137. člen ZPP

Sodno pisanje je bilo pooblaščenki predlagateljice vročeno šele naknadno. Kljub prvotno napačni vročitvi se je pooblaščenka (oz. predlagateljica) pravočasno seznanila s sodnim pisanjem. Predlagateljica zato ni uspela izkazati, da bi ji bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost obravnavanja.

Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji. Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.

Tožnika v tem postopku zastopa pooblaščenka, zato je bil sklep vročen njej. Vročitev neposredno stranki, ki ima pooblaščenca, sploh ne bi štela za veljavno opravljeno in bi pomenila bistveno kršitev določb postopka.

V predmetnem postopku je imela toženka pooblaščenca, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek nadaljevalo brez prekinitve. Pooblaščenec je po smrti pooblastiteljice ostal pooblaščenec njenih dedičev, in sicer vse do morebitnega preklica pooblastila (prvi odstavek 100. člena ZPP). Da sta dediča pooblaščencu pooblastilo kadarkoli preklicala, niti nista zatrjevala. Dediča sta vstopila na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu (132. člen ZD). Od tega trenutka dalje ju je zastopal zapustničin pooblaščenec, s čimer jima je bilo omogočeno sodelovanje v postopku ter ustrezna seznanitev z njegovim potekom, vključno z vsemi opravljenimi procesnimi dejanji, ki so bila podlaga za odmero višine pravdnih stroškov.

V skladu s tem določilom je vročevalec pisanje pustil v hišnem predalčniku pooblaščenke tožencev 24. 10. 2025, torej naslednji dan po poteku roka za prevzem pisanja. Vendar pa to še ne pomeni, da je rok za vložitev pritožbe začel teči šele 25. 10. 2025, temveč je začel teči že naslednji dan po poteku 15-dnevnega roka za prevzem pisanja, torej je začel teči že 24. 10. 2025.

Kadar ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu, zato je bila dopolnitev tožbe pravilno vročena prejšnjemu pooblaščencu, po katerem je toženka še kot dolžnica vložila ugovor zoper sklep o izvršbi. Pritožnica namreč ne trdi, da prejšnji pooblaščenec ne bi imel veljavnega pooblastila za zastopanje toženke oziroma dolžnice že v izvršilnem postopku. Ne uveljavlja niti, da bi pooblastilo prejšnjemu odvetniku odpovedala že pred prejemom (dopolnitve) tožbe, niti, da bi o tem obvestila sodišče.

Po presoji pritožbenega sodišča so razlogi, ki jih je pooblaščenec navedel kot razlog zamude, opravičljivi in utemeljeni. Iz pritožbenih navedb in predloženih dokazov izhaja, da je pooblaščenec 16. 9. 2024 zaprosil za preložitev naroka in napovedal vložitev obsežnejše pripravljalne vloge, ki pa je zaradi nepričakovanih osebnih in zdravstvenih okoliščin ni mogel vložiti v obljubljenem roku. Če teh okoliščin ne bi bilo, bi bila vloga po vsej verjetnosti vložena že naslednji dan, torej na dan razpisanega naroka 17. 9. 2024. Predloženi dokazi jasno potrjujejo, da je bila vložitev pripravljalne vloge šele 22. 10. 2024 posledica opravičljivih razlogov in ne namernega zavlačevanja postopka ali zlorabe procesnih pravic. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niso bili izpolnjeni pogoji za izrek denarne kazni po tretjem odstavku 11. člena ZPP, saj se sankcija lahko izreče le, če je ravnanje stranke ali njenega pooblaščenca zavestno in namenjeno oviranju postopka. V obravnavanem primeru takšnih okoliščin ni mogoče ugotoviti. Ravnanje pooblaščenca je bila posledica nepredvidenih okoliščin, ne pa namerne opustitve ali zlorabe procesnih pravic. Zato je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izha

Utemeljen je pritožbeni očitek, da toženi stranki nalog za plačilo sodne takse za pritožbo ni bil pravilno vročen. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki nalog za plačilo sodne takse vročilo neposredno, kot izhaja iz priložene vročilnice (r. št. spisa 32). Ker je toženo stranko ves čas postopka na prvi stopnji zastopal pooblaščenec - odvetnik, vročitev neposredno stranki ne šteje za veljavno opravljeno. V skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP mora sodišče stranki, ki ima pooblaščenca, pisanja vročati preko njega, in ne neposredno.

Pravilno izpolnjena vročilnica dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, stranka pa lahko to domnevo izpodbije in z ustreznimi, določnimi trditvami ter dokazi dokaže nasprotno.

Ravnanje vlagateljice predstavlja zlorabo procesnih pravic. Vlagateljica kljub pouku, da pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje niso dopustne, vlaga nedopustne pritožbe, v katerih le ponavlja svoje navedbe, s katerimi je utemeljevala zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, o kateri je bilo pravnomočno odločeno.

Toženka v pritožbi izpodbija vročitev plačilnega naloga in navaja, da ga ni prejela. Iz spisa je razvidno, da je toženka pritožbo 9. 7. 2024 vložila po pooblaščencu. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Zato je sodišče prve stopnje toženki plačilni nalog z dne 23. 7. 2024 za plačilo sodne takse za postopek o pritožbi pravilno vročilo njenemu pooblaščencu 5. 8. 2024 (kot je razvidno iz vročilnice, pripete k list. št. 84 spisa) in ne njej osebno, kar je sodišče prve stopnje tožnici tudi pojasnilo z dopisom z dne 14. 10. 2024.

Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, kot velja za obravnavani primer (obračun odpadlih obratovalnih stroškov na posameznega etažnega lastnika), mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze. Določbe 216. člena ZPP v takem primeru ne sme uporabiti. Možnost odločanja po prostem preudarku ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP). Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva.

Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge (prvi odstavek 106. člena ZPP). Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori. Če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (šesti odstavek 108. člena ZPP). Ker tožnik ni ravnal skladno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 12. 7. 2024 in tako v roku, ki mu ga je določilo sodišče, ni predložil dodatnih izvodov prilog za nasprotno stranko, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožbo na podlagi šestega odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.

Dejanska podlaga je sklop dejstev, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje tožbeni zahtevek. Zato ne gre za novo tožbo, če se isti tožbeni predlog opira na zatrjevan sklop dejstev, čeprav se v kasnejših pripravljalnih vlogah nekatera dejstva dodajo oziroma dodatno pojasnijo. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre za novo dejansko in pravno podlago zahtevka, primerjati celoten sklop zatrjevanih dejstev (historični dogodek). Višje sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi se posamezne zatrjevane kršitve iz navedenega kompleksnega razmerja obravnavale kot ločeni in samostojni historični dogodki. Do oškodovanja, ki se očita tožencem, je privedlo več različnih protipravnih ravnanj, za katera tožnici zatrjujeta, da se niso odvila kot enkraten dogodek, ampak so izhajala iz enotnega naklepa tožencev, si sledila v določenem povezanem časovnem obdobju in bila med seboj povezana oziroma odvisna. Vsa zatrjevana protipravna ravnanja skupaj sestavljajo dejanski kompleks (historični dogodek), na podlagi katerega tožnici v obravnavani zadevi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožencev. Da je o zahtevku

Stranki, ki ima pooblaščenca, se pisanja nikoli ne vročajo neposredno; taka vročitev bi namreč predstavljala bistveno kršitev določb postopka. Rok za plačilo sodne takse začne teči naslednji dan po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom ZVZD-1, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe. Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uv

Bolniški stalež ni razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo. Stranki je namreč skladno z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku naložena odgovornost, da si, ko ve, da ne bo mogla opraviti procesnega dejanja, priskrbi pooblaščenca. T. i. relativno javne osebe so tiste, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom, in ki so zaradi svojega družbenega delovanja, povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno. Resnične informacije o relativno javni osebi je dopustno objaviti, tudi če so negativne.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila sodna odločba dne 6. 5. 2008 vročena njeni pooblaščenki, kar glede na pojasnjeno pomeni, da je bila tega dne vročena tudi pritožnici osebno, zato so neutemeljene njene navedbe o nepravilnostih pri vročanju. Ker je pritožnica šele 11. 6. 2023 vložila predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, je bil predlog vložen prepozno. Sodišče prve stopnje je zato predlog pravilno zavrglo (15. člen ZIZ v povezavi s prvim odstavkom 274. člena ZPP), saj ga je pritožnica vložila po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 42. člena ZIZ.

Resda določba četrtega odstavka 99. člena ZPP določa, da je po odpovedi pooblastila pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času. Vendar pa v tem primeru gre za primere, ko odvetnik odpove pooblastilo stranki in ne za primere, ko stranka prekliče pooblastilo odvetniku. Ne glede na navedeno sta sodna praksa in tudi teorija zavzeli stališče, da je sodišče po tem, ko pooblaščenec odpove pooblastilo, dolžno sodna pisanja pošiljati neposredno stranki. To mora storiti takoj po tem, ko je obveščeno o odpovedi pooblastila, četudi gre za čas pred potekom enega meseca od odpovedi.

Ker se je rok za pritožbo iztekel dne 17. 12. 2021, je pritožba, vložena 21. 3. 2023, prepozna, saj je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (drugi odstavek 343. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jo je zato v skladu s prvim odstavkom 346. člena ZPP zavrglo, ker tega ni storil že predsednik senata sodišča prve stopnje (343. člen ZPP).