VSRS Sklep II Ips 19/2022

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva, da ji tožena stranka izprazni od svojih stvari prostor, ki je shramba druga z desne, gledano proti vhodu, stoječ na parc. št. 6992/11 in 6992/1 k.o. ... in ji ga izroči v posest ter ji plača stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se pretežni del shrambe nahaja na nepremičnini, ki ni tožničina last (njenih je le 0,84 m²), kar pomeni, da zahteva izpraznitev shrambe, ki ni njena. Ob tem tudi ne pojasni, na kakšni podlagi zatrjuje solastnino. Solastnik namreč nima izključne pravice na realnem delu stvari, saj je razdeljena le lastninska pravica, ne pa stvar.

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da glede na ugotovitev, da 79% shrambe stoji na nepremičnini, ki ni v lasti tožnice, ta nima prav, da naj bi imela solastninsko pravico na shrambi. Zakonske podlage namreč ni, drugega načina pridobitve solastnine pa ni zatrjevala. Očitno je bila shramba zgrajena preko meje (47. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) in gre za izjemo od načela superficies solo cedit. Tožnica bi morala svoja razmerja v skladu z navedenim zakonskim določilom urediti v nepravdnem postopku.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 481/2021 z dne 15. 12. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali je višje sodišče v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo materialno pravo?“ V preostalem je tožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

5Tožnica je vložila revizijo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi reviziji tako, da spremeni sodbo višjega sodišča in ugodi tožbenemu zahtevku ter naloži toženki plačilo stroškov, skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi za stroške postopka na prvi stopnji od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za pritožbene stroške od dneva izdaje sodbe druge stopnje in za revizijske stroške od dneva izdaje revizijske sodbe, vse v 15 dneh od izdaje revizijske sodbe dalje do plačila. Podrejeno predlaga, naj razveljavi sodbo sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Piranu v novo obravnavanje.

6Poudarja, da gre v konkretnem primeru najmanj za skupno lastnino. Sklicuje se na 18. člen SPZ, v skladu s katerim je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj s sestavino. Sporna shramba stoji na dveh parcelah, od katerih je parcela 6992/1 last Občine Piran, parcela 6992/11 k.o. ... pa je vknjižena kot tožničina last. Shramba ni fizično deljena. Gre za sestavino, ki se šteje za del stvari. Sestavina v skladu s 16. členom SPZ ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari. V skladu z 8. členom SPZ je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad njo ali pod njo, sestavina nepremičnine razen, če zakon določa drugače. Na podlagi 72. člena SPZ pa ima lahko več oseb na nerazdeljeni stvari solastnino. Zato se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo solastnino (peti odstavek 72. člena SPZ). V skladu z določbo 100. člena SPZ imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Namen te določbe je, da se lastninska zaščita omogoči tako solastniku kot vsakemu posameznemu skupnemu lastniku. Tožnica je torej aktivno legitimirana.

7Gre tudi za skupno lastnino, ker shramba ni etažno deljena, niti niso solastninski deleži določeni. Če pa bi bili, bi bilo mogoče trditi, da so glede na mnenje izvedenca geodeta določeni v razmerju 21% in 79% in je podana solastnina glede na določbe 8., 16., 18., 65. in 72. člena SPZ. Tudi ni bilo sporno, da toženka nima pravne podlage za posest shrambe. V skladu s 33. členom Ustave RS je pravica do zasebne lastnine ustavna pravica. Namen ustavne določbe je zavarovati polje svobodnega ravnanja na premoženjskem področju lastnikov, solastnikov ali skupnih lastnikov in jim omogočiti, da imajo stvar v posesti, jo uporabljajo in uživajo v najobsežnejšem načinu ter z njo razpolagajo, kar je določeno v prvem odstavku 37. člena SPZ.

8Sodišči prve in druge stopnje sta napačno uporabili materialno pravo, ko sta odrekli pravno varstvo na podlagi 100. člena SPZ in s tem onemogočili uveljavitev varstva pred posegi tretjih v solastnino ali skupno lastnino s tem, ko je bila tožnici odrečena legitimacija za tožbo.

9Zmotno je tudi materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da bi bilo treba v spornem primeru uporabiti določbo 47. člena SPZ in urediti zadevo v nepravdnem postopku, saj naj bi šele pravnomočna odločba glede gradnje preko meje omogočila pridobitev lastninske ali solastninske pravice na gradnji. Tožnica nima drugega pravnega varstva lastninske pravice na sporni shrambi zoper tretjo osebo, ki nezakonito poseduje celotno sporno shrambo. Ker je ta sestavina zemljišča, je pravica na njej akcesorna pravica pravici na zemljišču. Določbo 47. člena SPZ je mogoče uporabiti le za stanja nastala po uveljavitvi SPZ in v primerih, ko so udeleženci graditelj in lastnik nepremičnine, na kateri je zgrajena zgradba. Tožena stranka pa ni graditelj niti lastnik zemljišča, je le nezakoniti posestnik zgradbe – shrambe.

Navedbe iz odgovora na revizijo

10Toženka predlaga zavrnitev revizije ter zahteva plačilo stroškov odgovora na revizijo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

11Navaja, da ne drži, da ni izkazala pravne podlage za posest sporne shrambe oziroma, da v pravdi o tem ni bilo spora. Že v odgovoru na tožbo je utemeljila pravno podlago za posest in predložila ustrezne dokaze. Sodišči sta pravilno ugotovili, da tožnica ni aktivno legitimirana, saj ni ustrezno pojasnila oziroma dokazala svojih navedb, da temelji aktivna legitimacija na solastnini sporne shrambe. Solastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, odločbe državnega organa ali zakona in z vpisom v zemljiško knjigo. Tožnica še v reviziji vztraja pri pravno zmotnem stališču, da je izkazala solastninsko pravico oziroma najmanj skupno lastnino na celotni shrambi. Vendar pa je zemljišče, parc. št. 6992/11 k.o. ... opredeljeno kot skupni del stavbe št. 7023 in v skladu z ugotovitvami izvedenca pripada sporni trikotnik v izmeri 0,84 m² posameznemu delu št. 2 navedene stavbe, kar pa ni predmet tožbenega zahtevka.

12Tožnica je prekludirana z navedbo, da naj bi šlo za stvar v skupni lasti. Sicer ves čas trditve spreminja in prilagaja postopku. V tožbi je najprej navajala, da je shramba skupni del stavbe, št. 7023, da je kot skupni del njena last, nato, da je posamezni del stavbe, št. 7023-3 v njeni lasti, v nadaljnji vlogi pa, da gre dejansko za solastnino sporne shrambe in da ni pomembno, kolikšen je njen solastninski delež. Na ogledu z izvedencem in v nadaljnji vlogi pa je še navajala, da sporna shramba predstavlja njeno solastnino in tožbo utemeljila na 100. členu SPZ. Še v pritožbi je vztrajala, da naj bi šlo za solastninsko pravico in šele v postopku za dopustitev revizije je utemeljevala zahtevek s tem, da naj bi z gradnjo nastala skupna lastnina. Prihaja tudi sama sebi v nasprotje, saj je najprej trdila, da je izključni lastnik, nato, da ima solastninsko pravico, nazadnje pa, da gre za skupno lastnino.

13Niti v pritožbi niti v reviziji ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neizvršljiv. Toženka ji namreč ne more izročiti shrambe, ki se v pretežnem delu nahaja na sosednji nepremičnini, ne da bi posegla v obstoječe posestno stanje, saj bi bilo potrebno najprej prestaviti zid kot tudi vrata shrambe. Neizvršljiv zahtevek ni utemeljen in ga je bilo treba tudi iz tega razloga zavrniti.

14Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo tudi, ko sta ji odrekli pravno varstvo na podlagi 100. člena SPZ. Pravno nevzdržno bi bilo, če bi bila tožnica v primeru, ko se skoraj celotna shramba nahaja na sosednji nepremičnini, upravičena do sodnega varstva. To bi pomenilo, da lahko graditelj zgradi objekt praktično v celoti na sosednji nepremičnini, potem pa zatrjuje in uveljavlja skupno lastnino oziroma celo solastninsko pravico na objektu kljub odsotnosti dogovora z lastnikom sosednje nepremičnine, da bo z gradnjo pridobil solastninsko ali skupno lastninsko pravico. Prav zato je z zakonom predviden pravdni postopek na podlagi 47. člena SPZ. Če bi bilo pravilno tožničino stališče, bi bila določba 47. člena SPZ nepotrebna, saj bi imel v tem primeru graditelj pravico zahtevati delitev po 69. členu SPZ. Določen je zgolj nepravdni postopek, ni pa določeno, da z gradnjo čez mejo avtomatično nastane skupna lastnina oziroma solastnina na zgradbi. SPZ ne pozna več pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Gradnja čez mejo pomeni grob poseg v lastninsko pravico lastnika sosednje nepremičnine, zato ima ta v skladu z drugim odstavkom 47. člena SPZ v prvi vrsti pravico zahtevati rušitev zgradbe in vzpostavitev prvotnega stanja. Šele, če bi bile posledice vzpostavitve prvotnega stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je zaradi gradnje utrpel lastnik nepremičnine, mu lahko sodišče določi primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo med sosednjima nepremičninama, pri odločitvi pa sodišče upošteva vse okoliščine, zlasti pa upravičene interese upravičencev, vprašanje dobre vere graditelja in obnašanje lastnika nepremičnine potem, ko je izvedel za gradnjo. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da lahko v primeru gradnje čez mejo nepremičnine bodisi lastnik nepremičnine bodisi graditelj zahteva, da sodišče v nepravdnem postopku uredi medsebojna razmerja, pravnomočna sodna odločba pa šele omogoča pridobitev lastninske pravice na gradnji. Tožnica pa ni trdila, niti dokazala, da je z lastnico sosednje nepremičnine na tak način uredila razmerja.

Presoja utemeljenosti revizije

15Revizija je utemeljena.

16Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje pravno pomembno dejansko stanje:

- sporna shramba, ki jo je zgradila tožnica, je postavljena na parc. št. 6992/1 in posega 0,84 m² tudi na parc. št. 6992/11, pri čemer gre v tem manjšem delu - v naravi za sporni trikotnik v dolžini 1,80 m in širini stranic trikotnika 27 cm in še manjši pravokotnik (podporni zid);

- parc. št. 6992/1 k.o. ... je last Občine Piran, parc. št. 6992/11 k.o. ... pa je tožničina last. Tako se sporna shramba v pretežnem delu (79%) nahaja na parc. št. 6992/1 k.o. ..., last Občine Piran, v preostalem manjšem delu (0,84 m²) pa na parc. št. 6992/11 k.o. ..., tožničina last; sporna shramba ne predstavlja posameznega dela stavbe, št. 7023-3 stoječe na parc. št. 6992/11 k.o. ..., saj posamezni del št. 3 stavbe 7023 predstavlja parkirišče v drugi etaži stavbe;

- tožnica od toženke zahteva izpraznitev celotnega prostora, ki je shramba druga z desne, gledano proti vhodu, stoječ na parc. št. 6992/11 in 6992/1 k.o. ..., izpraznitev zgrajenega objekta pa ni mogoča na ta način, da se ne bi poseglo v zemljišče Občine Piran; treba bi bilo premakniti vhod in odstraniti zid.

17Upoštevaje opisane dejanske ugotovitve pomeni, da tožnica zahteva tudi izpraznitev dela nepremičnine, ki se ob zgoraj opisanem nahaja na parceli, ki je last Občine Piran. Njen zahtevek temelji na trditvah, da ima na celotni shrambi solastninsko pravico ali pa vsaj skupno lastninsko pravico in da je potekel pogodbeno dogovorjeni čas uporabe shrambe s strani tožene stranke, na podlagi pogodbe sklenjene s prejšnjim lastnikom.

18Izhodišče za odgovor na dopuščeno vprašanje je najprej v pravni presoji, kakšno pravico je lahko oziroma ni mogla pridobiti tožnica z gradnjo shrambe (v nadaljevanju objekta), ki v večinskem delu leži na zemljišču drugega lastnika – Občine Piran. Vrhovno sodišče soglaša s pravno razlago sodišč prve in druge stopnje, da v spornem primeru z gradnjo tožnica ni pridobila solastninske pravice, pridobila pa tudi ni skupne lastninske pravice. Ti se lahko pridobita le na z zakonom določenim načinom (odločbo državnega organa, na podlagi zakona ali pa na podlagi pogodbe)¹. Nobenega od veljavnih pridobitnih načinov pa v dosedanjem postopku ni dokazala. Z gradnjo čez mejo ju ni mogla pridobiti. Zato ji v spornem primeru ne pripada lastninsko pravno varstvo na podlagi 100. člena SPZ, ki pripada solastniku ali skupnemu lastniku.

19V spornem primeru gre upoštevaje zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišč za obstoj dveh izključnih lastninskih pravic na dveh mejnih nepremičninah različnih lastnikov. Torišče problema je v ugotovljeni tožničini gradnji objekta čez mejo njene nepremičnine in v zvezi s tem posledičnem vprašanju, ali ji kot lastnici mejnega zemljišča v razmerju do tretje osebe (toženke) pripada pravno varstvo v zvezi z izpraznitvijo objekta, ki temelji na trditvah o prenehanju obligacijskega razmerja toženke (izpraznitev objekta zaradi zatrjevanega poteka pogodbenega razmerja). Določba 47. člena SPZ, ki situacijo gradnje čez mejo nepremičnine ureja, odstopa od splošnega pravila o povezanosti zemljišča in objekta. V teoriji se za take primere pridobitve lastninske pravice na nepremičninah uporablja izraz horizontalna akcesija (za razliko od vertikalne akcesije, ki je izraz, ki se uporablja za splošno pravilo o povezanosti zemljišča in objekta – superficies solo cedit). Zgolj dejstvo zgraditve čez mejo nepremičnine še ne privede do pridobitve lastninske pravice. Ali bo graditelj pridobil lastninsko pravico ali ne, je odvisno od oblikovalne odločbe (sklepa) nepravdnega sodišča.² Vendar to še ne pomeni, da graditelj, ki gradi čez meje svoje nepremičnine, ne obdrži lastninske pravice (vsaj) na tistem delu objekta, ki ga je zgradil na svojem zemljišču. Kljub temu, da gre v takih primerih za grob poseg v lastninsko pravico mejnega lastnika³ in kljub temu, da je trajanje lastninske pravice na tem delu zgradbe (lahko) viseče (negotovo) upoštevaje pooblastila, ki jih ima sodišče v nepravdnem postopku v skladu s 47. členom SPZ (med drugim lahko odredi tudi porušenje zgrajene stavbe v celoti), po presoji Vrhovnega sodišča velja do omenjene odločitve sodišča v tem delu še vedno temeljno načelo superficies solo cedit; v skladu z določbami 8., 16. in 18. člena SPZ⁴ je lastninska pravica v delu objekta, ki se nahaja na zemljišču graditelja, še naprej v njegovi lastninski sferi oziroma ostaja tu titular lastninske pravice. Zato mu lahko vsaj v delu objekta, ki se nahaja na njegovem zemljišču, pripadajo pravovarstveni zahtevki, ki jih imajo izključni lastniki (92. člen in 99. člen SPZ).

20Vendar pa v konkretnem primeru ni odločilno razmerje med tožnico in Občino Piran kot mejno lastnico, temveč se je treba osredotočiti na razmerje med pravdnima strankama. V prvem primeru gre (lahko) za sosedski spor dveh mejnih lastnikov, v drugem pa za spor med lastnikom vsaj dela objekta in posestnikom (uporabnikom), ki ni lastnik. Iz podatkov spisa in dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje je mogoče izluščiti, da tožnica uveljavlja stvarnopravni - negatorni zahtevek na izpraznitev celotnega objekta zoper toženko, ki po tožničinih trditvah uporablja njen objekt brez pravnega naslova. V tej pravdi je pomembno zgolj razmerje med njima, kljub zgoraj opisani okoliščini, (še) nerešenega razmerja med lastnikoma mejašema na podlagi 47. člena SPZ, ki jo je povzročila tožničina gradnja čez mejo. Po presoji Vrhovnega sodišča ima namreč v takih primerih vsak od mejnih lastnikov stvarno pravno varstvo na celotnem objektu kot enoviti entiteti, zoper tretjo osebo, ki objekt uporablja brez pravne podlage. Zato ni pomembno, kot materialnopravno zmotno izhaja iz pravnih razlogov sodišča druge stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka preprečuje neizkazanost tožničine solastninske pravice na objektu ter dejanska in pravna nemožnost izvršitve, torej da naj bi šlo tudi za neizvršljiv zahtevek, ker bi bilo mogoče objekt izprazniti le z zemljišča mejne lastnice. Zadostuje, da tožnica v razmerju do toženke izkazuje močnejši pravni naslov (izključno lastninsko pravico na vsaj delu objekta). Ne gre torej tudi za oviro neizvršljivosti tožbenega zahtevka. Ob povedanem morebiti potrebna izvršba na zemljišču mejne lastnice ne prejudicira odločitve v morebitnem nepravdnem postopku iz 47. člena SPZ. Kriteriji za odločitev se bodo tam samostojno in neodvisno od te pravde lahko presojali upoštevaje okoliščine primera, abstraktno navedene v cit. zakonski določbi.

Odločitev o reviziji

21Vrhovno sodišče je ob povedanem – zaradi zmotne materialno pravne presoje sodišč prve in druge stopnje reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

22Zaradi kategoričnega - materialno pravno zmotnega stališča sodišč prve in druge stopnje, da pravno varstvo tožnici ne pripada, ker je gradila čez mejo, in solastninske pravice ni dokazala, ter, da tožbenega zahtevka tudi ni mogoče izvršiti, so ostale neugotovljene druge pravno pomembne med pravdnima strankama sporne okoliščine, ki bi lahko preprečile uspešnost tožbenega zahtevka, predvsem ali se toženka v objektu nahaja brez pravne podlage, oziroma ali je med njo in tretjo osebo bilo sklenjeno kakšno obligacijsko razmerje, in če je bilo, kakšna je bila njegova vsebina ter predvsem dogovorjen čas uporabe objekta.

Odločitev o stroških postopka

23Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

24Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Primerjaj določbo 39. člena SPZ, ki ureja načine pridobitve lastninske pravice. Mutatis mutandi velja to tudi za pridobitev solastninske pravice in skupne lastninske pravice.
² Primerjaj: Stvarno pravo, komentar Stvarnopravnega zakonika (SPZ); urednika dr. Nina Plavšak in prof. dr. Renato Vrenčur; Tax Fin Lex, Ljubljana 2020; v tem delu avtor komentarja dr. Renato Vrenčur; str. 312 in 313.
³ Primerjaj: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem; uredniki prof. dr. Miha Juhart, prof. dr. Matjaž Tratnik in prof. dr. Renato Vrenčur; Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016; v tem delu avtor komentarja prof. dr. Matjaž Tratnik, str. 328.
⁴ Določba 8. člena SPZ z naslovom Povezanost zemljišča in objekta: „Vse kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad njo ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače.“ Določba 16. člena SPZ z naslovom Sestavina: „Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari.“ Določba 18. člena SPZ z naslovom Nepremičnina: „(1) Nepremična je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. (2) Vse druge stvari so premičnine.“