VSRS Sklep II Ips 91/2020

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 22. 1. 2014, ko je padel z delovnega gradbenega odra. Toženka je prerekala tožbeni zahtevek po temelju in višini.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 6.687,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da je mora tožnik toženki povrniti 659,92 EUR pravdnih stroškov.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4S sklepom II DoR 309/2020 z dne 11. 9. 2020 je Vrhovno sodišče na tožnikov predlog dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali (ne)obrazložitev sodišča druge stopnje glede opustitev zavarovanca toženke (glede zagotovitve varnega in neoporečnega gradbenega odra, ki bi bil strokovno pregledan in imel nameščeno varovalno ograjo in lovilno mrežo ter glede zagotovitve varovalnih pasov in vrvi) izpolnjuje standard zadostne in prepričljive obrazložitve?

Dejanski okvir spora

5Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje v zadevi, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so naslednje:

̶ Tožnik se je 22. 1. 2014 kot delavec družbe A., d. o. o., poškodoval pri opravljanju dela na objektu na naslovu ..., ko je pri izdelovanju strojnih ometov padel z gradbenega odra. Tožnikov delodajalec je imel v času obravnavanega škodnega dogodka pri toženki sklenjeno zavarovanje odgovornosti po polici št. 0180891227-5.

̶ Dvig alu–pohodne deske na gradbenem odru, ki ima držalo večje dolžine (kot je to bilo v obravnavanem primeru), je mogoč le, če so zvita vsa štiri držala za deske, saj že eno samo preprečuje nastanek padca. Ni torej mogoč dvig deske, ki je pritrjena na vertikalni okvir, če je zvito le eno držalo, saj to preprečujejo preostala tri držala. Prav tako ni možen bočni dvig alu–pohodne deske, ki je pritrjena v „H“ profil, če sta zviti obe držali na isti strani, ker držali na nasprotni strani preprečujeta bočni zasuk deske. Tožnik ni dokazal, da so bila zvita vsa štiri držala deske.

̶ Na zadnji strani odra ni bilo varovalne ograje, ki bi lahko preprečila padec, kar je njen osnovni namen v okviru varovanja zdravja pri delu.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

6Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval, in sicer zaradi dviga pohodne deske gradbenega odra, ker je bilo zvito držalo. Ker manjka eden od kumulativno zatrjevanih elementov odškodninske odgovornosti – nastanek škodnega dogodka oziroma škode na zatrjevani način – odškodninska odgovornost toženke za obravnavani škodni dogodek ni podana (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR-1, v zvezi s prvim odstavkom 964. člena in prvim odstavkom 965. člena ter 131. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ker sodišče ni ugotovilo niti krivdne niti objektivne toženkine odškodninske odgovornosti, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal nastanka škodnega dogodka, in zavrnilo tako njegove pritožbene očitke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih trditev, da je do škodnega dogodka prišlo na podlagi toženkine objektivne odškodninske odgovornosti, kakor tudi pritožbene navedbe, da je toženkin zavarovanec opustil določene ukrepe v zvezi z varnostjo pri delu. Ker tožnik ni dokazal načina padca, torej samega načina poškodovanja, druge kršitve toženkinega zavarovanca (odsotnost bočne ograje, rešilne mreže in vrvi ter nepregledanost odra s strani pooblaščene osebe) pa niso v vzročni zvezi s tožnikovim padcem, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnilo je, da tožnik tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja svojih navedb glede opisa nastanka in vzroka za padec kljub izvedenčevi ugotovitvi, da je bočna prevrnitev alu-podnice ob stranski obremenitvi mogoča le ob sočasni neustrezni pritrditvi na obeh straneh podnic, ni ustrezno prilagodil.

Navedbe pravdnih strank v reviziji

8Tožnik vlaga zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen, podredno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Uveljavlja kršitve 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 8. člena ZPP v povezavi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do zatrjevanih (in s strani izvedenca gradbene stroke ugotovljenih) opustitev in kršitev toženkinega zavarovanca glede zagotovitve varnega in neoporečnega gradbenega odra, ki bi bil strokovno pregledan in imel nameščeno varovalno ograjo oziroma lovilno mrežo, ter glede zagotovitve varovalnih pasov in vrvi. Sodišči sta nepravilno in v nasprotju s tožnikovimi trditvami zaključili, da navedene opustitve toženkinega zavarovanca niso v vzročni zvezi z nastankom nezgode, čeprav je tožnik to vzročno zvezo pojasnil v prvi pripravljalni vlogi. Toženka te vzročne zveze ni prerekala. Navedel je, da je delo opravljal na višini več kot dva metra in da oder ni bil zaščiten, čeprav bi glede na višino opravljanja dela moral biti, ter da so bile te opustitve toženkinega zavarovanca vzrok za nastalo nezgodo. Tudi izvedenec je pojasnil, da oder, na katerem je delo opravljal tožnik, ni bil primeren za tovrstno delo, saj bi moral imeti glede na vrsto dela (premikanje po odru zaradi izvajanja ometov) in glede na višino, na kateri se je delo opravljalo (več kot dva metra od tal), izvedeno hrbtno zaščitno ograjo, ki bi lahko preprečila tožnikov padec. Izvedenec je potrdil, da je tožnik opravljal nevarno delo na višini in na neprimernem delovnem odru oziroma da je šlo za izvajanje dejavnosti s povečano stopnjo nevarnosti, toženkin zavarovanec pa je zaradi opisanih opustitev kršil predpise s področja varnosti in zdravja pri delu. Sodišči pa sta ignorirali izvedensko mnenje in se do ugotovitev izvedenca nista opredelili, izpodbijana sodba zato pomeni nedovoljeno „sodbo presenečenja“. Njeni zaključki so v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije, obrazložitev je protispisna in vsebuje take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, posledično pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker so bile ugotovljene opustitve in kršitve toženkinega zavarovanca vzrok za tožnikovo nezgodo, je podana tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost.

9Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizije

10Revizija je utemeljena.

11Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Dopuščena revizija je v konkretnem primeru omejena na preizkus zadostne in prepričljive obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje glede opustitev toženkinega zavarovanca (glede zagotovitve varnega in neoporečnega gradbenega odra, ki bi bil strokovno pregledan in imel nameščeno varovalno ograjo in lovilno mrežo ter glede zagotovitve varovalnih pasov in vrvi), zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na revizijske očitke o protispisnosti izpodbijane sodbe in prekoračitvi toženkine trditvene podlage. Ker obseg začrtanega vprašanja izključuje revizijsko presojo objektivne odškodninske odgovornosti,¹ se Vrhovno sodišče tudi ne opredeljuje glede revizijskih navedb o toženkini objektivni odškodninski odgovornosti.

O krivdni odškodninski odgovornosti kot izhodišču presoje

12Po prvem odstavku 179. člena ZDR-1 mora delodajalec povrniti delavcu škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Po prvem odstavku 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Da bi bila podana toženčeva odškodninska odgovornost, morajo torej biti kumulativno izpolnjene štiri temeljne predpostavke: škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter toženkina odgovornost. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

13Po prvem odstavku 964. člena OZ pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva plačilo odškodnine. Po prvem odstavku 965. člena OZ pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti.

Izhodiščno o obveznosti opredelitve sodišča do navedb strank

14Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS oziroma pravice do kontradiktornega postopka po 5. členu ZPP. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.² Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.³ Z opustitvijo te dolžnosti je kršena pravica stranke do izjavljanja, saj si stranka s pravico do neposrednega izjavljanja v postopku in predlaganja dokazov ter pravico navajati pravna naziranja ne more kaj dosti pomagati, če ostane preslišana.

Presoja okoliščin konkretnega primera

15Predmet presoje v obravnavani zadevi je vprašanje utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za škodo, ki jo je utrpel 22. 1. 2014 med delom pri padcu z gradbenega odra, na podlagi krivdne odškodninske odgovornosti. Tožnik je že v tožbi (list. št. 1-2) navedel: da toženkin zavarovanec ni poskrbel za to, da bi imel tožnik na voljo ustrezen gradbeni oder, tako da se pohodna deska med hojo ne bi mogla dvigniti; da ni zagotovil, da bi imel gradbeni oder varovalno ograjo; in da tožniku ni priskrbela ustrezne zaščitne delovne opreme, torej varovalnega pasu in vrvi, ki bi preprečila njegov padec z gradbenega odra. Po tožnikovem prepričanju so bile navedene opustitve vzrok za nastalo škodo. Konkretizirane navedbe o obstoju vzročne zveze med opustitvami toženkinega zavarovanca in škodnim dogodkom vsebujeta tudi prva pripravljalna vloga z dne 21. 9. 2016 (nenamestitev varovalne ograje ali lovilne mreže ter neustrezna osebna varovalna oprema; list. št. spisa 36) in tretja pripravljalna vloga z dne 6. 2. 2017 (list. št. 64), v kateri je pravočasno⁴ navedel, „da je vzrokov za nastalo nezgodo več (in torej zvito držalo ni izključni vzrok za nastalo nezgodo), pri čemer pa vsi vzroki (ki jih je tožnik podrobno navedel v prejšnjih vlogah) v celoti izvirajo iz sfere zavarovanca tožene stranke oziroma iz njegovih opustitev in kršitev dolžnosti zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu delavcev“.

16Nižji sodišči sta presodili, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi dviga pohodne deske gradbenega odra zaradi zvitega držala. To sta ugotovili s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ki je pojasnil, da dvig pohodne deske (pritrjene na vertikalni okvir) ni mogoč, če je zvito le eno držalo oziroma ni mogoč bočni dvig deske, če sta na isti strani zviti obe držali, tožnik pa ni dokazal, da so bila zvita vsa štiri držala. S tem sta izključili le en vzrok za nastalo škodo, nista pa se opredelili do drugih opustitev, ki jih je tožnik poleg zvitega držala prav tako zatrjeval kot vzrok svojega padca in nastale škode. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da toženkina odškodninska odgovornost ni podana, ker tožnik ni dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način, tj. zaradi dviga pohodne deske. Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo, pritožbene navedbe glede opustitev toženkinega zavarovanca pa je zavrnilo s skopo utemeljitvijo, da niso v vzročni zvezi s tožnikovim padcem, čeprav sta sodišči s pomočjo izvedenca ugotovili, da na zadnji strani odra ni bilo varovalne ograje, ki bi tožnikov padec lahko preprečila.

17Določbi 22. člena URS in 5. člena ZPP vključujeta pravico stranke, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so za odločitev bistvene. Bistveno za presojo toženkine odškodninske odgovornosti je, kaj je vzrok za poškodbo/škodo. Tožnik je med drugim vsebinsko trdil, da je treba pravno relevantni vzrok za nastanek škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ker bi moral poskrbeti za varovalno ograjo na gradbenem odru, pa je to opustil, in je zaradi tega nastala ravno taka škodna posledica, ki jo skuša preprečiti pravilo o postavitvi varovalne ograje. Ta trditev ni očitno neutemeljena niti ni glede na materialnopravno podlago o krivdni odškodninski odgovornosti, na katero sta se oprli nižji sodišči, nebistvena. Tudi če je tožniku „sámo“ spodrsnilo, bi morda varovalna ograja, ki bi morala biti nameščena (da je tako, izhaja iz izvedenskega mnenja), padec z višine lahko preprečila, zato je njena odsotnost vzrok za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožnikovi argumenti o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo - odsotnostjo varovalne ograje - in škodo, ki bi jo varovalna ograja lahko preprečila, so bili torej taki, da bi lahko vplivali na odločitev sodišča. Čim je tako, so zahtevali obrazložen in vsebinski odgovor nižjih sodišč.

18Tožnik v reviziji zato utemeljeno opozarja,⁵ da sta nižji sodišči s tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb glede opustitev toženkinega zavarovanca⁶, čeprav je tožnik navedbe v tej smeri pravočasno zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa njegovih trditev prav tako ni obravnavalo, kršili tožnikovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb pred sodiščem. Opustitev odgovora na relevantne navedbe pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen URS)⁷ in pritožbe (25. člen URS).⁸

Odločitev o reviziji

19Vrhovno sodišče je ob ugoditvi reviziji sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče naj v ponovljenem sojenju pretehta utemeljenost tožnikovih očitkov o opustitvah toženkinega zavarovanca, na katere do zdaj ni bilo obrazloženo odgovorjeno.

Odločitev o stroških postopka

20Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

21Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Tožnik je od toženke uveljavljal odškodnino tako na podlagi krivdne kot objektivne odškodninske odgovornosti.
² Odločbi Ustavnega sodišča RS Up 39/95 z dne 16. 1. 1997, U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003.
³ Odločba Ustavnega sodišča RS Up 373/97 z dne 22. 2. 2001.
⁴ Prvi narok za glavno obravnavo dne 25. 10. 2016 (list. št. 40-41) namreč ni bil zaključen in je bil preložen za nedoločen čas, naslednji narok pa je bil nato 5. 7. 2017 (list. št. 62).
⁵ Revident sicer uveljavlja tudi procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa je ta kršitev podana, kadar odločbe zaradi napak v izreku ali obrazložitvi objektivno ni mogoče preizkusiti. Navedena procesna kršitev pa ne zajema primerov, kadar sodišče ne obravnava in pretehta dejanskih trditev in pravnih naziranj strank, kar revident vsebinsko uveljavlja v konkretnem primeru.
⁶ Gre za navedbe, da bi moral toženkin zavarovanec zagotoviti varen in neoporečen gradbeni oder, ki bi bil strokovno pregledan in imel nameščeno varovalno ograjo in lovilno mrežo, ter zagotoviti varovalne pasove in vrvi.
⁷ Primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 236-239.
⁸ Primerjaj A. Galič, prav tam, str. 398-402.