VSC Sklep I Cp 355/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom dovolilo obnovo pravdnega postopka (I. točka izreka), razveljavilo zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 314/2015 z dne 31. 8. 2015 (II. točka izreka) ter pridržalo odločitev o stroških tega postopka za končno odločbo (III. točka izreka).

2Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se tožeča stranka pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ob dejstvu, da je toženi stranki zamudna sodba bila vročena pravilno ter da je tožena stranka imela tako pravno kot dejansko možnost vložitve pritožbe, pritožba zatrjuje, da je glede na to, da tožena stranka pritožbe ni vložila in ni izkoristila možnosti izpodbijanja zamudne sodbe z rednim pravnim sredstvom in pritožbenega uveljavljanja kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, predlog za obnovo postopka nedovoljen. Meni, da takšen zaključek potrjujejo tudi vse možne razlage zakonskih določb o obnovi pravdnega postopka, tako logična, kot tudi teleološka in sistematična, nanj pa kaže tudi nomotehnična ureditev rednega in izrednega pravnega sredstva v ZPP. Vsled navedenemu zatrjuje, da je izčrpanost rednih pravnih sredstev nujni pogoj za izrednost pri uporabi izrednega pravnega sredstva. Meni da bi razlaga, po kateri lahko stranka izbira, ali bo nemožnost sodelovanja pred sodiščem uveljavljala z rednim ali z izrednim pravnim sredstvom, bila neustavna, saj nasprotuje 25. členu Ustave RS in je v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), ker nasprotuje 13. členu EKČP. Navaja, da nihče nima pravice do izrednega pravnega sredstva, če po svoji lastni volji, presoji in krivdi ne izrabi rednega pravnega sredstva za dosego istega cilja, čeprav mu je takšno redno pravno sredstvo na voljo in ima tudi objektivno in subjektivno možnost, da se ga posluži. Poudarja, da je najkasneje na točki, ko je bila toženi stranki vročena zamudna sodba s pravilnim pravnim poukom, tožena stranka pridobila možnost obravnavanja pred sodiščem, ki pa je po lastni volji ni izkoristila. Zamudna sodba je tako postala pravnomočna po volji in krivdi tožene stranke in ne v posledici kršitve pravil pravdnega postopka. Navaja da v nobenem primeru do sedaj ni sodišče dovolilo stranki diskrecije pri izbiri ali bo vložila redno ali izredno pravno sredstvo. Vsled temu meni, da je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, vezani na dopustnost predloga za obnovo postopka povsem nejasni, pa tudi napačni. Zatrjuje, da tožena stranka namerno manipulira s prevzemom oziroma neprevzemom sodnih pisanj, kar je potrdila tudi M. C. ko je pričala, da je toženo stranko obvestila da jo čaka pošta, prav tako pa je tožena stranka vedela za postopek, saj ji je za možnost vložitve tožbe zoper njo povedala tudi tožeča stranka ob prevzemu otrok. Sodišču zato očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vezano na določbe 132. člena ZPP, 139. člena ZPP, 140. člena ZPP, 142. člena ZPP in drugih relevantnih določb ZPP o vročitvi sodnih pisanj, saj je ugotovilo nezakonitost pri vročanju, namesto da bi pravilno ugotovilo, da tožena stranka manipulira z dvigovanjem sodne pošte ter posledično zakonitost fikcijske vročitve tožbe toženi stranki in izpolnjenost pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je nezakonita tudi stroškovna odločitev. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se obnova pravdnega postopka ne dovoli, da zamudna sodba ostane v celoti v veljavi tar da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4V odgovoru na odgovor na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz odgovora na pritožbo. Priglaša stroške odgovora na odgovor na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se je nad toženo stranko dne 2. 11. 2017 začel postopek osebnega stečaja St 3470/2017. Po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP se v primeru, ko nastanejo posledice stečajnega postopka, postopek prekine. Prekinitev nastopi na podlagi samega zakona in dokler traja, sodišče ne more opravljati nobenih procesnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP). Izjema od tega pravila velja le v primeru, če je prekinitev nastala po tem, ko so bila opravljena že vsa procesna dejanja v postopku, razen izdaje odločbe. V konkretnem primeru se je postopek prekinil z dnem 2. 11. 2017. Do prekinitve postopka je torej v tem primeru prišlo šele na pritožbeni stopnji, po opravi vseh procesnih dejanj (izpodbijani sklep je bil izdan dne 10. 4. 2017, pritožba je bila vložena dne 28. 4. 2017 in vročena nasprotni stranki dne 19. 6. 2017). Ker je tudi izdaja odločbe pritožbenega sodišča procesno dejanje, ki pripada izključno sodišču, in ker procesna upravičenja strank tudi v tem primeru niso v ničemer ogrožena, je sodišče druge stopnje kljub prekinitvi postopka odločalo o vloženi pritožbi.

7Pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni. Sklep je obrazložen, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku. Zakaj naj bi bili razlogi glede dopustnosti predloga za obnovo postopka z dne 14. 12. 2015 v točki 10 obrazložitve povsem nejasni, pritožba ne konkretizira, zato tudi sodišče druge stopnje konkretnejšega odgovora ne more podati, saj so razlogi, da je sodišče prve stopnje štelo predlog za obnovo postopka z dne 14. 12. 2015 za dopusten zato, ker ZPP kot pogoja za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ne določa izčrpanost rednih pravnih sredstev, pritožbenemu sodišču jasni in razumljivi. V kolikor pa se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pa gre za pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava. Zahteva po razumljivosti razlogov sodišča prve stopnje, na kar se veže očitek nezmožnosti preizkusa izpodbijane sodne odločbe, namreč ne zajema tudi zahteve po razumnosti in pravilnosti teh razlogov¹.

8Izpodbijana dovolitev obnove postopka temelji na ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je toženi stranki bila sicer pravilno vročena zamudna sodba, ni pa ji bila pravilno vročena tožba v odgovor, saj na naslovu, kamor ji je bila vročena tožba ni več živela niti ni imela več tam prijavljeno stalno ali začasno prebivališče.

9Pritrditi je sodišču prve stopnje, da po tožeči stranki zatrjevano dejstvo, da je bila toženka o pošti (tožbi) ki jo čaka na naslovu, kjer dejansko ni več živela, obveščena s strani M. C., za zaključek o pravilnosti vročitve tožbe toženi stranki, ob nespornem dejstvu, da tožena stranka v času vročitve tožbe na naslovu vročanja ni več živela, tožba pa ji je bila na tem naslovu vročena s fikcijo, pravno ni relevantno. Vsled navedenemu se izkažejo pritožbene navedbe o tem, da je tožnik dokazal, da je tožena stranka vedela, da jo čaka pošta, tudi za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pravno nerelevantne. Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem dejstvu, ki pritožbeno ni sporno, da tožena stranka v času fiktivne vročitve tožbe na naslovu vročanja ni več živela, je namreč slediti zaključku sodišča prve stopnje, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena v odgovor.

10Določba 395. člena ZPP določa da se iz razlogov, ki so našteti v 1., 2., 3. in 4. točki 394. člena tega zakona, ne more zahtevati obnova postopka, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljen v prejšnjem postopku (prvi odstavek). Zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena tega zakona, se sme dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek).

11Ob tem, da je glede na zgoraj navedeno določbo ZPP načelo subsidiarnosti obnovitvenih razlogov izrecno določeno oziroma izraženo le za obnovitvene razloge po 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, in je tako jezikovna razlaga navedenega pravnega pravila jasna, pritožba neutemeljeno utemeljuje svoj zaključek o subsidiarnosti tudi razloga po 2. točki 394. člena ZPP na drugih pravnih razlagah členov, ki se nanašajo na obnovo postopka. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da ZPP za dopustnost predloga za obnovo postopka, vloženega po 2. točki 394. člena ZPP, izrecno ne zahteva, da predlagatelj obnove, ki je imel možnost vložiti redno pravno sredstvo, to možnost tudi izkoristi ter potrditi zaključek, da je predlagana obnova dovoljena.²

12Pri tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da v kolikor bi zakonodajalec (nomotehnično) tak predlog za obnovo postopka, torej predlog osebe, ki je imela možnost z rednim pravnim sredstvom uveljavljati kršitev, ki jo uveljavlja z izrednim pravnim sredstvom, štel za nedopusten, ne bi urejal njegove pravočasnosti (prim. 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 396. člena ZPP).

13Zakaj bi bila razlaga, ki bi ne zahtevala subsidiarnost obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP, v nasprotju s 13. členom Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) in neustavna v smislu kršitve 25. člena Ustave RS (URS) v razmerju do pritožnika, torej v razmerju do stranke, ki obnove ni predlagala, pritožba ne pojasni, zato sodišče druge stopnje na tako pavšalne očitke konkretizirano ne more odgovoriti.³

14Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo tožeče stranke, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), ni zasledilo kakšnih kršitev oziroma nepravilnosti.

15Ker je pravica do povračila stroškov predmetnega pritožbenega postopka odvisna od odločbe o glavni stvari, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Glej: J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309.
² Z enakimi argumenti sodišče druge stopnje zavrača stališče, izraženo v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1534/2016 z dne 7. 12. 2016 ter pri tem pojasnjuje, da ga pravna teorija (konkretno Juhart, J.: Civilno procesno pravo FLRJ, 1961, stran 522) ne prepriča, saj prepričanje o subsidiarnosti vseh obnovitvenih razlogov utemeljuje le s skopimi razlogi, da tudi v drugih primerih ne more biti nič drugače.
³ V pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da je iz sodb ES (npr. zadeva Brumarescu proti Romuniji, Ryabykh proti Rusiji) razvidno, da omejitve pravice do sodnega varstva v smislu posegov v pravnomočne sodne odločbe, niso nedopustne same po sebi, pomeni pa poseg v pravico iz 6. člena EKČP, v kolikor pravica vložitve izrednega pravnega sredstva ni omejena z nikakršnim rokom oziroma v kolikor je dana možnost, da neko izredno pravno sredstvo neomejenokrat dopušča ponoven preizkus pravnomočne odločbe (glej: A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, stran 51).