525. člen OZ

Enotno stališče tako sodne prakse kot tudi pravne teorije je, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati in da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi, kot je npr. zaslišanje prič ali strank pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo, zato ni slediti toženki, da je že z dokaznim predlogom za lastno zaslišanje zahtevala izvedbo naroka. Z neizvedbo glavne obravnave v tem postopku sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa glavne obravnave, pa tudi ni pritrditi toženki, da je to absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje zagrešilo s svojim postopanjem, ko je najprej narok za glavno obravnavo v tej zadevi sicer razpisalo, ga kasneje preložilo za nedoločen čas in nato izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi narok za glavno obravnavo ponovno razpisalo. Pritožbeno sodišče sicer verjame toženki, da je bilo zanjo takšno postopanje sodišča prve st

S kanonskim pravom določene omejitve zastopnika so bistvene za presojo obstoja pravnega razmerja med tožnico in tožencem, saj pomenijo temelj veljavnega zastopanja in so za zastopnika tožnice zavezujoče. Veljavnost pogodbe se zato presoja po določbah OZ, kanonsko pravo pa je treba upoštevati v okviru presoje upravičenja za zastopanje, ki pomeni nujno predpostavko za to, da bi izjave volje, ki jih v imenu zastopanega daje oziroma sprejema zastopnik, neposredno učinkovale za zastopanega. Ravnanje, s katerim tožnica zahteva plačilo obveznosti na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v bistveno enakih okoliščinah kot cesijska pogodba, ki ji je v škodo, zato njene veljavnosti ne priznava, pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja ter zlorabo pravic, ki je prepovedana (7. člen OZ).

Višje sodišče ugotavlja, da to, ali je bila pogodba avtomatično razvezana na podlagi zakona ali je bila razdrta z izjavo prodajalca, v tej zadevi niti ni bistveno. Ne glede na četrti odstavek 525. člena OZ, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, iz procesnega gradiva izhaja, da je tožena stranka, kar ni pritožbeno sporno, od pogodbe odstopila, tožeča stranka temu ni nasprotovala, po poteku dodatnega izpolnitvenega roka pa je bila pogodba s 6. 3. 2011 razvezana. Le izjemoma, kadar bi vse izpolnitve sestavljale celoto in bi neizpolnitev dela pogodbe povzročila, da celotna pogodba izgubi pomen, bi lahko tožena stranka na podlagi neplačila dela kupnine utemeljeno uveljavljala, da je odstopila od celotne pogodbe z učinkom za nazaj. Da bi neplačilo kupnine v tej zadevi v bistvenem onemogočilo uresničitev pogodbenega interesa tožene stranke, zato po stališču višjega sodišča ni mogoče zaključiti, saj avtomatskega retroaktivnega učinka razveze pogodbe pri dlje časa trajajočih pogodbenih obveznostih ni.

V primeru, ko pogodba o finančnem leasingu vsebuje bodisi klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, bodisi klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe. Upoštevaje določbe konkretne leasing pogodbe je bilo pričakovanje leasingojemalca, ki ima stvar na podlagi obligacijskopravne izročitve že v posesti in ki obroke leasinga redno plačuje, nedvomno v fazi predstopnje k polni pravici, saj mu nastanka lastninske pravice leasingodajalec ni več mogel preprečiti. Pri rednem obročnem plačevanju je pričakovalna pravica kupca varovana vse do plačila zadnjega obroka in se s plačevanjem obrokov le še povečuje. Ta pravno varovan pridobitni položaj upnikom leasingodajalca preprečuje izvršbo na predmetu leasinga.

V dokaznem sklepu morajo biti navedena poleg spornega dejstva, o katerem naj se izvede dokaz, tudi dokazila, ki so po mnenju sodišča potrebna za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Četudi v dokaznem sklepu ni poimensko navedlo vsak posamezen dokaz, je mogoče ugotoviti, katere listine je sodišče vpogledalo. Pa tudi, če bi bil dokazni sklep vsebinsko pomanjkljiv, bi bila to lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v konkretni zadevi vsekakor ne bi vplivala oziroma ne bi mogla vplivati na pravilnost in na zakonitost sodne odločbe. Pritožnica je bila seznanjena z okoliščino, da je plačevanje obrokov kredita odvisno od izpolnjevanja njene obveznosti do tožeče stranke iz med njima sklenjene predpogodbe, kot tudi z dejstvom, da je bila samo tožnica tista, ki je poravnala kreditne obveznosti banki in ne družba M. d.o.o., oziroma mož tožnice, pa tudi, da tožnica tedaj ni imela drugih sredstev, da bi pravočasno poravnala svoje kreditne obveznosti do banke.

(Že) zahtevek za vrnitev predmeta leasinga ali zakupa (najema) vsebuje tudi odpoved takšne pogodbe, to pa še toliko bolj velja za primer, ko leasingodajalec predmet leasinga zaseže. Leasingodajalec ne more pred rednim zaključkom pogodbenega razmerja predmeta leasinga odvzeti leasingojemalcu in hkrati od njega zahtevati izpolnitve njegove (glavne) pogodbene obveznosti, to je plačila (vseh) dogovorjenih leasing obrokov, razen če je izrecno dogovorjeno drugače (dogovorjeni način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa).

Če je bil v obeh pravdah uveljavljan identičen oziroma enak tožbeni zahtevek in sicer na vrnitev plačanih zneskov kupnine oziroma na njihovo pobotanje z nasprotno terjatvijo iz iste predpogodbe, okoliščina, da je bil v prvi pravdi uveljavljan zahtevek na procesno drugačen način in sicer na podlagi tožbe, v tej pravdi pa na podlagi pobotnega ugovora, ne preprečuje zaključka, da gre za že pravnomočno rešeno zadevo (res iudicata), in je treba pobotni ugovor zavreči. Bistveno je, da je tako pravna kot tudi predvsem dejanska podlaga ter sama vsebina tožbenega zahtevka v obeh pravdah enaka oziroma identična. Pobotni ugovor je mogoče uveljavljati do konca glavne obravnave, vendar pa na podlagi pravočasno – do prvega naroka za glavno obravnavo uveljavljanih pravotvornih trditev in ponujenih dokazov.

Kljub nekaterim določbam pogodbe, v katerih je najti elemente zakupne pogodbe, dogovor pravdnih strank, da riziko pravnih napak na stvari nosi leasingojemalec, izhajajoč iz tega, da leasingodajalec ni sodeloval ne pri izbiri predmeta, ne njegovega dobavitelja, bistvo njegove zaveze pa je v zagotovitvi finančnih sredstev in ne uporabe stvari, ni mogoče šteti kot ničen. Predpostavka veljavnosti sklenjene leasing pogodbe pogodbenima strankama nalaga izpolnjevanje v njej dogovorjenih obveznosti, konkretno toženi stranki plačilo do konca glavne obravnave že zapadlih obrokov. Te mora skladno z določbo 2. odstavka 313. člena ZPP in tožbenim zahtevkom tožeče stranke poravnati v 15-ih dneh, plačilo preostalih obrokov pa bo tožena stranka zavezana poravnati ob njihovi dospelosti, ob odsotnosti prostovoljne izpolnitve tudi ob ustreznem tožbenem zahtevku, saj ti niso zajeti z objektivnimi mejami pravnomočnosti te sodbe.

Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je v pravnem smislu posojilna pogodba, pri kateri je posojilo dano za določen namen, tj. za nakup določene stvari (konkretno osebnega avtomobila), pri čemer se za to pogodbo uporabljajo pravila o prodaji na obroke. Kadar posojilojemalec zamudi z dvema zaporednima obrokoma, ki hkrati predstavljata osmino namenskega posojila, ima posojilojemalec dve možnosti: bodisi razdre pogodbo bodisi zahteva plačilo ostanka posojila, v nobenem primeru pa ne more vztrajati, da se pogodba izvršuje na enak način tudi odtlej. Pogodbeno določilo, ki ni usklajeno z zakonsko določbo in omogoča tako ravnanje posojilojemalca, nasprotuje določbi 551. člena ZOR in je zato nično. Ta ugotovitev pa pomeni, da je treba pri presoji tožbenega zahtevka uporabiti določbo 546. člena ZOR in ugotoviti, kdaj je nastopil zakonski dejanski stan iz drugega odstavka, tj. kdaj je toženec zamudil z dvema zaporednima obrokoma, ki sta hkrati predstavljala osmino namenskega posojila. V tem trenutku je namreč še neodplačani del dolga zapadel v takojšnje plačilo, ta trenutek pa je tudi tisti, ko ima upnik, tj. tožeča stranka pravico zahtevati izpolnitev, kar pomeni obenem tudi t