132. člen ZPP

Zakon določa možnost, da stranka v posamezni zadevi sodišču sporoči, da želi vročanje po elektronski poti. Sporočilo sodišču je lahko dano le za posamezen postopek. Tudi Pravilnik o elektronskem poslovanju ne predvideva registracije v informacijski sistem sodstva v smislu, da bi sodišče vsakokrat moralo vpogledati v "register" in v primeru registracije vsa pisanja vročati na elektronski naslov v sistemu sodstva. Tega ne določata ne prej veljavna pravilnika ne aktualni pravilnik, niti to ni smisel registracije (temveč je smisel registracije v sistem e-sodstvo, da uporabnik pridobi in lahko uporablja pooblastila registriranega uporabnika). Zakon pa sicer predvideva, da sodišče lahko (ne pa mora) vroča pisanja po varni elektronski poti tudi v drugem postopku, a je hkrati pogoj za to, da je stranki predhodno vročeno pisno obvestilo, da ji bodo nadaljnja pisanja vročana po varni elektronski poti. Že po naravi stvari to ne more veljati za sklep o izvršbi, saj dolžnika ni dovoljeno na takšen način vnaprej obvestiti o tem, da bo zoper njega izdan sklep o izvršbi. S tem bi se namreč obšlo element presenečenja, ki je bistven za zagotovitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe kot del pr

S tem ko sodišče prve stopnje tožniku ni vročilo prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo, ga je onemogočilo v ugovarjanju pravilnosti prepisa, ki je bil ključnega pomena za ugotavljanje dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločitev. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu je z opustitvijo vročitve odvzelo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku oziroma mu ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

Tožba je pisanje, ki se toženi stranki vroča osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP). V primeru, če se naslovnik s pošto pisno dogovori o vročanju v poštni predal, se morajo poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala. Pisanje se mu vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Drugačna vročitev (vročitev mimo določbe 139.b člena ZPP) ni pravilna. Uporabnik in izvajalec poštnih storitev se v primeru osebnega vročanja po ZPP niti ne moreta veljavno dogovoriti o drugačnem načinu vročanja. Sodišče prve stopnje (oziroma pošta kot njegov izpolnitveni pomočnik) bi moralo tožbo toženki vročati osebno, torej po pravilih 142. člena ZPP. To v skladu z drugim odstavkom 139.b člena ZPP pomeni, da se vročitev pisanja iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP v poštni predal opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.

V zakonu ni prepovedi, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev za elektronsko vročanje ne sme sodišče vročati pisanja po pošti in da je ta ex lege nezakonita. Dosledno opravljena vročitev po pošti na poslovni naslov stranke, ki ga ima vpisanega v poslovnem registru, je kljub izpolnitvi pogojev za vročanje v VEP, prav tako veljavna. Klasično vročanje je enakovredno elektronskemu vročanju in sedež je enakovreden naslovu VEP.

Določba 125.a člena ZPP je namenjena temu, da se položaj stranke v primeru, ko je odrejeno zvočno snemanje naroka, v bistvenem izenači s položajem stranke, ki lahko na naroku ugovarja sodnikovi protokolaciji zapisnika. Tako lahko stranka predvsem ugovarja, da zapisnik ne odraža dejanskega dogajanja na glavni obravnavi. Ugovor v smislu zgoraj citiranega člena je tako omejen na pravilnost prepisa oziroma skladnost prepisa s posnetkom. Vendar pa se tožnik, kot to pravilno izpostavlja v pritožbi, o pravilnosti prepisa sploh ni mogel vsebinsko izreči, saj mu le-ta ni bil vročen. Posledično mu je bilo onemogočeno vložiti ugovor, kot ga predvideva omenjena določba ZPP. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje tožniku ni bila zagotovljena možnost vsebinske kontrole pravilnosti zapisa izvedenega odločilnega dokaza in s tem vpliv na rezultat dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče tako soglaša s pritožbo, da je bilo s tem poseženo v tožnikovo pravico do izjave, zato je utemeljen ugovor procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V primeru, če naslovnik elektronske pošiljke ne prevzame v 15 dneh od dneva prejema obvestila o prispeli pošiljki, informacijski sistem za varno elektronsko vročanje naslednji dan po poteku tega roka informacijskemu sistemu e-sodstvo zgolj pošlje sporočilo s potrdilom o opravljeni elektronski vročitvi na podlagi fikcije (prvi odstavek 35. člena Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku), naslovniku pa je skladno s sedmim odstavkom 141.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ omogočena seznanitev z vsebino pisanja (z vložitvijo v varen elektronski predal). Sama fikcija vročitve ni vezana na to, kdaj je bilo pisanje puščeno v varnem elektronskem predalu, temveč zgolj na potek 15 dnevnega roka, odkar je bilo naslovniku v varnem elektronskem predalu puščeno obvestilo o prispeli elektronski pošiljki in nastopi 15. dan od prejetja obvestila o prispelem pisanju.

Zaključek sodišča prve stopnje, da upnik naloženega ni storil ozirom da ni ravnal v skladu s pozivnim sklepom z dne 23. 10. 2023 je v celoti pravilen, saj je upnik zgolj sporočil sodišču dolžnikov naslov, kot ta izhaja iz centralnega registra prebivalstva, za katerega je že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 23. 10. 2023 pojasnilo, da vročitev na ta naslov ni mogoča.

V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZODPol-D je moral pristojni organ odločiti o predlogu upravičenca za sklenitev ali podaljšanje veljavnosti najemne pogodbe za nedoločen čas najkasneje v enem mesecu od uveljavitve novele zakona, sicer se šteje, da je bila najemna pogodba za nedoločen čas sklenjena. Ustavno skladna razlaga zakona narekuje enako obravnavo aktivnih in zaradi delovne nesreče invalidsko upokojenih policistov, na drugi stani pa enako obravnavo vseh invalidsko upokojenih uslužbencev policije ne glede na njihov dejanski socialni status.

Tožnik neutemeljeno pričakuje vročanje pisanj v zadevah okrožnega sodišča v varen elektronski predal. Dokler ni vzpostavljenega e-vložišča, ni možno vlagati elektronskih vlog, ni možno voditi elektronskega spisa in v njem sodišče ne more opravljati elektronskega vročanja.

Pravno zmotno je dolžnikovo stališče, da ni bilo podlage za vročanje sodnih pošiljk po elektronski poti, ker sam ni sporočil sodišču soglasja za tovrstno vročanje. Določba četrtega odstavka 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot pogoja za elektronsko vročanje ne zahteva izrecnega vnaprejšnjega dolžnikovega soglasja v vsakem konkretnem sodnem postopku. Nasprotno, takšno vročanje zakon izrecno dopušča v primeru, če sodišče na podlagi razpoložljivih podatkov o stranki lahko zanesljivo ugotovi, da ima ista stranka v informacijskem sistemu sodstva že registriran svoj varni elektronski predal ali naslov za vročanje po varni elektronski poti, ter je stranki predhodno osebno vročilo pisno obvestilo, da ji bodo nadaljnja pisanja v konkretnem postopku vročana po varni elektronski poti. Navedeno velja vse do strankinega morebitnega sporočila sodišču, da s takim načinom vročanja ne soglaša. Drži sicer navedba sodišča prve stopnje, da sta vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi javni listini in se zato domneva za resnično, kar iz njiju izhaja. Prav tako je sodišče pravilno ugotovilo, da dolžnik te domneve z golim zanikanjem neprejema sklepa o izvršbi z dne 3. 12

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je zamuda roka ali pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki (prvi odstavek 116. člena ZPP). Zato napak, za katere stranka trdi, da jih ni zagrešila sama, temveč nekdo drug, ni mogoče uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker tožena stranka v Odgovoru in v odgovoru na pritožbo trdi, da je napako pri vročanju zagrešil vročevalec, s tem smiselno zatrjuje, da je krivda za nevročitev na strani poštnega uslužbenca. Ker pa sodišče pisanja vroča po Pošti Slovenija (prvi odstavek 132. člena ZPP), se zato nepravilno vročanje s strani poštnega uslužbenca šteje kot nepravilno vročanje sodišča. Ne gre torej za zamudo roka iz razloga, ki se je pripetil stranki. Trditve o napakah pri vročitvah niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč takšne kršitve stranka lahko uveljavlja le v pritožbi zoper (morebitno) odločbo, s katero bi se njena pritožba zaradi neplačila sodne takse štela za umaknjeno.

Po prvem odstavku 146. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora tožeča stranka, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tega ob vložitvi tožbe ne stori, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka v danem roku tega ne stori, sodišče tožbo zavrže. Sklep o tem se tožeči stranki vroči po imenovanem začasnem zastopniku.

17.9.2017 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E), ki je v četrtem odstavku 66. člena1 predpisal dodaten razlog, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja. Takšne novote so dopustne, če po presoji sodišča ne bi zavlekle reševanje spora.

Po drugem odstavku 132. člena ZPP lahko sodišče odredi, da se vročitev opravi po detektivu ali izvršitelju. Sodišče prve stopnje je to storilo s svojim sklepom 29. 6. 2020, in sicer zaradi obsežnih prilog, ki jih ne bi bilo mogoče pustiti v hišnem predalčniku. S tako opravljeno vročitvijo so nastali stroški, katerih višina v pritožbi ni sporna. Ker so bili torej stroški po oceni sodišča potrebni (155. člen ZPP), so del pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno skupaj z glavno stvarjo.

Ker ima vloga priloge, ki so obsežnejše kot je predalčnik v blokih, mora sodišče poskusiti opraviti vročitev po 140. in 141. členu ZPP. Nepravilno je ravnanje sodišča, ko je brez predloga tožeče stranke zaradi obsežnih prilog (višine) ravnalo brez predloga stranke po drugem odstavku 132. člena ZPP in postavilo detektiva, stroške pa naložilo po uspehu.

Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na relevantne določbe Uredbe ter (z njimi povezano) sodno prakso sodišča EU pravilno pojasnilo, da je bila njegova (naloga) kot organa za sprejem v konkretnem primeru opraviti (v skladu z določbami ZPP) vročitev poslanega pisanja pritožniku (7. člen Uredbe) in slednjega (upoštevaje 8. člen Uredbe) opozoriti na možnost zavrnitve takšnega sprejema, kot tudi, da njegova naloga (točneje pristojnost) ni odločanje o tem, ali je pritožnik iz opravičljivih razlogov zamudil rok za zavrnitev sprejema pisanja (oziroma o njegovem iz tega razloga podanem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje). Ker ni pristojno za odločanje o tem, ali je zavrnitev sprejema pisanja s strani naslovnika upravičena/utemeljena (glej odločbo C-384/14 z dne 28. 4. 2016), ne more biti pristojno niti za presojo vprašanja, ali je bila takšna zavrnitev podana pravočasno, oziroma za odločanje o utemeljenosti v zvezi s tem podanega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Presoja/odločanje o pravočasnosti in utemeljenosti (upoštevaje pogoje iz 8. člena Uredbe) zavrnitve sprejema pisanja tujega sodišča ne sodi (več) v okvir zagotovitve (pravilne) vročitve, ki jo je bilo (kot zaprošeni o

Tožniki so za vsa pisanja, ki so bila vročena tožencu po zaprošenem organu v Republiki Hrvaški, zagotovili prevod v jezik, ki ga toženec razume. Dokler so mu bila pisanja vročana po pooblaščenki za sprejemanje pisanj v Sloveniji pa dolžnost zagotovitve prevodov skladno s 146. in 146.a členom ZPP ni obstajala.

Dolžnik sicer ima odprt varen elektronski poštni predal, a med strankami ni sporno, da le kot stečajni upravitelj. Stečajni upravitelj sicer mora sprejemati pošto po elektronski poti, a v obravnavani izvršilni zadevi ne gre za tak primer. V obravnavanem postopku dolžnik nastopa kot fizična oseba in ne v vlogi stečajnega upravitelja. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno uporabilo specialnega določila četrtega odstavka 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki opredeljuje možnost elektronskega vročanja po prejšnjem obvestilu sodišča, če ima stranka registriran elektronski predal. Navedeno določilo opredeljuje izjemo od pravila, da mora stranka jasno sporočiti, da želi elektronsko vročanje, saj se šteje, da je z registracijo privolila v tovrstno vročanje, če se ji v nadaljevanju postopka ni posebej odpovedala. Vendar v obravnavani zadevi navedene zakonske domneve privolitve in dolžnosti izrecne zavrnitve elektronskega vročanja ni mogoče upoštevati, saj ne gre za svobodno izbiro registracije predala, ampak obvezno registracijo za določen namen zastopanja strank v svojstvu stečajnega upravitelja, ki je ni dopustno avtomatično širiti tudi na druge primere.

Vročitev sodnega pisanja po pooblaščenem vročevalcu.

Vročanje "navadne" priporočene pošiljke poteka drugače kot vročanje sodne pošiljke, za katero so predpisani strožji pogoji (predpisana vsebina obvestila z opozorilom pri osebnem vročanju). Pri "navadni" priporočeni pošiljki takšnega ustreznega obvestila ni in tudi pošiljka se ne pusti v predalčniku (kot pri sodni pošiljki bodisi pri osebnem bodisi pri neosebnem vročanju z ustreznim opozorilom), temveč se vrne pošti in nato pošiljatelju.