140. člen ZPP

Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču (prvi odstavek 145. člena ZPP). Sprememba stalnega naslova tožnice na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo ob vročanju sodbe ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno. Stranka tako sama nosi posledice, če sodišču ne sporoči spremembe naslova. Vročitev na zadnji sodišču znani naslov, ki ga je stranka sama navajala v postopku, je zato pravilna tudi če stranka tam dejansko ne prebiva več. Po prvem odstavku 116. člena ZPP je vrnitev v prejšnje stanje dopustna le, če stranka zamudi rok iz upravičenega, nepredvidljivega in od nje neodvisnega razloga. Razlog, ki ga uveljavlja tožnica (skrivanje sodnega pisanja s strani matere), predstavlja očitno neupravičen razlog. Vročitev ni bila opravljena po odraslem članu gospodinjstva (140. člen ZPP), temveč s fikcijo vročitve.

Sodišče po pravilih ZPP ni vezano na program vodenja postopka in ga lahko med postopkom spremeni ali dopolni (četrti odstavek 279.č člena ZPP), prav tako v nadaljnjem teku postopka ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predvidelo v programu vodenja postopka ali v prejšnjih dokaznih sklepih. Skladno s šestim odstavkom 226. člena ZPP se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. Z oceno, da to v zadevi ni potrebno, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev, v pritožbi pa tožnica niti ne navaja razloga za nujnost branja listin na naroku za glavno obravnavo. V četrtem odstavku 125.a člena ZPP je urejena pravica stranke do dostopa do zvočnega posnetka naroka. S pošiljanjem zvočnih datotek v elektronski obliki je sodišče prve stopnje tožnici oziroma njenemu pooblaščencu omogočilo dostop do njih, s čimer je zakonsko obveznost izpolnilo, tožnica oziroma njen pooblaščenec pa bi lahko (glede na to, da naj ustrezne programske opreme za njihovo poslušanje ne bi imela) do posnet

Institut fikcije vročitve je v slovenskem pravnem redu uveljavljen z namenom zagotavljanja učinkovitosti sodnih postopkov in varstva pravice do sojenja v razumnem roku. Njegov namen ni, da bi se stranko prikrajšalo za pravico do izjave, temveč v preprečitvi zavlačevanja postopkov zaradi neprevzemanja sodnih pisanj. Institut fikcije vročitve zasleduje legitimen cilj: ravnotežje med pravico posameznika do izjave in interesom učinkovitega sodnega varstva. Ključno je, da zakon predvideva varovalke (dokazovanje nepravilne vročitve, vrnitev v prejšnje stanje), ki preprečujejo kršitve pravice do enakega varstva pravic.

Sama pomota v izpodbijani sodbi glede označbe datuma pisanja na pravilnost odločitve ne vpliva. Dopis z vsemi opozorili, kot jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pooblaščenka tožene stranke prejela, nanj pa ni reagirala, zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sodbo brez naroka. Tožena stranka je torej imela možnost izjave, le izkoristila je ni, zato (edini) izrecno uveljavljani pritožbeni razlog ni utemeljen.

Ker se je 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved (tretji odstavek 204. člena ZDR-1) iztekel 8. 5. 2024, je dne 20. 5. 2024 vložena tožba prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje zavrglo.

Iz pravnega pouka, ki je del evropskega plačilnega naloga in ki o roku za vložitev in teku roka govori v točki b. (list. št. 65), namreč ni jasno razvidno, da se čas poletnega poslovanja sodišča ne upošteva in da ne glede na to, da je bilo pisanje vročeno v času poletnega poslovanja, 30-dnevni rok teče tudi v tem obdobju. To je sicer na podlagi interpretacije iz Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. 6. 1971 mogoče razbrati, a vendarle pravni pouk, o katerem govori 28. točka uvodne obrazložitve Uredbe (ES), št. 1896/2006, ni namenjen sam sebi, ampak učinkovitemu varstvu pravic tožencev, ki morajo biti zato seznanjeni kako bo tekel rok in kaj je pri tem pomembno.

S tem, ko dolžnik trdi, da obvestila o prispeli sodni pošiljki v svojem predalčniku ni prejel, je zatrjeval negativno dejstvo, katerega dokazovanje je oteženo. V takšnih primerih pa mora vendarle stranka zatrjevati in dokazovati nepravilno delovanje vročevalca, pri samem prejemu obvestila pa delovanje naslovnika in razlogi, zaradi katerih obvestila ni prejel in z njim ni mogoče bremeniti vročevalca. Zato mora stranka skrbno, pregledno in z dokazi podprto pojasniti celotno domnevno pot pošiljke od vročevalca do dolžnikovega predalčnika (kamor naj ne bi prispelo obvestilo) in podati trditve oziroma pojasnila o tem, kje, kako in zakaj domneva, da obvestila v predalčniku ni prejel. Z golo trditvijo, da obvestila v svojem predalčniku ni prejel, pa dolžnik po oceni pritožbenega sodišča ni uspel vzbuditi dvoma o tem, da vročitev sklepa o izvršbi v konkretni zadevi ne bi bila opravljena pravilno.

Skladno z ustaljeno sodno prakso je povratnica dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tožnik je izpodbijal njeno verodostojnost, zato bi se sodišče prve stopnje moralo do njegovih trditev o tem opredeliti oziroma izvesti dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagal, in posledično tudi tiste, ki jih je predlagala toženka za dokazovanje svojih trditev o pravilnosti vročitve odpovedi primarno v njenih prostorih in nato tudi po pošti (zaslišanje zakonite zastopnice in prič B. B. ter poštnega uslužbenca C. C.). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).

Z vročitvijo sodbe tožničini hčerki, to je odraslemu članu gospodinjstva, je bila osebna vročitev pravilno opravljena. Gre za nadomestno vročitev po prvem odstavku 142. člena v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP. Družinski član je sodno pisanje dolžan sprejeti.

Nadomestna vročitev je predpisana, ker je realno pričakovati, da bo oseba, ki je sprejela pisanje, s tem pisanjem tudi pravočasno seznanila naslovnika. Takšna vročitev učinkuje, ko je pisanje vročeno kateri izmed oseb, navedenih v prvem odstavku 140. člena ZPP. Za učinkovitost vročitve ni bistveno, ali je ta oseba pisanje dejansko predala naslovniku in kdaj je to storila. Okoliščina, da pisanje naslovniku ni bilo izročeno, pa je lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

S spojitvijo muzeja A. z muzejem C. v toženo stranko (prevzemni javni zavod) in posledičnim prenehanjem obeh zavodov je tožniku z dnem njunega izbrisa iz sodnega registra po samem zakonu prenehal mandat direktorja kot poslovodnega organa zavoda. S prenehanjem pravne osebe namreč prenehajo tudi vsi njeni organi, saj so ti po naravi stvari vezani na njen obstoj. Gre za zakonsko posledico prenehanja pravne osebe in torej utemeljen razlog za (predčasno) prenehanje mandata. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, prenehanje mandata predstavlja razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj tožnik, ki nima več statusno pravne funkcije direktorja, ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje s poslovodno osebo je namreč neposredno povezano in odvisno od njene statusno pravne funkcije.

Vrhovno sodišče RS je v odločbi III Ips 1/2020 zavzelo stališče, da med pisanja, za katera ZPP predvideva osebno vročitev, spadajo zgolj tožba, sodba sodišča prve stopnje, sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo, nalog za plačilo sodne takse in vabilo. Ob tem je pojasnilo, da je določbo treba razlagati tako, da se navedba izrednega pravnega sredstva nanaša na vložitev tega pravnega sredstva samega in ne na odločbo, zoper katero je izredno pravno sredstvo dovoljeno. Za odstop od te uveljavljene sodne prakse, ki ji vrhovno sodišče dosledno sledi tudi pri presoji pravočasnosti predlogov za dopustitev revizije in je podprta s pravno teorijo, pritožba ne ponudi utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče zato ne more pritrditi nasprotnim pritožbenim navedbam o drugačni jezikovni razlagi prvega odstavka 142. člena ZPP.

Nujni sestavini, to sta tisti dve, brez katerih pritožba sploh ni sposobna za obravnavanje, sta navedba odločbe, ki se izpodbija in pritožnikov podpis. Pritožba, ki teh dveh sestavin ne vsebuje, je nepopolna in jo sodišče zavrže. Nepodpisano pritožbo sodišče zavrže, ne da bi jo poprej vrnilo vložniku v dopolnitev. V konkretni zadevi se vodi elektronski spis, kjer so sodna pisanja izdelana v elektronski obliki. V takem primeru se lastnoročni podpis izdajatelja ne zahteva. Pravilna je vročitev odraslemu članu gospodinjstva. Dopolnitvam pomanjkljivosti pravočasno vloženega pravnega sredstva institut vrnitve v prejšnje stanje ni namenjen. Upnik tako iz upravičenega razloga ni zamudil roka za vložitev. Pozna izročitev s strani sina in časovna stiska tako nista bila razlog za zamudo roka.

Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (33. člen OZ). V konkretnem primeru je bila izstavitev zemljiškoknjižne listine vezana na sklenitev prodajne pogodbe (pogodbeni stranki sta se namreč v 9. členu navedene pogodbe dogovorili, da bo zemljiškoknjižno dovolilo podano šele v prodajni pogodbi). S tem, ko je sodišče prve stopnje smiselno ugotovilo, da je podano nasprotje med zatrjevanim dejstvom, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba ter predloženim dokazom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), iz katerega katerih izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba, ne bi smelo izdati zavrnilne zamudne sodbe, temveč bi moralo nadaljevati postopek in po opravljeni glavni obravnavi o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.

Pritožnik je v pritožbenem postopku uspel z zadostno stopnjo zanesljivosti izkazati (procesna dejstva se lahko dokazujejo z nižjo stopnjo verjetnosti kot dejstva v zvezi z meritorno odločitvijo, zadošča stopnja verjetnosti), da vročitev ni bila pravilno opravljena, ker je bilo obvestilo z dne 12. 8. 2022 vročano na naslovu, kjer pritožnik ni (več) dejansko prebival. Ko je to ugotovljeno, niti ni pomembno, komu točno je bilo pisanje vročeno oziroma kdo je podpisal vročilnico. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da vročitev obvestila z dne 12. 8. 2022 pritožniku ni bila pravilno opravljena, četudi sodišče prve stopnje ne v času vročanja ne v času prejema povratnice ni moglo vedeti, da pritožnik na danem naslovu dejansko ne prebiva več.

Ob tem, da tožnika v pritožbi zatrjevanim dejstvom (in dokazom) ne oporekata, saj odgovora na pritožbo nista podala, pritožbeno sodišče sledi izjavama, da glede na vzpostavljen sistem prevzemanja pošte, obvestila o pošiljki v konkretni zadevi v nabiralniku ni bilo. Pritožnica je uspela izpodbiti domnevo pravilnosti vročitve, kot izhaja iz vročilnice. Zato za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Vročilnica predstavlja javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Po določilu četrtega odstavka 224. člena ZPP pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tožnik v obeh pritožbah zatrjuje, da je bila vročitev sklepa dejansko opravljena 29. 3. 2023, ne pa na dan, ki ga potrjuje omenjena javna listina, vendar pa tega dejstva z ničemer ne dokazuje. Takšni njegovi „goli“ trditvi ni mogoče slediti.

Predlagatelj ne trdi, da podpis na povratnici ni njegov, ampak trdi, da sklepa ni prejel, ker mu nekdo iz hišnega predalčnika domnevno jemlje pošto. To pa ob dejstvu, da konkretno sodno pisanje ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, ampak izročeno osebno naslovniku, ne more pomeniti podlage za uspeh s pritožbo.

Vročitev pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabila na zagovor ni bila opravljena v skladu z določbami 140., 141. in tudi ne 142. člena ZPP. Pisanje namreč ni bilo puščeno v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja, prav tako toženka ni dokazala, da bi detektiv tožnika posebej opozoril, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo pritrjeno na vratih. Poleg tega pa tudi ni dokazala, da je tožnik pisanje dvignil, zato se šteje, da je bila opravljena s potekom 15-dnevnega roka, kar je po dnevu predvidenega zagovora. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da se tožnik s pisanjem toženke ni seznanil na način, ki je določen v 144. členu ZPP. Kljub temu, da iz detektivskega poročila izhaja, da naj bi bila med tožnikom in detektivom opravljena telefonska komunikacija, v kateri je tožnik odklonil prevzem vabila na zagovor, to ne predstavlja pravilne vročitve, saj je detektiv na vrata tožnikovega stanovanja pritrdil le obvestilo, kje je pisanje s 15-dnevnim rokom, v katerem lahko pisanje dvigne, kar pa ni vročitev po 144. členu ZPP.

Toženka v pritožbi zoper zamudno sodbo trdi, da na naslovu stalnega prebivališča, kamor ji je bila poslana tožba, dejansko ne biva. Dokazanost te trditve bi lahko privedla do zaključka o nepravilni vročitvi tožbe, vendar pa toženka ni predlagala dokazov, ki bi lahko potrdili njeno navedbo.