569. člen OZ

Dokazna ocena je v celoti prepričljiva, analitična, razumna, jasno obrazložena ter temelji na izvedenih dokazih in uporabi logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje je natančno in poglobljeno utemeljilo, na podlagi česa je ocenilo, da tožnik pokojniku ni izročil denarja ter da mu pokojnik na potrdilih navedenih zneskov ni vrnil.

Okoliščina, da je z izposojenim denarjem dejansko razpolagala druga oseba in ne posojilojemalka, na obstoj obveznosti posojilojemalke ne vpliva. Pomembno je le, s kom je tožnik sklenil pogodbo. Na veljavnost pogodb nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo (prvi odstavek 40. člena OZ).

V dobi sodobnih telekomunikacijskih poti zahteve po pisnosti ne gre vezati zgolj na lastnoročno zapisano besedilo. Dovolj je, da o podani izjavi o pripoznavi dolga, ki šteje kot odpoved zastaranju, priča listina, četudi je to izpis poslanih in prejetih kratkih sporočil. Za pripoznavo dolga se ne zahteva soglasje volj, pač pa zgolj s strani dolžnika izražena, torej enostranska izjava volje.

Odločitev o povrnitvi stroškov preživljanja je sodišče pravilno oprlo na prvi odstavek 199. člena DZ, po katerem sme tisti, ki je imel stroške s preživljanjem osebe, ki mu je ni bilo treba preživljati, zahtevati povračilo od tistega, ki bi jo moral preživljati, če so bili ti stroški potrebni. Gre za specialno določbo v razmerju do pravil OZ o neupravičeni obogatitvi.

Pobot je način prenehanja obveznosti z učinkom izpolnitve do višine nasprotne, v pobot ugovarjane terjatve. Pravilen je zaključek sodišča, da toženka ni dokazala niti obstoja pobotne terjatve toženke do tožnice, ki bi stala nasproti vtoževani tožničini terjatvi do toženke iz naslova posojilne pogodbe, niti da bi podala ustrezno pobotno izjavo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da morebitne terjatve, ki naj jih bi imela toženka zoper družbo B., d. o. o., ali zoper D. D., ni mogoče pobotati s terjatvijo tožnice. Pravno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo v primeru pristranskosti sodnika, je predlog za njegovo izločitev po 72. členu ZPP.

Dejstvo, da ni pisne pogodbe, ne pomeni, da med pravdnima strankama ni šlo za posojilo, saj je posojilna pogodba konsenzualni kontrakt, ko za sklenitev zadošča že soglasje volj pogodbenih strank, ni pa predpisana oblika (569. člen OZ). Dejstvo, da ni bilo pisne pogodbe pomeni le, da je o njenem obstoju treba sklepati posredno na podlagi drugih dokazov.

Zastaralni rok, ki ga določa 94. člen Zakona o dedovanju med dedičem in volilojemnikom, ni pomemben v pravdi, v kateri odloča sodišče o izpolnitvi obveznosti zapustnikovega posojilojemalca.

Predlog se zavrne.

Na podlagi prvega odstavka 105. člena ZPP je z vlogo mišljena tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Na podlagi prvega odstavka 106. člena ZPP se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in za nasprotno stranki, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Ker tožena stranka kljub opozorilu ni ravnala skladno s citiranim zakonskim določilom, saj ni predložila zadostnega števila izvodov odgovora na tožbo in prilog, je sodišče njeno vlogo oziroma odgovor na tožbo pravilno zavrglo, s tem pa je bil izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo zamudne sodbe. Določba 92. člena OZ sodišču res nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar pa navedeno ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku, kar pomeni, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke.

Tožniku pa je, skladno z določbo 299. člena OZ, potrebno prisoditi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve obravnavane tožbe, to je od 8. 10. 2021 dalje. Toženka je nedvomno prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, saj ji je takrat tožnik dal nedvomno vedeti, da želi doseči izpolnitev svoje obveznosti, torej da mu toženka vrne dolgovane zneske denarja.

Predlog se zavrne.

Posojilnega razmerja med pravno osebo kot posojilodajalcem in z njo povezano fizično osebo kot posojilojemalcem le zaradi pogodbeno nedoločenega roka za vračilo posojila (vračilo na poziv) ter pomanjkanja zavarovanja posojila, kadar posojilojemalec posojilo vrača, v takem primeru, kot je obravnavani, ni dovoljeno prekvalificirati iz posojila v obdavčljivo izplačilo povezani fizični osebi. Dejstvo, da pravna oseba še ni podala zahteve za vračilo posojila in da rok za zastaranje terjatve iz naslova posojila še ni potekel, samo po sebi ni ovira, da davčni organ sredstev, ki jih je povezana fizična oseba prejela na podlagi posojilne pogodbe, v kateri rok vračila ni določen, ne bi mogel pravno okvalificirati kot njen obdavčljiv dohodek. Tak položaj bi na primer nastopil, če bi bilo ugotovljeno, da posojilna pogodba prikriva nek drug pravni posel (v tem primeru je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP‑2)), ali da je po sklenitvi posojilne pogodbe prišlo do odpusta dolga, kar vse pa mora temeljiti na dokazih oziroma sklenjenemu krogu indicev, ki to odločitev utemeljujejo na ustrezni ravni prepričanja, sice

Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.

Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Dokazno breme za obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe je na strani posojilodajalca - tožnika. Dokazovanje obstoja takšne pogodbe je sicer težje, tožeča stranka pa mora zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu glede njenega obstoja. Za ugoditev zahtevku v pravdnem postopku je namreč potrebno doseči dokazni standard prepričanja. Tožeča stranka je dolžna s svojimi navedbami, izpovedbami in predloženimi dokazi prepričati sodišče o obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe. V nasprotnem primeru, če dokazni standard prepričanja ni dosežen, mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati, predložitev (predlaganje) dokazov tožbi ni eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožba je nesklepčna, če ne vsebuje dejstev o času sklenitve posojilne pogodbe in dejstev v zvezi z nastopom katerih bi bila izkazana dospelost vtoževane posojilne terjatve.

Sodišče je dolžno (po tehtanju predlaganih dokazov) izvajati zgolj dokaze o dejstvih, ki so v sporu pravno relevantna. To so tista dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran oziroma če sodišče oceni, da izvedba dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dokaza ni dolžno izvesti.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.