58. člen ZD

Obračunska vrednost zapuščine se ugotavlja le na zahtevo nujnega dediča zaradi izračuna vrednosti njegovega nujnega deleža. Tožnica kot zapustnikova upnica tega ne more zahtevati. Poleg tega s povišanjem obračunske vrednosti zapuščine ni višja tudi vrednost, do katere dedič odgovarja za zapustnikove dolgove. Ta odgovornost dediča je namreč omejena z višino vrednosti podedovanega premoženja. Tožnica je le zapustnikova upnica, zapustnikovi upniki pa niso upravičenci zahteve za vračunanje daril. Poleg tega velja, da kar je dedič prejel kot darilo, ni njegova dediščina, čeprav se mu vračuna v dedni delež. Z vračunanjem darila se vrednost podedovanega premoženja in s tem odgovornost dediča za zapustnikove dolgove torej ne poveča. Dedič je za zapustnikove dolgove odgovoren le glede na vrednost tistega, kar je dejansko podedoval, torej brez upoštevanja vrednosti prejetih daril.

Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.

Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje. Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.

O predlogu dediča za vračunanje darila v dedni delež sodedinje lahko zapuščinsko sodišče odloči le, če o tem dejstva niso sporna. 210. člen ZD namreč v prvem odstavku določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.

Čeprav se zdi, da so v zapuščinskem postopku možnosti navajanja novih dejstev relativno široke, natančnejša razlaga drugih določb kaže, da obstajajo tudi omejitve. Najbolj splošna izhaja iz logičnega argumenta narave stvari, kajti sodiščem ne morejo biti znane okoliščine povsem osebne narave, ki jih dedič povezuje z določbami 32. in 29. člena ZD. Tako za institut izločitve v korist potomcev (32. člen ZD) in vračunanja daril (46. člen do 58. člen ZD) že sam ZD določa, da se o teh pravnih podlagah odloča le na njihovo "zahtevo", ne pa po uradni dolžnosti. Zato je razumno tudi nadaljnje sklepanje, da morajo dediči v teh primerih navajati okoliščine, šele potem lahko o tem odločajo sodišča. Takšne določbe vsebuje tako ZNP-1 (34. člen, ki se pa v tem primeru ne more uporabiti), predvsem pa ZPP, ki v 337. členu takšno možnost dopušča, a ne neomejeno.

Tudi v zapuščinskem postopku je uveljavljeno načelo kontradiktornosti. Sodišče mora strankam omogočiti, da se izrečejo o vseh pomembnih okoliščinah, zlasti o dednih izjavah drugih, ki se nanašajo na njihovo dedno pravico: bodisi na zapuščinski obravnavi bodisi z obvestilom o dedni izjavi. Čeprav sodišče vodi zapuščinski postopek po preiskovalnem načelu, pa brez strankine zahteve ne sme načenjati vprašanj, ki se nanašajo na pravice, ki jih prizadete osebe uveljavljajo le, če to same želijo. V določenih primerih je tudi v ZD uveljavljeno načelo dispozitivnosti - npr. pri uveljavljanju pravic nujnih dedičev in zahtev za vračunanje daril v dedni delež.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pritožnici ni dalo možnosti izjasnitve o zahtevku za vračunanje daril, ni utemeljen. Dedinjo je zastopal pooblaščenec, pri čemer je dedinja v postopku sodelovala, podala je svoje navedbe in tudi dedno izjavo. Poleg tega pa dedinja niti v pritožbenem postopku ni postavila konkretiziranega zahtevka za vračunanje daril sodediču.

Sodišče prve stopnje dejansko ni uporabilo določbe 46. člena ZD, saj ni izvedlo postopka za vračunavanje daril v dedni delež toženk, ki bi jima pripadal po pokojnem. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način pridobil v dar od zapustnika.

Kadar sodediči nujnemu dediču ne priznavajo nujnega dednega deleža, ker ga naj bi že v celoti prejel z darili, nujni dedič pa daril ne priznava, so sodediči tisti, ki morajo dokazati, da je nujni dedič v celoti dedno odpravljen na račun prejetih daril.

Do vračunanja (kolacije) pride po samem zakonu (ex lege) in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je darilo, ki ga je dedič dobil od zapustnika z darilno pogodbo, po predlogu sodediča vračunalo v njegov dedni delež. Sodišče druge stopnje, ob upoštevanju nizke vrednosti tako zapuščine kot tudi vrednosti darila, ki je predmet vračunanja, potrjuje postopanje sodišča prve stopnje, ki je podatke o vrednosti nepremičnin ugotovilo s pomočjo baze podatkov, ki se nahaja na spletnem portalu prostor, katastri in register nepremičnin.

Ker gre pri zahtevi pritožnikov za določno in obrazloženo zahtevo za vračunanje darila v dedni delež sodediča, ki sta jo pritožnika podala pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, je pritožbeno sodišče utemeljenima pritožbama ugodilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati zahtevo za vračunanje in odločiti skladno z določbami ZD, pri čemer naj upošteva, da je materialno procesno vodstvo v zapuščinskih postopkih glede na določbo 165. člena ZD še posebej poudarjeno.

Neuveljavljanje pravice zahtevati vračunavanje daril sodedičem v prejšnjih zapuščinskih postopkih, ne pomeni odpovedi tej pravici za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja.

Kadar med dediči obstaja spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost nujnega deleža, zlasti vračunanje daril v dedni delež, zapuščinsko sodišče spornih dejstev ne more ugotavljati ali razčiščevati samo, temveč mora v skladu s 3. točko 2. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju postopek prekiniti in stranki napotiti na pravdo.

Ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika, da v zapuščino sodi tudi terjatev zapustnice do prvega toženca, predstavlja podlago za zahtevek sodedičev, da se dolg prvega toženca do zapustnice vračuna v njegov dedni delež.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da so sodediči tisti, ki morajo dokazovati sporna dejstva v zvezi z velikostjo dednega deleža ostalih dedičev. Če sodediči trdijo, da nujnemu dediču nujni delež ne gre, ker ga je prejel že z darili, uveljavljajo zahtevo, naj se mu vračunajo darila. Če nujni dedič tega ne priznava, so sodediči tisti, ki morajo vračunavanje dokazovati, saj je njihova pravica manj verjetna.

Oseba, ki se je odpovedala pravici biti dedinja, nima pravnega interesa za uveljavljanje vračunanja daril, saj ta pravica pripada le sodediču (58. čl. ZD).