VSC Sodba in sklep Cp 491/2021

I. 1. Pritožbi tožeče stranke A. A. se delno ugodi in se razveljavi izpodbijana odločitev v točki II/1 in III/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se zavrne pritožba tožeče stranke A. A. in se potrdi izpodbijana odločitev v točki II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. 1. Pritožbi tožene stranke B. B. se delno ugodi tako, da se:

- delno spremeni izpodbijana odločitev v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke A. A. za zakonske zamudne obresti od zneska 54.248,00 EUR za čas od 24. 10. 2011 do 24. 8. 2013,

- razveljavita izpodbijani odločitvi pod točko II/2 in III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba tožene stranke B. B. zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu točke I izreka.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1A. A. je tožnica po tožbi in toženka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju te obrazložitve bo imenovana kot tožnica. B. B. pa je toženec po tožničini tožbi in tožnik po nasprotni tožbi, v tej odločbi bo v nadaljevanju imenovan kot toženec.

2Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo:

- da se ugodi tožbenemu zahtevku tožnice A. A. in je toženec B. B. dolžan v roku 15 dni plačati tožnici A. A. znesek 54.248,00 EUR skupaj s pogodbenimi obrestmi 10 % letno od 23. 10. 2008 do 23. 10. 2011 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od 24. 10. 2011 dalje do plačila, ob nasprotni in sočasni obveznosti tožnice, da tožencu izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo izbrisana hipoteka pri nepremičninah parc. št. .. k.o. ..., ID znak ...in parc. št. 1526/2 k.o. ..., ID znak ... ki je vknjižena v korist tožnice na podlagi posojilne pogodbe z dne 23. 10. 2008 za zavarovanje terjatve v višini 54.248,00 EUR skupaj s pogodbenimi obrestmi v višini obrestne mere 10 % letno za čas treh let šteto od datuma sklenitve posojilne pogodbe, to je od dne 23. 10. 2008 dalje in zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dne po nastanku zamude pri vrnitvi posojila dalje pa do dneva plačila (točka I izreka),

- da se ugotovi, da v pobot uveljavljana terjatev tožeče stranke A. A. v znesku 108.496,00 EUR ne obstoji (točka II/3 izreka) in

- da je tožeča stranka (R.J.) dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-8450084805 sklic na št. ...plačati 682,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe tožnici dalje (točka III/2 izreka),

- da se delno ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi B. B. tako, da mu je A. A. dolžna plačati 57.258,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2019 dalje do plačila (točka II/1 izreka),

- da se zavrne tožbeni zahtevek B. B. v presežku glede še zahtevanih 105.595,52 EUR s pripadki (točka II/2 izreka) in

- da se B. B. naloži dolžnost v roku 15 dni plačati tožnici A. A. 7.359,79 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe tožencu B. B. (točka III/1 izreka).

3Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje pod točkam II/1, II/3 in III izreka z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), uveljavljala pa je tudi kršitev ustavnih pravic in kršitev pravic iz Evropske konvencije za človekove pravice. Navajala je, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe za obe pravdni stranki uporablja izraz tožeča in tožena stranka, zato je nejasen izrek pod točko III, kjer poleg navedbe tožeče in tožene stranke ni tudi imena in priimka te osebe. Dalje je navajala, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da stranki predpogodbe določil Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) nista spoštovali. Pravilno je ugotovilo, da sta se stranki s predpogodbo dogovorili za sklenitev glavne pogodbe za kmetijsko zemljišče, ko bodo za to izpolnjeni pogoji, iz predpogodbe ne izhaja nobeno nespoštovanje določil ZKZ. Če ne bi bilo tako, ne bi bila sklenjena posojilna pogodba in prodajna predpogodba, ampak bi bila sklenjena le prodajna pogodba. Predpogodba nima nobenega ničnega določila, predmet obveznosti iz predpogodbe ni bil nedopusten. Drugo vprašanje pa je, ali je bil ta predmet obveznosti iz predpogodbe mogoč, ali je bilo mogoče doseči izvzetje konkretnega kmetijskega zemljišča iz režima zaščitene kmetije in čigava obveznost je to bila. Pogoj za sklenitev glavne pogodbe ob sklepanju predpogodbe je bil še negotov, to pa nima nobene zveze z ničnostjo predpogodbe. Sodba ne daje odgovora na vprašanje, ali je bilo ob sklenitvi predpogodbe mogoče doseči izvzetje zemljišča iz režima zaščitene kmetije, tudi ne na vprašanje, ali je bilo mogoče doseči izvzetje zemljišča iz režima zaščitene kmetije v roku, v katerem bi bilo treba skleniti glavno pogodbo, to je v roku treh let glede na povezanost posojilne in prodajne pogodbe, ta rok izpodbijana sodba ugotavlja pravilno v točki 18 obrazložitve. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se v tem delu ne da preizkusiti, kar je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba daje napačen odgovor na vprašanje, čigava obveznost je bila, v nasprotju z vsebino interpretira 3. člen predpogodbe. Na podlagi navedenega določila predpogodbe je bil D. D. (v nadaljevanju: pokojni) upravičen, ne pa dolžan izvesti dejanja in aktivnosti, potrebna za izvzetje zemljišča iz režima zaščitene kmetije. Izpodbijana sodba se tudi ni opredelila do trditve tožnice, da je za vložitev vloge za izvzem iz zaščitene kmetije in za opravljanje procesnih dejanj v takšnem upravnem postopku potrebno posebno pooblastilo lastnika zemljišča in splošno pooblastilo iz 3. točke predpogodbe ne zadostuje. Izpodbijana sodba se o tem pravnem vprašanju ni izrekla, materialno pravo ni pravilno uporabljeno. Predpogodba ni nična in to pomeni napačno uporabo materialnega prava. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala ničnosti predpogodbe, sodba je sodba presenečenja, prvostopno sodišče je uporabilo pravno podlago, na katero nobena od pravdnih strank ni mogla računati, in se zato o tem pravnem naziranju nista mogli izjaviti, oziroma se do njega opredeliti, zato je bila s tem kršena pravica tožnice do izjave. Toženčev nasprotni zahtevek za plačilo 162.853,52 EUR je bil postavljen z vložitvijo nasprotne tožbe 26. 9. 2019. Z napačno uporabo materialnega prava izpodbijana sodba opredeljuje zahtevek iz nasprotne tožbe kot kondikcijski, ta napačna pravna opredelitev zahtevka je izpeljana iz napačnega zaključka, da je sklenjena predpogodba nična in da je toženec za ničnost izvedel 27. 9. 2015. Po tem razlogovanju bi toženec moral kondikcijski zahtevek vložiti najkasneje do 26. 9. 2020. Sodišče prve stopnje napačno šteje, da je toženčev pobotni ugovor, postavljen 11. 2. 2019 višini 50.000,00 EUR iz naslova odvzete zemlje in v višini 10.000,00 EUR iz naslova uporabe zemljišča od leta 2008 do konca leta 2018, pretrgal zastaranje kondikcijskega zahtevka iz naslova uporabnine in tudi zastaranje odškodninskega zahtevka iz naslova odvzete zemljine. Kdaj je toženec izvedel za ničnost predpogodbe ne daje odgovora na vprašanje o tem, kdaj je začel teči triletni zastaralni rok za odškodninski zahtevek iz naslova odvzete zemljine in kdaj je začel teči petletni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek iz naslova uporabe zemljišča. Predpogodba ni nična in ne more biti nična zato, ker ni bil izpolnjen pogoj, ki je bil v njej določen za sklenitev glavne pogodbe. Za odškodninski zahtevek iz naslova odvzete zemljine je bistvena okoliščina, kdaj je bila zemlja odvzeta in kdaj je toženec to ugotovil. Sam je izpovedal, da je že leta 2008 videl, da odvažajo zemljo in dovažajo kamenje, torej bi lahko že takrat nasprotoval odvažanju zemlje, se temu uprl, pa se ni, odškodninski zahtevek bi lahko vložil najkasneje po preteku roka za sklenitev glavne pogodbe, ta je potekel 22. 10. 2011, če bi bile podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožnice. Odškodninski zahtevek iz naslova odpeljane zemljine je zastaral 21. 10. 2014, prvi pobotni ugovor iz naslova odvzete zemljine in uporabe v višini 20.000,00 EUR, ki ga je toženec kasneje sicer umaknil in šele 26. 9. 2019 vložil nov pobotni ugovor, oziroma nasprotno tožbo, pa je vložil šele 25. 10. 2016. Zahtevek iz naslova uporabe zemljišča je odškodninski, četudi bi ta zahtevek obravnavnavali kot kondikcijski, je tudi ta zastaral v splošnem zastaralnem roku pet let, oziroma terjatve občasnih terjatev (tožencu je izpodbijana sodba prisodilo mesečno uporabnino) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ne gre prezreti toženčevih navedb, da nepremičnine ne more uporabljati že od leta 2008, torej več kot 10 let, torej naj bi mu škoda, povzročena z zatrjevanim posegom na njegovo zemljišče, nastala pred 10 leti. Prvi pobotni ugovor iz naslova uporabe in odvzete zemljine, ki ga je kasneje umaknil in šele 26. 9. 2019 vložil pobotni ugovor, oziroma nasprotno tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obravnavalo, je vložil šele 25. 10. 2016. Izpodbijana sodba tožencu prisoja uporabnino preko postavljenega zahtevka, na podlagi šele z nasprotno tožbo 26. 9. 2019 vloženega zahtevka, kar je več kot 10 let od uporabe, za katero se uporabnina prisoja. Da bi sodišče pravilno uporabilo materialnopravno podlago (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ), bi moralo ugotoviti, kdo je uporabil tujo stvar v svojo korist, oziroma bi moralo najprej ugotoviti, ali je toženec sploh zatrjeval, da je tožnica uporabila njegovo stvar v svojo korist, ne glede na to ali je tožnica ugovarjala pasivno legitimacijo ali ne. Šele, če bi sodišče ugotovilo, da je tožnica uporabila toženčevo zemljišče v svojo korist, bi moralo dalje ugotoviti, kakšno korist je imela od uporabe. Toženec v nasprotni tožbi nikjer ni postavil trditev, kdaj je tožnica začela zasedati njegovo zemljišče, na kakšen način ga je zasedala, torej od kdaj do kdaj ga zaseda. Del trditvene podlage toženca sploh ni bilo dejstvo, da je tožnica uporabljala zemljišče toženca od 1. 1. 2009 do 14. 12. 2016 in na kakšen način ga je zasedala, oziroma uporabljala. Brez ustrezne trditvene podlage je sodišče z izpodbijano sodbo izreklo, da je tožnica dolžna plačati uporabnino za obdobje od 1. 1. 2009 do 14. 12. 2016. Pri tem sodišče prve stopnje molči o tem, ali je tožnica uporabljala ali zasedala zemljišče toženca, od kdaj do kdaj ga je uporabljala in na kakšen način ga je uporabljala, da bi bilo to sploh mogoče argumentirano grajati. Sodba molči o trditvah toženca, da naj bi bila tožnica tista, ki je na njegovo zemljišče navozila odpadke oziroma smeti, izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, to pa je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že v odgovoru na tožbo je tožnica trdila, da je bil pokojni tisti, ki je v letu 2008 prevzel posest in uporabo zemljišča, da je odpeljal zemljino na drugi del toženčevega zemljišča in na tiste lokacije, ki jih je toženec določil, da je utrdil zemljišče in ga kratek čas uporabljal za parkiranje svojih strojev, nato pa je stroje prestavil na drugo lokacijo in opustil posest na predmetnem zemljišču že konec leta 2008. V letu 2009 je bil že bolan in je marca 2010 umrl. Tožnica je izrecno navedla, da predmetnega zemljišča ni uporabljal nihče od pravnih naslednikov pokojnega, tudi sama ne, s tem je zadosti določno zatrjevala, da sama ni prevzela posesti zemljišča in ga tudi ni uporabljala, pa tudi nobenih posegov na tem zemljišču ni izvajala, na tak način je ugovarjala pasivno legitimacijo že v odgovoru na nasprotno tožbo. V svoji prvi pripravljalni vlogi je zavračala kot izmišljeno toženčevo trditev, da ima tožnica še vedno v posesti toženčevo zemljišče, da je navozila ogromno odpadkov in smeti, da takšno stanje še vedno traja. Poudarila je, da so takšne trditve več kot očitno neresnične in da predmetnega zemljišča ni imela nikoli v posesti, nikoli ni odlagala smeti ali odpadkov. Poudarila je, da škodna dejanja na zemljišču niso bila izvedena z njene strani, niti s strani kakšnega njenega izpolnitvenega pomočnika, pozvala je toženca, naj se izjasni, kdaj je na njegovo zemljišče kdo navažal in kaj točno je navažal, vse opisano navajanje predstavlja ugovor pasivne legitimacije. Sodišče je na obravnavi 10. 5. 2021 tožnici dodelilo 15 dnevni rok za izjasnitev do toženčevih navedb na obravnavi in o listinah, ki jih bo prejela, v 15-dnevnem roku je v pripravljalni vlogi dobesedno ugovarjala svojo pasivno legitimacijo, ki jo je temeljila na vztrajanju pri svojih dosedanjih dejanskih navedbah glede posesti in uporabe predmetnih nepremičnin in poudarila, da bi bil za nasprotni zahtevek pasivno legitimiran kvečjemu C. C., ki ni bil izpolnitveni pomočnik tožnice, tožnica pa ni nikoli posegala na sporno zemljišče in ni bila v posesti tega. Toženčevi nasprotni zahtevki ne izvirajo iz predpogodbe, so po trditvah izpodbijane sodbe odškodninski in kondikcijski, prepogodba s temi zahtevki nima nobene zveze. Glede ugotavljanja dejanskega stanja in uporabe zemljišča vse listine v spisu glasijo na C. C., njemu je bila z odločbo naložena odstranitev odpadkov in ne tožnici. Izpodbijana sodba šteje tožnico za pasivno legitimirano, to pa je v nasprotju z listinami iz upravnega spisa, ki ga izpodbijana sodba povzema kot dokaz v tem pravdnem postopku. Zmotna je tudi zavrnitev tožničinega pobotnega ugovora iz naslova pogodbene kazni. Določilo člena VI/2 predpogodbe ni nično in določa: prodajalec izrecno jamči, da bo izpolnil vse obveznosti, kot jih je prevzel s to predpogodbo, pri čemer se za primer kršitve njegovih obveznosti dogovori pogodbena kazen v višini dvojnega zneska kupnine. Zaradi takšnega določila bi se sodišče pri odločanju o pobotnem ugovoru tožnice moralo ukvarjati s tem, kdo je bil predpogodbi nezvesta stranka, oziroma kdo je kršil obveznosti iz predpogodbe in zakaj predpogodba ni bila realizirana, to je, zakaj ni bila sklenjena glavna pogodba. Sodišče prve stopnje se s tem ni ukvarjalo, zavzelo je napačno materialnopravno stališče, da je predpogodba nična, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, relevantno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v smeri pogodbene nezvestobe. Navajala je še, da toženec ni pravočasno in v dogovorjenem roku izpolnil določil predpogodbe o površini dela dogovorjene parcele, pri odmerjenem delu zemljišča je bila z učinki od 17. 5. 2016 po dovolilu toženca vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve, ki onemogoča razpolaganje, toženec je kršil določila predpogodbe, ko je po njeni sklenitvi s tretjo osebo sklenil pravni posel, na podlagi katerega je bila pri novo odmerjeni parceli vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve, ki onemogoča razpolaganje. Toženec je tisti, ki ni nikoli resno računal s tem, da bi obveznosti iz naslova prodaje dogovorjenega dela zemljišča kakorkoli izpolnil. Tudi ni izpolnil določila predpogodbe o izvzemu nepremičnine iz režima zaščitene kmetije, iz dopisa UE Šentjur z dne 8. 1. 2018 izhaja, da tožnik v nobenem primeru ne želi razcepiti svoje zaščitene kmetije. Toženec ni izpolnil določil predpogodbe, po njeni sklenitvi je sklenil pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice, s katero je pri predmetnih nepremičninah dovolil vknjižbo služnostne pravice peš hoje, voženj ter ostalih nujnih posegov glede gradnje, vzdrževanja, popravil in demontaže elektroenergetskega objekta. Toženec je z vsemi navedenimi bremeni jasno pokazal namen, da predpogodbe ne želi izpolniti, da ne želi skleniti glavne pogodbe in je sklenitev dejansko onemogočil. Do takšnega pravilnega zaključka bi sodišče prišlo, če bi se opredelilo do nespornih in neizpodbitnih listinskih dokazov v spisu in jih dokazno ocenilo. Ker tega ni storilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršilo ustavno pravico tožnice do poštenega sojenja, ki je pravica iz EKČP. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje vsa potrebna dejstva za delno ugoditev tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ugotovilo na podlagi pisnega mnenja izvedenca kmetijske stroke, s tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 253. člena ZPP, v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP in v zvezi s 4. in 5. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Kršilo je tudi tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravica iz 22. člena Ustave RS. Po ustaljeni sodni praksa je uporaba izvedenskega mnenja iz drugega postopka dovoljena le ob obstoju soglasja strank za takšno uporabo. V drugem postopku pridobljeno izvedensko mnenje je enakovredno dokazno gradivo izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v predmetnem postopku le ob soglasju strank, tožnica je takoj v odgovoru na nasprotno tožbo izrecno nasprotovala uporabi izvedenskega mnenja iz drugega pravdnega postopka v postopku po nasprotni tožbi, oziroma kasnejša združitev zadev ne dovoljuje sodišču uporabe izvedenskega mnenja za sojenje o zahtevku, ki je bil postavljen, ko je bilo izvedensko mnenje že izdelano brez ustreznega sodelovanja tožnice. Sodišče prve stopnje je tožnici odvzelo pravico do izjave in pravico do neposredne izvedbe dokazov, kar je kršitev 4. in 5. člena ZPP, s tem, ko je pri odločanju o nasprotni tožbi uporabilo in svojo odločitev v nasprotni tožbi oprlo na izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno za potrebe drugega zahtevka, oziroma pobotnega ugovora. Izvedenec kmetijske stroke pa tudi ni pooblaščen in ni usposobljen za ugotavljanje in izračunavanje površin in izkopane zemlje. Potreben je točen in natančen izračun ugotovljene količine domnevno izkopane in odpeljane zemlje, torej izvedenec geodetske stroke bi lahko ugotovil točne količine zemljine. Na področju meritev površine in volumna zemljišč je strokovnjak geodet, ta ima ustrezno specialistično znanje in ustrezno opremo. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo naslednje dejansko stanje: ob sklepanju predpogodbe sta se pokojni in toženec dogovorila, da bo pokojni začel zemljišče uporabljati in da ga bo uredil v skladu z namenom nameravanega odkupa, z namenom parkiranja svojih strojev, takoj po sklenitvi posojilne pogodbe in predpogodbe je toženec zemljišče prepustil pokojnemu, ta je v soglasju in z dovoljenjem toženca v oktobru 2008 opravil posege na predmetnem zemljišču, da je lahko tam pričel z uporabo, zaradi katere je nameraval predmetno zemljišče odkupiti, C. C. je že pred 14. 12. 2016 na dovoz predmetnega zemljišča namestil rampo in ključe izročil toženčevemu nečaku, ki je od leta 2011 do leta 2016 živel pri tožencu. Sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova uporabnine predmetnega zemljišča zmotno opredeljuje kot kondikcijski, zaradi domnevne ničnosti predpogodbe ni bilo pravne podlage za takšno uporabo, pravilna materialnopravna opredelitev je, da gre za odškodninski zahtevek, za slednjega pa niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti niti pokojnega niti C. C. še manj pa tožnice. Ob pravilni ugotovitvi, da je pokojni v soglasju in z dovoljenjem toženca uporabljal zemljišče, v njegovem ravnanju ni bilo nobene protipravnosti kot temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. Sicer pa je pokojni do svoje smrti imel pravno podlago za uporabo predmetnega zemljišča, oziroma je toženec privolil v svoje prikrajšanje. Od toženca je prejel v uporabo predmetno zemljišče na podlagi sklenjenih pogodb z njim, pokojni je postal dobroverni lastniški posestnik, ki ni dolžan plačati uporabnine. Tožnica nikoli ni uporabljala zemljišča in ni bila v posesti tega zemljišča, toženec nikoli ni zahteval opustitve posesti in nikoli ni prepovedal uporabe zemljišča pokojnemu ali C. C., prav tako od njiju ni zahteval plačila uporabnine. Sodišče je v dokazne namene vpogledalo v listinske dokaze upravnega inšpekcijskega spisa, iz katerih izhaja, da je bilo zemljišče sanirano in nasipni material odstranjen, da je bilo zemljišče vzpostavljeno v prejšnje stanje. Zmotno je ugotovilo vrednost odpeljane zemljine 36.630,00 EUR, kar je štirikrat več, kot je po podatkih GURS vredno celotno zemljišče, na katerem je bil opravljen odriv zemlje, zmotno je ugotovilo, da je tržna vrednost mesečne uporabnine 216,00 EUR, ker je zmotno upoštevalo uporabnino za nekmetijsko rabo, to je za gradbeno deponijo, oziroma za odprto skladišče za les ali gradbeni material. Izpodbijana sodba je kontradiktorna, ker na eni strani sledi tožencu o njegovih zahtevkih, ki merijo na vzpostavitev zemljišča v prejšnje kmetijsko zemljišče, na drugi strani pa mu priznava najemnino za nekmetijsko zemljišče. Ne ukvarja se z bistveno okoliščino, da je gradbeno deponijo napravil pokojni in ne toženec, da toženec zato ni upravičen pobirati najemnine za gradbeno deponijo, ampak morda le za zemljišče, kot ga je imel sam in kot si ga prizadeva imeti s svojimi odškodninskimi zahtevki za kmetijsko zemljino. Predmetna parcela je v katastru opredeljena kot kmetijsko zemljišče in bi tudi zato bilo za ugotovitev tržne vrednosti zakupnine, oziroma uporabnine za predmetno zemljišče pravilno uporabiti cenik zakupnin za kmetijska zemljišča. Ob pravilnem sojenju bi moral biti celoten zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen in posledično zaradi popolnega toženčevega neuspeha bi morali biti vsi stroški postopka naloženi v plačilo tožencu, tudi sodna taksa oproščene stranke v tem primeru ne bremeni tožnice.

4Toženec je v odgovoru na pritožbo tožnice prerekal njene pritožbene trditve in predlagal zavrnitev pritožbe.

5Toženec pa je s pritožbo izpodbijal odločitve pod točkami I izreka, II/2 izreka in točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodbo sodišča prve stopnje je v navedenih delih izpodbijal brez navedbe in konkretizacije pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, predlagal pa je spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da se v celoti zavrne zahtevek tožnice in ugodi njegovemu zahtevku še v preostalem delu ter tožnici naloži v plačilo vse stroške postopka. Podredno pa je predlagal razveljavitev v izpodbijanih delih ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. V zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženca, ta na narok 12. 7. 2021 ni pristopil iz zdravstvenih razlogov, na naroku je bilo predloženo obvestilo osebnemu zdravniku in kasneje še zdravniško potrdilo na ustreznem obrazcu. Sodišče je bilo seznanjeno, da je bilo toženčevo zdravstveno stanje v času naroka slabo, da na narok ni mogel pristopiti, pa mu kljub temu ni dalo možnosti, da se izreče o svojem zahtevku in potrdi svoje navedbe ter ovrže navedbe in določene dokaze tožnice. V vlogi z dne 14. 7. 2021 je dostavil zdravniško potrdilo in ponovno predlagal, da se ga zasliši. Zgolj zaradi tega, ker je že v letih in bolan, mu sodišče ne sme odvzeti možnosti biti zaslišan, gre za grobo kršenje njegovih pravic, sodišče ni izvedlo cele vrste s strani toženca predlaganih dokazov. V nadaljevanju je navajal, da s pokojnim nista imela volje skleniti posojilne pogodbe, sklenila pa sta predpogodbo za nakup nepremičnin, v kateri sta vrednost določila na fiksni znesek 54.248,00 EUR, kolikor je znašala kupnina za nepremičnino, da naj bi šlo za posojilno pogodbo, je dejansko izpovedal le tožničin sin, ki ima interes, da tožnica z zahtevkom uspe. Ne more sprejeti stališča sodišča, da je bila med pokojnim in tožencem sklenjena posojilna pogodba, res je pokojni tožencu izročil znesek 54.248,00 EUR, res je bila podpisana posojilna pogodba, vendar pa je toženec verjel, kar sta se s pokojnim dogovorila. Če bi vedel, da gre za posojilno pogodbo in da bo imel nepremičnino pod hipoteko, pogodbe ne bi podpisal. Mislil je, da je podpisal prejem denarja, s pokojnim sta izročitev kupnine dodatno potrdila s sklenitvijo posojilne pogodbe, kavza pogodbenega dogovora ni bila v kakršnemkoli posojilu, saj si toženec od pokojnega ni izposodil denarja, posojilna pogodba je navidezna, prikrivala je izročitev kupnine in je bila sklenjena izključno zato, da je pokojni razpolagal s pogodbeno podlago za vpis zavarovanja s hipoteko na nepremičnini. Sodišče ni razščistilo in ni jasno, zakaj bi si toženec od pokojnega izposodil točno tolikšen znesek, kolikšna je bila kupnina za nepremičnine, ki jih je pokojnemu prodajal. Da je pokojni tožencu izročil znesek kot kupnino in ne kot posojilo, kaže dejstvo, da je takoj začel uporabljati nepremičnine, da je nanje navozil stroje in odvažati zemljo, nasul gradbeni material, gradbene odpadke in napravil škodo, kar vse še traja. Tožnica bi lahko zahtevala kvečjemu vračilo kupnine, česar pa ni nikoli izrecno vtoževala, nima pa nikakršne pravice zahtevati in uveljavljati plačila pogodbenih in zakonskih obresti, kar vse je tako in tako zastaralo. Ker je bila tožba vložena 25. 8. 2016, je tožničin zahtevek v celoti zastaral. Toženec je v spis predložil odločbo UE Šentjur pri Celju z dne 7. 6. 2010, iz te izhaja, da kmetija v lasti toženca ne izpolnjuje več pogojev zaščitene kmetije in tudi sklep Okrajnega sodišča v Šentjurju z dne 30. 6. 2010, s katerim je bil dovoljen izbris zaznambe zaščitene kmetije. Res je kasneje bila ponovno vzpostavljena zaščitena kmetija v letu 2014, to je bilo možno po tem, ko je kmetija izšla leta 2010 iz režima zaščitene kmetije, skleniti glavno pogodbo. Pokojni je prej umrl. Tožnica pa se za to očitno ni zanimala, bili so izpolnjeni vsi pogoji, bila je tudi izvedena ustrezna parcelacija, za prenos lastninske pravice na tožnico, oziroma njenega pravnega prednika. Sodišče teh dokazov ni upoštevalo, ker da so bili predloženi prepozno. Toženec se s tem ne strinja, o obstoju teh listin je izpovedal toženec že prej, ko se zaradi predložitve teh listin po prvem naroku z ničemer ni zavlekel postopek, ko je sodišče po opravljenem naroku 12. 7. 2021 postopek zaključilo, toženec pa je takšen dokaz predlagal na prvem naroku v zadevi P 400/2019, preden je sodišče zadevo združilo v enotno obravnavanje in tam je navajal, da bo tak dokaz predložil in ga tudi je predložil na naroku 12. 7. 2021. Gre za nerazumljivo in nesprejemljivo postopanje sodišča. Sodna praksa v skladu z jasnimi določili ZPP stoji na stališču, da če izvedba dokaza ne zavleče postopka, se ga lahko predloži tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je cilj sodnih postopkov rešitev spora med strankama, postopanje sodišča ne temelji na zakoniti podlagi in gre za jasno nezakonito postopanje. Navajal je tudi, da je sodišče sicer ugotovilo, da je toženec izpolnil svojo obveznost iz predpogodbe, ko je zemljišče bilo odmerjeno leta 2009, tega pa ni upoštevalo in tudi ne, da so bili v letu 201o izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe, saj nepremičnina ni bila več pod režimom zaščitene kmetije. V točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe zavzeto stališče, da pravdni stranki nista izposlovali izvzetja zemljišča iz režima zaščitene kmetije je neutemeljeno in protispisno. Ob stališču v točki 18 obrazložitve, da sta pogodbenika določila rok treh let za sklenitev glavne pogodbe, je jasno, da so pogoji bili izpolnjeni (parcelacija, izvzetje iz zaščitene kmetije) in bi glavna pogodba lahko bila sklenjena, vendar pa bi tožnica, ker je bil drugi pogodbenik že pokojni, bila tista, ki bi to morala urediti. Zaključki sodišča, da sta predpogodba in posojilna pogodba povezana pravna posla in da je predpogodba nična, ker stranki nista spoštovali določil ZKZ in da zato ničnost predpogodbe ne vpliva na posojilno pogodbo, nimajo pravne podlage in tudi ne dejanske podlage, ne drži, da lahko pogodbi obstajata vsaki zase. Dejstvo je, če je predpogodba nična, je še toliko bolj nična posojilna pogodba, ki je nična že tako in tako, ker v resnici nikoli ni obstajala in ni bil name strank skleniti takšno pogodbo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil toženec dolžan posojilo vrniti do 23. 10. 2011 in da je dne 24. 8. 2016 vložena tožba pravočasna. Toženec se s tem ne strinja, sodišče ni ustrezno upoštevalo določil Obligacijskega zakonika (OZ), ker so bili že leta 2010 izpolnjeni dogovorjeni pogoji za sklenitev glavne prodajne pogodbe, torej je do 24. 8. 2016 potekel 5-letni zastaralni rok, tožba je vložena prepozno. Toženec je ugovarjal tudi zastaranje obresti, sodišče tega ni upoštevalo. Sodišče je tožnici priznali pogodbe obresti od 23. 10. 2008 do 23. 10. 2011, ko so te obresti do vložitve tožbe zastarale, tožnica do pogodbenih obresti ni upravičena, tudi ni upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti, saj te zastarajo v roku treh let ne glede na to, kdaj zastara glavnica. Sodišče je zavrnilo toženčev zahtevek za plačilo sanacije zemljišča, ker da ga je postavil šele v nasprotni tožbi 26. 9. 2019 in da je zastaranje tega dela zahtevka začelo teči s prejemom tožbe 27. 9. 2015, da je tožbo vložil po poteku 3-letnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Takšna odločitev je nesprejemljiva in napačna in v nasprotju s podatki spisa. Ni jasno, o kakšnem premu tožbe dne 27. 9. 2015 sodišče govori v točki 39 obrazložitve sodbe, toženec nobene tožbe ni prejel 27. 9. 2015, ker misli sodišče tožbo v tem postopku, pa je tudi ni mogel prejeti, če je bila vložena 25. 8. 2016. Sodišče bi slednje moralo ustrezno obrazložiti, toženec je zahtevek za plačilo stroškov sanacije podal, ko mu je zaradi protipravnega ravnanja tožnice in njenega pravnega prednika, v katere pravice je stopila tožnica, nastala in še nastaja škoda, ki jo je tožnica dolžna povrniti. Tožnica ima še vedno nepremično v posesti in oblasti, saj je na zemljišče navozila, oziroma njen pravni prednik ter tudi njen sin in njihovi delavci, oziroma osebe povezane z njimi, ogromno odpadkov in smeti, takšno stanje še vedno traja, še ni bilo vse odstranjeno, sploh pa ne karkoli sanirano. Od leta 2008 dalje toženec ne more uporabljati sporne nepremičnine, zaradi tega je prikrajšan in oškodovan. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da zastaranje prične teči tisti trenutek, ko se je škoda ustalila, oziroma je znan njen obseg. Sodišče ne upošteva okoliščine, ugotovljene v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bilo šele 1. 12. 2016 na ogledu ugotovljeno, da je teren očiščen, je šele 14. 12. 2016 izdan sklep inšpektorata, da je zavezanec v celoti izvršil sklep inšpektorice. Torej zahtevek za plačilo stroškov sanacije postavljen 26. 9. 2019 ni zastaral in ni mogel zastarati. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da naj bi tožnica uporabljala nepremičnino do 14. 12. 2016, ker ne drži, da se je z namestitvijo rampe s ključavnico in izročitvijo ključa nečaku toženca in odstranitvijo določenih odpadkov uporaba zemljišča zaključila. Ni bistvena raba, ampak možnost uporabe s strani toženca, zemljišče mu doslej nikoli ni bilo vrnjeno v posest. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je železna rampa še vedno nameščena, postavil jo je sin tožnice, tožnica je ni odstranila, rampa ni zaklenjena, potrebna je sanacija spornega zemljišča, še vedno se tam nahaja veliko gradbenega materiala, ki ga je potrebno odstraniti. Glede na navedeno ni moč trditi, da je tožnica tožencu nepremičnine izročila v posest, kot to nesprejemljivo zaključi sodišče v točki 31 obrazložitve sodbe. Protispisna in brez najmanjše osnove je odločitev o zavrnitvi toženčevega zahtevka za plačilo uporabnine od 14. 12. 2016 dalje. Tožničin pravni prednik je prevzel nepremičnine v posest z dnem podpisa pogodbe 23. 10. 2008 in ni razloga, da sodišče tožencu ne bi priznalo uporabnine tudi za leto 2008, ko tega sicer ni obrazložilo. Dokler sanacija zemljišča ni opravljena in zemljišče vrnjeno tožencu v ustreznem stanju, je toženec upravičen do plačila uporabnine. Toženčevemu zahtevku je treba ugoditi še v preostalem delu, to je še za znesek 5.292,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2019 dalje. Potrebno je ugoditi tudi zahtevku iz naslova stroškov sanacije, saj je dokazni postopek pokazal, da so ti stroški potrebni, da bo zemljišče približno takšno, kot je bilo pred posegi tožnice. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

6Tožnica je odgovorila na toženčevo pritožbo, prerekala je njegove pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

7Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

O utemeljenosti tožničine pritožbe.

8V izreku pod točko I ter II/1 in II/3 izpodbijane sodbe sta tožnica in toženec konkretno poimenovana, v izreku pod točko III izreka pa ne. Vendar po presoji pritožbenega sodišča zato ni podan dvom o tem, da je tožnica A. A., toženec pa B. B. V točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je kot tožnico upoštevalo A. A., kot toženca pa B. B. Iz samih pritožbenih navedb izhaja, da je tudi tožnici jasno, da se zapis ″tožeča stranka‶ nanaša nanjo in da se zapis ″tožena stranka‶ nanaša na B. B., zato po presoji pritožbenega sodišča izrek ni nejasen in ni utemeljen smiselni pritožbeni očitek o obremenjenosti izreka izpodbijane sodbe z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršeni pravici tožnice do izjave in da zanjo izpodbijana sodba pomeni sodbo presenečenja zaradi presoje sodišča prve stopnje, da je dne 23. 10. 2008 sklenjena predpogodba nična. Tožnici je namreč bila dana možnost odgovoriti na vse toženčeve trditve in o teh razpravljati, med njimi tudi glede trditve, da je predpogodba brez pravnih učinkov zaradi tega, ker je predmet nemogoč, kar je toženec zatrjeval v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2019, tožnica pa se je v svoji pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2019 o toženčevih trditvah tudi izjavila.

Je pa materialnopravno zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je predpogodba bila sklenjena v nasprotju z določili ZKZ in da je zato nična. S predpogodbo dogovorjen pogoj, da bo glavna pogodba sklenjena, ko bo zemljišče, ki bo predmet glavne pogodbe, odmerjeno in izvzeto iz zaščitene kmetije, dokazuje, da sta pravdni stranki spoštovali določbe ZKZ. Predpogodba pa je brez pravnih učinkov iz razloga, ker ni bila realizirana obveznost iz predpogodbe, to je, ker ni bila sklenjena glavna pogodba najkasneje v zakonsko določenem roku šest mesecev po poteku roka, določenega v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe (peti odstavek 33. člena OZ).

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je rok za sklenitev glavne pogodbe potekel 23. 4. 2012, da glavna pogodba ni bila sklenjena in da je bil v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Celju P 21/2013 zavrnjen toženčev tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval sklenitev glavne pogodbe na podlagi predpogodbe. Iz toženčevih trditev v odgovoru na tožbo, vseh njegovih pripravljalnih vlog in nasprotne tožbe pa ne izhaja, da je toženec tem tožničinim trditvam nasprotoval, oziroma jih prerekal.

Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je sledilo tožnici (oziroma njeni trditvi), da sta glede 3-letnega roka vračila posojila ob ugotovitvi medsebojne povezanosti posojilne pogodbe in predpogodbe s tem tudi določila pokojni in toženec rok, do katerega bi morala biti sklenjena glavna prodajna pogodba. Ugotovitve o določenem roku za sklenitev glavne pogodbe pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, prav tako ni upoštevalo zgoraj povzetih neprerekanih tožničinih trditev o dejstvih, kdaj je rok za sklenitev glavne pogodbe potekel in da je bil tožbeni zahtevek toženca na sklenitev glavne pogodbe zavrnjen.

Upoštevaje obrazloženo predpogodba torej nima pravnih učinkov, ker pred potekom materialnega prekluzivnega roka ni bila sklenjena glavna pogodba, zato predpogodba ne zavezuje več k sklenitvi glavne pogodbe, sklenitve glavne pogodbe ni mogoče zahtevati niti s tožbo.

10Med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da je pokojni umrl 13. 3. 2010 in da so tožnica in dva sinova njegovi dediči. Zapuščina po pokojnem je prešla na dediče v trenutku pokojnikove smrti (132. člena Zakona o dedovanju – ZD), dediči pa so nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža ne glede na to ali je delitev zapuščine že izvršena ali ne (tretji odstavek 142. člena ZD). Zatrjevan dolg pokojnika iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine in povzročene škode z neupravičenim odvzemom in odvozom zemljine je lahko nastal le v času, ko je pokojni imel toženčevo zemljišče v posesti in ga je uporabljal, torej do njegove smrti. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec v odgovoru na tožničino tožbo navedel, da pokojni in pravni nasledniki koristijo sporno parcelo vse od leta 2008 dalje, da so nanjo navozili gradbeni material, odstranili pa kvalitetno zemljo. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da ne drži toženčeva trditev, da pokojnikovi pravni nasledniki koristijo sporno parcelo vse od leta 2008, v vlogi z dne 11. 9. 2019 pa je zatrjevala, da po pokojnikovi smrti zemljišča tožnica sploh ni uporabljala. Iz toženčeve vloge z dne 15. 11. 2017 pa izhaja trditev, da je C. C. skupaj s pokojnim (očetom) na parceli 1526/2 odlagal gradbene odpadke in jo uporabljal v gospodarske namene.

V odgovoru na nasprotno tožbo je tožnica trdila še, da je pokojni v dogovoru s tožencem prevzel posest in uporabo zemljišča že v letu 2008, da je pokojni odrinil humus na površini okoli 2000 m2 in nasipal material za utrditev, da toženec tem posegom ni oporekal, da je z njim soglašal, ni se uprl, da je pokojni imel na utrjenem zemljišču parkirane stroje do konca leta 2008, da je zbolel in nato marca 2010 umrl, da je pokojnikov sin C. C. kasneje zemljišče vzpostavil v prejšnje stanje. V vlogi z dne 12. 2. 2019 pa je toženec navajal, da je kupec sam (torej pokojni) in preko svojih izpolnitvenih pomočnikov (ki jih toženec ni poimensko konkretiziral) na približno polovici parcele 1526/2 odstranil kvalitetno zemljo in odpeljal 2.500 m3 prsti.

Iz toženčeve trditvene podlage tako ne izhajajo konkretizirane trditve, da je toženčevo zemljišče kdaj uporabljala tožnica. Sodišče prve stopnje pa je v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo dejstvo, da sta pokojni in sin C. C. uporabljala zemljišče od sklenitve pogodb (torej od 23. 10. 2008) do 14. 12. 2016 za parkiranje strojev in odlaganje odpadkov, ni pa sledilo toženčevim trditvam, da naj bi tožnica zemljišče še vedno uporabljala. Pritožba tožnice tako utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnica uporabljala toženčevo zemljišče, toženec pa ni zatrjeval, kdaj je tožnica začela zasedati njegovo zemljišče, na kakšen način ga je zasedala in do kdaj. Pritožbeno sodišče se strinja s tožničino pritožbeno trditvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je tožnica dolžna plačati uporabnino za čas od 13. 3. 2010 (pokojnikove smrti) do 14. 12. 2016, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Glede na zgoraj obrazloženo o odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove bi bila tožnica dolžna tožencu plačati kvečjemu uporabnino za čas, ko je toženčevo nepremičnino uporabljal pokojni. Za čas, ko je toženčevo nepremičnino uporabljal C. C., pa tožnica ni pasivno legitimirana za toženčev zahtevek iz naslova uporabnine za njegovo zemljišče. Utemeljeno pa tožnica izpodbija tudi višino mesečne uporabnice, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje v višini 216,00 EUR mesečno. Upoštevalo je višino uporabnino za odprto skladišče, ob nastopu posesti pokojnega pa je bilo zemljišče travnik – kmetijska površina in pokojni je v uporabo prevzel travnik. Četudi ga je utrdil in uporabljal za parkiranje strojev in odlaganje gradbenega materiala, ga ni prevzel v uporabo kot skladiščni prostor, temveč ga je sam usposobil za ta namen, zato toženec ni upravičen do uporabnine za skladiščni prostor, kar utemeljeno trdi tožnica v pritožbi. Dejstva o tem, koliko znaša uporabnina za kmetijsko zemljišče, pa sodišče prve stopnje še ni ugotovilo, saj to dejstvo iz izpodbijane sodbe ne izhaja. V novem sojenju bo moralo to dejstvo sodišče prve stopnje še ugotoviti in glede na zgoraj obrazloženo upoštevati obseg tožničine odgovornosti za pokojnikov dolg iz naslova uporabnine in čas, ko je toženčevo nepremičnino uporabljal pokojni.

12V točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovljeno dejstvo, da je toženec v odgovoru na tožbo z dne 25. 10. 2016 podal pobotni ugovor iz naslova uporabe zemljišča in odvzema zemlje v znesku 20.000,00 EUR, v vlogi z dne 11. 2. 2019 pa je iz istih naslovov ugovarjal v pobot terjatev 60.000,00 EUR, in sicer 50.000,00 EUR za odvzeto zemljino in 10.000,00 EUR za uporabo zemljišča od leta 2008 do konca leta 2018. Po prejemu izvedenskega mnenja pa je toženec vložil nasprotno tožbo in z njo zahteval uporabnino za zemljišče 25.920,00 EUR, vrednost odpeljane zemlje 36.630,00 EUR in plačilo stroškov sanacije zemljišča 100.303,52 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2021 dalje. Za primer, da bi sodišče ugodilo tožničinemu zahtevku po tožbi, pa je v postavljenem podrednem zahtevku zahteval od tožnice plačilo 108.605,52 EUR s pripadki in 54.248,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2021 uveljavljal v pobot.

V točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je odločalo le o toženčevem zahtevku po nasprotni tožbi. V točki 37 obrazložitve je obravnavalo tožničin ugovor zastaranja zahtevka po nasprotni tožbi (odškodninskega in obogatitvenega) ter pravilno upoštevalo 5-letni zastaralni rok za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (uporabnine) in 3-letni zastaralni rok za terjatev iz naslova odškodnine (za odvzeto zemljino in za stroške sanacije zemljišča v kmetijsko zemljišče). Zahtevek iz naslova uporabnine ima podlago v neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika v zvezi s 198. členom in 190. členom OZ), zato zanj velja splošni zastaralni rok 5 let in tožničina pritožba zmotno meni, da gre za občasno terjatev, ki zastara v zastaralnem roku 3 leta.

13Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zastaranje zahtevka iz naslova uporabnine začne teči z dnem, ko so se popolnoma izjalovila pričakovanja, da bo sklenjena glavna pogodba. Takrat je nastopil prvi dan začetka neupravičene uporabe, uporabe brez pravne podlage in takrat je toženec dobil pravico terjati uporabnino. Utemeljeno tožnica v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za to dejstvo toženec izvedel, ko je prejel tožničino tožbo v obravnavani pravdi, torej tožbo za vrnite posojila in napačno je tudi ugotovilo, da je tožbo prejel 27. 9. 2015, saj je bila dejansko vložena šele 24. 8. 2016. Sodišče prve stopnje še ni pravilno ugotovilo dejstva o tem, kdaj so se popolnoma izjalovila (za toženca) pričakovanja, da bo sklenjena glavna pogodba. Ta dejstva bo moralo ugotovitvi v novem sojenju, v novem sojenju bo moralo zavzeti tudi stališče o tem ali so ali niso pravočasno podane (skoraj skladne) trditve pravdnih strank o dejstvih glede izpolnjenih pogojev za sklenitev glavne pogodbe in jih upoštevati, če bo presodilo, da niso prepozne.

Pritožba tudi utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene (neprerekane) trditve, da je rok za sklenitev glavne pogodbe potekel 23. 4. 2012, pravilno pa je ugotovilo dejstvo, da sta na podlagi določil predpogodbe bila oba pogodbenika dolžna izposlovati izvzetje zemljišča, ki naj bi bilo predmet prodaje po glavni pogodbi, iz režima zaščitne kmetije. Ugotovilo je dejstvo, da je bila odmera zemljišč opravljena septembra 2009 in sta takrat nastali parceli 1526/2 in 1523/2 v skupni izmeri 7.000 m2 in s tem je bilo opredeljeno zemljišče, ki bi po predpogodbi naj bilo predmet glavne pogodbe. Sodišče prve stopnje pa ni obravnavalo nasprotujočih si trditev obeh pravdnih strank o razlogih za neizpolnjene zakonske pogoje za sklenitev glavne pogodbe, temveč je brez obravnavanja teh zaključilo, da stranki predpogodbe (pokojni in toženec) nista spoštovali določil ZKZ, da ni bil začet postopek za izvzetje zemljišča iz zaščitene kmetije. Iz podatkov v spisu (iz pisnih vlog obeh pravdnih strank) izhaja, da njune trditve o izpolnjenih pogojih za sklenitev glavne pogodbe niti niso nasprotujoče, da sta se obe sklicevali na iste listinske dokaze. Le te je toženec na zadnji glavni obravnavi predložil sodišču (priloge B 29, B 30, B 31, B 32), sodišče prve stopnje pa je na naroku te dokaze zavrnilo brez obrazložitve, v izpodbijani sodbi pa navedlo, da ni izvedlo dokaza s prečitanjem teh listin, ker jih je toženec predložil prepozno.

V skladu s tretjim odstavkom 286. člena ZPP lahko stranke navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, če jih brez krivde niso mogle navesti na prvem naroku, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Za zavrnitev izvedbe dokaza s prečitanjem navedenih dokaznih listin ne zadošča zgolj navedba, da so predložene prepozno (torej po prvem naroku za glavno obravnavo), sodišče prve stopnje pa ni navedlo razlogov o tem, ali bi in zakaj bi izvedba dokaza z vpogledom oziroma prečitanjem predloženih listin zavlekla postopek. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot utemeljeno trdi tožnica v pritožbi (enak očitek pa je podal v svoji pritožbi tudi toženec, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju).

14Tožnica pa v pritožbi neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je neutemeljena njena v pobot ugovarjana denarna terjatev iz naslova pogodbene kazni, kot je bila določena v točki VI predpogodbe.

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je v predpogodbi določen rok za sklenitev glavne pogodbe potekel 23. 4. 2012 (v pritožbi trdi, da je ta rok potekel 22. 10. 2011), ker glavna pogodba ni bila sklenjena. Glede na vse zgoraj obrazloženo so prenehali vsi pravni učinki predpogodbe, zato je prenehala učinkovati tudi njena določba v točki VI. Sodišče prve stopnje je glede na vse obrazloženo pravilno zavrnilo tožničin pobotni ugovor, čeprav je za svojo odločitev navedlo napačne materialnopravne razloge.

15Pritožba neutemeljeno trdi, da izvedenec kmetijske stroke ni usposobljen za ugotovitev dejstva o količini odstranjene zemlje s toženčevega zemljišča. Ob pravilno ugotovljenih dejstvih o širini, dolžini in globini opravljenega odkopa za ugotovitev količine odkopane zemljine niti ni potrebno kakšno strokovno znanje, glede ugotovitve kvalitete in vrednosti odstranjene zemlje, pa ima izvedenec kmetijske stroke povsem ustrezno strokovno znanje.

16Tožnica pa v pritožbi utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi uporabilo izvedensko mnenje izvedenca kmetijske stroke, ki je bil postavljen v drugem pravdnem postopku. V postopku po tožbi tožnice in pred vloženo nasprotno tožbo je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca kmetijske stroke zaradi ugotovitve utemeljenosti toženčevega pobotnega ugovora za terjatev iz naslova uporabnine in iz naslova odškodnine za odvzeto zemljino, iz sklepa o postavitvi izvedenca in določene mu naloge (list. št. 95 spisa) ne izhaja, da je bila izvedencu naložena tudi izdelava izvedenskega mnenja o višini stroškov sanacije zemljišča, ki je izdelano pod točko 7 izvedenskega mnenja, le-to pa je bilo izdelano 23. 7. 2019. Nasprotna tožba je bila vložena šele 26. 9. 2019. Zato je evidentno, da izvedensko mnenje ni izdelano v skladu s po sodišču določeno nalogo in tožnici ni bilo znano, da bo izdelal tudi mnenje glede višine stroškov sanacije zemljišča, njeno ustrezno sodelovanje je bilo mogoče šele tedaj, ko je bila seznanjena z zahtevkom po nasprotni tožbi.

Že na tem mestu pritožbeno sodišče izpostavlja, da toženec z zahtevkom za plačilo vrednosti odpeljane zemljine in z zahtevkom za plačilo stroškov sanacije svoje nepremičnine dejansko zahteva vrednost dvakratne količine zemlje. Če zahteva vrednost odpeljane količine zemlje, ne more še enkrat zahtevati vrednosti količine zemlje, ki mora biti ponovno pripeljana na zemljišče, v tem pritožbeno sodišče vidi nelogičnost izdelanega izvedenskega mnenja.

17Vse druge pritožbene trditve tožnice so glede na obseg ugoditve njeni pritožbi pravno neodločilne in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Glede na vse obrazloženo je po tožnici izpodbijana sodba obremenjena z ugotovljenimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično še ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, ki bi jih moralo ugotoviti v okviru trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank ter upoštevati še neprerekane trditve, da bi pravilno presodilo tožničine ugovore zastaranja toženčeve terjatve po nasprotni tožbi iz naslova uporabnine in iz naslova odškodnine za odvzeto zemljo, o utemeljenosti toženčevih terjatev po nasprotni tožbi iz naslova uporabnine in odškodnine za odvzeto zemljo po pravni podlagi in po višini. Tožničina pritožba je torej delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijane odločitve v točkah II/1 in III/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da glede na naravo ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka le-teh ne more samo odpraviti, za njihovo odpravo in za pravilno uporabo materialnega prava pa je potrebno ugotoviti še manjkajoča pravno odločilna dejstva in bi bilo poseženo v pravico pravdnih strank do pritožbe ter kršeno načelo dvostopenjskega sojenja, če bi ta odločilna dejstva prvič ugotavljalo in presojalo pritožbeno sodišče samo. Po presoji pritožbenega sodišča z delno razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v tem obsegu v novo sojenje ne bo povzročena hujša kršitev tožničine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (354. in 355. člen ZPP). Čeprav postopek traja že dobrih pet let, čas sojenja zaradi delne vrnitve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo bistveno daljši, kot bi bil, če bi pritožbeno sodišče samo odpravilo ugotovljene bistvene kršitve in v dokaznem postopku ugotavljalo še manjkajoča odločilna dejstva, saj samo ocenjuje, da en narok za glavno obravnavo ne bi zadoščal za odločitev upoštevaje še obrazloženo v točkah 23 in 24 obrazložitve te odločbe.

18V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na podlagi pravilne uporabe navedenega materialnega prava z upoštevanjem trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank ugotoviti še manjkajoča pravno odločilna dejstva in ponovno presoditi utemeljenost tožničinega ugovora zastaranja ter nato, če bo presodilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, presoditi še utemeljenost toženčevega zahtevka za uporabnino in odškodnino po nasprotni tožbi tako po pravni podlagi kot po višini.

Sodišče prve stopnje pa naj v novem sojenju razčisti tudi ali toženec uveljavlja svoje terjatve in katere v pobotnem ugovoru ali jih uveljavlja v nasprotni tožbi. Pojasnilo sodišča prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe ne zadošča, saj ni ugotovljeno, kaj je toženec storil s pobotnim ugovorom, ki ga je podal v odgovoru na tožničino tožbo (tožnica v pritožbi sicer trdi, da ga je umaknil, vendar podatki v spisu tega ne potrjujejo), ta ugotovitev pa je odločilna za presojo litispendence toženčevega zahtevka za uporabnino in odškodnino za vrednost zemljine, na katero mora sodišče paziti uradoma in tudi za presojo utemeljenosti tožničinega ugovora zastaranja.

O utemeljenosti toženčeve pritožbe.

19Iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo izhaja, da toženec, oziroma njegov pooblaščenec ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje toženca, ki je bil sicer pravilno vabljen na narok, pa se vabilu ni odzval in tudi ni opravičil svoje odsotnosti s predložitvijo zdravniškega opravičilna na predpisanem obrazcu (286.b člen in drugi odstavek 115. člena ZPP). Toženčeva pravica do zaslišanja ni bila kršena.

20Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstva, da glavna kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena med tožencem in pokojnim ter da ni nastopila pokojnikova obveznost plačati kupnino, toženec je od pokojnika prejel 54.248,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe z dne 23. 10. 2008, da je ta denar potreboval za izplačilo dedičem, da je s prejetim denarjem izplačal dediče, nekaj pa vložil tudi v hišo. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je toženec denar prejel na podlagi posojilne pogodbe in ne na podlagi predpogodbe, saj v predpogodbi ni določila o izročitvi denarnega zneska tožencu. Posojilna pogodba ne prikriva kakšne druge pogodbe, vsebuje pa vse, kar mora vsebovati posojilna pogodba po prvem odstavku 569. člena OZ. Četudi je bil namen toženca in pokojnega ob sklenitvi posojilne pogodbe, da bi se dano posojilo pobotalo s kupnino po glavni kupoprodajni pogodbi, če bi ta bila sklenjena, je dejstvo, da je toženec denar potreboval in prejeti denarni znesek tudi potrošil za svoje potrebe. Niti ni logično toženčevo vztrajanje pri trditvi, da je izročen znesek predstavlja kupnino. V predpogodbi je določena le cena za nepremičnino, ni pa časovno oziroma sploh ni določena obveznost pokojnega kot kupca izročiti kupnino.

21Toženec v pritožbi neutemeljeno trdi, da je zahtevek po tožničini tožbi zastaral. Ob ugotovljenem dejstvu, da je bila posojilna pogodba sklenjena 23. 10. 2008 z dogovorjenim rokom vračila posojila tri leta, to je do 23. 10. 2011 in da je bila tožba tožnice vložena pred potekom 5-letnega zastaralnega roka, to je 24. 8. 2016, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženčevega obveznost vrnitve posojila ni zastarala.

22Glede na že zgoraj obrazloženo, da predpogodba nima nikakršnih pravnih učinkov, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec sam trdil in ob pravilni presoji, da posojilna pogodba ni navidezna, je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da tožnica nima pravice zahtevati plačila pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti.

V točki III posojilne pogodbe sta pokojni in toženec dogovorila obveznost plačila in višino pogodbenih obresti ter tudi obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti za primer zamude.

V obravnavanem primeru je vrnitev glavnice dospela v plačilo 23. 10. 2011 glede na določen 3-letni rok vračila posojila. Tožba z zahtevkom za plačilo glavnične terjatve, pogodbenih in zamudnih obresti, je bila vložena 24. 8. 2016, torej pred potekom splošnega 5-letnega zastaralnega roka za glavno terjatev. Zahtevek za glavno terjatev še ni zastaral.

Pogodbene obresti so stranska terjatev in tečejo do njenega plačila ter nimajo narave občasne terjatve. Zanje ne velja prvi odstavek 347. člena OZ, zanje velja enak zastaralni rok kot za glavno terjatev (344. člen OZ). V obravnavanem primeru je splošni zastaralni rok 5 let (346. člen OZ) pričel teči prvi dan po dnevu, ko je tožnica imela pravico terjati od toženca izpolnitev, to je od 24. 10. 2011 dalje. Zato tudi zahtevane pogodbene obresti niso zastarale.

Zamudne obresti so po svoji naravi stranske terjatve in občasne terjatve, dospevajo dnevno, za vsak dan zamude. Teči začnejo ob dospelosti glavne terjatve, v obravnavanem primeru so začele teči 24. 10. 2011, ker je 23. 10. 2011 dospelo v plačilo posojilo, zamudne obresti pa tečejo vse do plačila glavne terjatve. Ko je plačana glavna terjatev, zamudne obresti nehajo teči. Rok za zastaranje zamudnih obresti začne teči od dospelosti vsake posamezne terjatve za zamudne obresti (za vsak dan zamude), za zastaranje zamudnih obresti je treba upoštevati pravilo o zastaranju stranskih terjatev (344. člen OZ) in pravilo o zastaranju občasnih terjatev (347. člen OZ), to je 3-letni zastaralni rok.

Glede na obrazloženo niso zastarale zakonske zamudne obresti za čas zadnjih treh let pred vložitvijo tožbe, torej niso zastarale za čas od 24. 8. 2013 dalje, za čas od 24. 8. 2011 do 24. 8. 2013 pa so zastarale. V tem delu je toženčeva pritožba utemeljena, sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo in je zmotno presodilo, da je utemeljen zahtevek za zakonske zamudne obresti tudi za čas od 24. 10. 2 011 do 24. 8. 2013, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev v točki I izreka sodbe prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke A. A. za zakonske zamudne obresti od zneska 54.248,00 EUR za čas od 24. 10. 2011 do 24. 8. 2013 (5. alineja 358. člena ZPP).

23Glede izpodbijane odločitve pod točko II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje tudi toženec utemeljeno meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo in upoštevalo dejstva o začetku tega zastaralnega roka za toženčev zahtevek za povrnitev stroškov sanacije zemljišča, ko je ugotovilo, da je toženec dne 27. 9. 2015 prejel tožničino tožbo za vrnitev posojila in je tega dne pričelo teči zastaranje toženčevega odškodninskega zahtevka. Posledično je na napačni dejanski podlagi in preuranjeno presodilo, da je 26. 9. 2019 prepozno postavljen odškodninski zahtevek v toženčevi nasprotni tožbi za znesek 100.303,52 EUR s pripadki. Dejstvo o tem, kdaj je zastaranje njegovega tega zahtevka začelo teči, sodišče prve stopnje še ni pravilno ugotovilo.

24Toženec v pritožbi utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo razlogov, zakaj mu je prisodilo zahtevek iz naslova uporabnine za obdobje od 1. 1. 2009 in ne že od 23. 10. 2008 dalje.

V točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pokojni in njegov pravni naslednik C. C. zemljišče uporabljala od sklenitve pogodb, to je od 23. 10. 2008, do 14. 12. 2016. V točki 41 obrazložitve pa ni pojasnilo, zakaj je tožencu ugodilo terjatvi iz naslova uporabnine le od 1. 1. 2009 dalje. Toženec je res nelogično navedel, da zahteva uporabnino za 10 let in potem pojasnil, da od sklenitve pogodb, to je od 23. 10. 2008, pa do konca leta 2018, kar je več kot 10 let, zahtevanih 25.920,00 EUR pa je zmnožek mesečne uporabnine 216,00 EUR za 120 mesecev, oziroma za 10 let. Kljub temu so razlogi sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju z zaključkom glede trajanja uporabe v točki 31 obrazložitve. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je razveljavilo odločitev tudi v tem delu in vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Ocenilo je, da ne bo samo odpravilo ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ugotavljalo manjkajočih pravno odločilnih dejstev, ker bi s tem bilo poseženo v pravico pravdnih strank do pritožbe in ker je izpodbijana sodba delno razveljavljena in vrnjena v novo sojenje glede na delni uspeh tožničine pritožbe. Ocenilo je, da iz tega razloga, tudi toženčeva pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne bo kršena (354. in 355. člen ZPP).

Ostale pritožbene navedbe toženca niso pravno upoštevne in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP. Razveljavitev odločitve v točki III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je posledica delne ugoditve toženčevi pritožbi.