VSL Sodba I Cpg 627/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 69.991,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevo toženca za povračilo stroškov postopka (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica vodi dejavnost institucionalnega varstva starejših občanov v zasebnem oskrbovalnem domu. Zoper toženca iz naslova neupravičene obogatitve uveljavlja zahtevek za plačilo patronažnih storitev oziroma storitev zdravstvene nege, ki jih je izvedla za svoje oskrbovance in za katere ni prejela plačila. Tožnica zastopa stališče, da je bil toženec brez pravnega temelja obogaten, saj lokalnemu izvajalcu zdravstvenih storitev (Zdravstveni dom A., v nadaljevanju: ZD A.) ni plačeval za storitve na področju patronažnih obiskov oziroma zdravstvene nege, ki bi jih ta moral izvajati v tožničinemu oskrbovalnem domu.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki s pritožbo ni izpodbijano:

- tožnica je imela na podlagi dovoljenja Ministrstva za zdravje RS, št. 0142-261/2009-4 dne 30. 8. 2010, ki je bilo dopolnjeno z odločbo Ministrstva za zdravje RS, št. 0142-261/2009-8 z dne 11. 11. 2015, dovoljenje za izvajanje zdravstvene dejavnosti na področju zdravstvene nege in oskrbe pacientov v okviru institucionalnega varstva, ni pa imela podeljene koncesije s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ) za opravljanje zdravstvene dejavnosti, zato s tožencem (niti z drugim izvajalcem, ki bi bil vključen v mrežo javne zdravstvene službe) tudi ni imela sklenjene pogodbe za izvajanje zdravstvene dejavnosti, kot jo predvideva 65. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) in torej ni bila vključena v mrežo javne zdravstvene službe;

- vsi oskrbovanci tožnice so bili obvezno zdravstveno zavarovani, večina izmed njih je imela kot osebnega zdravnika izbranega dr. B. B., zaposlenega v ZD A., ki je vse oskrbovance doma tožnice približno enkrat tedensko obiskoval ter jim takrat predpisoval razne preiskave, zdravila in ukrepe zdravljenja;

- dr. B. B. ni bil v nikakršnem pogodbenem razmerju s tožnico, vse storitve, ki jih je predpisal in izvedel pa so bile plačane s strani toženca kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja;

- za patronažne storitve oziroma storitve zdravstvene nege, ki jih je izvajala tožnica po navodilih dr. B. B., ta ni izdajal delovnih nalogov ali napotnic, toženec pa teh storitev ni plačal;

- v oskrbnem domu tožnice niso bile organizirane zdravniške ekipe ZD A., niti ni bil z dogovorom predviden lečeči zdravnik ZD A., pač pa je ZD A. v oskrbovalnem domu tožnice izvajal le nujne intervencije in nujno pomoč na poziv tožnice;

- tožnici je bilo znano, da brez pridobljene koncesije oziroma brez sklenjenega pogodbenega razmerja s tožencem ni vključena v mrežo javne zdravstvene službe in zato tudi ni neposredna uporabnica javnih zdravstvenih sredstev, ki jih izplačuje toženec.

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženec v tej pravdi ni pasivno legitimiran. S tožničinim izvajanjem storitev zdravstvene nege namreč ni bil obogaten toženec, pač pa so bili lahko okoriščeni le tožničini oskrbovanci, ki so prejeli tožničino storitev in s tem korist od storitve. Poleg tega je po 191. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pomembno, ali je tožnica vedela, da izpolnjuje nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna, saj v tem primeru tega nima pravice zahtevati nazaj. Ker si tožnica pri lastnem financiranju zdravstvenih storitev, ki presegajo okvir oskrbnine, ni pridržala pravice do povračila zoper kogarkoli, ko je vedoč izpolnjevala obveznost brez pravne podlage, je njen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve tudi iz tega razloga neutemeljen. Glede sklicevanja tožnice na nujnost pri izvedbi storitev zdravstvene nege, ker bi se sicer njenim oskrbovancem zdravstveno stanje poslabšalo, pa je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je takšne okoliščine mogoče presojati le v okviru instituta poslovodstva brez naročila. Zavzelo je stališče, da se je tožnica lotila tujega posla z namenom, da obdrži zase dosežene koristi, čeprav je vedela, da je posel tuj (205. člen OZ).

8Pritožbeno sodišče se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča strinja, vendar ne iz vseh razlogov, ki jih je navedlo.

9Za presojo temelja tožničinega zahtevka je potrebno upoštevati zakonsko ureditev pravic do zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej¹) predvideva, da se zdravstvena dejavnost opravlja v okviru zdravstvenih zavodov (25. - 34. člen), zasebnih zdravstvenih delavcev (35. - 40. člen) in na podlagi koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti (41. - 44.k člen). Zasebna zdravstvena dejavnost obsega zdravstveno dejavnost, ki se financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih storitev ali preko njihovih zavarovalnic. Te storitve izvajalci zdravstvene dejavnosti lahko izvajajo na pridobiten način. Po 6. alineji prvega odstavka 7. člena ZZDej osnovna zdravstvena dejavnost obsega tudi patronažne obiske, zdravstveno nego, zdravljenje in rehabilitacijo bolnikov na domu ter oskrbovancev v socialnovarstvenih in drugih zavodih. Osnovno zdravstveno dejavnost opravljajo zdravstveni domovi, zdravstvene postaje in zasebni zdravstveni delavci (prvi odstavek 8. člena ZZDej). V skladu s 13. alinejo prvega odstavka 23. člena ZZVZZ je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam v celoti zagotovljeno plačilo patronažnih obiskov, zdravljenja in nege na domu ter v socialnovarstvenih zavodih. Zavarovane osebe lahko pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le na način in v postopkih, kot so določeni z zakonom. Pravice do zdravstvenih storitev uveljavlja zavarovana oseba pri izbranem osebnem zdravniku (80. člen ZZVZZ).

10Urejanje odnosov med tožencem kot nosilcem obveznega zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenimi zavodi ter zasebnimi zdravstvenimi delavci ureja III. poglavje drugega dela ZZVZZ (členi 63 - 68). Tam je določeno, da se Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS), pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje, in določijo obseg sredstev. Na podlagi teh izhodišč toženec vsako leto objavi razpis programov in storitev za sklepanje pogodb s subjekti, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. Za izvajanje zdravstvenih storitev lahko sklepa pogodbe zgolj z zdravstvenimi zavodi, zasebnimi zdravstvenimi delavci in drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na podlagi koncesije (prvi odstavek 64. člena ZZVZZ). Toženec na podlagi sklenjene pogodbe izvajalca storitev neposredno tudi plačuje (tretji odstavek 65. člena ZZVZZ, enako 31. člen ter tretji odstavek 44.f člena ZZDej). To pomeni, da lahko toženec kot nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja financira samo tiste programe in izvajalce, ki opravljajo zdravstveno dejavnost kot javno službo.

11Po oceni pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da so se tožničini oskrbovanci s tem, ko so se odločili za tožnico, ki svojih zdravstvenih storitev v okviru institucionalnega varstva starejših občanov ne izvaja kot del mreže javne zdravstvene službe, hkrati odločili, da bodo zdravstvene storitve koristili izven sistema mreže javne zdravstvene službe. V primeru, ko oskrbovanci v zasebnem institucionalnem varstvu niso imeli zagotovljene možnosti izbire javnega ali institucionalnega varstva s koncesijo in s tem možnost izbire brezplačnih zdravstvenih storitev v okviru javne mreže, gre za kršitev njihovih pravic do socialne varnosti in zdravstvenega varstva iz 50. in 51. člena ter enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.² Če država institucionalnega varstva starejših, ki vključuje tudi zdravstveno nego v javnih institucijah in pri zasebnikih s koncesijo, ne zagotavlja vsem, ki varstvo in nego potrebujejo, in torej ne zagotavlja možnosti izbire med javnimi in zasebnimi izvajalci institucionalnega varstva in tudi ne možnosti izbire med javnimi in zasebnimi izvajalci zdravstvenega varstva, potem morajo imeti tudi oskrbovanci v zasebnih institucionalnih domovih, ki takšne izbire niso imeli na voljo, pravico do povračila stroškov nege iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.³ Da oskrbovanci njenega doma niso imeli na voljo izbire med javnim in zasebnim institucionalnim varstvom, je zatrjevala tudi tožnica.⁴ Tako je navajala, da njeni oskrbovanci zaradi prezasedenosti domov za starejše niso imeli izbire, v kateri socialnovarstveni zavod se bodo namestili, pač pa so bili prisiljeni izbrati bivanje v zasebnem domu za ostarele pri tožnici, ki nima koncesije za izvajanje zdravstvene nege. Zato je prvostopenjsko sodišče prenagljeno zaključilo, da so se tožničini oskrbovanci odločili izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže, zaradi česar naj ne bi imeli pravice do povrnitve stroškov zdravljenja.

12Ker torej zavrnitev tožbenega zahtevka ni mogoče utemeljiti že na podlagi dejstva, da so oskrbovanci tožnice zdravstvene storitve uveljavljali pri izvajalcu, ki ni vključen v javno zdravstveno mrežo, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnice o zatrjevani neustavnosti 41.b člena Zakona o socialnem varstvu⁵ v zvezi s 23. členom ZZVZZ. Zato pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožničinemu predlogu za prekinitev tega postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti navedenih zakonskih določil.

13Pravno zmotno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da ureditev v ZZVZZ, po kateri lahko ZZZS izvajalce zdravstvenih storitev financira le na temelju sklenjenih pogodb, hkrati pomeni, da tožnica svojega zahtevka za plačilo opravljenih zdravstvenih storitev ne more utemeljiti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot rečeno, je v III. poglavju ZZVZZ urejen postopek sprejemanja pravne podlage (splošni dogovor) za sklepanje pogodb z javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebniki.⁶ Na takšen način se med drugim določajo tudi zgornje meje porabe javnih sredstev za zdravstvene storitve v javni mreži, omejuje pa se tudi krog izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so vključeni v javno zdravstveno mrežo. Ta pravila pa v ničemer ne vplivajo na presojo določil o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.

14Iz prej povzete zakonske ureditve sledi, da bi v primeru, ko bi oskrbovanci v zasebnem oskrbovalnem domu iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljali pravico do zdravstvene nege na način in po postopku, kot je določen z zakonom, bi jim moral takšne storitve nuditi ZD A. (8. člen ZZDej v zvezi s 23. členom ZZVZZ). Če v takšnem primeru oskrbovancem storitve zdravstvene nege ne bi bile brezplačno nudene iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, potem bi tožnica kot zasebni dom institucionalnega varstva z izvajanjem storitev zdravstvene nege izpolnjevala zakonsko obveznost ZD A. Glede na obrazloženo in upoštevaje ponujeno trditveno podlago tožnice bi moralo sodišče prve stopnje preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka tudi po določilu 197. člena OZ, v skladu s katerim ima tisti, ki za drugega kaj stori, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico od njega zahtevati povračilo.

15Pritožnica pravilno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče preozko razlagalo pojem koristi, ko je presodilo, da so bili z izvajanjem storitev zdravstvene nege okoriščeni zgolj tožničini oskrbovanci. Okoriščen je bil namreč tudi toženec. Njegova obogatitev se odraža v prihranitvi njegovih sredstev, ki mu jih ni bilo treba izplačati ZD A., namesto katerega je tožnica oskrbovancem zagotavljala storitve zdravstvene nege in ki bi jih bil po zakonu dolžan izvajati ZD A. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa to na pravilno odločitev v zadevi ni vplivalo.

16Obogatitveni zahtevek je sicer izhodiščno dopuščen le zoper tistega, čigar obveznost je bila z upnikovim ravnanjem izpolnjena,⁷ v konkretnem primeru torej zoper ZD A. Vendar ta z izvajanjem tožničinih storitev zdravstvene nege ni bil obogaten. Koristi v obliki prihranka sredstev ni imel ZD A., pač pa toženec, zato je lahko le on naslovnik zahtevka po 197. členu OZ.

17Tudi za obogatitveni zahtevek iz naslova izpolnitve tujega dolga po 197. členu OZ pa morajo biti podani splošni pogoji po 190. členu OZ: odsotnost pravnega temelja, obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza med tema dvema elementoma in odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnica z opravljanjem storitev zdravstvene nege izpolnjevala nekaj, za kar je vedela, da tega ni dolžna, pri čemer si ni pridržala pravice zahtevati nazaj (191. člen OZ⁸). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne gre niti za primer, ko bi prikrajšanec izpolnil, da bi se izognil sili.

18Ob predpostavki, da bi oskrbovanci tožnice svoje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljali po predpisanem postopku in jim te tudi potem, ko bi bila zahteva naslovljena na pristojen organ ZD A., ne bi bile zagotovljene, bi morala tožnica o tem, da bo sama izvajala storitve zdravstvene nege, ki jih kljub ustreznemu zaprosilu ne zagotavlja ZD A., obvestiti tudi toženca ter ga hkrati opozoriti, da si pridržuje pravico do povrnitve stroškov opravljenih storitev. Šele potem bi bili podani vsi pogoji za obogatitveni zahtevek po 197. členu OZ.

19Iz tožničinih navedb, ki jih je podala v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje,⁹ pa izhaja, da je tožnica ustno zahtevala od osebja ZD A., da njenim oskrbovancem pričnejo izvajati patronažne storitve. Ker torej ni trdila, da bi o tem, da je zaradi neaktivnosti ZD A. prisiljena storitve zdravstvene nege izvajati sama, obvestila toženca in si od njega pridržala pravico do povrnitve stroškov izvajanja teh storitev, drži stališče prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru pogoji, ki jih predpisuje 191. člen OZ, niso izpolnjeni.

20Pritožnica v pritožbi vztraja pri svojih navedbah, da je bila sama prisiljena izvajati nujno zdravstveno nego nad svojimi oskrbovanci, ker te obveznosti patronažna služba ZD A. ni izvajala. V kolikor svojim oskrbovancem storitev zdravstvene nege ne bi več zagotavljala, bi se jim zdravstveno stanje nepopravljivo poslabšalo.

21S takšnimi pritožbenimi navedbami pritožnica ne more uspeti. Iz določila 191. člena OZ izhaja, da mora biti sila podana na strani izpolnitelja, v konkretnem primeru torej na strani tožnice, in ne morebiti na strani tistega, v katerega korist se je stranka polotila tujega posla. Pri pojmu sile gre torej za nedopusten vpliv (grožnjo) na stranko, ki zaradi tega izpolni nedolg.¹⁰ Okoliščine, ki jih v zvezi z nujnostjo pri izvedbi storitev zdravstvene nege svojim oskrbovancem navaja tožnica, ne ustrezajo sili v smislu 191. člena OZ. Tožnica ni navajala, da bi se sama znašla v neugodnem položaju oziroma da bi jo zadele kakšne neugodne posledice, če oskrbovancem njenega doma ne bi več zagotavljala storitev zdravstvene nege, saj je zatrjevala zgolj poslabšanje zdravstvenega stanja njenih oskrbovancev. Drugačna razlaga pojma sile ne izhaja niti iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009, na katero se sklicuje pritožnica. Tudi tam je namreč Vrhovno sodišče pojasnilo, da morajo biti za obstoj sile po 191. členu OZ podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu s plačilom težko izogne. Tudi v kolikor je pritožnici mogoče slediti, da iz njene trditvene podlage izhaja, da je z zagotavljanjem storitev patronažne oskrbe preprečevala škodo v obliki poslabšanja zdravstvenega stanja oskrbovancev, pa okoliščine danega primera (ko je to izvajala več let, ne da bi o tem obvestila poslovodstvo ZD A. in toženca) ne kažejo, da se je s tem izognila sili v smislu 191. člena OZ.¹¹ Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje obogatitveni zahtevek na podlagi 191. člena OZ utemeljeno zavrnilo.

22Okoliščine v zvezi z nujnostjo izvajanja storitev zdravstvene nege, kot jih zatrjuje pritožnica, je tudi po presoji pritožbenega sodišča potrebno obravnavati v okviru pravil o poslovodstvu brez naročila. Iz tožničinih navedb kot tudi iz izpovedbe njene zakonite zastopnice namreč izhaja, da je vede opravila tuj posel z namenom pomoči oziroma solidarnosti do njenih oskrbovancev. Bistvena značilnost gestije je prav načelo medsebojne pomoči. Pri tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je lahko za zahtevek za povrnitev stroškov, ki jih je tožnica prevzela kot poslovodja brez naročila, pasivno legitimiran le ZD A. Po pravilih o poslovodstvu brez naročila je lahko pasivno legitimiran le tisti subjekt, za katerega je gestor opravil posel. Izvajanje storitev zdravstvene nege spada v delovno področje javnega zdravstvenega zavoda (primerjaj prvi odstavek 8. člena ZZDej v zvezi s 13. alinejo prvega odstavka 23. člena ZZVZZ). Ker je torej tožnica opravljala storitve namesto ZD A., bi morala zoper njega uperiti tožbeni zahtevek za povrnitev potrebnih in koristnih izdatkov.

23Pogoj za uveljavljanje pravic iz naslova poslovodstva brez naročila je tudi, da je gestor dominusa obvestil o svojem ravnanju, ga po potrebi nadaljeval in gospodarju izročil obračun (primerjaj prvi in drugi odstavek 200. člena OZ). Iz trditvene podlage tožnice pa ne izhaja, da bi izpolnila vse navedene dolžnosti. Tožnica ni izpolnila niti svoje notifikacijske dolžnosti, saj bi morala o svojem izvajanju storitev zdravstvene nege obvestiti pristojen poslovodni organ ZD A. (direktorja – česar nesporno ni storila), ne pa zgolj zaposleno osebje. Tudi iz tega razloga zato tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila.¹² Pritožnica zato ne more uspeti s trditvijo, da je bila glede na odločitev ZD A., da v tem zavodu zaposlene medicinske sestre oskrbovancem njenega doma ne nudijo ustreznih storitev patronažnih obiskov oziroma zdravstvene nege, prisiljena sama izvajati zdravstveno nego na oskrbovancih doma.

24Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po nobeni od obravnavanih pravnih podlag ni odločilno, da je tožnica izvajala storitve zdravstvene nege po navodilih dr. B. B. Presoja sodišča prve stopnje glede pomena opravljenih zdravstvenih obravnav dr. B. B. v domu tožnice za ta spor torej ni relevantna, zato v zvezi s tem dodatna obrazložitev pritožbenega sodišča ni potrebna. Zato pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenim očitkom, da ji je bila v zvezi s to presojo sodišča prve stopnje kršena pravica do sodnega varstva.

25Ob obrazloženem je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem prič C. C., dr. B. B., D. D., E. E. in F. F. glede tega, da je tožnica izvedla vse v tožbi zatrjevane storitve, da je bila te storitve prisiljena izvajati ter da jih je izvedla po navodilih dr. B. B., saj glede na zatrjevana dejstva zahtevek že po materialnem pravu ni utemeljen. Enako velja tudi glede dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi potrdil, da opravljene storitve po vsebini predstavljajo storitve patronažnih obiskov oziroma zdravljenja in nege na domu, ki jih izvajajo patronažne sestre oziroma zdravstveno osebje zdravstvenih domov. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izvajanja dokazov ter do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS), zaradi česar naj bi bilo zaradi neizvedbe predlaganih dokazov tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tako ni utemeljen.

26S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,¹³ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

27Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

28O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Toženec pa pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločanje o njih odpadlo.

¹ Gre za čistopis ZZDej, št. 25/34, veljaven v obdobju od 16. 5. 2013 do 30. 12. 2016.
² Kljub temu pa z izpodbijano sodbo tožnici niso bile kršene navedene ustavne pravice, kot to zmotno zatrjuje pritožba, saj so v obravnavanem primeru nosilci teh pravic le oskrbovanci sami in ne tožnica.
³ Tako tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 473/2018 in sodba, opr. št. Psp 33/2021.
⁴ Glej zapisnik o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 23. 1. 2020 (r. št. 23) ter 4. pripravljalno vlogo tožnice z dne 6. 2. 2020 (r. št. 24).
⁵ Ta v prvem odstavku določa, da storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.
⁶ Vsebina te ureditve je povzeta v 10. točki te obrazložitve.
⁷ Glej Karmen Lutman, Neupravičena obogatitev v večosebnih razmerjih, Pravni letopis 2019, str. 214.
⁸ Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
⁹ Glej na primer tožbo z dne 13. 7. 2018 (r. št. 1, l. št. 3).
¹⁰ Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik, (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 50.
¹¹ Prim. Obligacijska razmerja, zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem dr. Stojana Cigoja, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, stran 227.
¹² Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo tudi stališče, da gre v obravnavani zadevi za nepristno poslovodstvo, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja, vendar glede na predhodno obrazloženo njegovo nestrinjanje ni relevantno.
¹³ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).