40. člen ZD

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in jo mora nujni dedič praviloma uveljaviti v zapuščinskem postopku. Nujni delež se upošteva na zahtevo nujnega dediča in ne po uradni dolžnosti, ta pa lahko svoj zahtevek uveljavi do konca zapuščinskega postopka oziroma do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbi.

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.

Teorija in sodna praksa sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave.

Dedno pravico in tako tudi pravico do nujnega deleža z zahtevo po zmanjšanju oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja le-tega, je mogoče uveljavljati tudi še v pritožbenem postopku do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, čemur sledi tudi ustaljena sodna praksa.

V zapuščinskem postopku je potrebno nujni dedni delež izrecno uveljavljati.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič (univerzalni zapustnikov naslednik), ki je upravičen do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zahteva lahko vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine (in razpoložljivega dela zapuščine) se poleg darila tudi drugo zapustnikovo (aktivno in pasivno) premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku - na dan zapustnikove smrti (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD). Stanje nepremičnin ob daritvi, torej stanje, ki ni vključevalo kasnejših vlaganj, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker je bil toženki podarjen del (solastni delež) nepremičnin pred opravljenimi vlaganji, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke vrednost darila pravilno ocenilo glede na stanje ob daritvi (torej stanje pred vlaganji), upoštevajoč vrednost ob zapustnikovi smrti. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče, da vlaganja, opravljena po daritvi, ne v

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), saj gre pri dedovanju nujnih dedičev za zakonito dedovanje posebne vrste. Nujni dedič dobi nujni delež samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Odpoved dediščine, ki je urejena v 133. členu ZD, je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. S to izjavo dedič ovrže domnevo, da dediščino sprejema. Pravna posledica odpovedi dediščine je v tem, da se šteje kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič. V skladu s 138. členom ZD, lahko dedič, ki je dal izjavo o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine, zahteva razveljavitev izjave, če je bila podana s silo, grožnjo ali zvijačo ali če je bila dana v zmoti, kar lahko uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku.

Iz zapisnika povsem jasno izhaja, da pritožnik na obravnavi nujnega dednega deleža ni uveljavljal. Z izjavo, da priznava oporoko in ne uveljavlja ničesar, se je dejansko odpovedal dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD). Izjave o odpovedi dediščini (ali o sprejemu dediščine) ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica zakonitega dediča v primeru dedovanja na podlagi zapustnikove oporoke (27. člen ZD). Zakoniti dedič je nujni dedič (25. člen ZD), nujni delež pa dobi samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Izjava o odpovedi pravici do nujnega deleža je izjava o odpovedi dediščini, je izjava volje dediče, da noče biti dedič, njena pravna posledica pa je, da se šteje, da sploh ni postal dedič. Izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine, ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD). Na podlagi določbe drugega odstavka 138. člena ZD pa lahko dedič, ki je dal izjavo (o odpovedi dediščini ali sprejemu dediščine), zahteva razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju, če meni, da je bila izjava dana v zmoti, ali povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo.

Dedič B. B. šele v pritožbi prvič navaja, da je oporočni dedič z darilno pogodbo prejel nepremičnine, ki bi bile sicer del zapuščine oziroma jih je skladno z določbami 28. člena ZD potrebno upoštevati pri ugotavljanju vrednosti zapuščinske mase. Pritožnik s tem vsaj smiselno uveljavlja zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravica do nujnega deleža (in z njim povezane pravice), uveljavljanje katere je v dispoziciji upravičencev (40. člen ZD), je dedna pravica, ki jo je treba primarno uveljavljati v zapuščinskem postopku. Skladno s pravilom iz 220. člena ZD pravnomočen sklep veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Dediči so torej vezani le na pravnomočen sklep, zato lahko tudi po zaključenem postopku na prvi stopnji podajajo ugovore in dajejo izjave. Tudi glede na določbo tretjega odstavka 205. člena ZD lahko dediči podajo izjavo do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Skladno z ustaljeno sodno prakso je mogoče uveljavljati pravico do nujnega deleža in zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tudi šele v pritožbenem postopk

Gre za spor o tem ali se tožencu vrednost navedenih nepremičnin vračuna v dedni delež (če jih je od zapustnice dobil v dar) ali ne (če jih je dobil odplačno) - prvi odstavek 46. člena ZD. V takšnem primeru se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev, da se tožencu v njegov dedni delež po pokojnem vračuna darilo v določeni vrednosti in ne na ugotovitev dejstva, da je pokojna tožencu dala darilo v določeni vrednosti, kot sta zahtevek postavila tožnika.

Medtem ko zakoniti dedni delež dedičem, ki pridejo v poštev za dedovanje, pripada po samem zakonu, lahko pa se dedovanju odpovedo, gre nujni dedni delež upravičenim dedičem le, če ga uveljavljajo.

Izjave o odpovedi dediščine ali o sprejemu dediščine ni mogoče preklicati. Nujni dedič dobi nujni delež samo če ga zahteva (40. člen ZD). Dedič je izjavo o odpovedi uveljavljanja nujnega deleža podal na zapisnik na zapuščinski obravnavi dne 14. 6. 2017, jo podpisal, samemu zapisniku pa ni ugovarjal. Slednjo možnost pa je imel v skladu z drugim odstavkom 124. člena ZPP v zvezi s 170. in 163. členom ZD. V kolikor pa dedič meni, da je podal izjavo o odpovedi nujnemu deležu pod silo, grožnjo ali zvijačo ali da je bila izjava dana v zmoti, pa ima možnost v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZD zahtevati razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi obračunske vrednosti zapuščine, ki je podlaga za izračun nujnega deleža, pravilno upoštevalo premoženje, ki se nahaja v Republiki Hrvaški. Zapustnikovo premoženje je treba za potrebe ugotovitve obračunske vrednosti zapuščine obravnavati celostno v enem postopku, saj je le tako mogoče pravilno ugotoviti višino dejanskega prikrajšanja nujnih dedičev.

Trditve o prikrajšanju nujnega deleža zapustnikove hčerke B. B. se ne nanašajo na njeno zahtevo za zmanjšanje zapustnikovih oporočnih razpolaganj, pač pa zahteva vrnitev daril (ali nepremičnine, ki da je predmet predmetne prodajne pogodbe ali neplačanega (tretjega) obroka kupnine). Dejstvo je, da (oporočni) dedič A. A. daril ne priznava oziroma meni, da so le-ta, ker ni zakoniti dedič, pravno neupoštevna. Pritožnica zato ne more z uspehom svojih upravičenj uveljavljati v zapuščinskem postopku, pač pa le v pravdi. Nanjo pa je z izpodbijanim sklepom napotena. Za nadaljnji tek zapuščinskega postopka torej ni pravnega interesa.

Vprašanje, ali je treba darilo vrniti v zapuščino, je torej predhodno vprašanje v obravnavani zadevi za nedopustnost izvršbe. Ker je tožba za vrnitev darila že vložena, tudi višje sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja.

Vrednost darila, ki ga je pred zapustnikom umrli zakoniti dedič od zapustnika prejel več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, se ne upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine za izračun nujnega deleža, ker tak zakoniti dedič ni konkretni dedič v zapuščinskem postopku po zapustniku.

Ker zmanjšanja oporočnih razpolaganj ni brez zahteve nujnih dedičev (in samo pod pogojem prikrajšanja nujnega deleža), je več kot jasno, da v sporu na pravdo ni mogoče napotiti oporočnega dediča (da ta zahteva, da se oporočna razpolaganja ne zmanjšajo oziroma da se darila ne vrnejo), ampak le tistega, ki prikrajšanje uveljavlja.

Zahteva dediča, ki uveljavlja vračunanje daril, mora biti konkretizirana – navesti mora vštevanje katerih konkretnih daril zahteva in v kakšni vrednosti, in to za vsakega od nujnih dedičev. Njegovo zatrjevanje je bilo tako pavšalno, da je odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka in napotitvi oporočnega dediča na pravdo preuranjena.