo.

Pritožnica opozarja, da naj bi obstajala še neka druga denarna sredstva in zavarovanja, ki pa jih ne opredeli, zato te pritožbene trditve ni mogoče preveriti. Seveda je trditveno in dokazno breme za zatrjevan obstoj sredstev, ki naj bi bila del zapuščine, na strani tistega, ki obstoj teh sredstev zatrjuje, ne pa na strani ostalih dedičev, kot predlaga pritožba. Pritožbi govori tudi o pravici uveljavljati povečanje dednega deleža v skladu z drugim in tretjim odstavkom 13. člena ZD. Kot je razvidno iz spisa, pritožnica te pravice pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, uveljavljanje v pritožbi pa je prepozno in ga zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

O predlogu dediča za vračunanje darila v dedni delež sodedinje lahko zapuščinsko sodišče odloči le, če o tem dejstva niso sporna. 210. člen ZD namreč v prvem odstavku določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.

Tožba je sklepčna; iz dejstev, ki so navedeni v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnika sta v tožbi navedla, da sta nujna dediča, da zapustnica ni napravila oporoke, da je bila vrednost zapuščine nič, da zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali vračunavanje darila ne pride v poštev in da je bil nujni delež prikrajšan zaradi razpolaganj z nepremičnino - stanovanjem, ki je bilo podarjeno toženki. Zahtevala sta vračilo ene četrtine njegove ocenjene vrednosti kot polovico svojega zakonitega deleža (prikrajšani nujni delež). Kljub temu, da je bila toženki podarjena nepremičnina obremenjena z dosmrtnim prebivanjem njenih staršev v njem, se torej darili (nepremičnina in del denarnih sredstev za odkup stanovanja pod ugodnostmi Stanovanjskega zakona) nikakor ne moreta kar približno izenačiti, pač pa jih je treba ovrednotiti.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič (univerzalni zapustnikov naslednik), ki je upravičen do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zahteva lahko vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine (in razpoložljivega dela zapuščine) se poleg darila tudi drugo zapustnikovo (aktivno in pasivno) premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku - na dan zapustnikove smrti (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD). Stanje nepremičnin ob daritvi, torej stanje, ki ni vključevalo kasnejših vlaganj, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker je bil toženki podarjen del (solastni delež) nepremičnin pred opravljenimi vlaganji, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke vrednost darila pravilno ocenilo glede na stanje ob daritvi (torej stanje pred vlaganji), upoštevajoč vrednost ob zapustnikovi smrti. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče, da vlaganja, opravljena po daritvi, ne v

Dedna odpravljenost je pravni pojem (ne pa tudi zakonski). Pomeni, da je nujni dedič z vračunanjem daril že prejel tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo po zapustniku glede na njegov nujni dedni delež. Zapis v oporoki, da so zakonite dedinje dedno odpravljene, je vsebinsko prazen, saj ni navedeno, kaj naj bi zakonite dedinje prejele od zapustnika. Spor je v tem trenutku le navidezen, saj je oporočna dedinja, na kateri je trditveno in dokazno breme, da so zakonite dedinje že prejele svoje nujne dedne deleže, podala v tem pogledu le splošno trditev o njihovi dedni odpravljenosti. Ker ni mogoče govoriti o obstoju spornih dejstev, ni pogoja za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.

Premoženje zapustnika preide na dediče s smrtjo zapustnika in se obseg premoženja, ki ga dediči dedujejo, ugotovi po stanju na dan smrti. Kasnejše spremembe glede vrste in obsega premoženja na to ne vplivajo, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zapuščino spadajo vrednostni papirji (ne pa denarna sredstva), pravilna. Oporoka je enostranski pravni posel, sporno določilo pa je sestavni del dvostranskega pravnega posla, pri čemer so bile pogodbene stranke v 8. točki notarskega zapisa opozorjene na pravne posledice sklenjenega pravnega posla (glede izročilne pogodbe ter odpovedi neuvedenemu dedovanju, posebej glede določila, da lahko potomec, ki se ni strinjal s prednikovo izročitvijo premoženja oziroma ni dal svoje privolitve, po smrti zahteva svoj nujni dedni delež), nakar so stranke soglasno izjavile, da je besedilo zapisa skladno z njihovo pravo pogodbeno voljo. Nedvomno je torej, da je šlo za pogodbo in ne enostranski pravni posel. V skladu z drugim odstavkom 548. člena OZ je v izročilni pogodbi neveljavno določilo o razdelitvi premoženja, ki bo v zapuščini, saj se s takšno pogodbo razdeli le izročiteljevo premoženje v trenutku izročitve pogodbe (vse ali del, prv

Čeprav se zdi, da so v zapuščinskem postopku možnosti navajanja novih dejstev relativno široke, natančnejša razlaga drugih določb kaže, da obstajajo tudi omejitve. Najbolj splošna izhaja iz logičnega argumenta narave stvari, kajti sodiščem ne morejo biti znane okoliščine povsem osebne narave, ki jih dedič povezuje z določbami 32. in 29. člena ZD. Tako za institut izločitve v korist potomcev (32. člen ZD) in vračunanja daril (46. člen do 58. člen ZD) že sam ZD določa, da se o teh pravnih podlagah odloča le na njihovo "zahtevo", ne pa po uradni dolžnosti. Zato je razumno tudi nadaljnje sklepanje, da morajo dediči v teh primerih navajati okoliščine, šele potem lahko o tem odločajo sodišča. Takšne določbe vsebuje tako ZNP-1 (34. člen, ki se pa v tem primeru ne more uporabiti), predvsem pa ZPP, ki v 337. členu takšno možnost dopušča, a ne neomejeno.

Pritožbeno sodišče se glede obstoja pravnega interesa strinja s stališčem sodišča prve stopnje (ki ga podkrepi z obširno sodno prakso), da rok za vložitev tožbe, ki ga določi zapuščinsko sodišče v sklepu, s katerim napoti dediča na pravdo, ni prekluziven.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bilo celotno darilo, dano toženki, že upoštevano v zapuščinskem postopku po očetu. Pravdni stranki sta namreč v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I P 518/2015 zaradi ugotovitve obsega zapuščine 19. 6. 2018 sklenili sodno poravnavo, s katero sta se med drugim dogovorili, da predstavlja zemljišče parc. št 151/6 v deležu do 1/2, darilo pokojnega očeta toženki. Tožnik je torej soglašal, da se darilo v celoti poračuna v dednem deležu toženke v zapuščini po očetu, ki je bil kot darovalec vknjižen v zemljiški knjigi, zato v tem postopku ne more uspeti s tožbo, po kateri bi se del istega darila poračunal še v dednem deležu toženke v zapuščini po materi. S tem bi namreč nastalo prikrajšanje v premoženjski sferi toženke, po drugi strani pa bi bil tožnik z dvakratnim upoštevanim istega darila sodedinji v obeh zapuščinskih postopkih neupravičeno obogaten.

Po določbi prvega odstavka 101. člena ZD določila prejšnje oporoke ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določila oporoke iz leta 2005 v nasprotju z določili kasnejše oporoke iz leta 2010. Zapustnica je namreč v kasnejši (novi) oporoki razpolagala z vsem premoženjem enako, v korist vseh treh dedičev, brez podrobnejše razdelitve premoženja med njih. Razpolagala je tudi z delom nepremičnine, ki ga je v prejšnji oporoki naklonila pritožniku. Institut vračunanja daril pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Institut vračunanja daril (kolacija) je uvrščen v poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona (drugo poglavje), določba prvega odstavka 46. člena ZD pa izrecno določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako je stališče teorije. ZD pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in zakonu je dopustno le v določenih primerih, npr. takrat, ko zapustn