VSRS Sodba in sklep II Ips 43/2022

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje:

- razveljavi v delu zadnjega odstavka II. točke izreka o zavrnitvi pritožbe glede zneska 40.537,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2003 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje;

- spremeni tako, da se pritožbi tožnice delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh plačati tudi denarno vsoto v višini davčne obveznosti tožnice po veljavnih predpisih, ki urejajo dohodnino, po katerih bo tožnici odmerjena dohodnina od prisojenih zneskov za premoženjsko škodo (16.583,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004 in 14.583,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2005 do plačila), torej denarno vsoto, ki bo enaka seštevku (vsoti) odmerjene akontacije dohodnine od tega dohodka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Prikaz zadeve

1Sedaj pokojna A. A. (v nadaljevanju tožnica) je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi dveh prisilnih hospitalizacij na ... Prvič je bila pridržana od 26. do 27. 12. 1999, in sicer za 22 ur in 15 minut (v nadaljevanju prva hospitalizacija, prvo pridržanje ali prvi škodni dogodek), drugič pa od 28. 7. 2000 do 25. 9. 2000, torej za 59 dni (v nadaljevanju druga hospitalizacija, drugo pridržanje ali drugi škodni dogodek), od tega je bila od 28. 7. 2000 do 5. 8. 2000 na zaprtem oddelku, od 5. 8. 2000 do 18. 9. 2000 na odprtem oddelku in od 19. 8. 2000 do 25. 9. 2000 v dnevni oskrbi.

Dopuščena pravna vprašanja

2S sklepom II DoR 377/2021 z dne 20. 10. 2021 je Vrhovno sodišče na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanj:

(1) ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in pritožbe tožnice glede preostalega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka storili bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oziroma ali sta tožnici zagotovili pošteno in enako varstvo njenih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave), drugostopno sodišče pa tudi pravico do pritožbe (25. člen Ustave) s tem, ko sta v obrazložitvi sodnih odločb navajali, da je o vprašanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka že odločeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2906/2016 in posledično o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz drugega škodnega dogodka v svojih odločbah nista navedli nobenih vsebinskih razlogov (glede na prvostopne in pritožbene trditve tožnice ter glede na izveden dokazni postopek na prvi stopnji),

(2) ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo preostalega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz prvega škodnega dogodka napačno uporabili materialno pravo, in sicer 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter tudi 22. člen Ustave v zvezi s pravico do odškodnine iz 26. člena Ustave s tem, ko sta tožnici iz naslova prvega škodnega dogodka dosodili odškodnino v višini 770 EUR, višji zahtevek pa zavrnili,

(3) ali je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer načelo popolne odškodnine s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini dohodnine od dosojenega zneska premoženjske škode iz naslova izgube dohodka.

3Glede na kompleksnost zadeve Vrhovno sodišče navedbe strank in stranskega udeleženca povzema vsebinsko po posameznih dopuščenih vprašanjih in sočasno nanje tudi odgovarja.

Dosedanji tek postopka

4Zaradi odgovora na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče najprej povzema bistvene odločitve sodišč v dosedanjem postopku.

5Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo I P 509/2004 z dne 22. 2. 2010 razsodilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen do 1/5.

6Pritožbama obeh pravdnih strank zoper to sodbo je višje sodišče s sodbo in sklepom II Cp 1964/2011 z dne 18. 1. 2012 delno ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v zvezi s prvim pridržanjem zavrnilo, z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v zvezi z drugim pridržanjem po podlagi utemeljen, sicer pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

7S sodbo in sklepom II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012 je Vrhovno sodišče odločalo o revizijah tožnice in toženke: tožničino je zavrglo, ker predhodno ni bila dopuščena, toženkino (ki je izpolnjevala po tedanjih predpisih zahtevan vrednostni pogoj za dovoljenost „direktne“ revizije) pa zavrnilo. S sklepom II Ips 297/2012 z dne 31. 1. 2013 je ugodilo tožničini dopuščeni reviziji in delno sodbo glede zavrnitve odškodnine v zvezi s prvo prisilno hospitalizacijo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. To je s sklepom II Cp 395/2013 z dne 13. 3. 2013 razveljavilo prvostopenjsko vmesno sodbo o podlagi zahtevka, ki se nanaša na prvo hospitalizacijo.

8V postopku pred prvostopenjskim sodiščem so tako ostali sporni temelj in višina zahtevka v zvezi s prvo hospitalizacijo in višina zahtevka v zvezi z drugo hospitalizacijo. Tožnica je (po spremembah tožbe) zahtevala:

- 2.921,05 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo iz prvega škodnega dogodka z obrestmi,

- 80.537,47 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka z obrestmi,

- 31.166,98 EUR odškodnine za premoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka z obrestmi,

- znesek v višini davčne obveznosti tožnice od prisojenih zneskov za premoženjsko in nepremoženjsko škodo po veljavnih predpisih, ki urejajo dohodnino.

9Sodišče prve stopnje je znova odločalo s sodbo I P 509/2004 z dne 23. 12. 2016. Toženi stranki je naložilo, da (I. točka izreka) tožnici plača odškodnino v višini 22.850 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 22.500 EUR (odškodnina za nepremoženjsko škodo iz drugega dogodka) od 26. 6. 2003 dalje do plačila, od zneska 350 EUR (odškodnina za nepremoženjsko škodo iz prvega dogodka) pa od 29. 7. 2003 dalje do plačila. V II. točki izreka je zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več oziroma drugače (za plačilo 91.775,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

10Zoper sodbo so se pritožili obe pravdni stranki in stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom II Cp 2906/2016 z dne 6. 9. 2017 o glavni stvari¹ odločilo takole:

„ I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba

1spremeni v II. točki izreka tako, da se prizna tožnici poleg odškodnine prisojene v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje (v znesku 22.500 EUR), še odškodnina v višini 17.500 EUR, skupaj torej 40.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in

2razveljavi v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, in sicer glede plačila 91.775,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.²

II. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka, za znesek 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V ostalem se pritožba tožnice in pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo ter se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.“

11Tožnica je vložila predlog za izdajo dopolnilne sodbe, podrejeno predlog za popravo sodbe. Sodišče druge stopnje je predlogu za izdajo dopolnilne sodbe delno ugodilo in tožnici prisodilo še zakonske zamudne obresti od (s sodbo druge stopnje zvišane) glavnice 17.500 EUR od 26. 6. 2003 dalje; skupno je torej tožena stranka dolžna tožnici plačati 40.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2003 dalje do plačila. V ostalem je zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe in predlog za popravo sodbe.

12Tožnica je tako zoper sodbo druge stopnje kot tudi dopolnilno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije in revizijo.³ Vrhovno sodišče je zavrglo oba predloga za dopustitev revizije (sklep II DoR 284/2018 z dne 12. 7. 2017) in obe reviziji (sklep II Ips 123/2019 z istega dne), ker tožnica nima pravnega interesa niti za vložitev predloga za dopustitev revizije niti za revizijo oziroma slednja, v delu, ki se nanaša na izpodbijanje stranskih terjatev po dopolnilni sodbi, ni bila dovoljena. Obrazložilo je, da je sodba sodišča druge stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo postala pravnomočna le v delu, s katerim je bila tožnici prisojena odškodnina v višini 40.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu je za tožnico ugodna. V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker v tem obsegu odločitev torej ni postala pravnomočna, revizija zoper njo ni dovoljena in je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.⁴

13Z novo sodbo (I P 517/2017 z dne 6. 11. 2017) je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo 770 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2003 dalje do plačila. Zavrnilo je višji in drugačni tožbeni zahtevek, in sicer glede plačila 73.855,50 EUR s pripadki in glede povrnitve denarne vsote v višini davčne obveznosti tožnice po veljavnih predpisih, ki urejajo dohodnino.

14Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo stranskega intervenienta zoper obsodilni del sodbe prve stopnje in jo v tem delu potrdilo. Tožničini pritožbi je delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožnici iz naslova premoženjske škode 16.583,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004 dalje do plačila in 14.583,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2005 dalje do plačila in denarno vsoto v EUR v višini davčne obveznosti tožnice po predpisih, ki urejajo dohodnino, po katerih bo tožnici odmerjena dohodnina od izplačane nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi (40.770 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) na podlagi sodbe v tej zadevi, ki bo enaka vsoti odmerjene akontacije dohodnine od tega dohodka in odmerjene razlike dohodnine na letni ravni, če bo znesek odmerjene dohodnine na letni ravni za tožnico višji od zneska med letom plačane akontacije zaradi dohodka, izplačanega na podlagi sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Pritožbo zoper preostali zavrnilni del sodbe prve stopnje (zavrnilni del odškodnine za nepremoženjsko škodo in zavrnilni del dohodnine od odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Po dopustitvi revizije je tožnica ... 2021 umrla. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je njen pooblaščenec v imenu še neznanih dedičev pravočasno vložil revizijo in predlagal, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj ju v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje (podrejeno sodišču druge stopnje) v novo sojenje.

16Na vročeno revizijo sta odgovorila tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev, in stranski intervenient, ki primarno predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

O dovoljenosti revizije

17Pooblaščenec tožnice v reviziji navaja, da ga je tožnica že 18. 6. 2021 pooblastila za zastopanje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi za vložitev predloga za dopustitev revizije in revizijo, zato revizijo vlaga ob upoštevanju pravila iz 100. člena ZPP.

18Stranski intervenient predlaga zavrženje revizije iz dveh razlogov. Najprej zato, ker je tožnica pridobila pravico do revizije s sklepom o dopustitvi revizije 20. 10. 2021 in ni predložila novega pooblastila, tj. pooblastila, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva. Pooblastilo z dne 18. 6. 2021 ni novo. Drugi razlog pa je v tem, da izpodbijani del terjatve za nepremoženjsko škodo ni priznan s pravnomočno odločbo, saj je bil zahtevek zavrnjen. Po določilu 184. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ker terjatev ni prešla na dediče, ti niso aktivno legitimirani za vložitev revizije oziroma zanjo nimajo pravnega interesa in zato revizijsko odločanje o prvih dveh vprašanjih ni več dopustno.

Presoja Vrhovnega sodišča

19Revizija je dovoljena.

20Za vložitev izrednih pravnih sredstev mora odvetnik predložiti novo pooblastilo (drugi odstavek 95. člena ZPP), torej pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve tega izrednega pravnega sredstva. Ker je postopek z revizijo (le) dvofazen, gre pa za postopek z istim pravnim sredstvom, mora odvetnik novo pooblastilo predložiti (že) takoj v prvi fazi, torej ob predlogu za dopustitev revizije. Če ga odvetnik (ponovno) ne predloži v drugi fazi, tj. ob vložitvi (že) dopuščene revizije, to ne pomeni, da je revizija nedovoljena ali nepopolna. V obravnavani zadevi je odvetnik predlogu za dopustitev revizije predložil novo⁵ in specialno⁶ pooblastilo. Revizija je zato dovoljena, pooblaščenec pa ima po določilu 100. člena ZPP pravico, da tudi po smrti tožnice opravlja pravdna dejanja.

21Stranski intervenient se tudi zmotno sklicuje na določilo 184. člena OZ. Glede na nastanek obravnavanega obligacijskega razmerja je treba v zadevi uporabiti ZOR (1060. člen OZ), ki je identično določbo vseboval v 204. členu. Določbi obeh zakonov je presojalo Ustavno sodišče in 184. člen OZ razveljavilo,⁷ za 204. člen ZOR, ki je v času odločanja Ustavnega sodišča že prenehal veljati, pa (le) ugotovilo, da je bil v neskladju z Ustavo.⁸ Ureditev, po kateri je podedljivost terjatve za nepremoženjsko škodo vezana na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je oškodovancu prisojena denarna odškodnina, namreč dediče oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom postavlja v bistveno različen položaj, odvisen od trenutka smrti oškodovanca v pravdnem postopku in ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki. Podedljivost teh terjatev, ki so sicer strogo osebne narave, bi bilo po stališču Ustavnega sodišča mogoče vezati na primer na trenutek, ko je oškodovanec navzven in nedvoumno izrazil voljo, da mu povzročitelj dolguje določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo ali ko je za uveljavitev tega zahtevka vložil tožbo. Glede na vloženo tožbo tako ni dvoma, da je ta trenutek nastopil že pred smrtjo tožnice.

O prvem dopuščenem revizijskem vprašanju (bistvena kršitev določb pravdnega postopka)

22Tožeča stranka v reviziji trdi, da je bil s sodbo in sklepom ter dopolnilno sodbo in sklepom II Cp 2906/2016 razveljavljen del prisojene odškodnine iz naslova prve hospitalizacije (350 EUR) in celotni zavrnjeni del zahtevka (tako iz naslova prve kot tudi druge hospitalizacije, in to za vse oblike škode z izjemo prisojenega zneska). Nova sodba sodišča prve stopnje, izdana po tej razveljavitvi, vsebuje le razloge glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz prvega škodnega dogodka in razloge glede premoženjske škode, enako pa tudi izpodbijana drugostopenjska sodba, saj je višje sodišče štelo, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo za drugi škodni dogodek že pravnomočno določena s sodbo II Cp 2906/2016. Za zavrnitev preostalega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka torej sodišči nista navedli nobenih vsebinskih razlogov, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

23Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da je bilo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo za drugi škodni dogodek že pravnomočno odločeno z odločbo II Cp 2906/2016. Po njenem stališču je nedvoumno, da se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo 40.000 EUR nanaša na drugo hospitalizacijo (kar je obrazloženo v zadnjem stavku v 24. točki), glede preostalega pa je bila v III. točki izreka pritožba zavrnjena in potrjena sodba prve stopnje. Tudi vsebinski razlogi, zakaj se tožnici prizna znesek 40.000 EUR, so bili v točkah 18-24 obrazložitve sodbe II Cp 2906/2016 jasno izpostavljeni. Zato je napačno stališče tožnice, da je bila odločitev glede nepremoženjske škode v presežku nad 40.000 EUR s to odločbo vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Kaj takega ne izhaja iz izreka in še manj iz obrazložitve sodbe.

24Tudi stranski intervenient v odgovoru na revizijo meni, da je sodišče druge stopnje s sodbo II Cp 2906/2016 II. točko izreka sodbe prve stopnje samo deloma spremenilo, v ostalem – zavrnilnem – delu pa je ostala nespremenjena. Ta del je z II. točko izreka sodbe druge stopnje potrjen in je s tem postal pravnomočen. Taka razlaga odločitve višjega sodišča je edino logična in izhaja tudi iz točke I.2. izreka njegove sodbe, v kateri je glede premoženjske škode odločilo procesno drugače kot glede nepremoženjske škode za drugi dogodek. Dikcija v zvezi s premoženjsko škodo (I.2. točka) je drugačna od tiste za nepremoženjsko (I.1. točka), kar kaže, da odločitvi nista enaki. Če bi višje sodišče odločitev o zahtevku za nepremoženjsko škodo za drugi dogodek v delu nad 40.000 EUR razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, bi glede tega uporabilo enako dikcijo kot v I.2. točki izreka glede premoženjske škode. Sklicevanje na drugačno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 123/2019 ni utemeljeno in pravilnost tega stališča ni predmet tega revizijskega postopka. Morebitnega napačnega stališča glede zavrženja revizije ni mogoče sanirati v postopku z izrednim pravnim sredstvom zoper pravnomočne odločbe o drugih delih zahtevka.

Presoja Vrhovnega sodišča

25Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 324. člena ZPP). Sodba postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe ali o terjatvi, ugovarjani v pobot (prvi in tretji odstavek 319. člena ZPP). Pravnomočen torej postane (le) izrek sodbe, ta pa mora biti jasen in določen ali vsaj nedvoumno (enopomensko) določljiv. O njegovi vsebini ne (bi) sme(lo) biti spora. Pri dajatvenih sodbah mora biti jasno, kaj je obveznost tožene stranke oziroma kaj sme tožeča stranka od nje terjati.

26Za odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej treba ugotoviti, v katerem delu je postala pravnomočna sodba sodišča druge stopnje II Cp 2906/2016 z dne 6. 9. 2017 (njen izrek je citiran v 10. točki te obrazložitve) v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 18. 1. 2018 (ki je predstavljena v 11. točki te obrazložitve) in o čem je moralo sodišče v ponovljenem postopku še odločiti. S točko I.1. izreka je sodišče tožnici prisojeno odškodnino (za nepremoženjsko škodo iz drugega dogodka) zvišalo za 17.500 EUR, z dopolnilno sodbo pa ji je priznalo od tega zneska tudi zakonske zamudne obresti. Skupaj je torej tožnici prisodilo 40.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Čeprav razlika med zneskom iz tožbenega zahtevka (skupno zahtevan denarni znesek je znašal 114.625,20 EUR) in zneskom iz razveljavitvenega dela v I.2. točki izreka (91.775,50 EUR) ne znaša 40.000 EUR,⁹ pa glede tožnici prisojenega zneska ni dvoma. Iz točke I.1. izreka jasno izhaja, da je bila glavnica zvišana za 17.500 EUR in da ob upoštevanju že prisojene (22.500 EUR) po zvišanju znaša 40.000 EUR, kar je pojasnilo tako v točki I.1. izreka sodbe in sklepa kot tudi v drugem delu I. točke izreka dopolnilne sodbe.

27Enako pomemben kot ugodilni izrek sodbe je tudi zavrnilni. Tudi iz tega mora biti nedvoumno razvidno, v katerem delu (in ali sploh) je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Točka III. izreka sodbe II Cp 2906/2016 določa, da se v ostalem – očitno v tistem delu, ki jih ne zajemajo že predhodne točke – pritožbe tožnice, tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Nejasnost tega dela odločitve povzroča razveljavitveni del v točki I.2. Na eni strani je namreč z njim razveljavljena samo odločitev glede premoženjske škode (zahtevek zanjo je znašal 31.166,98 EUR), na drugi strani pa je ta označena z zneskom 91.775,50 EUR, kar je celoten zneskovno opredeljen zavrnilni del sodbe prve stopnje (kot že obrazloženo, celo tisti del, za katerega je bila odškodnina s I. točko izreka zvišana). Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju v izreku tožnici prisodilo 770 EUR (denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo iz prvega škodnega dogodka), sicer pa je zavrnilo ves preostali del denarnega zahtevka v višini 73.855,50 EUR, med drugim torej tudi denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo iz drugega dogodka. Sodišče druge stopnje pa je, očitno drugače, sodilo, da je „škoda v zvezi z drugim škodnim dogodkom že pravnomočno prisojena in je zadeva glede nepremoženjske škode iz drugega dogodka zaključena,“¹⁰ zato se ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, s katerimi je tožnica izpodbijala ta del zavrnjenega zahtevka. Štelo je, da je „odprt le še prvi škodni dogodek“, kar pa je v nasprotju z izrekom odločitve sodišča prve stopnje.

28Vrhovno sodišče je že ob odločanju o predlogih za revizijo in revizijah zoper sodbo in dopolnilno sodbo II Cp 2906/2016 (predstavljenih v 12. točki te obrazložitve) zavzelo stališče, da je bil ob prvem odločanju pritožbenega sodišča razveljavljen celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato tožničinih izrednih pravnih sredstev zoper odločbo druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo. Tega ne more omajati obrazložitev v 24. točki sodbe, na katero se sklicuje tožena stranka in iz katere izhaja, da je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice (le) delno ugodilo. Ponovno je treba poudariti, da postane pravnomočen le izrek sodbe. Nedopustna je razlaga dvoumnih, nerazumljivih ali nelogičnih izrekov s pomočjo razlogov sodbe, ki lahko vodi do različnih rezultatov, še toliko bolj v tem primeru, ko si pravdni stranki in intervenient vsak v svoj prid razlagajo odločitev oziroma obseg odločitve sodišča druge stopnje. S spremembo dosedanjega stališča pa bi bil prav zaradi nedoslednosti (dvoumnosti) izreka odločbe II Cp 2906/2016 tožnici sploh onemogočen preizkus zavrnilnega dela odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka pred Vrhovnim sodiščem in s tem poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja. Ker je sodišče druge stopnje štelo, da je „odprt le še prvi škodni dogodek,“ je namreč izrecno odklonilo odgovor na pritožbene navedbe, s katerimi je tožnica izpodbijala prvostopenjsko sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen del zahtevka za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka, torej glede zavrnitve zneska 40.537,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je z (opisno) odločitvijo, da se v ostalem delu pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, v resnici odločilo tudi o tem.

29Na prvo revizijsko vprašanje torej Vrhovno sodišče odgovarja, da je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožnice zoper odločitev o zavrnitvi preostalega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo njeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave) s tem, ko je štelo, da je o vprašanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka že odločeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2906/2016 in posledično o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka ni navedlo nobenih vsebinskih razlogov. V tem delu je zato Vrhovno sodišče reviziji na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper zavrnilni del sodbe prve stopnje v znesku 40.537,47 EUR in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovnem sojenju vsebinsko presoditi pritožbo tudi zoper zavrnilni del sodbe glede nepremoženjske škode iz drugega dogodka.

O drugem dopuščenem revizijskem vprašanju (pravilna uporaba 200. člena ZOR in 22. člena Ustave v zvezi s 26. členom Ustave)

30Tožnica v reviziji navaja, da je sodna praksa glede odškodnin zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični ustanovi skopa. Obstajata le dva primera,¹¹ ki z njenim nista primerljiva, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. V izpodbijani odločbi se sodišče v iskanju umestitve višine odškodnine v sodno prakso sklicuje izključno na sodbo II Cp 2906/2016, izdano v tej zadevi, spregleda pa, da je bil zavrnilni del prvostopenjske odločitve pri tem razveljavljen. Prva hospitalizacija je najhuje prizadela tožničino duševno integriteto. Tožnica je bila neutemeljeno označena za blodnjavo. Dejstvo, da je imela predhodna hospitalizacija v letu 1999 vpliv na odločitev o pridržanju tudi v letu 2000, kaže, da škode iz teh dveh dogodkov ni mogoče obravnavati ločeno. Zato je bila tožnica prikrajšana za obravnavo primarno ponujene tožbene podlage, s katero je uveljavljala enotno odškodnino za obe pridržanji. V nasprotju s primerom v zadevi II Cp 739/2012 v roku dveh mesecev ni uspela vzpostaviti odmika od travmatskega dogodka in je bila še vedno (zaradi mame, ki je delovala kot podaljšana roka) travmatizirana, da mora hoditi k dr. B. na obremenjujoče ambulantne preglede, naj jemlje zanjo škodljiva zdravila, ki ji jih je predpisovala proti njeni volji, kar je bilo zanjo v času, ko je bila noseča, še posebej obremenjujoče. S tem je bilo najbolj zarezano v njene osebnostne pravice, saj jo je pred tem okolica sprejemala kot normalno zdravo osebo. S prisilno hospitalizacijo se je pri drugih ustvarjala napačna predstava, da je duševno bolna oseba, ki je nevarna sebi in drugim, da je duševna bolnica, kar je imelo v domačem okolju za posledico popolno porušenje njenega odnosa s starši in partnerjem, očetom njenega otroka. Od prve hospitalizacije se ni čutila več svobodna pri navezovanju stikov z drugimi, izgubila je samozavest, v službi se je počutila negotovo, trpela je nelagodje zaradi nevednosti, kdo in v kakšnem obsegu se je seznanil s pridržanji. Noseči tožnici so bila dana zdravila, ki imajo škodljive učinke za plod, čutila se je prizadeto v pravici do odločanja o sebi in otroku, saj zdravil sicer ne bi vzela. Doživljala je občutke krivde in sramu. Celo v tem postopku je postala objekt izdelave psihiatričnega izvedenskega mnenja. Neprimerljiva je zadeva II Ips 604/2003, v kateri je šlo za kratkotrajno zadrževanje v trajanju dveh ur, pa čeprav je šlo pri tem za brutalno ravnanje policistov. V času nosečnosti ji je bila vzeta prostost na zavajajoč način, prejela je Apaurin, ne pa tudi informacije o njegovi škodljivosti za plod, odvzeli so ji telesne tekočine, ponižali na raven objekta, saj so delavci psihiatrične klinike odločitev o njeni svobodi položili v roke staršema, ki so ju prisilili v podpis izjave o prevzemu odgovornosti za morebitno škodo, nastalo v primeru nezdravljenja. Pri tem so s kršitvijo pravice do varstva osebnih podatkov še grobo posegli v nedotakljivost njene zasebnosti in osebnega dostojanstva. Upoštevajoč, da bi predpisana medikamentozna terapija, če bi jo tožnica res prejela, lahko povzročila ne samo življenjsko ogroženost plodu, ampak tudi nje same, je bilo ravnanje psihiatrične klinike bistveno bolj brutalno kot v zadevi II Ips 604/2003. Zaključek, da se je otrok rodil zdrav in da tožnica ni jemala zdravil, ni bistveno drugačen od položaja oškodovancev, ki so jim policisti grozili s pištolami, vendar jih niso ustrelili in so kljub grožnjam ostali živi. Pravico do osebnega dostojanstva in varnosti kot osebnostno pravico bi moralo sodišče pri določitvi odškodnine ustrezno ovrednotiti. Tožnica v nadaljevanju revizije ponuja primerjavo z zadevami II Cp 2392/2011, II Ips 643/2006, II Ips 296/2013, II Ips 157/2008 in II Ips 767/2005. Posledic obeh pridržanj ni mogoče ločevati, kot da škodljive posledice v zvezi s prvim škodnim dogodkom niso trajne narave. Škoda iz obeh škodnih dogodkov se namreč kaže v enotni obliki škode. Primeri VIII Ips 65/2014, II Ips 491/2006 in II Ips 190/2016 kažejo, da je višina odškodnine bistveno prenizka, zato uveljavlja kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi s kršitvijo 200. člena ZOR in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s pravico do odškodnine iz 26. člena Ustave ter 13. člena EKČP zaradi kršitev 3., 5. in 8. člena EKČP.

31Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da tožnica v reviziji navaja nova dejstva. Revizijska novota je trditev, da je bilo s prvo hospitalizacijo najbolj močno zarezano v njene temeljne pravice, sicer pa je sodišče to upoštevalo že tudi pri prisoji odškodnine za drugi dogodek. Neresnične so navedbe, da se je podatek o prisilni prvi hospitalizaciji raznašal in se je zato pri drugih ustvarjala napačna predstava, da je duševno bolna oseba, nevarna sebi in drugim, v domačem okolju pa naj bi pripeljala do porušenja odnosa tožnice s starši in njenim partnerjem, očetom otroka. Tožnica takšne trditvene podlage ni podala, sama pa je povedala, da partnerja ne trpi, da noče imeti nič z njim in ne želi živeti z njim. Že pred prvo hospitalizacijo so bili torej njuni odnosi porušeni. V tožbenih navedbah je pripisovala duševne bolečine po prvi hospitalizaciji pritiskom mame in dr. B., ne pa toženi stranki in glede njunega ravnanja ni vzročne zveze. Nedovoljene revizijske novote so nadalje trditve, da se od prve hospitalizacije dalje ni več počutila svobodna pri navezovanju stikov z drugimi, da je bila označena kot blodnjava, da ji je bila postavljena diagnoza blodnjava duševna motnja, da naj bi imela prva hospitalizacija vpliv na odločitev za drugo hospitalizacijo, da se je vse do smrti čutila prizadeto v pravici odločati o sebi in svojem otroku, da Apaurina ne bi vzela, če bi od zdravnika dobila verodostojno informacijo o škodljivih učinkih za plod in da je, ker ga je vzela, doživljala občutke krivde in sramu. Dokazano je bilo, da Apaurin (ena tableta) nima škodljivih posledic za plod in otrok se je rodil povsem zdrav, zato so trditve o takih občutkih neskladne z realnostjo, nelogične in neutemeljene, izvedenki pa sta potrdili, da sta bili zdravili Apaurin in Haldol, ki ga tožnica sicer ni vzela, v skladu s takratno zdravniško prakso. Tožena stranka tudi ne more biti odgovorna za škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi tega sodnega postopka, v katerem naj bi bila objekt izdelave izvedenskega mnenja, saj je mnenje nujno potrebno, da tožnica dokaže škodo in njeno višino. V zvezi z obema škodnima dogodkoma je sodišče prisodilo enormno odškodnino. Tožena stranka v nadaljevanju podrobneje analizira primere II Cp 739/2012 (kasneje II Cp 3303/2015), II Ips 604/2003, II Cp 2392/2011, II Ips 157/2008, II Ips 767/2005, VIII Ips 65/2014, II Ips 491/2006 in II Ips 190/2016 ter zaključuje, da tožnica neutemeljeno želi s primerjavo teh zadev prikazati, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina. Pravilne tudi niso njene navedbe, da je sodišče oba škodna dogodka obravnavalo striktno ločeno, saj je že pri določitvi odškodnine za drugi dogodek upoštevalo vse okoliščine in posledice, ki so nastale v zvezi s prisilno hospitalizacijo, znesek odškodnine za prvi dogodek pa določilo s primerjavo višine odškodnine tudi za drugi dogodek. Tako ni mogoče govoriti o ločitvi škodljivih posledic. Prvi škodni dogodek se obravnava ločeno zgolj zato, ker je sodišče zanj kasneje ugotovilo protipravnost. Sicer pa je bila druga hospitalizacija mnogo bolj travmatična, pridržanje je trajalo bistveno dalj časa, tožnica je bolj trpela, bila je stran od svojega otroka in trpela hujši strah.

32Tudi stranski intervenient revizijske navedbe v zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem ocenjuje za neutemeljene. Prva hospitalizacija je trajala manj kot en dan in tožnica želi neutemeljeno prikazati, da naj bi ta dogodek „najgloblje“ zarezal v njene temeljne pravice. Sodišči sta pravilno upoštevali, da je bila tožnica noseča, da se je otrok rodil zdrav, da so bila vsa zdravila predpisana v dovoljenih količinah in v skladu z danimi dovoljenji za zdravila v tistem času ter tedanjo zdravniško prakso, pravilno sta upoštevali tudi načelo individualizacije, primerjave z zadevami, ki jih navaja tožnica, pa niso utemeljene. Napačno je izhodišče, da je višino odškodnine zaradi prisilne hospitalizacije mogoče dosoditi glede na odškodnine za neutemeljen zapor ali pripor. Standard bivanja in oskrba v bolnišnicah je namreč bistveno višji. Kot primerno sprejema primerjavo z zadevama II Ips 83/2013 in zadevo pred ESČP „L. M. proti Sloveniji“.

Presoja Vrhovnega sodišča

33Ustaljeno stališče sodne prakse je, da se vsa nepremoženjska škoda, ki nastane oškodovancu kot posledica nezakonitega odvzema prostosti, obravnava kot enotna, ena oblika škode, ki zajema vse posledice, vezane na osebo oškodovanca, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti, torej tudi tiste zaradi posega v osebnostne pravice, kot so pravica do zasebnosti, osebnega dostojanstva in varnosti, ki jih tožnica še posebej izpostavlja. Oškodovancu se zato prisodi enotna odškodnina. To sta sodišči prve in druge stopnje pojasnili in tudi naredili. Tožnica pa obenem želi, da se tudi obe pridržanji obravnavata enotno, torej kot enoten dogodek, ker naj bi se njune posledice prepletale oziroma trajnih posledic prvega in drugega pridržanja naj ne bi bilo mogoče ločevati. Vendar pa enotno obravnavanje vse nepremoženjske škode kot posledice neutemeljeno odvzete prostosti ne pomeni nujno tudi enotno obravnavanje posameznih dogodkov (odvzemov prostosti). To izhaja že iz dosedanje sodne prakse, saj se je npr. v zadevi II Ips 83/2013 v dveh delih (dveh dogodkih) obravnavalo sicer kontinuirano pridržanje, ki je bilo zgolj formalno prekinjeno s sklepom sodišča o odpustitvi iz zaprtega oddelka psihiatrične klinike, v resnici pa je bil oškodovanki preprečen odhod domov in je bila v dogovoru z dežurnim zdravnikom ponovno nameščena v zaprti oddelek. V tu obravnavani zadevi takšne kontinuitete ni, saj je drugo pridržanje sledilo prvemu po več kot pol leta, res pa so bile posledice pridržanj (tudi zaradi individualnih lastnosti tožnice) podobne (ne pa tudi enako intenzivne). Sicer pa tožnica ne pojasni, v čem konkretno naj bi se kazalo njeno „prikrajšanje“ zaradi ločenega obravnavanja obeh dogodkov. Zgolj v tem Vrhovno sodišče ne vidi kršitve materialnega prava. Bistveno je, da je bila tožnici za škodo iz vsakega od dogodkov prisojena pravična odškodnina v skladu z merili iz 200. člena ZOR. Upoštevajoč ta merila bi morala biti enaka tudi morebiti enotno prisojena odškodnina za škodo iz obeh dogodkov.

34Pravilna uporaba določila 200. člena ZOR zahteva (tudi) umestitev prisojene odškodnine v širše družbene okvire. Načelo družbene pogojenosti odškodnin kot korektiv načela individualizacije odškodnin zato terja tudi primerjavo konkretne nepremoženjske škode s podobnimi škodami in zanje oškodovancem prisojenimi odškodninami. Terja torej upoštevanje relevantne sodne prakse v podobnih primerih. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da so zaradi razmeroma skromnega števila primerov odškodnin zaradi odvzema prostosti zaradi prisilnega pridržanja v psihiatrični bolnici zaradi prizadetosti istih dobrin primerljivi tudi primeri odškodnin, prisojenih zaradi nezakonitega odvzema prostosti v kazenskih postopkih, seveda z ustreznim upoštevanjem določenih posebnih okoliščin.¹²

35V obravnavani zadevi so za odmero odškodnine relevantne naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje:

- Tožnici je bila, kot navaja tudi v reviziji, prostost odvzeta na zavajajoč način. Oče njenega otroka jo je pripeljal v bolnišnico po uspavalno tableto, ker ni mogla spati. Zdravnik jo je napotil skozi vrata, kjer ji bodo napisali recept. Nazaj ni mogla in povedali so ji, da je sprejeta. Drugi dan je sestre niso spustile, češ da mora zdravnik dovoliti izhod. Eno uro je razbijala po vratih in vpila, da so poklicali zdravnika, nato pa starše in jim dali v podpis izjavo, da prevzemajo odgovornost in gre lahko domov. S tem je bilo poseženo tudi v tožničino zasebnost.

- Prisilna hospitalizacija je trajala 22 ur in 15 minut.

- Tožnico je sprejel specializant, ki ne bi smel samostojno opravljati zdravniške službe oziroma odločitve ni sprejel pod nadzorom mentorja. Prostost ji je torej odvzela nepooblaščena oseba.

- Tožnica je bolj občutljiva na varovanje zasebnosti in ugleda. Zaradi specifičnih osebnih lastnosti (senzitivnost, nezaupljivost) je hospitalizacijo doživljala bolj stresno, ogroženo in ponižano kot drugi, ki bi se pojavili v takšni situaciji. Ker se je bolj zavedala svojih pravic tako s pravnega vidika kot zaradi večje introspekcije, je hospitalizacijo tudi bolj boleče doživljala. Osebnostne lastnosti tožnice so torej vplivale na intenzivnejši način izražanja njenih duševnih bolečin.

- Tožnica je bila noseča. Proti svoji volji je prejela 10 mg Apaurina, predpisan pa ji je bil tudi Haldol. Zdravila so bila dana v predpisanih količinah in v skladu z izdanimi dovoljenji za zdravila, se pa v tistem času ni posvečalo pozornosti medsebojnemu učinkovanju zdravil. Zdravila so bila ustrezna glede na takratno in tudi današnjo zdravniško prakso. Glede predpisanih zdravil ni bila storjena napaka oziroma ni bilo nestrokovnega zdravljenja. Otrok se je kasneje rodil zdrav.

36Sodišči prve in druge stopnje sta tožnici za nepremoženjsko škodo prisodili 770 EUR.¹³ Ker z revizijo ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb tožnice, s katerimi je skušala vanj poseči in prikazati, da je njena škoda v resnici večja od ugotovljene. Zato ne morejo biti upoštevne navedbe, da drugače kot oškodovanka v zadevi II Cp 739/2012¹⁴ ni uspela v roku dveh mesecev vzpostaviti odmika od travmatskega dogodka, saj takih ugotovitev v izpodbijani sodbi ni. Oškodovanka v zadevi II Cp 739/2012 je bila 16 dni pridržana na zaprtem oddelku, prisojeno pa ji je bilo 6.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar kaže, da je (upoštevajoč zgolj trajanje pridržanja) prejela nekoliko nižjo odškodnino kot tožnica. Ugotovljen obseg relevantnih okoliščin tudi ne potrjuje tožničinih trditev o vplivu pridržanja na poslabšanje njenih odnosov z mamo in očetom njenega otroka. Čeprav tožnica zaradi specifičnih osebnostnih lastnosti dogodek očitno dojema huje in bolj stresno, pa ravnanje oseb v psihiatrični kliniki neutemeljeno ocenjuje za bolj brutalno od ravnanja policistov v zadevi II Ips 604/2003,¹⁵ zato se zadeva po dejanskih okoliščinah bistveno razlikuje od tožničine, primerjavo grožnje oškodovancem z orožjem z ogroženostjo otroka zaradi prejetih zdravil (Apaurin) pa Vrhovno sodišče ocenjuje za neprimerno. V zadevi II Cp 2392/2011 je sodišče oškodovanki (namestnici direktorja javnega komunalnega podjetja) za kratkotrajni pripor (46 minut) res prisodilo 9.000 EUR, a je šlo za medijsko zelo odmevno zadevo (medijsko je bilo podprto že prijetje osumljencev, posnete so bile fotografije, ki so tvorile vsebino prispevkov in člankov v medijih, posnetke pa so predvajali v medijih skupaj z objavami o korupciji), ki zaradi teh posebnih okoliščin ni enostavno primerljiva s tožničino. Odškodnina v zadevi II Ips 643/2006¹⁶ je (zopet upoštevajoč le čas trajanja odvzema prostosti) v bistvu primerljiva s tožnici prisojeno odškodnino. V zadevah II Ips 296/2013, II Ips 157/2008 in II Ips 767/2005 je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi neutemeljenega pripora. Prvi primer s tožničinim ni primerljiv,¹⁷ medtem ko iz zadnjih dveh zadev niso razvidne konkretne dejanske okoliščine, ki jih bi bilo mogoče primerjati so tožničino zadevo (tožnica pa jih tudi ne navede). Bistveno drugačne pa so dejanske okoliščine v zadevah VIII 65/2014,¹⁸ II Ips 491/2006¹⁹ in II Ips 190/2016,²⁰ pri čemer je bila v slednji s sodbo sodišča druge stopnje odločitev o višini odškodnine razveljavljena in višine odškodnine zato niti ni mogoče primerjati. Prav pa je, da sta sodišči sedaj prisojeno odškodnino primerjali s tisto, ki je tožnici doslej že prisojena za drugi škodni dogodek. Ne glede na tožničino poudarjanje subjektivnih okoliščin ob prvi hospitalizaciji je namreč podobne negativne občutke doživljala tudi ob drugi, ki pa je bila po trajanju in obsegu škode nedvomno hujša.²¹

37Vrhovno sodišče tako zaključuje, da sta sodišči prve in druge stopnje upoštevajoč vse okoliščine primera (način odvzema prostosti, trajanje) in specifičnosti tožnice v okviru načela individualizacije odškodnine (njene osebne lastnosti, nosečnost), ustrezno upoštevali tudi načelo družbene pogojenosti odškodnin in obseg njene nepremoženjske škode ter zanjo prisojeno odškodnino pravilno umestili med v sodni praksi oblikovana razmerja med večjimi in manjšimi škodami ter zanje prisojenimi odškodninami. Na drugo dopuščeno vprašanje zato odgovarja negativno: Sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo preostalega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz prvega dogodka nista napačno uporabili materialnega prava.

O tretjem dopuščenem revizijskem vprašanju (načelo popolne odškodnine in povrnitev dohodnine)

38Sodišče druge stopnje je ob delni ugoditvi tožničini pritožbi tožnici priznalo denarno vsoto v EUR v višini davčne obveznosti tožnice po predpisih, ki urejajo dohodnino, po katerih bo tožnici odmerjena dohodnina od izplačane nepremoženjske škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi (40.770 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) na podlagi sodbe v tej zadevi, ki bo enaka vsoti odmerjene akontacije dohodnine od tega dohodka in odmerjene razlike dohodnine na letni ravni, če bo znesek odmerjene dohodnine na letni ravni za tožnico višji od zneska med letom plačane akontacije zaradi dohodka, izplačanega na podlagi sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Tožnica je zahtevala povrnitev zneska davčnih obveznosti tudi od premoženjske škode (izgube dohodka). Ta del zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo obenem z zavrnitvijo celotnega zahtevka za premoženjsko škodo, sodišče druge stopnje pa v tem delu njeni pritožbi ni ugodilo z obrazložitvijo, da bi po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) morala tožnica plačati dohodnino tudi v primeru, če bi delala, in da ne more biti v boljšem položaju, kot če škodnega dogodka ne bi bilo.

39Tožnica v reviziji navaja, da je višje sodišče spregledalo, da je tožbeni zahtevek za izgubljeni dohodek tožnica postavila v neto in ne bruto znesku. Plačilo zneska v višini dohodnine je zahtevala dodatno k neto znesku in pri tem izhajala iz načela popolne odškodnine. Po novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča obveznost davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist tožnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to ne glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z zneskom odškodnine še ni nastala. Tedaj davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni dohodka, od katerega bi se lahko davki obračunali in odvedli. Zahtevek tožnice je bil torej pravilen, saj bo davčna obveznost tožene stranke nastala šele z dnem plačila. Poleg tega je treba upoštevati, da so po ustaljeni sodni praksi pred letom 2017 (ko je bil postavljen tožbeni zahtevek) sodišča zneske denarnih prejemkov iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem delavcem prisojala tako, da je bila dolžniku (delodajalcu) poleg obveznosti plačila določenega zneska naložena tudi obveznost obračuna in plačila davkov ter prispevkov v zvezi s tem zneskom. Načelo popolne odškodnine pomeni, da sodišče oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. V obravnavanem primeru bo to načelo kršeno, saj bo odškodnina, ki jo bo tožnica prejela, znižana za plačilo davka od dohodka (dohodnine). V primeru zaposlitve tožnice (torej stanja, kot če škodnih dogodkov ne bi bilo) bi namreč njen delodajalec ob plačilu neto plače moral hkrati obračunati in odvesti tudi ustrezen znesek akontacije dohodnine. Tožnici je tako sodišče prisodilo bistveno manj, kot bi prejela, če škodnega dogodka ne bi bilo.²²

40Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da tožbeni zahtevek ni bil postavljen tako, da bi bil utemeljen tudi zahtevek za plačilo dohodnine od prisojenega zneska premoženjske škode. Postavljen je bil v neto znesku, kar pomeni, da tožnica ne more dodatno in hkrati zahtevati še plačila v znesku dohodnine. V skladu s predpisi, ki določajo plače in obračune plač, se davki obračunajo le od bruto zneskov plač, kar predlaga tožnica, pa je nepravilno in neizvedljivo. Tudi v pogodbah o zaposlitvi so plače določene v bruto zneskih. Tožena stranka ne more vedeti, kakšna je davčna obveznost tožnice in tudi pri izplačilu plač, delodajalci plačujejo le akontacijo dohodnine, FURS pa na koncu izda odločbo o dohodnini. Poleg tega tožnica ni delala in ji posledično ne bo treba plačati dohodnine. Tožnica ne more biti v boljšem položaju, kot bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, z ugoditvijo zahtevku pa bi bila nedvomno obogatena. V tem primeru tudi ne gre za položaj, ko bi delodajalec moral ob plačilu neto plače obračunati in odvesti ustrezen znesek akontacije dohodnine in tudi ne drži, da je z zavrnitvijo zahtevka sodišče tožnici prisodilo manjši znesek, kot bi ga prejela, če do škodnega dogodka ne bi prišlo.

41Tudi po stališču stanskega intervenienta, podanem v odgovoru na revizijo, že sama okoliščina, da je tožnica postavila zahtevek v neto in ne bruto zneskih, preprečuje, da bi se ugodilo njenemu zahtevku za plačilo davčnih obveznosti. ZDoh-2 in Zakon o davčnem postopku jasno določata, kdo je zavezanec za obračun in plačilo dohodnine. Nobene materialnopravne podlage ni, da bi izplačevalec dohodka znesek dohodnine izplačal prejemniku dohodka.

Presoja Vrhovnega sodišča

42Tožnici prisojena odškodnina za premoženjsko škodo je odškodnina za izgubljeni dohodek. Po določilu 5. točke 27. člena ZDoh-2 ta odškodnina ne spada med odškodnine, ki bi bile oproščene plačila dohodnine. Tožena stranka torej nima prav, da tožnici dohodnine ne bo treba plačati. Utemeljeno sicer opozarja, da bi morala tožnica zahtevek postaviti v bruto znesku, saj se davki plačujejo od bruto zneskov, a hkrati tudi tožnica utemeljeno opozarja, da je bila v času, ko je postavila tožbeni zahtevek, sodna praksa taka, da so sodišča zneske denarnih prejemkov iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem delavcem prisojala tako, da je bila dolžniku (delodajalcu) poleg obveznosti plačila določenega zneska naložena tudi obveznost obračuna in plačila davkov ter prispevkov v zvezi s tem zneskom.²³ Spreminjati se je začela šele kasneje²⁴ in v času izdaje sodbe prve stopnje v tej zadevi (6. 11. 2017) so se spremembe šele nakazovale. Eden od bistvenih razlogov za spremembo sodne prakse je bil v tem, da se je z vsebinskim odločanjem sodišč o davčnih obveznostih posegalo v pristojnost upravnih organov. Zahteva tožnice, da ji tožena stranka povrne tudi (v tej fazi postopka le določljivo opredeljeno²⁵) dohodnino od izplačane premoženjske škode na podlagi te sodbe, pa v pristojnost upravnih organov ne posega, ampak to obveznost šele po odmeri prevaljuje na toženo stranko. V resnici torej tožnica zahteva izplačilo „bruto“ zneska izgubljenega dohodka, ki naj ji ga tožena stranka v znesku, ki presega neto znesek, nadomesti ob nastanku davčne obveznosti. V skladu s sedaj uveljavljeno sodno prakso bo to obveznost tožena stranka kot plačnik davka lahko izpolnila (tudi) tako, da bo že ob izplačilu (neto) odškodnine v imenu davčnega zavezanca (tožnice) in za njegov račun izračunala in plačala tudi davek,²⁶ torej bo poleg prisojenega neto zneska odškodnine plačala za tožnico tudi akontacijo dohodnine. Šele s tem, torej tudi s pokritjem davčnih obveznosti, bo tožničin premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja.

43Stranski intervenient sicer meni, da ni materialnopravne podlage, da bi izplačevalec dohodka znesek dohodnine izplačal prejemniku dohodka. Temeljna obveznost plačila davka res bremeni tožnico kot nosilko in dejansko plačnico davka in njej se zaradi plačila davka zmanjša premoženje. Vendar pa bi v primeru, če bi morala tožnica od prisojenega neto zneska plačati akontacijo dohodnine ali če bi to zanjo ob izplačilu od neto zneska odškodnine storila tožena stranka kot plačnik davka (ki je nekakšen pomožni organ davčne uprave, ki opravlja blagajniško službo za davčne organe²⁷), tožnica v resnici prejela manj, kot pa ji v resnici pripada.

44V tem delu je torej Vrhovno sodišče tožničini reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici plača tudi odmerjeno dohodnino od prisojenih zneskov za premoženjsko škodo (torej zneskov 16.583,48 EUR in 14.583,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Glede na dolgotrajnost postopka in šele kasnejšo spremembo sodne prakse namreč pravna varnost (predvidljivost) narekuje, da je treba tolerirati in nuditi pravno varstvo tudi (z današnjega vidika sicer napačnemu) zahtevku tožnice, ki pa je vendarle dovolj določen in izvršljiv, njegova prava vsebina pa je v tem, da ji pripada popolna odškodnina.

45Vrhovno sodišče pa ni posegalo v tisti del pravnomočne odločitve, s katero je zavrnjena povrnitev dohodnine na letni ravni, če bo ta znesek višji od zneska med letom plačane akontacije. Glede tega so namreč pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da bi to morala tožnica v vsakem primeru plačati, končna odmera dohodnine pa je odvisna tudi od okoliščin (npr. drugih prejemkov, davčnih olajšav), neodvisnih od škodnega dogodka in plačane odškodnine. V tem delu in v delu s katerim tožnica izpodbija sodbo druge stopnje zaradi po njenem mnenju prenizko odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

46Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

47Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Odločeno je bilo tudi o pritožbi tožnice zoper procesni sklep, kar za sedanjo odločitev ni relevantno.
² Tožničino pritožbo zoper razveljavitveni sklep je Vrhovno sodišče zavrglo (sklep Cp 12/2019 z dne 23. 5. 2019), ker je bila sodba prve stopnje izdana pred novelo ZPP-E, ki je uvedla to pravno sredstvo.
³ Vlogi, poimenovani kot „revizija, podrejeno predlog za dopustitev revizije“, je vložila tako pri Vrhovnem sodišču kot tudi pri sodišču prve stopnje.
⁴ Vrhovno sodišče je v obrazložitvah obeh sklepov še zapisalo, da se tožnica moti, ko meni, da v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje ni bila razveljavljena. Iz drugostopenjske odločbe jasno izhaja, da razveljavitev obsega tako del prisojene odškodnine (350 EUR iz naslova prve hospitalizacije) kot tudi celotni zavrnjeni del zahtevka (tako iz naslova prve kot druge hospitalizacije, in sicer za vse oblike škode, z izjemo že prisojenega zneska). Tudi ne drži, da naj bi bilo tožnici dejansko pravnomočno prisojenih le 22.500 EUR, ker naj bi sodišče druge stopnje ta znesek sicer povišalo za 17.500 EUR, a hkrati za isti znesek (vsebovan v znesku 91.775,50 EUR) prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Ta napaka namreč tožnici ne more iti v škodo in velja, da ji je bilo dodatnih 17.500 EUR že pravnomočno prisojenih.
⁵ Izpodbijana sodba druge stopnje je bila izdana 27. 1. 2021, pooblastilo pa je bilo dano 18. 6. 2021.
⁶ V njem je navedeno, da je dano za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, in sicer za vložitev predloga za dopustitev revizije in revizije zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 344/2020 z dne 27. 1. 2021.
⁷ Odločba U-I-213/15 z dne 28. 9. 2016.
⁸ Odločba U-I-88/15, Up-684/12. z dne 15. 10. 2015.
⁹ Na to je tožnica opozarjala že v predlogih za dopustitev revizije in revizijah, vloženih zoper to odločbo (podrobneje o tem v 12. točki te obrazložitve in opombi št. 4).
¹⁰ 20. točka na 24. strani obrazložitve.
¹¹ VSL II Cp 739/2012 in VSL II Cp 1702/2009.
¹² II Ips 83/2013.
¹³ Povprečna mesečna neto plača, znana na dan izdaje sodbe prve stopnje, je znašala 1.051,73 EUR.
¹⁴ Odločba je bila delno razveljavljena z II Ips 83/2013, v zadevi pa je bilo nato znova pravnomočno odločeno z II Cp 3303/2015.
¹⁵ Policisti so ponoči okoli 1. ure zjutraj povsem neupravičeno ustavili vozilo, odprli vrata avtomobila in ne da bi se legitimirali, potegnili tožnike ven ter jih med udarci vklenili. Po približno 20 minutah so jih ločeno odpeljali na policijsko postajo, kjer so jih brez pojasnila zadrževali še nadaljnji dve uri, nato pa so jih brez opravičila izpustili. Tožnikom je bilo (razen enemu, ki je očitno utrpel tudi telesne poškodbe) prisojeno po 600.000 SIT (2.503,76 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo.
¹⁶ Oškodovanka je bila neupravičeno priprta 10 dni, v priporu je shujšala 5-6 kg, njen ugled doslej ni bil okrnjen. Prisojena ji je bila odškodnina v višini 1.500.000 SIT (6.259,39 EUR).
¹⁷ Šlo je za močno odmevno medijsko zadevo, oškodovanec pa je bil na podlagi mednarodne tiralice 45 dni v ekstradicijskem priporu v tujini.
¹⁸ Oškodovanec je bil zaposlen pri toženi stranki kot voznik – varnostnik. V okviru delovnih nalog je odpotoval na Hrvaško, da bi od komitentov tožene stranke prevzel gotovino in jo prepeljal na sedež tožene stranke. Na mejnem prehodu so mu hrvaški organi javno odvzeli prostost in ga prepeljali v Krapino, da so začeli postopek prekrška, ker je delo varovanja opravljal brez ustreznih dovoljenj. Spoznan je bil za krivega in izrečen mu je bil varnostni ukrep začasnega izgona tujca, prepoved vstopa na območje Republike Hrvaške in se je, da bi se izognil nadaljnjemu pridržanju, odpovedal pravici do pritožbe. Bil je obravnavan kot tujec, ki je opravljal nelegalno dejavnost, torej kriminalec. V hrvaškem časopisu je bil o tem objavljen članek z naslovom: Na Hrvaškem slovenski varnostniki na črno prevažali denar. Oškodovancu je bilo skupno prisojeno 5.000 EUR odškodnine, od tega 1.000 EUR zaradi okrnitve osebne svobode, po 2.000 EUR pa zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter kršitve osebnostnih pravic.
¹⁹ Direktor tožene stranke je samovoljno zamenjal ključavnico na vhodnih vratih lokala, ki ga je imel tožnik v najemu in tožnikoma grozil, zaradi česar sta bila v strahu najmanj 20 minut, dogodek pa so opazovali tudi drugi. Še mesec dni je nato tožniku onemogočal opravljanje dejavnosti.
²⁰ Toženec je zdravnik psihiater. Informacije, ki jih je med drugim pridobil tudi od svojega pacienta, je v svojem mnenju povzel nekorektno in nepopolno. Zapisal jih je enostransko, selektivno in celo neresnično oziroma je podatke delno prikrojil. Tožnice ni pregledal, postavil pa ji je diagnozo, da ima blodnjave motnje, delno z erotomatsko vsebino, in ocenil, da je nevarna za druge, zaradi česar jo je treba prisilno hospitalizirati brez privolitve.
²¹ Tožnica je bila za 59 dni hospitalizirana v času štiri mesece po porodu in torej ločena od svoje štirimesečne hčerke, ko je bila fizično in psihično bolj občutljiva in je zato imela posebne potrebe. Bivala je v neustreznih razmerah in prejemala zdravila z močnimi stranskimi učinki. Ugotovljeno je bilo tudi, da ima tožnica nekatere znake kronificirane posttravmatske stresne motnje, povezane s hospitalizacijo, ki se zrcalijo v socialnem umiku, povečani senzitivnosti in negativni samopodobi.
²² Tožnica se pri argumentaciji svojih stališč sklicuje na odločbe v zadevah VIII Ips 23/2019, VIII Ips 226/2017 in III Ips 87/2015.
²³ VIII Ips 23/2019 z dne 10. 2. 2020.
²⁴ Zlasti na podlagi odločbe II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017.
²⁵ Tako ugotavlja tudi sodišče druge stopnje v 28. točki obrazložitve.
²⁶ Gre za plačilo davka po odbitku, ki ga je dolžan plačnik davka v imenu in za račun prejemnika dohodka, davčnega zavezanca, odtegniti od njegovega bruto dohodka pred izplačilom in ga plačati na ustrezne račune, pri čemer davčni zavezanec prejme neto dohodek. Zato po sedanji sodni praksi tožena stranka kot plačnik davka svojo obveznost izpolni tako, da bo ob izplačilu celotnega (bruto) zneska v imenu davčnega zavezanca (tožnice) in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, saj tedaj davčna obveznost tudi nastane.
²⁷ Prim. II Ips 313/2015 in tam citirano literaturo.