VSC Sodba in sklep Cp 140/2021

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu, ki predstavlja sklep v točki II. izreka, tako, da se sedaj pravilno glasi:

„II. Tožeča stranka ..., je dolžna v roku 8 dni povrniti neposredno toženi stranki 467,70 EUR njenih pravdnih stroškov, na račun službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju po odločbi Bpp .../2020 pa 56,45 EUR njenih pravdnih stroškov.“

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu, t.j. v delu, ki predstavlja sodbo, in v delu, ki predstavlja sklep v točki I. izreka, potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 460,70 EUR (447,92 EUR glavnice in 12,78 EUR obresti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2018 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2018 dalje do plačila in še sklenilo pod točko I. izreka, da se zaradi delnega umika tožbenega zahtevka v višini 466,48 EUR s pripadki pravdni postopek v tem delu ustavi, pod točko II. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 524,15 EUR in sicer na račun službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju, po odločbi Bpp opr. št. .../20.

2Zoper to sodno odločbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), ki sodbo in v njej zajeti sklep izrecno izpodbija v celoti. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške te pritožbe. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita, da je v predmetni zadevi odločilo s sodbo, čeprav bi moralo izdati sodbo in sklep. Očita mu tudi, da je sodbo izdalo brez razpisa naroka, čeprav je toženka predlagala njegovo izvedbo, saj je predlagala svoje zaslišanje, zaslišanje pa se ne more izvesti brez izvedbe naroka. Nadalje sodišču prve stopnje tudi še očita, da je najprej narok tudi razpisalo, vendar ga je nato dne 3. 12. 2020 preklicalo in ga preložilo za nedoločen čas, zaradi česar je toženka pričakovala, da bo v predmetni zadevi razpisan narok, ki ga je prvostopenjsko sodišče dejansko že razpisalo, vendar pa je nato kljub temu dne 17. 12. 2020 izdalo izpodbijano sodbo. Ker sodišče prve stopnje naroka za glavno obravnavo ni izvedlo, pa je posledično zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje, izpodbijana sodba pa je zato napačna in nezakonita. Toženka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 524,15 EUR na račun službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju po odločbi Bpp .../20. Pri tem izpostavlja, da ji je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Celju dodeljena brezplačna pravna pomoč, vendar pa ne od samega začetka postopka, temveč šele od 8. 9. 2020, zato je iz sredstev dodeljene brezplačne pravne pomoči lahko krita zgolj pripravljalna vloga z dne 11. 9. 2020. Toženka je prepričana, da je treba odmerjene stroške povrniti neposredno stranki, ki ji je brezplačna pravna pomoč odobrena, saj v predmetnem pravdnem postopku kot stranki nastopata zgolj tožeča in tožena stranka, ne pa tudi sodišče, ki je toženi stranki odobrilo brezplačno pravno pomoč. Pa tudi sicer terjatev toženke kot upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti tožeči stranki iz naslova stroškov postopka preide že po samem zakonu na Republiko Slovenijo, pri čemer je potrebno poudariti, da do navedenega pride šele z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka, in ne že z izdajo končne odločbe. Pomembno pa je tudi dejstvo, da preide zgolj terjatev v višini, kot izhajajo iz sklepa Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, ne pa v višini odmerjenih stroškov, kakor izhaja iz stroškovnega dela odločitve sodišča, pri čemer toženka še izpostavlja, da ji je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena šele od 8. 9. 2020, zato se bo višina stroškov priznanih s sklepom Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč bistveno razlikovala od stroškov, odmerjenih s strani sodišča prve stopnje.

3Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba toženke je delno utemeljena.

5Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženke zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka od toženke prvotno zahtevala plačilo zapadlih obveznosti v višini 927,18 EUR, po delnem umiku tožbe za znesek 466,48 EUR pa je vztrajala še pri plačilu zneska 447,92 EUR po računih številka 14-349-0006088 z dne 23. 12. 2014 v znesku 65,04 EUR in pri plačilu zneska 382,88 EUR po računu št. 15-349-0002015 z dne 13. 3. 2015. Prvi račun se nanaša na Pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti - FO z dne 22. 12. 2014, s katero je toženka od tožeče stranke kupila Gigaset Tablico QV830 Črna za znesek 144,00 EUR, katerega je lahko poravnala v 24 mesečnih obrokih. Ker je toženka poravnala le 13 obrokov, nadaljnjih 11 obrokov pa ne, jo je tožeča stranka z opominom z dne 1. 6. 2016 pozvala k plačilom neporavnanih obrokov, z dnem 1. 7. 2016 pa so zaradi neplačila zapadli v plačilo še vsi nezapadli obroki, kar znaša skupaj 65,04 EUR. Drugi računa pa se nanaša na Pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti - FO z dne 4. 3. 2015, s katero je toženka naročila televizor LED TV 47/” Philips 47PFK6549 za znesek 744,00 EUR, katerega je lahko po pogodbi poravnala v 24 mesečnih obrokih. Ker je toženka plačala le prvih 10 obrokov, ostalih 14 pa ne, jo je tožeča stranka z opominom z dne 1. 6. 2016 pozvala na plačilo, z dnem 1. 7. 2016 pa so zaradi neplačila, zapadli v plačilo še vsi nezapadli obroki, kar znaša skupaj 382,88 EUR.

7O utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o prodaji na obroke in na podlagi Splošnih pogojev tožeče stranke.

8Sodišče prve stopnje je v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka za znesek 466,48 EUR s pripadki tožbo delno umaknila, toženka pa je s tem soglašala, zato je sklenilo, da se v tem delu pravdni postopke ustavi. V točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je ugotovilo in zaključilo, da je toženka od tožnika s Pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti - FO z dne 22. 12. 2014 kupila Gigaset Tablico QV830 Črna, za znesek 144,00 EUR, ki ga je lahko poravnala v 24 mesečnih obrokih, da med strankama ni bilo spora o tem, da je toženka poravnala 13 obrokov, vseh nadaljnjih torej 11 obrokov pa ni, da jo je tožeča stranka zato z opominom z dne 1. 6. 2016 pozvala k plačilom neporavnanih obrokov, z dnem 1. 7. 2016 pa so zaradi neplačila, zapadli v plačilo še vsi nezapadli obroki, kar znaša 65,04 EUR. Zaradi navedenega je zaključilo, da mora toženka tožeči stranki po pogodbi o zagotovitvi posebne ugodnosti - FO z dne 22. 12. 2014 plačati še 65,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do vložitve predloga za izvršbo. Nadalje je v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je s Pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti - FO z dne 4. 3. 2015 toženka naročila televizor LED TV 47/” Philips 47PFK6549 za znesek 744,00 EUR, ki ga je lahko po pogodbi poravnala v 24 mesečnih obrokih, da je med nesporno, da je toženka plačala prvih 10 obrokov, ostalih 14 pa ne, da je tožeča stranka toženko z opominom z dne 1. 6. 2016 pozvala na plačilo, z dnem 1. 7. 2016 pa so zaradi neplačila zapadli v plačilo še vsi nezapadli obroki, kar znaša 382,88 EUR, zato je še zaključilo, da mora toženka tožeči stranki po pogodbi o zagotovitvi posebne ugodnosti - FO z dne 4. 3. 2015 plačati še 382,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do vložitve predloga za izvršbo. Skupaj je tako toženka dolžna tožeči stranki plačati po obeh pogodbah glavnico v višini 447,92 EUR, pa tudi natekle obresti od datuma zapadlosti dalje do vložitve predloga za izvršbo v skupni višini 12,78 EUR.

9Toženka sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje, kot je to razvidno tudi iz izreka izpodbijane sodne odločbe, v tej zadevi izdalo tako sodbo kot tudi sklep, in ne zgolj sodbo, kot to izhaja iz naslova izpodbijane sodne odločbe. Takšno nepravilno poimenovanje oziroma naslov sodne odločbe pa ne predstavlja nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč bi lahko predstavljala, ob pogoju da bi nepravilno poimenovanje vplivalo na njeno pravilnost in zakonitost, zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

O pritožbi toženke glede glavne stvari:

10Pritožba toženke je v tem delu neutemeljena.

11Toženka izdane sodne odločbe ne izpodbija konkretizirano v delu, ki predstavlja sklep v točki I. izreka, v katerem je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) v višini 466,48 EUR s pripadki v tem delu pravdni postopek ustavi. Tako niti ne izpodbija, sicer tudi pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za ta del tožeča stranka tožbo umaknila in da je s tem delnim umikom toženka soglašala. Ob takšnih ugotovitvah pa je v skladu z 2. in 3. odstavkom 188. člena ZPP sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko je v umaknjenem delu tožbe pravdni postopek ustavilo.

12Sodišče prve stopnje lahko v postopku v sporih majhne vrednosti v skladu s 454. členom ZPP izda sodbo brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala (1. odstavek 454. člena ZPP), enako pa lahko ravna tudi, če so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz 2. odstavka 454. člena ZPP, t.j. da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Enotno stališče tako sodne prakse¹ kot tudi pravne teorije² je, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati in da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi, kot je npr. zaslišanje prič ali strank pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo, zato ni slediti toženki, da je že z dokaznim predlogom za lastno zaslišanje zahtevala izvedbo naroka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev, zato z neizvedbo glavne obravnave v tem postopku sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

13Ob ugotovitvi, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa glavne obravnave, pa tudi ni pritrditi toženki, da je to absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje zagrešilo s svojim postopanjem, ko je najprej narok za glavno obravnavo v tej zadevi sicer razpisalo, ga kasneje preložilo za nedoločen čas in nato izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi narok za glavno obravnavo ponovno razpisalo.

14Pritožbeno sodišče sicer verjame toženki, da je bilo zanjo takšno postopanje sodišča prve stopnje nepričakovano, da je pričakovala (novo) vabilo na narok za glavno obravnavo in da je bila presenečena, ko je brez (ponovnega) razpisa naroka prejela izpodbijano sodbo. To pa še ne pomeni, da gre pri izpodbijani sodbi za prepovedano sodbo presenečenja, saj prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z vodenjem postopka sodišča, ali če sodišče spreminja svoje sklepe procesnega vodstva, med katere spada v skladu z 10. točko 1. odstavka 270. člena ZPP tudi odločitev o razpisu naroka za glavno obravnavo, saj ga takšni sklepi, zoper katere v skladu s 3. odstavkom 270. člena ZPP tudi ni pritožbe, ne vežejo. Varuje jo namreč le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Taka situacija bi lahko bila podana, če bi sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, s katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, in bi zato izgubila pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Takih procesnih okoliščin pa toženka niti ne zatrjuje. S pritožbenimi navedbami, s katerimi toženka napeljuje na zaključek o izdaji sodbe presenečenja, smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

15Ker nobena od zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. ostavka 339. člena ZPP ni podana, prav tako pa ni podana nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu s 350. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti, toženka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je zatrjevana zmotna ugotovitev dejanskega stanja posledica postopkovne kršitve in kot taka dopusten pritožbeni razlog. Očitki toženke o zmotni (nepravilni) ugotovitvi dejanskega stanja, ki so tudi sicer povsem pavšalni, pa v tem konkretnem primeru zato predstavljajo v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

16Toženka pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ne uveljavlja konkretizirano, saj v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi le-ta bil podan, katere materialno pravne določbe sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo oziroma jo je uporabilo (razlagalo) napačno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe, ki pa zmotne uporabe materialnega prava ni pokazal. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je toženka od tožeče stranke s Pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti - FO z dne 22. 12. 2014 kupila Gigaset Tablico QV830 Črna, za znesek 144,00 EUR, ki ga je lahko poravnala v 24 mesečnih obrokih, da je poravnala 13 obrokov, vseh nadaljnjih 11 obrokov pa ni, da jo je tožeča stranka zato z opominom z dne 1. 6. 2016 pozvala k plačilu neporavnanih obrokov, z dnem 1. 7. 2016 pa so zaradi neplačila, zapadli v plačilo še vsi nezapadli obroki, kar znaša 65,04 EUR, je namreč ob pravilni uporabi 522. člena v zvezi s 525. členom OZ in 374. člena v zvezi z 299. členom OZ pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora toženka tožeči stranki plačati še 65,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do vložitve predloga za izvršbo. Prav tako je ob dejanskih ugotovitvah, da je toženka pri tožeči stranki naročila televizor LED TV 47/” Philips 47PFK6549 za znesek 744,00 EUR, ki ga je lahko po pogodbi poravnala v 24 mesečnih obrokih, da je plačala le prvih 10 obrokov, ostalih 14 pa ne, da je tožeča stranka toženko z opominom z dne 1. 6. 2016 pozvala na plačilo, z dnem 1. 7. 2016 pa so zaradi neplačila zapadli v plačilo še vsi nezapadli obroki, kar znaša 382,88 EUR, ob pravilni uporabi istih materialno pravnih zakonskih določilih pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da mora toženka tožeči stranki tudi znesek 382,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do vložitve predloga za izvršbo. Skupaj je tako toženka dolžna tožeči stranki plačati po obeh pogodbah glavnico v višini 447,92 EUR, pa tudi natekle obresti od datuma zapadlosti dalje do vložitve predloga za izvršbo v skupni višini 12,78 EUR.

17Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje, da je bil predlog za izvršbo tožeče stranke delno utemeljen in da so ji zato nastali tudi nekateri potrebni izvršilni stroški, t.j. materialni stroški, ki ji jih je odmerilo že izvršilno sodišče v višini 74,00 EUR, obsegajo pa tako vložitev predloga za izvršbo, izračun terjatve, poštnino in fotokopije, ter da so bili ti stroški potrebni in povsem utemeljeno priglašeni v takšni višini ne glede na to, da je tožeča stranka v pravdnem postopku delno umaknila svojo tožbo, je sodišče prve stopnje povsem pravilno (v skladu z 38. členom ZIZ) tudi še zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila vseh potrebnih izvršilnih stroškov v višini 74,00 EUR in da je od tega zneska izvršilnih stroškov upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi toženki.

O pritožbi toženke glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v sklepu pod točko II. izreka izpodbijane sodne odločbe:

18V tem delu pa je pritožba toženke delno utemeljena.

19Toženka v pritožbi priznava, da ji je bila v tej zadevi odobrena brezplačna pravna pomoč, zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje vse pravdne stroške toženke povrniti neposredno njej in da ni podlage za to, da se v tem pravdnem postopku naloži povrnitev pravdnih stroškov (tudi) na račun Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč iz razlogov, ker le-ta ni stranka postopka in ker na Republiko Slovenijo preide terjatev toženke iz naslova stroškov postopka že po samem zakonu, to pa šele s pravnomočnostjo odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka. Ti očitki toženke o zmotni uporabi materialnega prava so neutemeljeni. Pravno podlago za odločitev o povračilu pravdnih stroškov za primer, ko je stranka upravičenka do brezplačne pravne pomoči, namreč predstavljajo določila 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP). V skladu s 1. odstavkom 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po 5. odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po 6. odstavku 30. člena tega zakona, stroški sodnega postopka. 2. odstavek 46. člena ZBPP določa, da pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka, ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov, po uradni dolžnosti upošteva stroške iz prejšnjega odstavka, ki jih je med sodnim postopkom založila Republika Slovenija, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov pa sodišče ugotovi iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Pravno podlago za odločitev sodišča, da se stroški upravičenca do brezplačne pravne pomoči (t.j. toženke) povrnejo v korist proračuna Republike Slovenije (oziroma prvenstveno na račun Strokovne službe za BPP, ki je izdala odločbo upravičencu do brezplačne pravne pomoči) namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, pa daje 3. odstavek 46. člena ZBPP, ki določa, da o višini in obsegu stroškov iz 1. odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.

20Utemeljeno pa toženka opozarja, da se lahko v proračun Republike Slovenije (na račun Strokovne službe za BPP) povrnejo zgolj tisti stroški stranke, ki so zajeti z odločbo o odobritvi brezplačne pravne pomoči. V tem konkretnem primeru, ko je bila toženki brezplačna pravna pomoč odobrena z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp .../2020 šele od dne 8. 9. 2020, to pomeni, da obstaja na podlagi 3. odstavka 46. člena ZBPP podlaga za povračilo stroškov na račun Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju le za tiste stroške, ki so toženki nastali po tem datumu, to pa so zgolj stroški v zvezi z drugo pripravljalno vlogo z dne 11. 9. 2020, t.j. stroški sestave te vloge v višini 150 točk, materialni stroški (2%) za to pripravljalno vlogo v višini 3 točk ter 22% DDV na te stroške v višini 20,20 EUR, skupaj torej 112,00 EUR. Glede na ugotovljen uspeh toženke v tem postopku, ki pritožbeno ni izpodbijan, znaša pa 50,40%, mora tožeča stranka na račun Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč povrniti zgolj 56,45 EUR pravdnih stroškov toženke. Vse preostale pravdne in izvršilne stroške toženke (glede na njen uspeh v pravdi v višini 508,37 EUR, kolikor znaša 50,40% od preostalih stroškov tožene stranke v višini 1.008,68 EUR), ki sicer po višini in obsegu pritožbeno niso izpodbijani, prav tako pa pritožbeno tudi niso izpodbijani niti odmerjeni stroški tožeče stranke (glede na uspeh v pravdi v višini 40,67 EUR, kolikor znaša 49,60% od 82,00 EUR stroškov tožeče stranke) in način določitve uspeha pravdnih strank, pa mora tožeča stranka po opravljenem medsebojnem pobotanju povrniti v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP v višini 467,70 EUR neposredno toženi stranki.

21Pritožbi toženke je bilo tako delno ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP oziroma v skladu s 3. točko 365. člena ZPP spremeniti v delu, ki predstavlja sklep v točki II. izreka, tako, da se sedaj pravilno glasi, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni povrniti neposredno toženi stranki 467,70 EUR njenih pravdnih stroškov, na račun službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju po odločbi Bpp 1250/2020 pa 56,45 EUR njenih pravdnih stroškov. V preostalem delu pa je bilo pritožbo toženke zavrniti kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP in 2. točko 365. člena ZPP izpodbijano sodb sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu, t.j. v delu, ki predstavlja sodbo, in v delu, ki predstavlja sklep v točki I. izreka, potrditi.

22Toženka v pritožbenem postopku s svojo pritožbo glede glavne stvari ni uspela, uspela je z njo samo v delu, ki se nanaša na stroške postopka kot stransko terjatev, zato mora v skladu s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP sama trpeti svoje stroške tega pritožbenega postopka.

¹ Primerjaj sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1883/2019 z dne 23. 12. 2019, II Cp 409/2019 z dne 31. 7. 2019, I Cp 343/2019 z dne 14. 6. 2019 in druge.
² Glej N. Betetto v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722.