374. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil dolžnik s plačilom tretjega obroka v zamudi več kot dva dni in da je zato celoten dolg zapadel v plačilo 20. 5. 2024. S tem dnem so skladno s 382. členom OZ prenehale teči pogodbene obresti in naslednji dan začele teči zamudne obresti.

Glede na pravni temelj nastanka obveznosti plačati obresti je treba razlikovati zamudne in pogodbene obresti. Zamudne obresti so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo in tečejo v obdobju od zapadlosti denarne obveznosti (torej od nastanka zamude) do njenega plačila. Pravni temelj nastanka obveznosti plačati zamudne obresti je tako pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pri tem se lahko stranki dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom. Terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti predstavlja judikatno terjatev, za katero velja deset letni zastaralni rok. Zamudne obresti pa predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatne terjatve in zapadejo v bodoče, zato je za presojo njihovega zastaranja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa tri letni zastaralni rok. Stališče, da v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog ni mogoče uveljavljati ničnosti, je posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku, in je zato ugotavljan

Nepravilna je presoja sodišča prve stopnje, da sta stranki v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nično dogovorili zamudne obresti, ki naj bi pričele teči še pred nastankom dolžnikove zamude. Pogodbena obveznost toženke za plačilo obresti od plačanih stroškov specializacije ni odvisna od nastopa zamude v smislu 378. člena OZ, saj pogodbeno določene obresti tečejo od dne, ko je bil posamičen strošek specializacije s strani tožnice plačan, do dne prenehanja pogodbe o zaposlitvi (11. 6. 2017).

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. V drugem odstavku 378. člena OZ je določena obrestna mera zamudnih obresti, zato govorimo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki. Glede prisojenih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo petega odstavka 111. člena OZ, ker ta ne govori o zamudnih obrestih, pač pa o obrestih, ki so urejene v 374. členu OZ in ki niso odvisne od zamude. Glede teh obresti OZ nima določb o višini njihove obrestne mere. Zato jo mora zatrjevati stranka, ki takšne obresti uveljavlja. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za platneno streho, po kateri hoja ni možna in da čiščenje take strehe zahteva poseben postopek, da pa tožena stranka tožeči stranki ni dala natančnejših navodil, na kakšen način naj čisti sneg s strehe. Teh dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato se s trditvami o neustrezni uporabi ne more razbremeniti odgovornosti za konstrukcijsko napako, ker le ta zaradi večje količine od 10 cm zadržanega snega na strehi, teže ni zdržala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaj

Višini zneska, določenega v okviru posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, se lahko tudi razlikujeta. Obtoženi je po priznanju krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku pripoznal priglašen premoženjskopravni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razlika med višinama zneskov določenega posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne pomeni, da je izrek zaradi te razlike v nasprotju sam s seboj in nerazumljiv.

V času trajanja izvenzakonske skupnosti je s skupnimi vlaganji nastala nova stvar. Na obseg skupnega premoženja in ugotovitev deležev na njem ni odločilno, kdo od zakoncev je posojilo odplačeval. Obveznost odplačevanja kredita bremeni oba solidarno, ker je bil najet v korist obeh in vložen v skupno premoženje. Z odsvojitvijo skupne stvari skupno premoženje ne preneha, ampak spremeni obliko. Namesto stvari v skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Pravilno razmerje bi bilo 56 % v korist toženca in 44 % v korist tožnice. Upoštevaje dokazne listine, na katere opozarja pritožnica za zadnjih devet let, pa 45 % v korist tožnice in 55 % v korist toženca. Tako se izkaže, da je imel toženec v 19-letnem obdobju skupnega življenja le 20 % višje dohodke od tožnice. Zmotna je zato presoja, da so bili njegovi dohodki in posledično finančni prispevki v skupno premoženje bistveno višji od tožničinih.

Enotno stališče tako sodne prakse kot tudi pravne teorije je, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati in da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi, kot je npr. zaslišanje prič ali strank pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo, zato ni slediti toženki, da je že z dokaznim predlogom za lastno zaslišanje zahtevala izvedbo naroka. Z neizvedbo glavne obravnave v tem postopku sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa glavne obravnave, pa tudi ni pritrditi toženki, da je to absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje zagrešilo s svojim postopanjem, ko je najprej narok za glavno obravnavo v tej zadevi sicer razpisalo, ga kasneje preložilo za nedoločen čas in nato izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi narok za glavno obravnavo ponovno razpisalo. Pritožbeno sodišče sicer verjame toženki, da je bilo zanjo takšno postopanje sodišča prve st

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da tožeča stranka ni mogla z gotovostjo ugotoviti, da je izgubila lastninsko pravico na nepremičnini pred pravno razlastitvijo. Za pretrganje zastaranja je bistveno upnikovo dejanje zoper dolžnika z namenom ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve, opravljeno pred sodiščem, v konkretnem primeru v nepravdnem postopku, pri čemer ni pomembno, ali je bilo to dejanje tudi popolno v smislu zahtevka pravdnega postopka. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pa pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve, preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve. Pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti se je treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 374. člena OZ. Pravica tožnice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za o

Utemeljen je pritožbeni ugovor, da dedinja valorizacijskih obresti od 2/3 prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev, ni dolžna plačati.

Stečajni postopek nad prvo toženko se je končal in družba je bila izbrisana iz sodnega registra. Tožeča stranka nima več pravnega interesa za pritožbo, ker zoper prvo toženko ne more več doseči ugodnejšega izida, kot je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Zgolj iz razloga, ker ni utemeljen zahtevek za plačilo celotne vtoževane glavnice, pa ni mogoče v celoti zavrniti zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti. V takšnem primeru mora pripadajoče zamudne obresti pač izračunati sodišče. Zakonske zamudne obresti nastajajo poleg glavnice, in če so utemeljene, se prištejejo h glavnici, če niso utemeljene, pa se ne morejo odštevati od glavnice, ampak se zahtevek v tem delu zavrne.

Zahtevku na plačilo obratovalnih stroškov je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ) in določb o mandatni pogodbi (766. člen OZ). Pritožbene navedbe, da je taka materialno pravna podlaga za zahtevek na plačilo obratovalnih stroškov napačna, so utemeljene. Glede na v nadaljevanju pojasnjeno razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki ter tretjimi osebami - dobavitelji blaga ali storitev, bi bilo potrebno uporabiti pravila o subrogaciji (275. člen OZ). Nelastništvo je sicer res negativno dejstvo, vendar je tožeča stranka s predložitvijo podpisane Pogodbe dokazala (ekonomsko) lastništvo, zato se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Za terjatev upravnikov poslovnih stavb iz naslova založenih stroškov obratovanja, je treba uporabiti isto določbo o zastaralnem roku, kot velja za terjatve, ki jih etažni lastniki izpolnjujejo neposredno dobaviteljem teh storitev. Gre za zaokrožene izpolnitve, ki imajo naravo občasnih terjatev in za katere velja triletni zastaralni rok. V konkretnem primeru gre za poslovno stavbo in poslovne prostore, zato je sodišče prve stopnje zmotno upor

Čeprav je izvedenec v svojem mnenju zapisal, da so bile splošne življenjske aktivnosti pri tožnici krajši čas delno zmanjšane in zato vzrok za duševne bolečine, pa navedena ugotovitev še ne predstavlja podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova. Praviloma gre pri tej obliki odškodnine za trajno prikrajšanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so posojilne pogodbe veljavne in da je rok plačila zapadel 3 dni po tožnikovem odpoklicu. Ker ni bil založen predujem za izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, je sodišče prve stopnje pravilno opustilo izvedbo tega dokaza.

Mnenje izvedenca o dodelitvi deklet temelji na načelu kontinuitete varstva in vzgoje, v katero je bila že do sedaj vključena babica (po materini strani).

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je obresti od uveljavljane terjatve treba obračunati skladno z določili pogodbe in da so predloženi obračuni obresti nejasni. Spregledalo pa je, da je toženka v pravdni zadevi, ki se je vodila na osnovi hipotekarne tožbe, priznala neplačani del terjatve. Med strankama je nesporno, da je s hipoteko zavarovana ista terjatev, kot jo je toženka dolžna plačati kot plačnica in porok. Plačil, ki naj bi bila izvedena pred toženkino pripoznavo terjatve, ni treba ugotavljati ali preverjati, ker je toženka višino obveznosti priznala. Isto velja za obrestovanje pred pripoznavo zahtevka. Neutemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na tožničine pomanjkljive trditve v zvezi s plačanim delom terjatve. Ker je tovrstne trditve podala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme plačanega dela terjatve, tožnica zaradi svoje pasivnosti pri opredeljevanju plačanega dela terjatve ne sme biti prizadeta.

Ker sodišče druge stopnje ni presodilo navedb, ki so odločilnega pomena, je ravnalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP.

Za tožnici nastalo škodo, ki je nastala zaradi nenadnega zaviranja dveh upravljavcev nevarnih stvari – osebnega vozila in za njim vozečega avtobusa, v katerem se je tožnica kot potnica vozila – upravljavca vozil odgovarjata solidarno.

Obveznost, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke je po svoji naravi denarna obveznost OZ, vendar sta kot način izpolnitve dela te denarne obveznosti pogodbeni stranki dogovorili kompenzacijo z nepremičninami. Ker tožena stranka izpolnitve (ob zapadlosti terjatve) ni opravila na način, kot je bilo dogovorjeno, je denarni tožbeni zahtevek (utemeljen in) pravilen.

Sodne odločbe v izvršilnem postopku ne morejo biti podlaga za ponovni tek zamudnih obresti.

Dolžnik je med ukrepi finančnega prestrukturiranja predvidel tudi dogovor z ločitvenimi upniki o znižanju obrestne mere in s tem o znižanju terjatev teh upnikov, vendar s tem ločitvenim upnikom ni podal predloga za sklenitev prisilne poravnave v nasprotju s 143. členom ZFPPIPP, ki izrecno določa, da je predlog prisilne poravnave ponudba dolžnika upnikom, da pristanejo na zmanjšanje svojih navadnih terjatev oziroma odložitev rokov za njihovo poplačilo. Dolžnik je namreč odlog in zmanjšanje poplačila terjatev ločitvenih upnikov predvidel zgolj za potrebe izvedbe načrta finančnega prestrukturiranja dolžnika, tak ukrep pa v času veljavnosti ZFPPIPP, ki se uporablja glede na čas začetka postopka prisilne poravnave zoper dolžnika, ni bil prepovedan.