VSC Sodba I Cpg 121/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora v roku 8 dni po vročitvi te sodbe plačati tožeči stranki 3.725,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 8. 2020 dalje do plačila, ter (II.) tožena stranka mora v roku 8 dni po vročitvi prepisa te sodbe povrniti tožeči stranki njene izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2022 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 181,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki do plačila.

2Zoper predmetno sodbo se je pritožila tožena stranka po zakonitem zastopniku s pravočasno pritožbo s katero izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku ter predlaga, da sodišče ugodi pritožbi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Navaja, da z razsodbo sodišča prve stopnje ne soglaša. Tožena stranka je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pooblastila pooblaščenca A. A., v pooblastilu pa navedla, da A. A. v nadaljnjem postopku imenuje za vročanje pisanj, kar pa sodišče ni upoštevalo in je napačno vročalo toženi stranki vsa pisanja osebno, kar ni pravilno. Če tožena stranka imenuje pooblaščenca za vročanje je to lahko vsak, ki je popolnoma opravilno sposoben, kar A. A. je. Sodišče bi moralo vročati pisanja imenovanemu, to je A. A., ker tega ni storilo, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni pojasnilo zakaj ni opravilo javne glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka izrecno zahtevala, tožena pa se je pravici do glavne obravnave odpovedala.

Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo tožečo stranko preferiralo nasproti toženi stranki in jo postavilo v bistveno boljši položaj, zato je tožena stranka nad sodbo prvostopnega sodišča ogorčena in je to sodba presenečenja. Tožena stranka je dokazala, da je tožeči stranki plačala 5.000,00 EUR, tožnik temu ni nasprotoval, zgolj neka splošna neumna navajanja, niso podlaga za razsodbo, pa tudi dokazal jih ni. Tožeča stranka ni postavila temelja tožbenega zahtevka, pa bi morala, kar je sodišče spregledalo in je tožečo stranko vzelo v bran.

Tožeča stranka tudi ni postavila tožbenega zahtevka, zgolj navedba, da tožba postane pravnomočna ni pravilno formiran tožbeni zahtevek. Na podlagi 179. člena ZPP se pravdni postopek začne s tožbo in na podlagi prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva na katera opira zahtevek, dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Tako gre ugotoviti, da tožnik ni postavil tožbenega zahtevka, če sodišče meni, da je podlaga za tožbeni izvršilni predlog, bi ga tožnik v pravdnem postopku moral postaviti, zato predlaga razveljavitev sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik tudi ni ponudil dokazov s katerimi bi dokazal temelj in višino vtoževane terjatve, saj je tožena stranka vse plačala.

Glede glavne obravnave, ki je tožena ni zahtevala, jo je pa tožnik, bi moralo sodišče opraviti narok, kjer bi zaslišalo stranke in prišlo do drugačnih zaključkov, ker tega ni storilo, uveljavlja pritožbeni razlog po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Glede stroškov uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP, ker jih tožena stranka ni priglasila in že v zvezi s tem naj višje sodišče tožbo zavrže in tožbeni zahtevek zavrne.

4Na pritožbo je odgovorila tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo ter smiselno predlagala, da sodišče pritožbo zavrne ter potrdi sodbo prve stopnje. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Pojasnila je, da tožeča stranka ni zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo, da je tožena stranka še vedno dolžna tožeči stranki 3.725,95 EUR tudi po prejemu plačila v višini 5.000,00 EUR, saj je bil njen skupni dolg 8.795,00 EUR za naročeno in prevzeto stavbno pohištvo po dveh računih (190/20 in 201/20). Tožena stranka je večkrat spremenila svoj zagovor, saj v ugovoru zoper sklep o izvršbi navaja, da ni v nobenem upniško-dolžniškem razmerju. V prvi pripravljalni vlogi pa je spremenila stališče in potrdila, da je poplačala del dolga in tožeči stranki nakazala 5.000,00 EUR. Ne držijo pa navedbe tožene stranke, da je celoten dolg poplačala.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ureja postopek v gospodarskih sporih (od 480 do 496 člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442 do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopkih v sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7Pritožbeno očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo prvostopno sodišče zagrešilo s tem, da ni vročalo pisanj pooblaščencu za sprejemanje pisanj A. A., ki naj bi ga tožena stranka imenovala v pravdnem postopku v predmetnem sporu, se po ugotovitvah pritožbenega sodišča prvostopnemu sodišču ni pripetila. Osma točka drugega odstavka 339. člena ZPP namreč določa, da je kršitev podana, če sodišče stranki z nezakonitim postopanjem zlasti pa z opustitvijo vročitve ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. V priloženem pooblastilu v prilogi B1 ni bilo izrecno navedeno za kateri pravdni postopek gre, tožena stranka pa v pripravljalnih vlogah tudi ni nič rekla na to temo¹. Prvostopno sodišče je tako vročalo vsa sodna pisanja osebno toženi stranki, ki je vsa sodna pisanja tudi prejela in na navedbe tožeče stranke odgovorila z dvema pripravljalnima vlogama ter vložila tudi predmetno pritožbo zoper prvostopno sodbo. Tožena stranka je torej v postopku na prvi stopnji aktivno sodelovala, bila ji je dana možnost obravnavanja pred sodiščem in njene pravice niso bile v ničemer kršene. Povedano drugače, četudi bi šteli, da je tožena stranka postavila pooblaščenca za sprejemanje pisanj po tretjem odstavku 137. člena ZPP, s tem ko je tožena stranka vsa sodna pisanja prejela neposredno, ni bila v procesnem smislu v ničemer oškodovana in ji ni bila kršena nobena pravica, saj je v postopku lahko ustrezno varovala svoje interese s tem, ko je odgovarjala na trditve tožeče stranke in vložila pravno sredstvo (pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča). Zato ni prišlo do situacije iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni prišlo do opustitve vročitve in tudi ni prišlo do tega, da stranki ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

8Nadaljnji pritožbeni očitek, da sodišče ni opravilo javne glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka izrecno zahtevala, s čimer uveljavlja tožena stranka absolutno bistveno kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana. Tožena stranka že sama navaja, da glavne obravnave ni ni zahtevala, zahtevala naj bi jo tožeča stranka, kar pa ne drži. Tožeča stranka namreč glavne obravnave v predmetnem sporu ni zahtevala, kar tudi sama pojasnjuje v odgovoru na pritožbo, razvidno pa je tudi iz njenih pripravljalnih vlog. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana absolutno bistvena kršitev, da bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo pa je, ni podana. 454. člen ZPP namreč določa, če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oz. pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, lahko odloči brez razpisa naroka. Sodišče je torej smelo odločiti brez razpisa naroka, saj naroka nobena od strank ni zahtevala in očitana 10. točka po drugem odstavku 339. člena ZPP, ni podana.

9Pritožbeni očitek, da je sodišče tožečo stranko preferiralo nasproti toženi stranki in postavilo v bistveno boljši položaj kot toženo stranko, je nekonkretiziran in nepojasnjen, zato se pritožbeno sodišče do njega niti ne more opredeliti.

10Očitek, da gre za sodbo presenečanja, je prav tako neutemeljen. Prepoved sodbe presenečenja stranke varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku, kar pa ni konkretni primer.²

11Pritožbene navedbe, da je tožena stranka dokazala, da je tožeči stranki plačala 5.000,00 EUR in da temu tožnik ni nasprotoval, zgolj neka splošna, neumna navajanja, ki niso podlaga za razsodbo, tožnik pa jih tudi ni dokazal, kakor tudi navedbe, da tožnik ni dokazal niti temelja niti višine vtoževane terjatve, niso utemeljene. Merijo pa na izpodbijano dejansko stanje, ki pa ni pritožbeni razlog v skladu s 458. členom ZPP, saj se sodba v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (340. člen ZPP). Je pa prvostopno sodišče v 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe celovito pojasnilo kako so potekala plačila tožene stranke (5.000,00 EUR) in zakaj je presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek. Na ugotovitev dejanskega stanja prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, zato tovrstne navedbe tožene stranke niso utemeljene.

12Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni določno postavila tožbenega zahtevka v smislu 179. in 180. člena v zvezi s 105. členom ZPP, s čimer tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, namreč določa, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, v konkretnem primeru ni podana. Sodbo vsebuje jasne, med seboj skladne razloge in jo je mogoče preizkusiti. Že prvostopno sodišče je v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da tožbo v obravnavani zadevi predstavlja že vložen predlog za izvršbo, kjer je tožeča stranka postavila določen zahtevek za plačilo glavnice in stranskih terjatev in se je po razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 22.12.2021 obravnaval kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka tožbo dopolnila še z vsemi preostalimi navedbami in dokazi v smislu 105. oz. 180. člena ZPP, da jo je sodišče lahko obravnavalo in je tožena stranka nato vložila obrazložen odgovor na tožbo. Četudi tožeča stranka ni izrecno postavila zahtevka v dopolnitvi tožbe, to pomeni le, da je vztrajala pri že postavljenem tožbenem zahtevku in očitana kršitev ni podana.

13Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker tožena stranka stroškov sploh ni priglasila, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da uveljavljanje bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Zato uveljavljen pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodba v postopkih majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

14Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi stroške pritožbe. Tožeča stranka v zvezi z odgovorom na pritožbo stroškov ni priglasila, zato sodišče o njih ni odločalo.

¹ V konkretnem primeru gre za gospodarski spor majhne vrednosti in tožena stranka je pravna oseba in skladno s prvim odstavkom 32. člena ZGD-1 družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona zakoniti zastopnik. Za družbo z omejeno odgovornostjo se kot zakoniti zastopnik šteje direktor oziroma poslovodja (515. člen ZGD-1). 86. člen ZPP med drugim določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, tretji odstavek 87. člena ZPP pa določa, da je lahko pooblaščenec pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem samo odvetnik, oziroma oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
² II Ips 75/2016 : ″O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se, kot to uveljavlja revident, stranka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena....″