VSK Sodba III Kp 69099/2019

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena zaporna kazen zniža na 6 (šest) let in 6 (šest) mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen osem let in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas, ki ga je prebil v pridržanju dne 20.12.2019 od 18.55 do 19.25 ure in v priporu od 23.12.2019 od 17.38 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo sekiro, solzivec v razpršilni embalaži in preklopni švicarski nož z več nastavki, z ročajem rdeče barve. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanj ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5., 7. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso 875,00 EUR, od tega 800,00 EUR po tarifni številki 7116 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in 75,00 EUR po tarifni številki 71110 ZST-1.

2Zoper sodbo je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter zaradi kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma, da jo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, ker je v opisu dejanja v izreku sodbe navedeno, da je obtoženec oškodovanca od zadaj nenadoma z neznanim predmetom, najverjetneje s sekiro, udaril v zadnji del glave, sodišče pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe na nekaj mestih navaja, da je do udarca oškodovanca prišlo s strani. S tem naj bi sodišče prve stopnje obtožencu kršilo tudi pravico iz 22. člena Ustave RS, pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS.

5Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na podlagi pisnega izvida in mnenja sodnega izvedenca za sodno medicino in njegovega zaslišanja na glavni obravnavi zaključilo, da je obtoženec, ko je oškodovancu zadal udarec na temenu, stal hrbtno z desne strani oškodovanca in ga z desne strani zadel v levo stran temena, kar ni v nasprotju z izrekom sodbe in tudi ne v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je udarec prišel od zadaj z desne strani in zato do zatrjevanih kršitev ni prišlo.

6Po mnenju pritožnice naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je izvedenec za sodno medicino svoje mnenje podajal neposredno na glavni obravnavi, neposredno po tem, ko si je ogledal sekiro, s katero naj bi bil poškodovan oškodovanec. Določilo 252. člena ZKP govori o tem, da bi moralo sodišče sodnemu izvedencu še pred pričetkom dokazovanja naročiti, naj predmet skrbno pregleda. Sodišče pa je sodnemu izvedencu sekiro pokazalo šele na glavni obravnavi. Sodni izvedenec je tako svoj izvid in mnenje podal šele neposredno na glavni obravnavi, kar pomeni, da obrambi ni bila dana možnost izpraševanja sodnega izvedenca na glavni obravnavi. V konkretnem primeru bi bilo nujno, da bi se obtožencu in njegovi zagovornici zagotovil potreben čas za pripravo obrambe, ne pa da se ju je šele na glavni obravnavi seznanilo z obsežnim izvedenskim mnenjem. Obramba nima znanja s področja sodne medicine ali medicine nasploh, da bi lahko konkurirala mnenju sodnega izvedenca, zato bi ji sodišče še toliko bolj moralo dati potreben čas za pripravo obrambe. Na ta način so kršene obtoženčeve pravice do izjave in dolžnost sodišča, da se opredeli do pravno pomembnih navedb stranke, kar oboje izhaja iz 22. člena Ustave RS in tretje alineje 29. člena Ustave RS.

7Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodni izvedenec Inštituta za sodno medicino izvedensko mnenje v pisni obliki izdelal že v fazi preiskave dne 7.2.2020. Na glavni obravnavi dne 19.10.2020 (na kateri je bila prisotna tudi obtoženčeva zagovornica) je sodišče v soglasju s strankami to mnenje najprej prebralo, nato pa je bil sodni izvedenec tudi neposredno zaslišan. Iz zapisnika o glavni obravnavi in prepisa zvočnega snemanja glavne obravnave je razvidno, da je zagovornica izvedencu postavila številna vprašanja, vprašanja mu je postavljal tudi obtoženec, pri čemer je izvedenec na vsa vprašanja tudi odgovoril. Obtoženec je vpričo izvedenca pokazal kako naj bi prišlo do udarca s sekiro. Na glavni obravnavi si je izvedenec ogledal sekiro, predočena mu je bila izpovedba oškodovanca, pogledal si je fotografije ogleda kraja dejanja, fotografije poškodb oškodovanca, fotografijo poškodb obtoženca, pogledal konstitucijo obtoženca in se seznanil s podatki o njegovi teži in višini. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da se je po zaključku zasliševanja, izvedenca v soglasju s strankami odpustilo. Res je sicer, da prvi odstavek 252. člena ZKP določa, da je treba pred pričetkom dokazovanja po izvedencu, izvedencu naročiti naj predmet skrbno pregleda, kakor to v pritožbi navaja zagovornica, vendar to zakonsko določilo velja predvsem za fazo preiskave. Iz določil 333. do 337. člena ZKP, ki veljajo za dokazovanje z izvedenci na glavni obravnavi, je razvidno, da izvedenec na glavni obravnavi poda svoj izvid in mnenje ustno. Le če je izvedenec pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, se mu lahko dovoli, da ga prebere. V tretjem odstavku 339. člena ZKP je tudi navedeno, da se lahko med glavno obravnavo predmeti, ki utegnejo pripomoči k razjasnitvi stvari, pokažejo obtožencu, po potrebi pa tudi izvedencu. Pritožničina trditev, da obrambi ni bila dana možnost izpraševanja sodnega izvedenca na glavni obravnavi, je v nasprotju s spisovnimi podatki. Zagovornica je odvetnica, torej prava uka stranka, in če ji v izvedenskem mnenju kaj ni bilo jasno, bi lahko predlagala njegovo dopolnitev ali morebiti dodatno zaslišanje izvedenca. Lahko bi tudi zahtevala dodaten čas za pripravo obrambe na izvedensko mnenje. Če je ocenila, da nima dovolj strokovnega znanja, da bi izvedencu sodne medicine postavljala vprašanja in zahtevala njegova pojasnila, bi lahko sama na strani obrambe pritegnila k sodelovanju ustreznega strokovnjaka, ki bi ji pomagal pri aktivni obrambi. Glede na citirano ustavno odločbo Up-234/13 z dne 27.11.2014 je to pravico zagotovo poznala. Ker zagovornica ničesar od navedenega ni storila, za to pa je imela dovolj časa in znanja, in ker je sodišče prve stopnje upoštevalo vsa določila, ki jih za dokazovanje z izvedenci na glavni obravnavi predvideva ZKP, do očitanih kršitev ni prišlo.

8Pritožnica sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena ustave RS in kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ker ni želelo izvesti ključnih dokazov za obrambo. Gre za dokaze s katerimi bi obramba dokazala, da je tudi oškodovanec sam agresivne narave in da se obravnavani dogodek glede na majhnost prostora, v katerem se je dogajal, ni mogel zgoditi tako, kot se očita obtožencu.

9Obramba je rekonstrukcijo in ogled kraja dejanja predlagala zato, ker se obravnavani dogodek ni zgodil tako, kot se očita obtožencu, saj je glede na majhnost prostora, v katerem se je odvijalo dogajanje med obtožencem in oškodovancem, to tudi objektivno nemogoče. Ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe, temveč se je zadovoljilo z ogledom fotografij kraja dejanja in izpovedbo oškodovanca, je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

10Strinjati se je potrebno s pritožnico, da se v obravnavanem primeru zagovor obtoženca in izpovedba oškodovanca razlikujeta glede tega, kaj se je kritičnega dne dogajalo v hiši oškodovanca in kako je prišlo do njegovih poškodb. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točke 25-28 obrazložitve) natančno in argumentirano pojasnilo, zakaj je verjelo oškodovancu in ne obtožencu. Oškodovancu je verjelo predvsem zato, ker je njegovo izpovedbo potrdil izvedenec sodne medicine. Izvedenec sodne medicine je izvedensko mnenje izdelal le na podlagi ogleda fotografij poškodb oškodovanca in zdravstvene dokumentacije o oskrbi oškodovanca v UKC, ker je bil oškodovanec v življenjski nevarnosti in so ga takoj po dogodku z reševalnim vozilom odpeljali v UKC in so bile poškodbe oškodovanca fotografirane šele po njihovi medicinski oskrbi. Ker sodni izvedenec ni mogel pregledati robov in sten ter oblike že oskrbelih poškodb, ni mogel z gotovostjo povedati točno kako in s katerim predmetom so nastale. Iz njegovega mnenja je razvidno, da je bila poškodba v čelnem delu s priležno kostjo tista, ki je povzročila hujšo poškodbo lobanjskega svoda, ki je segala v sagitalni sinus, kar pomeni, da je prodrla v notranjost lobanje in bi lahko predstavljala nevarnost za življenje. Poškodba na temenu levo pa je segala samo skozi zunanjo plast kosti in ni bila potencialno življenjsko nevarna. Izvedenec je izpovedal, da sta bili obe poškodbi lahko povzročeni z istim predmetom. Po predočenju izpovedbe oškodovanca in po pregledu sekire na glavni obravnavi je izvedenec kot največjo verjetnost med možnimi predmeti za nastanek poškodbe na čelnem delu glave, navedel prav udarec z zaseženo sekiro, in sicer z njenim ostrim delom. Povedal je še, da je bil udarec s sekiro v teme verjetno zadan stoječemu in vzravnanemu človeku z desne strani. Torej je obtoženec stal nekoliko hrbtno z desne strani oškodovanca in ga je z desne strani zadel na levo stran temena. Rana namreč poteka v smeri od leve proti desni navzdol, gledano z zadnje strani. Zaključke o uporabi sekire, in sicer njenega ostrega dela, potrjujejo tudi izsledki Poročila o preiskavi bioloških sledi, iz katerih izhaja, da so bile biološke sledi oškodovanca najdene na ostrem delu sekire, na lesenem ročaju sekire pa tudi obtoženčeve biološke sledi.

11Možnost nastanka poškodb na glavi oškodovanca kot jih je opisal obtoženec, je sodni izvedenec prepričljivo izključil. Obtoženec je na glavni obravnavi vpričo izvedenca za sodno medicino pokazal in povedal, da je sekiro držal za konec ročaja v desni roki, oškodovanec naj bi prišel iz njegove leve strani in naj bi ga zaznal s koncem očesa, oškodovanec naj bi ga udaril, obtoženi pa naj bi dvignil roko, v kateri je imel sekiro in le-ta naj bi oškodovanca po glavi potegnila in ni šlo za udarec od zgoraj navzdol. Pri tem naj bi se ročaj sekire v trenutku udarca nahajal na vratnem delu oz. rami oškodovanca, kovinski pa naj bi ga podrsal po glavi. Izvedenec je pojasnil, da uzura na kosti ne govori v prid podrsanja, temveč v prid udarca. Po mnenju izvedenca je poškodba na zatilju oškodovanca najverjetneje nastala z udarcem od zadaj, pri čemer ni nujno, da sta stala en za drugim, lahko je bil udarec nekoliko s hrbtne strani od strani. Glede obtoženčeve trditve, da je poškodba čela posledica padca, je izvedenec povedal, da poškodbi, ki ju je utrpel obtoženec na čelu in temenu nista mogli nastati kot posledica padca oškodovanca. Gre namreč za t.i. poškodbe "nad črto klubuka", ki ne nastanejo pri padcu. Izvedenec je po pregledu fotografij kraja dejanja, na kateri je viden kuhinjski pult oziroma podaljšek le-tega povedal, da na robu pulta poškodbi oškodovanca nista mogli nastati, saj je rob pulta zaokrožen in ni ostrorob. Enako velja za kuhinjski pult ob štedilniku, ki je še bolj zaobljen. Pručka na fotografiji 55/140 ima sicer bolj oster rob, vendar ob udarcu ne bi ostala v takem položaju (pručka s kvadratnim sedalom in štirimi nogami je ostala v pokončnem položaju, ob njej je kvadratna sedalna blazina na tleh) pa tudi poškodba "nad robom klobuka" na oškodovančevi glavi ne bi mogla nastati ob padcu (med prerivanjem z obtožencem) na pručko, razen v kolikor ne bi skočil na glavo. Na fotografijah o ogledu kraja dejanja so vidni tudi šopi oškodovančevih las, kar po mnenju izvedenca še dodatno govori proti nastanku poškodbe s padcem na rob, torej je lase presekal udarec sekire. Pritožbena trditev, da je sodni izvedenec dr. Zupanc dopustil možnost da se je dogodek odvijal tako kot je povedal obtoženi, je protispisna, saj je sodni izvedenec za sodno medicino, ki je bil na glavni obravnavi tudi zaslišan, njegov zagovor jasno in z utemeljitvijo ovrgel.

12Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje raziskalo do te mere, da je mogoče onkraj razumnega dvoma zaključiti, da je obtoženec, ki je v hišo oškodovanca vstopil s sekiro in solzivcem v roki, oškodovanca v hiši napadel s sekiro in ga dvakrat zadel v predel glave, vsaj še z enim zamahom pa oškodovanca zgrešil in poškodoval okvir vrat.

13Ni sporno, da je tisti del hodnika, na katerem je obtoženec napadel oškodovanca, dovolj velik in razširjen, kar je razvidno tako iz zagovora obtoženca kot tudi iz zapisnika o ogledu kraja dejanja in fotografij ogleda kraja kaznivega dejanja, da je bilo dovolj prostora za zamah s sekiro, kasneje pa se je dogajanje glede na zagovor obtoženca in tudi glede na zapisnik o ogledu kraja dejanja in fotografije kraja dejanja, preneslo v kuhinjo, kjer je tudi dovolj prostora za zamah s sekiro in prerivanje ter tudi za padec na tla. Tudi poškodbe na okvirju vrat kuhinje se jasno vidijo iz fotografij kraja dejanja (fotografija 46/140), fotografijo o poškodbah na okvirju vrat pa je v spis vložil tudi pooblaščenec oškodovanca (l. št. 681). Glede na to, da je od kritičnega dogodka preteklo že več kot leto dni, je po mnenju pritožbenega sodišča vprašljivo, če te poškodbe na vratih sploh še obstajajo. Sicer pa pritožnica v pritožbi niti ne navaja, zakaj bi bilo treba, da bi sodišče preverilo poškodbe na podboju vrat. Izvedenec za sodno medicino je namreč zaslišan na glavni obravnavni na vprašanje zagovornice (l. št. 692), če je možno, da je poškodba na čelu nastala ob padcu in z udarcem z glavo v podboj vrat odgovoril, da to ni možno. Glede na vse zgoraj navedeno se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da z ogledom kraja dejanja in rekonstrukcijo, sodišče ne bi prišlo do drugačnih dejanskih zaključkov glede tega, kaj se je kritičnega dne dogajalo v hiši oškodovanca in kako je oškodovanec utrpel poškodbe.

14Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog obrambe za postavitev sodnega izvedenca travmatologa z nalogo, da pojasni mehaniko nastanka poškodb pri oškodovancu in pri obtožencu ter se opredeli do tega, kako oziroma kaj je najbolj verjetno, da je prišlo do takih poškodb, predvsem tistih, ki jih je utrpel oškodovanec. Pritožnica meni, da je govoril le o tem kaj je bolj in kaj manj verjetno, kar za obsodilno kazensko sodbo ne zadostuje. Po mnenju obrambe je izvedensko mnenje sodnega izvedenca pomanjkljivo in se ga ne da preizkusiti tudi iz razloga, ker izvedencu ni poznana mikrolokacija dogajanja samega, ker ni opravil pregleda oškodovanca, zlasti in predvsem njegovih poškodb na glavi, pač pa je pri podaji mnenja izhajal samo iz fotografij in medicinske dokumentacije, katero je sam označil kot izrazito pomanjkljivo. Prav tako se sodni izvedenec ni podrobneje izjasnjeval glede poškodb obtoženca. Brez izvedbe rekonstrukcije, brez izvedbe ogleda kraja dejanja, brez podrobnega pregleda oškodovanca oziroma njegovih poškodb v primerjavi s poškodbami obtoženca, odločitev o očitanem kaznivem dejanju obtoženca po mnenju obrambe ni mogoča.

15Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je zavrnilo ta dokazni predlog, ker je bilo v zadevi že izdelano mnenje ISM (Inštituta za sodno medicino), ki ga je izdelal izvedenec za sodno medicino. Gre za vejo medicine, ki se med drugim ukvarja prav z mehanizmi nastanka poškodb in njihovo oceno in razlikovanjem ter njihovimi sodnomedicinskimi značilnostmi, medtem ko je delo travmatologa oskrba in zdravljenje poškodb in ran. S takšno argumentacijo sodišča prve stopnje se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj neodobravanje izvedenskega mnenja, ki ne potrjuje načina nastanka poškodb pri oškodovancu kot jih opisuje obtoženec, ne pomeni da izvedensko mnenje ni izdelano popolno in pravilno. Ni naloga sodnega izvedenca, da z gotovostjo ugotovi način nastanka in sredstvo, s katerim je poškodba nastala, kadar to ni mogoče. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje presojalo v povezavi z drugimi dokazi in pravilno zaključilo, da je strokovno in ima logične zaključke. Podano je celovito, ob upoštevanju dejanskih ovir v zvezi z že oskrbelimi poškodbami v času izdelave mnenja. Sodni izvedenec je na podlagi vprašanj, ki so mu bila postavljena na glavni obravnavi pretehtal vse alternativne hipoteze in se do njih ustrezno opredelil ter jih utemeljil. Povedal je, da tudi s pregledom oškodovanca ne bi mogel priti do drugačnih zaključkov. Res je sodni izvedenec izpovedal, da je glede možnega nastanka poškodb pomembna tudi mikrolokacija, vendar pa si je izvedenec na glavni obravnavi natančno ogledal fotografije kraja dejanja, iz katerih so jasno vidni prostori po katerih sta se gibala obtoženec in oškodovanec, poškodbe in sledi, ki so pri tem nastale ter drugi dokazi, ki so jih na kraju dejanja našli in zavarovali policisti. Kot že povedano je izvedenec za sodno medicino prepričljivo ter argumentirano izključil možnost, da bi oškodovanec poškodbe utrpel na način, kot je to povedal obtoženec v svojem zagovoru (glej točko 11 te obrazložitve), zaradi česar ni bilo nobene potrebe, da bi se opravila ogled in rekonstrukcija kraja dejanja. Trditve pritožnice, da se sodni izvedenec ni opredeli do poškodb obtoženca so protispisne, saj je izvedenec za sodno medicino na glavni obravnavi pogledal fotografijo poškodb obtoženca (l. št. 20), obtoženca je pogledal tudi osebno in se opredelil do tega kako naj bi njegove poškodbe nastale. Zakaj bi bilo potrebno medsebojno primerjati poškodbe obtoženca in oškodovanca, pritožnica ni konkretizirala, zato te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti.

16Pritožnica v pritožbi navaja tudi, da je obramba z dokaznimi predlogi: vpogled v kazenske zadeve oškodovanca, zaslišanje prič B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F., ki so bile priče ali predmet nasilja oškodovanca, želela dokazati, da gre pri nasilju oškodovanca za že viden "modus operandi" oškodovanca.

17Sodišče prve stopnje je v točkah 32, 70 in 73 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo in razumno pojasnilo zakaj je zavrnilo zaslišanje navedenih prič in pribavo ter vpogled v kazenske zadeve povezane z oškodovancem. Glede dogodka z B. B. je sodišče prve stopnje zaslišalo neposrednega oškodovanca in očividca G. G., ki je izpovedal, da se je dogodek zgodil že dolgo nazaj (15 let nazaj). Oškodovanec se je vmešal v njegov konflikt z B. B., da bi ju dal narazen, pri tem pa ga je B. B. porezal z nožem. Glede na to, da gre za oddaljen dogodek, ki z očitanim kaznivim dejanjem ni povezan, med obema zadevama pa tudi ni najti neke podobnosti, je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo dokazne predloge o zaslišanju prič B. B., D. D. in C. C., ki naj bi bili priča omenjenemu dogodku ter pribavo in vpogled kazenskega spisa. Obramba tekom postopka ni predlagala zaslišanja priče F. F. V kolikor pritožnica meri na priči G. G. in H. H., ki naj bi pričali o dogodku, ki se je zgodil leta 2004 in 2007, ko naj bi jima oškodovanec po telefonu grozil in bil zaradi tega tudi obsojen, pritožbeno sodišče odgovarja, da se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da glede velike oddaljenosti teh dogodkov (zgodili so se več kot deset ali petnajst let pred obravnavanim dogodkom), ki z obravnavanim dogodkom nimajo nobene povezave, ni možno zaključiti, da gre pri nasilju oškodovanca za že viden "modus operandi" oziroma, da naj bi bil tudi oškodovanec "nasilne narave". Tudi po oceni pritožbenega sodišča z zaslišanjem navedenih prič in pribavo kazenskih spisov, sodišče prve stopnje ne bi prišlo do drugačnih zaključkov, in sicer da naj bi oškodovanec pred kritičnim dogodkom kakorkoli izzval obtoženca k temu, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Zaslišanje C. C. je bilo predlagano tudi v zvezi z dogodkom na vikendu I. I., vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je glede tega dogodka že zaslišalo I. I. in zaslišanje C. C. ni bilo potrebno, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Nazadnje je obramba predlagala zaslišanje priče C. C. še iz razloga, ker naj bi bila ta priča navzoča ob prvem konfliktu na polju med obtožencem in oškodovancem, ki je bil tedaj s hčerko in psi. Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da je ta dokazni predlog v nasprotju s spisovnimi podatki, saj niti obtoženec, ko je opisoval ta dogodek, ni omenjal prisotnosti te priče, prav tako tudi oškodovanec ni nikoli omenil, da bi bil še kdo priča tega dogodka.

18Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi na predlog obrambe poslušalo avdio- video posnetka dogajanja v lokalu T. dne 20.12.2019, ki jih je napravil obtoženec. S temi posnetki je obramba skušala prikazati, da se je oškodovanec tega dne do obtoženca obnašal izzivalno, da je obtoženca najprej verbalno napadel, ko mu je rekel, da se bosta malo pomenila, ko pa se je obtožencu približal, je šlo za potencialne grožnje s fizičnim nasiljem oškodovanca nad obtožencem. Sodišče prve stopnje je oba posnetka v točki 14 izpodbijane sodbe natančno analiziralo. Iz prvega posnetka je razvidno, da je obtoženec oškodovancu vpričo natakarja rekel, da "ko ga bo on rešil, ga bo rešil enkrat za zmeraj, zato natakarju ni treba skrbeti". Iz drugega posnetka izhaja, da je obtoženec oškodovancu zagrozil z besedami: "Drugič bom prišel s sekiro pa z motorko. Samo drugič tebe ne bo več. J. Tebe ne bo več. Pa snemam, glej. Še enkrat se mi približaj, te ne bo več, majster. Greš v kose. Zastopiš ti? V koščke boš šel. In tvoji psi kurčevi te bojo pojeli, bolani, ki jih prodajaš. Tako, tisti te bodo pojedli." Glede na izrečene besedne grožnje obtoženca oškodovancu, dejstvo, da je obtoženec med besednim konfliktom z oškodovancem v rokah držal nož in da so očividci tega dogodka (priče K. K., L. L. in M. M.) potrdili, da se je oškodovanec umaknil in ni kazal nobenega znaka agresije, tudi pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje (točka 15 obrazložitve), da je bil obtoženec tisti, ki je kritičnega dopoldneva v lokalu T. grozil oškodovancu in da iz oškodovančevega obnašanja ni bilo zaznati nobenega izzivanja, verbalnega nasilja ali interesa za konflikt. Pritožnica zato s ponavljanjem svojega videnja poteka dogodkov v lokalu T. in z lastno analizo predloženih posnetkov ne more uspeti.

19Ustavno sodišče je v več odločbah, ko je obravnavalo ustavno pritožbo, izrazilo stališče, da določbe tretje alineje 29. člena Ustave RS, po kateri je obtožencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ni mogoče razlagati tako, da ima obtoženec pravico do izvedbe vseh dokazov oziroma da sodišče vedno krši njegovo pravico do obrambe, če ne izvede vseh dokazov, ki jih je predlagal. Pravica do obrambe je kršena, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopnega sodišča, da so bili izvedeni dokazi na glavni obravnavi zadostni za razjasnitev zadeve in da izvedba dokazov, ki jih zagovornica omenja v pritožbi ne bi mogla prispevati k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, zato tudi s tem, ko prvostopno sodišče omenjenih dokazov ni izvedlo, ni bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe. In tudi ne pravica do enakega varstva strank iz 22. člena Ustave RS.

20Zagovornica sodišču prve stopnje očita pristransko in nepošteno sojenje, ker je po njenem mnenju nekritično in neselektivno sprejemalo le dokazne predloge tožilstva in oškodovanca, dokaznih predlogov obrambe, ki so bili predlagani na predobravnavnem naroku pa ni upoštevalo. Zato sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in tudi kršitev pravice do obrambe.

21Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pomeni, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic, temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Po preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje sodbe ni oprlo na noben dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic, zato je takšen pritožbeni očitek povsem neutemeljen.

22Očitki pritožnice, da je sodišče prve stopnje nekritično in neselektivno sprejemalo le dokazne predloge ODT in oškodovanca, dokaznih predlogov obrambe, ki so bili predlagani na predobravnavnem naroku pa ni upoštevalo, so pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa so tudi v nasprotju s spisovnimi podatki. Iz le-teh je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje ugodilo številnim dokaznim predlogom, ki jih je obramba podala na predobravnavnem naroku in kasneje na narokih za glavno obravnavo, in sicer: poslušanje avdio video posnetka dogajanja v lokalu T., postavitev izvedenca psihiatrične stroke, zaslišanje prič N. N., O. O., P. P., obtoženčevega delodajalca R. R. in vpogled v dokumentacijo bolnišnice glede poškodb obtoženca. Poleg tega je sodišče kot priče zaslišalo tudi obtoženčeva prijatelja S. S. in T. T. Razvidno pa je tudi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo nekatere dokazne predloge oškodovanca. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi obrazložitev izpodbijane sodbe, spisovno gradivo, predvsem pa ravnanja predsednice senata in sodečega senata na glavni obravnavi, potrjujejo, da sodeči senat ni bil zainteresiran za izid postopka ter je bil odprt za dokaze in predloge strank. Očitki pritožnice o pristranskem in nepoštenem sojenju se tako izkažejo za neutemeljene. Prav tako glede na zgoraj navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.

23Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z 18. in 2. odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna, odločilna in kontrolna. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo le tistega, kar iztrgano iz konteksta izpostavlja pritožnica, ampak je presodilo zagovor obtoženca in vsak drug dokaz posebej ter vse dokaze v medsebojni povezavi. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je sodbo obrazložilo skladno s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Kot je bilo že zgoraj navedeno, gre za vsestransko obrazložitev, sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo do vseh pomembnih navedb, dejstev in okoliščin, argumentacija je razumna, izčrpna in prepričljiva.

24Po mnenju zagovornice obtoženec očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti z direktnim naklepom, ker se kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti lahko stori naklepno le, če je obtoženec kaznivo dejanje nameraval in načrtoval ter hotel prepovedano posledico, ko je bil sposoben v celoti razumeti svoje ravnanje in posledice svojega ravnanja, pa je potem sam povzročil svoje stanje, zaradi katerega je bilo razumevanje dejanja in prepovedane posledice bistveno zmanjšano. V tem primeru velja domneva, da v času storitve kaznivega dejanja storilec ni bil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti – actio libera in causa. Obtoženi že zaradi depresivne motnje in alkoholiziranosti ni oblikoval drugačne volje, preden je bila njegova prištevnost bistveno zmanjšana, kot jo je izvršil, zato je obramba prepričana da bi obtoženec kaznivo dejanje lahko storil le z eventualnim naklepom.

25Sodišče prve stopnje je (točka 58 obrazložitve izpodbijane sodbe) s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke zaključilo, da je obtoženec očitano dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, saj je bila zaradi sočasno prisotne depresivne epizode, prisotnega intenzivnega čustvovanja v sklopu te epizode, s pojavljanjem negativnih čustvenih stanj ter zaradi akutne intoksikacije predvsem z alkoholom, v času storitve očitanega kaznivega dejanja, njegova sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja bistveno zmanjšana. Pritožnica zaključkov sodišča prve stopnje glede obtoženčeve bistveno zmanjšane prištevnosti ne izpodbija.

26Actio libera in causa (četrti odstavek 29. člena KZ-1) pride v poštev le v primeru, ko je bil storilec v trenutku izvršitve kaznivega dejanja v stanju neprištevnosti, ki si ga je sam povzročil z uporabo alkohola, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače, ugotovljeno pa je, da sta bila, preden se je spravil v to stanje, podana njegov naklep ali malomarnost glede dejanja, ki ga je kasneje v neprištevnosti izvršil. V obravnavanem primeru pa je bil obtoženec v času storitve očitanega kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zato uporaba instituta actio libera in causa ni možna.

27Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). Pri kaznivem dejanju uboja mora storilec imeti v naklepu tudi smrt drugega človeka ali mora vsaj privoliti vanjo. Iz pisnega mnenja in zaslišanja sodnega izvedenca psihiatrične stroke je razvidno, da je bila obtoženčeva sposobnost razumevanja svojega dejanja v času storitve očitanega kaznivega dejanja bistveno zmanjšana, ne pa povsem okrnjena, saj je obtoženec kljub okrnjenemu delovanju osrednjega živčevja še mogel razumeti pomen lastnih dejanj in njih neposredne učinke. Iz izvedenega dokaznega postopka pa je razvidno, da je obtoženec kritičnega dne oškodovancu hotel vzeti življenje, saj mu je že v dopoldanskem času v lokalu T. zagrozil, da bo drugič prišel s sekiro in z motorko in da ga ne bo več. V popoldanskem času pa se je očitno odločil, da bo kaznivo dejanje izvršil, saj se je pred odhodom od doma na dejanje pripravil (s seboj je vzel švicarski nož, solzivec in sekiro), se usedel v avto in se odpeljal na dom oškodovanca. Na domu oškodovanca je s pretvezo, da je poštar dosegel, da mu je oškodovančeva mati odprla vrata ter jo nato pošprical s solzivcem tako, da se je umaknila. Nato je vstopil v hišo oškodovanca. Da je oškodovancu nameraval vzeti življenje je razvidno tudi iz načina napada nanj, saj je s sekiro proti oškodovancu zamahnil večkrat, pri čemer ga je enkrat zgrešil, dvakrat pa je oškodovanca zadel v predel glave in pri tem ves čas kričal, da ga bo ubil. Da bi oškodovanca onesposobil in zmedel pa ga je tudi pošprical s solzivcem. Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da je bil obtoženec kljub sočasno prisotni ponavljajoči se depresivni motnji v fazi depresivne epizode zmerne intenzitete in akutne intoksikacije sposoben razumeti pomen svojih dejanj in je oškodovancu hotel vzeti življenje, zato se tudi pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje (točka 59 obrazložitve sodbe), da je obtoženec očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Dejanje je ostalo pri poskusu zgolj zaradi oškodovančeve primerljive fizične moči in njegove prisebnosti po poškodbah, da je uspel pobegniti in obtoženca zakleniti v hišo.

28Glede na vse zgoraj navedeno so pritožničine trditve, da obtoženec ni imel namena oškodovanca ubiti, temveč je bil njegov namen, da mu "povzroči pekel na zemlji", povsem neprepričljive in v spisovnih podatkih nimajo nobene opore.

29Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo v smeri pritožbenih navedb in v skladu s 386. členom ZKP. Za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 155. člena KZ-1 je predpisana zaporna kazen od petih do petnajstih let. Po 49. člen KZ-1 sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Pri tem upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni in prihodnje življenje storilca v družbenem okolju.

30Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točke 66 in 68) je razvidno, da je sodišče prve stopnje obtožencu kot olajševalni okoliščini upoštevalo njegovo nekaznovanost in dejstvo, da je očitano mu kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (v obsegu kot jo je ugotovil sodni izvedenec psihiater), kot obteževalne okoliščine pa je upoštevalo dejstvo, da je očitano mu kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, težo očitanega kaznivega dejanja in posledice kaznivega dejanja, ki se kažejo pri oškodovancu in njegovi družini. Prav ima pritožnica, da sme sodišče storilca, ki je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti kaznovati mileje (tretji odstavek 29. člena KZ-1) in tudi, da sme sodišče storilca za poskus kaznivega dejanja kaznovati mileje – pod zakonskim minimumom (drugi odstavek 34. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje se za izrek milejše kazni ni odločilo, s čimer se upoštevajoč težo očitanega kaznivega dejanja, dejstvo, da je obtoženec kaznivo dejanje storil z najhujšo obliko krivde in glede na njegovo osebnost (sodni izvedenec psihiater je pri obtožencu diagnosticiral sindrom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi in ponavljajočo se depresivno motnjo ter pomanjkanje asertivnosti, zaradi česar je v medsebojnih odnosih nepredvidljiv in nevaren) strinja tudi pritožbeno sodišče. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obtoženčevega obžalovanja ne gre upoštevati kot olajševalne okoliščine, kar je podrobno in prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 65 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtoženec storitev očitanega kaznivega dejanja zanika. Zagovarjal se je, da ga je oškodovanec najprej izzival verbalno, nato pa ga je tudi prvi udaril v obraz. S sekiro je oškodovanca udaril nehote, oškodovanec pa je utrpel poškodbe, ko je padel na tla. Obžaloval je le to, da je prišlo do dogodka, da je bila pri dogodku prisotna oškodovančeva mati in da se ni obvladal. Na javni pritožbeni seji je izjavil, da mu je žal za gorje, ki ga je povzročil oškodovančevi družini. Takšnega obžalovanja sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo upoštevati kot olajševalne okoliščine, saj obtoženec očitano kaznivo dejanje zanika, zato ga tudi ne more obžalovati. Tudi posledice kaznivega dejanja, ki se kažejo na obtožencu in njegovi družini predstavljajo obteževalne okoliščine v smislu 49. člena KZ-1. Te posledice je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 48-53 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšnim izčrpnim in razumnim zaključkom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima kaj dodati in jih v celoti sprejema. Iz zdravniške dokumentacije, ki se nahaja v spisu izhaja, da je obravnavani dogodek na obtožencu pustil dolgoročne, če ne doživljenjske posledice na njegovem fizičnem in duševnem zdravju. Oškodovanec je bil po dogodku dvakrat hospitaliziran v psihiatrični bolnici. Ugotovljeno je bilo, da je potencialno suiciden in da ima težave z obvladovanjem anksioznosti. Zaradi težav po poškodbi obiskuje tudi nevrologa, ima glavobole in občutek tresenja v glavi. Opešal mu je vid, ne zmore dalj časa vzdrževati koncentracije, pozablja, ima nočne more. Kljub jemanju zdravil in višanju njihovih odmerkov, se stanje bistveno ne izboljšuje. Pritožbene navedbe, da naj bi oškodovanec pred poskusom samomora spil 10 piv, da neprimerno veliko pije in da je bil že par dni po neuspelem poskusu samomora in zdravljenja na psihiatriji, od koder je bil odpuščen na lastno željo, na dopustu z družino, zaključkov sodišča prve stopnje glede posledic, ki so jih obtoženec in njegova družina utrpeli zaradi kaznivega dejanja, ne morejo omajati. Na očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje glede teže očitanega kaznivega dejanja v sodbi ni reklo ničesar, pritožbeno sodišče odgovarja, da, je teža očitanega kaznivega dejanja razvidna iz opisa dejanja, iz zagrožene zaporne kazni in dejstva, da očitano kaznivo dejanje spada v poglavje najhujših kaznivih dejanj, kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ki varujejo najpomembnejšo ustavno zavarovano dobrino, to je človeško življenje.

31Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalni okoliščini na strani obtoženca upoštevati, da je bil tudi sam poškodovan (utrpel je razpočno rano nad desnim očesom in udarnino pod desnim očesom) in da je dejanje vendarle ostalo pri poskusu.

32Pritožnica meni tudi, da izrečena kazen močno odstopa od drugih primerljivih primerov sodne prakse, zaradi česar je bilo obtožencu kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave) Pri tem citira sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 16541/2017 z dne 19.4.2018, v kateri gre za podoben primer, ko je sodišče izreklo zaporno kazen štirih let in osem mesecev zapora in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 29963/2018 z dne 19.3.2019, s katero je bila obtožencu za poskus uboja v stanju prištevnosti izrečena zaporna kazen petih let.

33V prvi citirani zadevi je predhodno že kaznovani obsojenec storil kaznivo dejanje poskusa uboja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti tako, da je oškodovancu z nožem povzročil večje število vbodnih ran na vitalnih delih telesa ter mu pri tem grozil, da ga bo zaklal. Med obsojencem in oškodovancem je bilo najprej prisotno verbalno nasilje, nakar se je obtoženec vrnil v lokal, kjer je s provokacijami zoper oškodovanca nadaljeval, tudi z neposrednimi grožnjami zoper življenje in telo, vanj zalučal kozarec, ki ga je predhodno razbil, nato vzel in dvignil stol s katerim je nameraval oškodovanca udariti, nato pa v prerivanju oškodovanca še večkrat zabodel, pri tem pa vpil, da ga bo zaklal. V drugem citiranem primeru pa je prišteven obsojenec storil kaznivo dejanje poskusa uboja tako, da je oškodovanko (svojo nevesto), s katero sta živela v isti hiši, med prepirom zabodel s kuhinjskim nožem v trenutku, ko mu je kazala hrbet, pri čemer je meril v vitalne dele telesa, dejanje pa je ostalo pri poskusu zaradi tega, ker je oškodovanka zbežala.

34Iz ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi in nosilci, ko uporabljajo zakon v konkretnih zadevah, dolžni enake položaje obravnavati enako, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso opredeljene kot odločilne. Enaka pravila se morajo torej uporabljati za enaka dejanska stanja, za bistveno različna dejanska stanja pa se enaka pravila ne smejo uporabljati. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne varnosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi organi in nosilci javnih pooblastil. Načelo enakosti torej ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje, ob enakem dejanskem stanju pa ne sme priti do različnih odločitev.¹ Iz primerjave zgoraj citiranih kazenskih zadev z obravnavano je ugotoviti, da v zadevah ne gre za enako dejansko stanje, saj je v obravnavani zadevi obtoženec oškodovanca napadel s sekiro, ki je zagotovo bolj nevaren predmet kot nož. Da bi ga onesposobil za obrambo pa je uporabil tudi solzivec. Poleg tega so tudi posledice, ki jih je v obravnavani zadevi utrpel oškodovanec in njegova družina, hujše od posledic, ki sta jih utrpela oškodovanca v citiranih zadevah. Kljub temu je med citiranimi zadevami in obravnavano zadevo mogoče najti nekaj podobnosti, in sicer: v vseh zadevah je šlo za poskus kaznivega dejanja uboja, dva storilca sta bila bistveno zmanjšano prištevna, eden je bil prišteven, vsi pa so očitano kaznivo dejanje storili z direktnim naklepom. Glede na navedeno se tudi pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da gre pri citiranih zadevah za podobne primere iz sodne prakse, in da primerjava izrečenih zapornih kazni z izrečeno zaporno kaznijo v obravnavani zadevi pokaže, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo previsoko zaporno kazen.

35Zato je pritožbeno sodišče upoštevajoč zgoraj navedeni olajševalni okoliščini, ki bi ju sodišče obtožencu moralo upoštevati in upoštevaje sodno prakso v citiranih kazenskih zadevah, obtožencu znižalo izrečeno zaporno kazen, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je prepričano, da izrečena zaporna kazen ustreza teži očitanega kaznivega dejanja, stopnji krivde obtoženca, njegovi osebnosti in je pravična ter bo z njo dosežen pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje obtoženca v družbenem okolju (drugi odstavek 49. člena KZ-1).

36Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obtoženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa je njeno pritožbo v preostalem delu potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, kot neutemeljeno zavrnilo in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP ). Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 8894/2015 z dne 18.2.2016.