VSM Sodba II Kp 28005/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega D. V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje obdolženega D. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu ob uporabi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen 3 leta zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obdolženemu v izrečeno kazen vštet čas pridržanja od 2. 8. 2015 od 7.35 ure do 2. 8. 2015 do 15.50 ure in čas prestanega zapora od 28. 8. 2019 od 21.00 ure do 23. 4. 2020 do 15.20 ure. Obdolženi mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vrniti stroške tega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso, nagrado ter potrebne izdatke postavljene pooblaščenke oškodovanki. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi IV K 28005/2015.

2Zoper sodbo se je pritožbi obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je še, da sodišče druge stopnje, njega in obdolženega o seji obvesti.

3Skladno z zahtevo je sodišče druge stopnje o seji obvestilo stranki in pritožnika. Seje sta se udeležila višji državni tožilec ter obdolženčev nadomestni zagovornik. V redu obveščeni obdolženi se seje ni udeležil. Seja je bila opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP ter po zaslišanju višjega državnega tožilca in nadomestnega zagovornika ob izključeni javnosti (šesti odstavek 378. člena v zvezi s 295. členom ZKP).

4Po opravljeni seji je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Prva kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker se napadena sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ter na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, kot tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Že vseskozi je bilo opozarjano, da je bil obdolženemu brez kakršnekoli odredbe in celo brez zaznamka ali zapisa o tem dejstvu, s penisa odvzet bris kot izhaja iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija o preiskavi z mnenjem z dne 14. 9.2015 (v nadaljevanju poročilo NFL). Posredi je znaten in intenziven poseg v človekovo integriteto, veliko bolj od denimo odvzema krvi in urina, za kar pa mora biti po 52. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije izdana odredba. Razen tega ni nobenega uradnega zaznamka ali drugega podatka, da je obdolženi v odvzem brisa s penisa privolil. Izpovedba priče dr. B. R. v tej zvezi je spreminjajoča in nezanesljiva. Končno, sklicevanje sodišča prve stopnje na drugi odstavek 266. člena ZKP ni pravilno, saj se nahaja v oddelku ZKP, ki se nanaša na izvedenstvo ki se opravi izključno po odredbi in ki govori o privolitvi, ne pa o izrecnem ali celo kategoričnem nasprotovanju.

6Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je pa tudi podano precejšnjo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih, o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Dejstvo je, da so bile po poročilu NFL na nedrčku oškodovanke najdene sledi moškega izvora, katerih donor pa ni bil obdolženi. Temu dejstvu, ki se neposredno nanaša na opisano obdolženčevo otipavanje oškodovanke po prsih, se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe izognilo. Z vsebino navedenega poročila se potem ne ujemajo oškodovankine navedbe izvedenki klinični psihologinji, kar vse je nato v 40. točki obrazložitve sodbe napačno navedeno. V sodbi, končno ni niti razlogov v zvezi z izpovedbo priče G. H., ki je povedal, da so bile na oškodovankinih spodnjicah najdene sledi treh oseb in da gre za sledi dveh različnih moških in ene ženske. To je pomembno tako glede na opis dejanj, ko bi naj obdolženi oškodovanki slekel kratke hlače in spodnjice ter pritisnil njegov spolni ud ob oškodovankino spolovilo, kot glede na odsotnost obdolženčevih bioloških sledi na oškodovankinem nedrčku.

7Zadnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju oškodovankine mame, ki bi lahko obdolženega glede na vsebino poslane izjave, z izpovedbo razbremenila. Posredi je torej kršitev pravic obrambe, ki je glede na omenjeno vsebino izjave vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

8Kršitev ni. Čeprav se sodišče druge stopnje v splošnem strinja s pritožnikom, da je bilo z brisom z obdolženčevega penisa poseženo v njegovo telesno celovitost in da je poseg povezan z obdolženčevo pravico do zasebnosti, ki je v 35. členu Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) posebej zagotovljena, mu v nadaljevanju v smislu zatrjevanja neposredne kršitve te pravice ne pritrjuje. Poseg temelji na odkrivanju in dokazovanju kaznivih s ciljem uveljavljanja posameznikove kazenske odgovornosti iz 1. člena KZ-1. To je dopustni cilj, sam poseg z izvedbo pa je v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo, predpisan v drugem odstavku 149. člena in drugem odstavku 266. člena ZKP. Pomembno je, da smejo bris ustne sluznice vzeti policisti sami, medtem ko je bris s penisa zaradi razlike v načinu in usposobljenosti izvajalca predmet zdravniškega dejanja. To je v obravnavanem primeru namesto policistov oziroma za policiste opravil priča dr. B. R., ki mu zato odvzema brisa, različno kot pri odvzemu krvi, ki ga policisti ne smejo sami opraviti, ni bilo treba posebej odrejati. Se je pa strinjati, da bi moral biti v tem primeru po drugem odstavku 148. člena ZKP sestavljen uradni zaznamek o odvzemu brisa s penisa, vendar je tedaj kvečjemu posredi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je pritožnik na takšen način ni uveljavljal in sploh ne tako, da bi hkrati obrazložil v čem je njen dejanski ali potencialni vpliv na pravilnost in zakonitost napadene sodbe (prim. sodba I Ips 19982/2010 z dne 8. 1. 2015).

9Enako kot zgoraj za odredbo velja za obdolženčevo privolitev v odvzem brisa, ko ta v drugem odstavku 149. člena ZKP ni zapovedana, v drugem odstavku 266. člena pa je izrecno določeno da smejo biti (druga) zdravniška dejanja opravljena brez preiskovančeve privolitve. Pritožbena zatrjevanja, ki gredo v smeri obdolženčevega intimnega nasprotovanja odvzemu brisa so zato neodločilna, izpovedba priče dr. B. R. pa ni pomembna le zaradi posredovanega dejstva, da se obdolženi odvzemu brisa ni upiral, ampak zlasti zaradi neposredno opisanega odvzema brisa, s katerim je bilo v obdolženčevo telesno celovitost in s tem v pravico do zasebnosti poseženo natanko toliko, koliko sta to zahtevala sam postopek odvzema in pridobitev brisa (vzorca) kot cilj odvzema. S tem je bila ustavno pravna protipravnost odvzema brisa z obdolženčevega penisa iz pritožbene obrazložitve dokončno izključena, kar je imela za posledico ugotovitev, da niti pri poročilu NFL ne gre za tako imenovani sadež z zastrupljenega drevesa in še manj pri ostalih dokazih, ki bi bili s tem poročilom kakorkoli povezani.

10Pritožnik zatrjevane zakonske protipravnosti zgornjega poročila NFL ni obrazložil, ker bi sicer moral navesti določbe ZKP, po katerih se sodba na poročilo ne bi smela opreti. Glede na to je pomembno opozoriti, da s prepovedjo opiranja sodbe iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso zajeti vsi dokazi, ki smejo biti pridobljeni pred ali med kazenskim postopkom, ampak le (izrecno) določeni. Poročil NFL ni med njimi, kar pomeni, da so lahko predmet zgornje prepovedi le, ko se nahajajo v sestavu katerega od izrecno določenih dokazov. Česa podobnega v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, medtem ko pri priči G. H. ni bila ugotovljena nobena od okoliščin iz 237. člena ZKP zaradi katere sodba sodišča prve stopnje na njegovo izpovedbo ne bi smela biti oprta.

11Po pritožbeni obrazložitvi v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožnik zaobide vsebino razlogov v 40. točki obrazložitvi sodbe, ki je ravno v ugotovitvi, da je obdolženi opisana dejanja v prvem delu lahko storil, čeprav na oškodovankinem nedrčku niso bile najdene njegove biološke sledi. Po razumljivih razlogih sodbe je namreč sodišče prve stopnje izhajalo iz oškodovankine izpovedbe, po kateri ni nujno, da bi obdolženčevo dejanje moralo pustiti kakršnekoli sledi. Ko pa se pritožnik pri tem dodatno sklicuje na povzetek intervjuja izvedenke klinične psihologinje z oškodovanko iz izvedenskega mnenja z dne 23. 5. 2016 ne uveljavlja več navedenega izpodbojnega razloga ampak nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju ter znova prezre, da obdolženčevo otipavanje oškodovankinih prsi čez ali pod majico ni v sestavu opisa dejanja v njegovem prvem delu. Podobno velja za izpovedbo priče G. H. v zvezi z opisom drugega dela dejanja, ko pritožnik v pritožbeni obrazložitvi zanemari dele pričine izpovedbe, ki so za obdolženega izrazito obremenjujoči in poudarja dele pričine izpovedbe, ki bi bili za obdolženega razbremenjujoči le, ko bi bilo mogoče pred tem obremenjujoče dele pričine izpovedbe resnično prezreti.

12Poudarjena obdolženčeva jamstva iz točke d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP so nedvomna. Po drugi strani pa je njihova uresničitev odvisna od tako imenovanega stanja stvari v vsaki posamezni zadevi. V dani je bila oškodovanka nekajkrat zaslišana, zaslišane so bile tudi priče, ki so bile ob ali neposredno po dogodku navzoče. Med temi ni bilo predlagane priče A. Š., ki je sama in ne skupaj z oškodovanko, sodišču prve stopnje poslala izjavo, po kateri je hotela biti zaslišana saj da je bila oškodovanka pod pritiskom priče A. Š. in M. Š. Kaj več iz izjave ne izhaja, pritožnik pa je na glavni obravnavi 21. 4. 2021 neobrazloženo predlagal zaslišanje prič A. Š. in Z. Š., na zavrnitev dokaznega predloga pa pripomnil, da sta to posredni priči, ki bi lahko tudi kaj povedali. Kaj točno, ni dopolnil. Na glavni obravnavi 27. 8. 2021 je obdolženi predlagal zaslišanje zgolj priče A. Š., ki bi izpovedovala o tem, kaj ji je povedala oškodovanka. Kdaj, ob kateri priložnosti in konkretno kaj, obdolženi v dokaznem predlogu ni navedel. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo, na kar je isti dokazni predlog ponovil še pritožnik z obrazložitvijo, pa kateri je od oškodovankinega zaslišanja poteklo že dlje časa in da se je stanje stvari po izpovedbi izvedenca ginekologa spremenilo. Sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu ni odločilo z obrazložitvijo, da je bilo o pritožnikovem dokaznem predlogu že odločeno.

13Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri odločanju o prvem pritožnikovem dokaznem predlogu izhajalo iz predlagateljevega bremena po ustrezni obrazložitvi predloga, ki mu pritožnik po ugotovljenem ni zadostil in ko je pri odločanju o obdolženčevem dokaznem predlogu po zaslišanju priče A. Š. izhajalo iz oškodovankine izpovedbe in izpovedb prič, ki so bile z oškodovanko v stiku po dejanju ter da podobnega stika med oškodovanko in predlagano pričo obdolženi v predlogu ni navajal. Razen tega je pravilno ugotovljeno, da oškodovanka po dejanju ni bila v stiku le z nekaterimi pričami, ampak še, da je bila takorekoč neposredno odpeljana k dežurni zdravnici in nato na ginekološki ter pediatrični pregled, kar vse je bilo z izpovedbama prič dr. P. G. in dr. E. M. potrjeno. Glede na takšno stanje stvari, in ker se od 21. 4. 2021 do 27. 8. 2021 ni zgodilo ničesar odločilno novega, kar bi opravičevalo pritožnikovo ponovitev dokaznega predloga, obdolženi v navedenih konvencijskih in ustavnih zagotovilih ni bil prikrajšan in je preizkušena bistvena kršitev določb kazenskega postopka že zato neutemeljeno uveljavljana.

14Pritožnik v nadaljevanju uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvo točko 372. člena ZKP. Uveljavlja jo kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je napačno. Navedena kršitev kazenskega zakona je namreč podana, ko opisano dejanje iz izreka sodbe v kazenskem zakoniku ni določeno kot kaznivo dejanje ali ko so podani razlogi za izključitev protipravnosti (prim. H. Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 800). Tega ali česa podobnega pritožnik ne zatrjuje, medtem ko je zmotno oziroma ugotovljeno dejansko stanje samostojni izpodbojni razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP z lastnim predmetom in vsebino kot sta določena v 373. členu ZKP. Ker se po vrsti razlikujeta od predmeta in vsebine katerekoli kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, teh v nobenem primeru ne povzročata, ker jih ne moreta. Sta neodvisna in šele ko prestaneta preizkus pravilnosti in popolnosti, sledi ločen preizkus navedenih kršitev kazenskega zakona, ko je bila torej kakšna kazensko materialna določba po ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno uporabljena ali če sploh ni bila uporabljena, pa bi to morala biti (prim. prav tam str. 799).

15Po pritožbeni obrazložitvi je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno zato, ker iz strokovnega mnenja NFL z dne 14. 9. 2015 kot tudi iz izpovedbe priče G. H. izhaja, da obdolženi ne more biti donor sledi, najdenih na oškodovankinem nedrčku. Posredi je razhajanje, saj je oškodovanka izvedenki klinični psihologinji povedala, da ji je obdolženi dvignil majčko in jo prijel za prsi ("zizike"), kjer niso bile najdene sledi, medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je obdolženi otipaval preko majice. Razen tega pa je priča G. H. povedal, da so bile na oškodovankinih spodnjih hlačkah najdene biološke sledi treh oseb, ženske in dveh različnih moških. Naslednja vrzel je v oškodovankini navedbi, da je obdolženi spolni ud potisnil v njeno spolovilo, izvedenec ginekolog pa pri oškodovankinem pregledu ni zasledil jasnih znakov spolne zlorabe. Za vidno manjšo ragado ni mogel opredeliti, ali gre za poškodbo ali za posledico vnetja spolovila in nožnice, v brisih nožnice in cervikalnega kanala pa niso bili prisotni spermiji. Priča dr. B. C. je povedala, da je imela oškodovanka že pri pregledu pred obravnavanim dogodkom prisotno glivično infekcijo, ki lahko povzroči tudi ragado, o kateri je govoril omenjeni izvedenec ginekolog, medtem kot izvedenka klinična psihologinja pri oškodovanki ni ugotovila značilnosti, ki jih stroka povezuje z izkušnjami spolne zlorabe. Končno, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno še zato, ker podatki v poročilu NFL niso skladni in ker ni bila zaslišana priča A. Š. v zvezi z vsebino in njenim podpisom na izjavi, posredovani sodišču prve stopnje.

16Sodišče druge stopnje pritožniku ne pritrjuje, ker pritožnik pri povzeti povezavi med poročilom NFL, izpovedbo priče G. H. in izpovedbo izvedenke klinične psihologinje, drugače od sodišča prve stopnje ne upošteva oškodovankinih izpovedb ter izpovedb prič A. Š., M. Š., S. K., dr. P. G. in dr. E. M., po katerih ni nobenega dvoma, da je bila oškodovanka predmet (objekt spolnega dejanja). Nobenega dvoma tudi ni, da je bilo spolno dejanje sestavljeno iz dveh delov, da je potekalo v dveh bližnjih prostorih stanovanjske hiše in da ga je storil obdolženi. Ta dejstva izhajajo neposredno iz oškodovankine izpovedbe in posredno iz izpovedb prič A. Š., M. Š. in S. K., ki jim je oškodovanka za dejanje in storilca najprej povedala. Pri takšnem stanju stvari razlika med obdolženčevim otipavanjem oškodovankinih prsi čez ali pod majico, kar končno niti v opisu dejanja ni posebej določeno, ni odločilno, kot ni odločilno, da na oškodovankinih prsih niso bile zavarovane biološke sledi, biološke sledi z njenega nedrčka pa niso pripadale obdolženemu. Po vseh oškodovankinih izpovedbah in izpovedbah omenjenih prič je bila oškodovanka otipavana po prsih le ob obravnavani priložnosti 1. 8. 2015 in le po obdolženemu. Zgornja pritožnikova povezava tako ni le izolirana od ostalih dokazov, ampak je po vsebini takšna, da njihovega spoznavnega pomena glede spolnega dejanja v njegovem prvem delu in glede storilca v ničemer ne zmanjšuje.

17Enako velja glede spolnega dejanja v njegovem drugem delu. Tudi v tem primeru oškodovankina izpovedba in izpovedbe zgornjih prič v pritožbeni obrazložitvi niso bile upoštevane, ugotovitve in sporočila NFL in izpovedba priče G. H. pa so ocenjene izrazito nepopolno. Že res, da so bile na oškodovankinih spodnjih hlačkah zavarovane biološke sledi treh različnih oseb, vendar je veliko pomembneje, da je bila vsebina dela sledi semenska tekočina, ki je pripadala obdolženemu. Če temu dodamo, da je bila semenska tekočina najdena na robovih in v notranjosti predela koraka oškodovankinih spodnjih hlačk, kar se ujema z navedbo v opisu dejanja, da so bile te med dejanjem slečene in nato, da je bila semenska tekočina najdena tudi v predelu spolnega uda v notranjosti obdolženčevih spodnjih hlač in sprednjega dela majice, potem dvomov v obdolženčevo storitev drugega dela spolnega dejanja niti po oceni sodišča druge stopnje ne more biti. Ostali pritožbeni zadržki temelje na nepopolno povzetih ugotovitvah in izpovedbah izvedenca ginekologa, na delu izpovedbe priče dr. B. C. in izpovedbe izvedenke klinične psihologinje. Pomembno je namreč, da je izvedenec ginekolog predhodno izključil prisotnost sperme v nožnici in cervikalnem kanalu kot edinega pokazatelja spolnega odnosa, ki mimogrede v smislu penetracije ni bil opisan, da je za nastanek tako imenovane ragade pri oškodovanki ugotovil tri možne vzroke (vnetje, poškodba in spolni odnos), ki lahko sovpadajo in zlasti, da je navedel okoliščine ali pogoje, v katerih se je nastanek ragade pri oškodovanki zaradi opisanega obdolženčevega ravnanja izkazal za verjetnega. Ko se pritožnik v tej zvezi sklicuje na izpovedbo priče dr. B. C., prezre, da se je priča z oškodovanko srečala po dogodku in zlasti zaradi bolečih menstruacij, pri ugotovitvah in izpovedbah izvedenke klinične psihologinje pa dodatno, da je izvedenka oškodovankino zaslišanje neposredno spremljala da je bilo po oškodovankinem opisu obdolženčevo dejanje v obeh delih prežeto s spolno konotacijo, ki pa je oškodovanka po izvedenkinem mnenju ni bila sposobna razumeti. Pomeni, da pritožnikovi zadržki nimajo pripisane vsebinske podlage v navedenih dokazih in jih je sodišče druge stopnje po ugotovljenem zavrnilo.

18Končno, po nedvomnih ugotovitvah o obdolženčevi semenski tekočini, ki se je po že obrazloženem nahajala na treh različnih predmetih, je pritožnikovo opozorilo na neskladje med podatki v poročilu NFL glede razmerij v zavarovanih bioloških sledi povsem obrobno, zaslišanje priče A. Š. pa je glede na izpovedbo zaslišane oškodovanke, ki je bila v nekajkrat ponovljenem postopku praktično v celoti potrjena, tudi po oceni sodišča druge stopnje nepotrebno.

19Pritožnik se je zoper odločbo o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka pritožil na način, kot je to storil pri uveljavljani kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zatrjuje ju kot neupravičeni, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. To je zaradi razlike med odločilnimi dejstvi iz opisa kaznivega dejanja za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega ter dejstvi, ki so določala izbor in odmero kazni ter vrsto in višino stroškov kazenskega postopka znova napačno. Posledica je, da je pritožba glede teh dveh odločb dejansko neobrazložena, sodišče druge stopnje pa je glede na predhodno uveljavljana izpodbojna razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, preizkusilo le odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni upoštevalo vse olajševalne okoliščine in da je obdolženemu po pravilni oceni časovne oddaljenosti od dejanja ter ugotovitev izvedenke klinične psihologinje v zvezi z izvenelostjo posledic pri oškodovanki, utemeljeno izreklo kazen pod zakonsko predpisano mejo.

20Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev, na katere je dolžno samo paziti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je o pritožbi zagovornika obdolženega D. V. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

21Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, obsega premoženjskih obveznosti ter spremenjenih okoliščin, povezanih z izvršitvijo kazni (prvi odstavek 98. člena v zvezi z četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. točka Zakona o sodnih taksah).