VSL Sodba in sklep II Cp 1557/2021

I. Pritožba z dne 20. 7. 2020 se zavrže.

II. Pritožbi z dne 25. 5. 2021 se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se (poleg zahtevka v točki IV izreka) zavrne še zahtevek za plačilo zneska 1.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje do plačila.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba in sklep potrdita.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-tih dni od vročitve te odločbe povrniti 280 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo: I. dovolilo spremembo tožbe; II. razveljavilo sklep o izvršbi VL 61242/2017 z dne 6. 7. 2017 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka; III. tožencu naložilo, da tožniku plača 5.105 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje do plačila; IV. v presežku (za plačilo zneska 493,40 EUR in za zakonske zamudne obresti od 1. 4. 2017 do 29. 6. 2017) zahtevek zavrnilo; V. odločitev o stroških pridržalo za poseben sklep.

2Zoper odločitev se je pritožil toženec. Vložil je dve vsebinsko enaki pritožbi, prvo 20. 7. 2020, drugo 25. 5. 2021. Izpodbija odločitev v I. in III. točki izreka.

V zvezi s spremembo tožbe, ki ji je nasprotoval, meni, da sprememba ni bila smotrna. Ker jo je sodišče dovolilo, je zagrešilo kršitev po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Kot zmotno označuje ugotovitev, da je najemno razmerje trajalo od 20. 6. 2015 do 31. 1. 2017. Najemna pogodba je bila sklenjena do 19. 6. 2016 in ni bila podaljšana. Zahtevek za plačilo najemnine za obdobje po 19. 6. 2016 zato ni utemeljen. V nadaljevanju obrazloži, zakaj ni mogoče šteti, da je bila pogodba tiho podaljšana in ob tem izpostavi 615. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 10., 95. in 111. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Glede na ugotovitev sodišča, da je najemno razmerje trajalo do januarja 2017, to pomeni, da je trajalo do 31. 12. 2016 in ne do 31. 1. 2017.

Zmotna je tudi ugotovitev, da toženec ni izpolnil svoje obveznosti glede plačila najemnine. Plačeval jo je tožniku na roke. Če je ne bi plačal, bi tožnik pogodbo prekinil. Tožnik nikoli ni zahteval izselitve, niti ni toženca pozival na plačilo. Da je obveznost poravnal, izhaja tudi iz navedb tožnika in njegovega priznanja, da je prejel delne izpolnitve. Opozarja tudi na to, da je v korist tožnika opravil določena dela, vrednost opravljenega dela pa se je upoštevala pri pokrivanju obveznosti. V potrditev navedb, da je obveznosti iz najemnega razmerja plačeval na roke, je predlagal zaslišanje dveh prič (A. A. in B. A.), ki sta določen čas živeli s tožnikom in ju sodišče ni zaslišalo, zavrnitev dokaznega predloga pa pomanjkljivo obrazložilo. Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja, da je bil tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da toženec svoje obveznosti ni izpolnil, a tega ni storil.

Toženec je tožniku poravnal tudi vse stroške uporabe stanovanja, prav tako na roke. Da je plačila izvrševal na roke, bi lahko potrdili že navedeni priči.

Zmotna je ugotovitev, da je prišlo med pravdnima strankama do sklenitve prodajne pogodbe za drva za kupnino 350 EUR. To ni z ničemer dokazano. Navedbe toženca, da je ogreval stanovanje in dejstvo izročitve drv, ne dokazujeta, da je toženec drva kupil.

Njegov ugovor zastaranja je bil pravočasen in bi ga sodišče moralo upoštevati.

3Tožnik je odgovoril na obe pritožbi. Tudi njegova odgovora sta vsebinsko enaka, s tem, da tožnik v drugem opozarja, da je prejel dve pritožbi. Meni, da je druga prepozna in jo je treba zavreči. V nadaljevanju opozori na očitno računsko napako sodišča, saj od zneska 4.750 EUR ni odštelo delnih plačil v višini 1.100 EUR. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi 4.005 EUR in ne 5.105 EUR. Ob tem meni, da za napako ni odgovoren in če bo pritožbeno sodišče pritožbi toženca zato delno ugodilo, bo slednji vseeno moral sam kriti stroške pritožbenega postopka. V ostalem pritožbo označuje za neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba z dne 20. 7. 2020 je nedovoljena, pritožba z dne 25. 5. 2021 pa je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela zahtevka (točka IV izreka) pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana.

6Glede na to, da sta bili s strani toženca vloženi dve pritožbi, je pritožbeno sodišče najprej preverilo njuno dopustnost in pravočasnost. Ob tem je ugotovilo, da je bila prva pritožba vložena po pooblaščenki, ki za to ni imela pooblastila.¹ Taka pritožba je zato nedovoljena in jo je treba zavreči (glej tretji odstavek 343. člena ZPP v zvezi z četrtim odstavkom 98. člena ZPP). Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, je pritožbo zavrglo pritožbeno sodišče. Vsebinsko pa je presojalo drugo pritožbo, saj je ugotovilo, da je ta dovoljena in pravočasna.²

7V primeru, da toženec nasprotuje spremembi tožbe, lahko sodišče na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP spremembo dovoli le, če presodi, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pri takšni presoji mora upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in slediti načelu ekonomičnosti postopka. Ta po stališču pravne teorije³ zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora v istem postopku, po drugi strani pa je treba v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim nima prave zveze. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi takšno presojo opravilo in tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je treba spremembo dovoliti. S spremembo tožbe je namreč tožnik na istih pravnih podlagah zahteval le višji znesek. Dokazni postopek zato ni bil nič drugačen kot bi bil, če sprememba ne bi bila dovoljena, je pa zaradi dopustitve spremembe bila, brez nove pravde, omogočena rešitev celotnega spora med pravdnima strankama.

8Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je najemno razmerje med pravdnima strankama glede stanovanja na naslovu X., trajalo od 20.6. 2015 do 31. 1. 2017. Najemna pogodba, ki je bila sprva sklenjena za čas od 20. 6. 2015 do 19. 6. 2016, je bila namreč podaljšana. Drži sicer, da tožnik pisnega aneksa ni predložil, a to mu ne more biti v škodo. Dejstvo, da je prišlo do podaljšanja, je namreč ostalo neprerekano oziroma je bilo priznano. Toženec je tako že v ugovoru pojasnil, da je v stanovanju na podlagi najemne pogodbe prebival do januarja 2017⁴ in da je tožnik z njim najemno pogodbo podaljšal. Smiselno enako je navajal tudi v vlogi z dne 27. 12. 2018 (glej točko 3). Nobenega dvoma tudi ni, da je toženec v teh navedbah obstoj najemnega razmerja priznal tudi za januar 2017, čeprav je uporabil besedno zvezo „do januarja 2017“. Da je toženec imel v mislih tudi januar, izhaja iz ostalih navedb. Tako v ugovoru pri opredelitvi dolga iz naslova najemnin navede tudi leto 2017. Dejstva, da je bila najemna pogodba sklenjena in podaljšana do 31. 1. 2017, zato tožniku ni bilo treba dokazovati, sodišču pa ne preverjati njegove resničnosti (glej 214. člen ZPP). Ker je oporekanje temu dejstvu v pritožbenem postopku prepozno in neupoštevno (337. člen ZPP), se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje podaljšanja najemne pogodbe, ne opredeljuje, ker to ni potrebno. Dodaja le še to, da sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre pri zapisu, da je najemna pogodba trajala do januarja 2017, za povzete navedbe toženca in ne za morebiti nejasne razloge (o odločilnih dejstvih).

9Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo dokazno breme o tem, da je svoje obveznosti po najemni pogodbi izpolnil, na tožencu, je pravilno. Gre za ugovor ugasle pravice, tak ugovor pa spada v toženčevo trditveno in dokazno breme.⁵ Poleg tega v sodni praksi veljata (tudi) pravili, da nosi dokazno breme tisti, ki obstoj dejstva zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika in da nosi stranka trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. Tudi ti dve pravili dokazno breme za trditev, da je bila obveznost plačati najemnino izpolnjena, nalagata tožencu. Ker se toženec v pritožbi sklicuje na procesno dokazno breme, ki za razliko od materialnega dokaznega bremena ni stabilno, ampak prehaja med strankama, pa pritožbeno sodišče dodaja, da bi (procesno) dokazno breme s toženca na tožnika v pogledu (ne)izpolnitve prešlo šele, če bi toženec svojemu dokaznemu bremenu zadostil.

10Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspelo dokazati, da je tožniku poleg 1.100 EUR (kar tožnik priznava), poravnal tudi preostanek dolga iz naslova najemnin (to je znesek 5.598,40 EUR). O tem je sicer izpovedal, a mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pri dokazni oceni je pravilno upoštevalo, da je toženec že navedbe glede tega, koliko je plačal oziroma koliko tožniku dolguje, spreminjal, bil pa je tudi sicer neprepričljiv. Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec tožniku plačeval „na roke“, je pritožbena navedba, da tožnik ni predložil bančnih izpiskov računa, na katerega bi se sicer najemnina morala nakazovati, nerazumljiva. Drži, da tožnik, kljub nerednim plačilom, najemne pogodbe ni predčasno odpovedal in zahteval toženčeve izselitve, niti ni toženca posebej pozival na plačilo, a je razlog za tako ravnanje tožnik prepričljivo obrazložil s tem, da mu je toženec zatrjeval, da bo od bivšega podjetja dobil 9.000 EUR; da je priden, da naj ne skrbi, pa je potrdila tudi njegova družina. Tudi dejstvo, da je tožnik priznal, da je toženec del dolga plačal, ne dokazuje, da je poravnal tudi preostanek. Povsem pavšalna je pritožbena navedba, da je toženec v korist tožnika opravljal določena dela, vrednost pa se je upoštevala za pokrivanje obveznosti toženca do tožnika. Iz te navedbe ni mogoče razbrati, katera naj bi bila ta dela, kdaj naj bi bila opravljena in za kakšno plačilo in nanje zato pritožbeno sodišče niti ne more konkretizirano odgovoriti. V kolikor pa ima toženec pri tem v mislih barvanje fasade lovskega doma, je iz izpodbijane sodbe (točka 33) razvidno, da je tožnik plačilo za to delo (150 EUR⁶) upošteval pri plačilu najemnin, torej v znesku 1.100 EUR, za katerega priznava, da ga je prejel.

11Po 2. odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagan dokaz, za katerega misli, da ni pomemben za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. V tej zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem dveh prič (A. A. in B. B.). Obrazložilo je, da sta predlagana dokaza nepotrebna, ker je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno in zato, ker sta s tožencem bivali le krajši čas. Pritožbeno sodišče odločitvi pritrjuje in posledično zavrača tudi očitek o storjeni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po navedbah v pritožbi naj bi ti dve priči namreč potrdili le to, da je toženec najemnino (in stroške) tožniku plačeval na roke, potrdili bi torej dejstvo, ki niti ni bilo sporno, poleg tega pa to dejstvo za presojo, ali je toženec svojo obveznost (v celoti) izpolnil, ni relevantno.

12Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno in ob upoštevanju neizpodbijane ugotovitve, da je mesečna najemnina znašala 250 EUR, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil toženec iz naslova najemnine za čas od 20. 6. 2015 do 31. 1. 2017 dolžan tožniku skupno plačati 4.750 EUR (250 x 19).

13Toženec je zastaranje terjatve iz naslova plačila stroškov uporabe stanovanja prvič ugovarjal na naroku 18. 11. 2019. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja ob sklicevanju na 286. člen ZPP⁷ zavrnilo zato, ker to ni bil prvi narok. Pritožbeno sodišče odločitvi sicer pritrjuje, a iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila določba 286. člena ZPP, z vsebino, kot jo je sodišče prve stopnje uporabilo, uveljavljena šele z novelo ZPP-E in se v tem postopku, saj se je začel pred začetkom uporabe novele (to je pred 14. 9. 2017), uporabljajo še določbe do takrat veljavnega ZPP (glej 125. člen ZPP-E). Vendar pa taka zmotna uporaba 286. člena ZPP ni vplivala na pravilnost odločitve. Sodna praksa namreč tudi pred spremembo te določbe ugovora zastaranja, ki je bil dan po prvem naroku, ni neomejeno dopuščala. Dopuščala ga je le, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku.⁸ Da bi taka dejstva bila navedena in kdaj, pa toženec v pritožbi ne pojasni. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je vprašanje utemeljenosti ugovora zastaranja v pritožbenem postopku relevantno le pri odločitvi glede povračila dela stroška za ravnanje s komunalnimi odpadki v višini 5 EUR, saj je sodišče prve stopnje zahtevek glede ostalih stroškov (pravnomočno) zavrnilo iz drugih razlogov.

14Toženec odločitev o tem, da mora tožniku plačati del stroška za ravnanje s komunalnimi odpadki v višini 5 EUR, izpodbija le s trditvijo, da je tožniku tudi te stroške plačeval na roke (kar bi že zgoraj omenjeni priči lahko potrdili) in da je sodišče višji zahtevek zavrnilo in bi zato moralo zavrniti tudi ta del zahtevka. Toženec torej ne navaja nič takega, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost ugotovitve, da dolg v tej višini ni bil plačan. Pritožbeno sodišče zato nima nobene podlage, da bi v odločitev poseglo. Ker pritožnik tudi v zvezi s tem delom zahtevka omenja priči, ki ju sodišče ni zaslišalo, pa dodaja, da je zavrnitev tega dokaza iz že zgoraj navedenih razlogov tudi v zvezi s tem delom zahtevka pravilna.

15Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je toženec od tožnika kupil drva za 350 EUR, česar pa tožniku ni plačal. Sodišče prve stopnje je sledilo tožniku, pri tem pa utemeljeno upoštevalo, da je toženec sprva nakup priznal in da sklenitev pogodbe potrjujejo tudi druge okoliščine (po pogodbi je bilo ogrevanje obveznost najemnika, stanovanje je bilo mogoče ogrevati le na drva, toženec je drva za ogrevanje v času najema tudi uporabljal). V pritožbi toženec teh argumentov ne izpodbija, ampak le vztraja, da do dogovora o nakupu ni prišlo. To pa za uspeh v pritožbenem postopku ne zadostuje. Ker višina kupnine v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila prerekana (glej razloge v točki 28 izpodbijane sodbe), toženec njeni višini ne more nasprotovati niti v pritožbi (337. člen ZPP).

16Toženčeve obveznosti iz naslova najemnine (4.750 EUR), stroška za ravnanje s komunalnimi odpadki (5 EUR) in kupnine za drva (350 EUR), tako znašajo 5.105 EUR⁹. Je pa sodišče prve stopnje pri odločitvi, koliko mora toženec tožniku plačati, spregledalo neprerekano dejstvo (na katerega je opozoril tožnik v predlogu za popravo sodbe in ponovno v odgovoru na pritožbo), da je toženec tožniku ta dolg že delno plačal in sicer v višini 1.100 EUR.¹⁰ Dolguje mu zato le še znesek 4.005 EUR. Poleg zahtevka za plačilo zneska 493,40 EUR s pripadki, bi zato sodišče prve stopnje moralo zavrniti tudi zahtevek za plačilo zneska 1.100 EUR s pripadki, saj je obveznost v tem delu s plačilom prenehala (glej prvi odstavek 270. člena OZ).

17Pritožba toženca je glede na obrazloženo delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki III izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo 1.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje do plačila zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo in sklep potrdilo.

18Ker sodišče prve stopnje o stroških postopka, ki so nastali na prvi stopnji sojenja, še ni odločalo (to odločitev je pridržalo za poseben sklep), je pritožbeno sodišče s to odločbo odločilo le o pritožbenih stroških. V kolikor bi ravnalo drugače, bi strankama odvzelo možnost, da stroškovno odločitev izpodbijata s pritožbo.

19Toženec povračila pritožbenih stroškov ni zahteval, zato o tem pritožbeno sodišče ni odločalo. Ne glede na to pojasnjuje, da bi bil pri tem tudi sicer neuspešen. Prva toženčeva pritožba je bila namreč zavržena, drugi pa je bilo delno ugodeno, a tega delnega uspeha ni mogoče šteti za toženčev pritožbeni uspeh. Sprememba odločitve namreč ni bila posledica njegovih pritožbenih navedb, ampak posledica tožnikovih navedb v odgovoru na pritožbo. Toženec zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ne bi bil upravičen niti delno (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

20Je pa posledično upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali v pritožbenem postopku, tožnik. Slednji je vložil dva odgovora, a mu je pritožbeno sodišče priznalo stroške le za enega. Prvi odgovor je bil namreč nepotreben (155. člen ZPP), saj pritožba, na katero je tožnik odgovarjal, ni izpolnjevala pogojev, da bi o njej pritožbeno sodišče vsebinsko odločalo. Ne glede na to pa gre tudi sicer za dva vsebinsko enaka odgovora, kar narekuje priznanje le ene nagrade. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe (5.105 EUR) in Odvetniške tarife (OT), tožniku za sestavo odgovora priznalo 375 točk (tar. št. 21/1 OT) in za materialne stroške 7,5 točke, skupaj 382,5 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR, znaša 229,50 EUR, skupaj z 22 % DDV (50,49 EUR) pa 279,99 oziroma 280 EUR. Toženec je dolžan te stroške povrniti tožniku v roku, kot izhaja iz izreka te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

¹ Iz podatkov spisa izhaja, da je bila odvetnica C. C. tožencu dodeljena v okviru brezplačne pravne pomoči. Ker sodišču ni predložila pooblastila za zastopanje, jo je sodišče s sklepom z dne 18. 3. 2020 (list. št. 189a) pozvalo, da to stori v 15-dnevnem roku in jo ob tem opozorilo, da bo, če poziva ne bo upoštevala, vsa pisanja vročalo neposredno tožencu, dejanj, ki bi jih opravila pooblaščenka brez pooblastila, pa ne bo upoštevalo oziroma bo vloge, ki bi jih vložila, zavrglo. Odvetnica pooblastila ni predložila. Ne glede na to ji je sodišče 8. 6. 2020 vročilo v postopku izdano sodbo (in popravni sklep), odvetnica pa je 20. 7. 2020 vložila pritožbo. Pooblastila tudi ob vložitvi pritožbe ni predložila.
² Sodišče prve stopnje je (na poziv pritožbenega sodišča), zaradi zagotovitve pravilne vročitve, sodbo v nadaljevanju postopka vročalo neposredno tožencu. Vročitev je bila opravljena 3. 5. 2021, 25. 5. 2021 je bila vložena (druga) pritožba. Pritožbi je bilo priloženo pooblastilo odvetnici C. C. (priloga B 2).
³ Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 205.
⁴ Iz konteksta navedb (in nadaljnje vloge z dne 28. 11. 2017) izhaja, da gre pri navedbi letnice 2016 za očitno napako.
⁵ Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, stran 344 in 354.
⁶ Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi navedel, da je upošteval celo več, to je 250 EUR.
⁷ Po 286. členu ZPP mora stranka zastaranje ugovarjati najkasneje na prvem naroku, kasneje pa le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno ali če tak ugovor po presoji sodišča ne bi zavlekel spora.
⁸ Glej odločbe VS RS II Ips 121/2006, III Ips 22/2009, VIII Ips 174/2009, II Ips 269/2013 idr.
⁹ Pritožbeno sodišče opozarja, da je v točki 29 izpodbijane sodbe pri seštevku prišlo do očitne pomote, ki jo sodišče lahko popravi s popravnim sklepom.
¹⁰ Neprerekane trditve niso bile predmet dokazovanja in jih je zato za podlago odločitvi, sprejeti na nejavni seji, ne da bi s tem prikrajšalo stranke za pravico do izjave, lahko upošteva tudi pritožbeno sodišče (III Ips 18/2011).