41. člen ZD

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Primera, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, ZPVAS ne ureja in obstaja pravna praznina. V skladu z ustaljeno sodno prakso se v takem primeru analogno uporabi določbo 50. člena ZAgrS. Potomci zapustnikovih bratov in sester niso nujni dediči.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo iz 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP s tem, da je začetek tega roka vezalo na sam nastop pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe, in ne na datum seznanitve tožnice s pravnomočno sodbo in napotitvijo na pravdo. Tožnica bi lahko tožbo v zvezi s terjatvijo, s katero je bila napotena na pravdo, vložila pri pristojnem sodišču že ves čas trajanja kazenskega postopka; ni mogoče šteti, da je bila seznanjena s tem, da lahko vloži tožbo, šele tedaj, ko je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo oziroma k vložitvi tožbe na delovno sodišče.

Teorija in sodna praksa sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave.

Nujni dedič lahko uveljavlja pravico do nujnega deleža tudi v pritožbenem postopku.

Pravnomočne odločitve sodišča o dolžnosti toženca vrniti v zapuščino določen solastninski delež nepremičnine ni mogoče udejaniti. V takem primeru je skladno s sodno prakso treba upoštevati načelo realne subrogacije. Namesto solastniškega deleža nepremičnine mora toženec v zapuščino vrniti denarni znesek, ki ustreza procentualni vrednosti nepremičnine. Uspeh toženca, ki glede podrednega tožbenega zahtevka znaša približno 30 %, ni majhen in stroški postopka bi bili ob nižji vrednosti spora manjši. Poleg tega je toženec v celoti uspel glede primarnega tožbenega zahtevka. Zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

O predlogu dediča za vračunanje darila v dedni delež sodedinje lahko zapuščinsko sodišče odloči le, če o tem dejstva niso sporna. 210. člen ZD namreč v prvem odstavku določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.

Tožnica ne upošteva določenih večjih izdatkov zapustnice (zlasti v zvezi z njenimi nepremičninami oziroma celotnim premoženjem), prevelik pomen pa pripisuje nekaterim izdatkom za osebno nego. Pri ugotavljanju mesečnih izdatkov zapustnice gre predvsem za vprašanje njihove celovite ocene (po vrsti in po višini), ne pa za matematični obračun teh stroškov. Tožnica, ki je bila v določeni dokazni stiski, je, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, prevalila procesno dokazno breme na toženca.

Objekt ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča. Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic.

V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati specifično situacijo, ker je bila zapuščina sestavljena iz premoženja v Sloveniji in premoženja na Hrvaškem, glede katerega je bil že izdan sklep o dedovanju. Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine se mora vrednostno upoštevati vse premoženje iz 28. člena ZD, torej tudi tisto premoženje, ki je bilo že predmet dedovanja po sklepu hrvaškega sodišča. Zapustnikovo premoženje je torej potrebno obravnavati celostno.

Pravica izpodbijati domnevno očetovstvo je osebna, statusna pravica, ki se ne prenaša na dediče (intuitu personae) v kakršnemkoli krogu. Tako pritožnica kot dedinja domnevnega očeta nima aktivne legitimacije za izpodbijanje očetovstva zapustnika v razmerju do njenega brata. Navedeni nujni dedič je svojo zahtevo za uveljavitev nujnega dednega deleža med zapuščinskim postopkom že podal in zato do zastaranja v teku trajanja zapuščinskega postopka ne more več priti (tretji odstavek 369. člena OZ). Pravilno je stališče, da je bilo z vložitvijo tožbe na ugotovitev dedne pravice zastaranje zahteve za uveljavitev nujnega dednega deleža pretrgano (365. člen OZ).

Ker je A. A. zapustnico sicer preživel, a umrl pred zaključkom zapuščinskega postopka, je dedičem po pokojnem A. A. treba omogočiti udeležbo v zapuščinskem postopku po zapustnici (134. člen ZD). A. A. je v predmetnem postopku že uveljavljal nujni delež in njegovo prikrajšanje. V lastnoročno podpisani vlogi zapuščinskemu sodišču z dne 19. 1. 2017 je obširno pojasnil, kakšna je vsebina prikrajšanja glede na to, koliko je kateri izmed dedičev po zapustnici že prejel, vključno z oporočno dedinjo. Kot pravni laik je smiselno navajal enako, kot navajajo v pritožbi zakoniti dediči. A. A. si je tako pravočasno in aktivno prizadeval za uveljavitev svojega (nujnega) dednega deleža.

Tožnica si je vse od prve zapuščinske obravnave prizadevala za uveljavitev svojega dednega deleža. Ta njena aktivnost, ki ustreza standardu, ki ga 365. člen OZ opredeljuje kot "vsako drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev", je torej tisto, kar je pretrgalo zastaranje. Učinek tega pretrganja pa je tak, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in kar kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče), namreč, da v takih primerih začne zastaranje znova teči šele od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 369. člena OZ).

Vrednost darila, ki ga je pred zapustnikom umrli zakoniti dedič od zapustnika prejel več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, se ne upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine za izračun nujnega deleža, ker tak zakoniti dedič ni konkretni dedič v zapuščinskem postopku po zapustniku.

Pri obračunavanju zapuščine in vračunavanju daril v dedne deleže je pomembno, da se vse premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku.

Za sklepčnost tožbe ni bilo potrebno dokazati, da so sredstva iz kupnine, ki je pripadala zapustnici še vedno v posesti toženca, ampak le, da je ta sredstva, ki predstavljajo zapuščino prejel in jih obdržal. Po drugi strani pa je dokazno breme, da je ta sredstva porabil za zapustnico na strani toženca, kar je ta delno tudi dokazal in je bil v tem obsegu tožbeni zahtevek tudi že pravnomočno zavrnjen.

Med dedinjami je spor o obstoju daril in njihovem vračunanju v dedni delež dedinj, zato je pravilna odločitev izpodbijanega sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedinj na pravdo.

Ker pritožnici s pravnim sredstvom ne moreta doseči boljšega položaja, za pritožbo nimata pravnega interesa. Prikrajšanje nujnega dednega deleža je treba uveljavljati in le v takšnem primeru pride v poštev uporaba 34. člena ZD ter ugotavljanje vrednosti zapuščine za potrebe izračunanja nujnega dednega deleža.

Pravna teorija in sodna praksa sta enotni v naziranju, da je rok iz 41. čl. ZD zastaralen. Pravica do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica. To pomeni, da je nujni dedič zapustnikov univerzalni naslednik. Taka morebitna ureditev pomeni, da spora o tem, ali pritožnici pripada nujni delež, sploh ni moglo biti od trenutka, ko ji je zapustnikov brat na zapuščinski obravnavi priznal dedno pravico, ne glede na to, da se tožnica takrat ni izjasnila o veljavnosti oporoke. Priznanje dedne pravice v zapuščinskem postopku (sodni postopek) pomeni pretrganje zastaranja in pritožnici v vsakem primeru gre dedna pravica (priznanje po temelju), vprašljiva je samo njena višina oziroma, ali ji gre zakoniti ali nujni delež. V nobenem primeru pa zaradi priznanja v sodnem postopku dedna pravica pritožnici ne more zastarati.

V obravnavani zadevi je pokojna M. M. s premoženjem razpolagala z izročilno pogodbo še za časa življenja, zaradi česar premoženja, ki naj bi sestavljalo njeno zapuščino, ni bilo. Pokojna mati pravdnih strank je pogodbo sklenila le s toženko, ker pa tožnica kot sodedinja z izročitvijo navedenih nepremičnin ni soglašala oziroma pri tem ni sodelovala, so se nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe, štele kot darilo toženi stranki. Glede na navedeno sta sodišči nižjih stopenj odločili pravilno, da predmetna tožba ni t. i. dediščinska tožba ter pravilno uporabili določbo 41. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), v skladu s katero imajo nujni dediči pravico zahtevati vrnil daril v roku treh let od zapustnikove smrti. Ugotovilo je, da je prišlo z vložitvijo tožničine pravočasne vloge v zapuščinskem postopku z dne 3. 2. 2000 do pretrganja zastaranja ter pravilno, da je zastaralni rok po pretrganju znova začel teči najkasneje z dnem 27. 9. 2000, ko je odločba zapuščinskega sodišča postala pravnomočna. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena 31. 8. 2010, je tožničin zahtevek na vrnitev daril zastaral.